Jedro

Zahteva pokojnega zavarovanca, da mu tožena stranka v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 prizna pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od 5. 11. 2007 dalje, je po svoji naravi zahteva za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPIZ-1 so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati; podedujejo se le zapadli denarni zneski, ki niso izplačani do smrti uživalca. Teh pravic torej ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca.

Postopek za priznanje pravic iz naslova obveznega zavarovanja je pričel tožnik, ki je tekom sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje umrl. Revizija utemeljeno opozarja, da se je zahtevek nanašal na nepodedljivo pravico, zato nadaljevanje postopka z dediči ne pride v poštev, ker glede spornega predmeta dedičev sploh ne more biti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odpravi se prvi odstavek II. točke izreka odločbe tožene stranke, izdane dne 5. 11. 2007, pod opr. št. 00 7029600. A. P. se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki je psihofizično manj zahtevno, ne na terenu, izmenoma stoje in sede, s skrajšanim delovnim časom – štiri ure dnevno od 25. 1. 2007 dalje.

V ostalem ostane odločba, izdana 5. 11. 2007, pod. opr. št. 00 7029600 nespremenjena.“

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo št. 00 7029600 z dne 5. 11. 2007 tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki je psihofizično manj zahtevno, ne na terenu, izmenoma stoje in sede, s skrajšanim delovnim časom šest ur dnevno do 25. 1. 2007 dalje. Nadalje je odločila, da je delodajalec dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu ter, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo.

Tožnik je s tožbo izpodbijal obseg časovne razbremenitve in uveljavljal, da se mu prizna pravica do dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Tekom sodnega postopka je tožnik dne 25. 3. 2008 umrl, zato je sodišče izdalo sklep, s katerim je postopek prekinilo in pozvalo dediče, naj se izjasnijo ali bodo postopek nadaljevali. Glede na to, da so dediči podali izjavo, da želijo nadaljevati postopek, je sodišče s pritegnitvijo sodnega izvedenca ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, saj je po oceni sodnega izvedenca bil pokojni zavarovanec v taki fazi bolezni, da bi bil upravičen do štiri urnega delovnega časa. Odpravilo je prvi odstavek II. točke izreka odločbe z dne 5. 11. 2007 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki je psihofizično manj zahtevno, ne na terenu, izmenoma stoje in sede, s skrajšanim delovnim časom – štiri ure dnevno od 25. 1. 2007 dalje. V ostalem je izpodbijana odločba z dne 5. 11. 2007 ostala nespremenjena.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da ni utemeljeno naziranje tožene stranke, da tožniki, kot dediči pokojnega zavarovanca, nimajo pravnega interesa za nadaljevanje spora. Sodišče je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke, kar pomeni, da tožnikom posebnega pravnega interesa ni bilo treba izkazovati. Za priznanje delne invalidske pokojnine mora biti izpolnjen še dodatni pogoj in sicer, da zavarovanec tudi opravlja delo s krajšim delovnim časom od polnega, kar pa ni bilo predmet postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je sodišče zaradi smrti tožnika s sklepom prekinilo postopek in ga nadaljevalo na glavni obravnavi, ne da bi izdalo sklep o nadaljevanju postopka. Poudarja, da v primeru, ko stranka umre, zahtevek pa se nanaša na nepodedljive pravice, prekinitev postopka oziroma nadaljevanje postopka z dediči sploh ne pride v poštev. Sodišče pravice res ni priznalo dedičem, ampak pokojnemu zavarovancu in pri tem prezrlo določbo 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) in 76. člena ZPP ter obenem kršilo določbo pravdnega postopka v zvezi z (ne)sposobnostjo biti stranka (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in zmotno uporabilo materialno pravo. Pokojni zavarovanec zaradi bolezni ni nikoli nastopil dela v krajšem delovnem času, saj je bil ves čas po dokončnosti odločbe z dne 5. 11. 2007 v bolniškem staležu. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča, zavzeta v zadevah VIII Ips 444/2007, VIII Ips 251/2006 in VIII Ips 551/2007. Podredno še dodaja, da izrek sodbe sodišča prve stopnje ni pravilen, ko priznava pokojnemu zavarovancu „pravico do premestitve“ (91. člen ZPIZ-1), v obrazložitvi pa navaja, da „je v tem sporu sporna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom“ (93. člen ZPIZ-1).

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je dne 6. 3. 2009 sprejelo sklep Ps 3100/2007 s katerim je zaradi smrti tožnika postopek prekinilo. Nadaljevanje postopka je sprožila izjava dedičev o prevzemu postopka, ki je imela konstitutivne učinke, zaradi česar je sodišče dne 19. 5. 2009 postopek na glavni obravnavi nadaljevalo. Sklep o nadaljevanju postopka bi bil v takem primeru, tudi če bi bil izdan, le deklaratorne narave. Zato opustitev izdaje tega sklepa na zakonitost postopka ni imela vpliva.

7. Tožena stranka tudi zmotno zatrjuje, da izpodbijana sodba glasi na ime osebe, ki je med postopkom umrla, zaradi česar naj bi sodišče kršilo določbo pravdnega postopka v zvezi z sposobnostjo biti stranka v zvezi z 11. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so v sodbah sodišč nižje stopnje kot tožeča stranka opredeljeni zavarovančevi dediči. Ali so bili lahko dediči subjekti uveljavljanja pravice (aktivna legitimacija) pa je vprašanje materialnega prava.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Zahteva pokojnega zavarovanca, da mu tožena stranka v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 prizna pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od 5. 11. 2007 dalje, je po svoji naravi zahteva za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPIZ-1 so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati; podedujejo se le zapadli denarni zneski, ki niso izplačani do smrti uživalca. Teh pravic torej ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca (1).

10. V obravnavani zadevi je postopek za priznanje pravic iz naslova obveznega zavarovanja pričel tožnik sam in tudi sam začel postopek za sodno varstvo, tekom sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje pa je umrl. Revizija utemeljeno opozarja, da se je zahtevek nanašal na nepodedljivo pravico, zato v takem primeru nadaljevanje postopka z dediči ne pride v poštev (2), ker glede spornega predmeta dedičev sploh ne more biti. Pravica, ki jo je uveljavljal pokojni zavarovanec, je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva. To pomeni, da s smrtjo zavarovanca ugasne in jo v imenu pokojnega zavarovanca dediči ne morejo uveljaviti. Kjer ni možno dedovanje, ni možno procesno nasledstvo (3).

11. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je sodišče zgolj presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ter ob ugotovitvi, da le-ta ni bila pravilna, poseglo v odločbo oziroma, da novih pravic ni priznalo. Prav nasprotno. Sodišče je v sodnem postopku ugotovilo, da bi morala tožena stranka že v presodnem postopku pokojnemu zavarovancu priznati pravico do dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure (in ne po šest) na drugem delovnem mestu in mu to pravico v sodnem postopku priznalo, vendar sama pravica, kot je bila priznana, še ne pomeni, da je s tem priznana tudi pravica do določene denarne terjatve. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi dediči bili lahko upravičeni le do zneskov delne invalidske pokojnine, če bi sodišče še za njegovega življenja ugotovilo, da je bil pokojni zavarovanec do njih upravičen (4).

12. S tem, ko sta sodišči nižje stopnje pokojnemu zavarovancu oziroma njegovim dedičem priznali pravico do dela s polovičnim delovnim časom od 25. 1. 2007 dalje, sta kot je bilo že obrazloženo, zmotno uporabili materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. VIII Ips 156/2010. Op. št. (2): Postopek je glede glavnega zahtevka po enem stališču treba ustaviti, ker ni več dveh strank, po drugem stališču pa mora tožnik (torej dedič prvotnega tožnika oz. pooblaščenec v imenu dedičev) tožbo glede glavnega zahtevka umakniti. Obstaja tudi stališče, da se postopek v takem primeru konča po samem zakonu. Več o tem Ude idr., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005-2009, str. 325 in naslednje.

Op. št. (3): Ude idr., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005-2009, str. 288. Op. št. (4): Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi VIII Ips 35/2011 z dne 6. 2. 2012.