Jedro

Obrambna zatrjevanja, da zmožnost le osnovnega komuniciranja ilegalnih migrantov s policisti, kateri naj bi se poleg tega znašli v podrejenem položaju napram policistom, ob tem, da naj ne bi bili poučeni, da imajo možnost svobodno pričati, terja oceno, da njihove izjave po vsebini niso odraz dejanskega stanja, predstavljajo izključno samo tisto, kar nenazadnje navaja pritožnica sama; namreč način izpodbijanja dokazne vrednosti izjav, katere naj bi ilegalni migranti dali policistom, kar pa ne more biti predmet instituta izločitve dokazov v skladu z določbo drugega odstavka člena 18 in določbo člena 83 ZKP. Enako stališče sodišče druge stopnje zavzema tudi glede pritožničinega opozorila, da naj bi dva od ilegalnih migrantov podajala izjavo ob isti uri; tudi navedeno izkazuje, da zagovornica preko pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov napada verodostojnost izjav, zabeleženih v uradnih zaznamkih o informativnih izjavah ilegalnih migrantov z dne 3. 10. 2014, s tem pa skuša izpodbiti dokazni standard, potreben za izdajo odredbe o preiskavi mobilnega telefonskega aparata, najdenega v osebnem avtomobilu Saab.

Institut izločitve dokazov ni namenjen presoji verodostojnosti podatkov, na katerih temelji odredba o preiskavi na podlagi člena 219a ZKP, pač pa presoji, ali so bili določeni dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma s kršitvijo določb ZKP oziroma na podlagi takih nedovoljenih dokazov, česar pa pritožnica tudi v navedenem delu določno ne zatrjuje.

Pritožnica bi sicer, glede na odredbe za vabljenje prič v preiskavi, utegnila imeti prav v zvezi s pravico obtoženca do zaslišanja obremenilnih prič; vendar, kot je bilo v tej odločbi že razloženo, s strani obrambe zatrjevani način kršitve te procesne pravice obtoženca v preiskavi ni v vzročni zvezi z zakonitostjo načina pridobitve izpovedb prič s strani preiskovalnega sodnika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom predlog za izločitev dokazov, katerega je podala zagovornica obtoženega na predobravnavnem naroku dne 6. 3. 2023, zavrnilo kot neutemeljenega.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi in jih iz spisa izloči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zakonito in pravilno zavrnilo predlog za izločitev dokazov.

5. Pritožnica s svojimi navedbami v zvezi z izjavami, katere naj bi dali ilegalni migranti policistom v predkazenskem postopku, ne more izpodbiti spisovno podprtih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točkah 5 do 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Obrambna zatrjevanja, da zmožnost le osnovnega komuniciranja ilegalnih migrantov s policisti, kateri naj bi se poleg tega znašli v podrejenem položaju napram policistom, ob tem, da naj ne bi bili poučeni, da imajo možnost svobodno pričati, terja oceno, da njihove izjave po vsebini niso odraz dejanskega stanja, predstavljajo izključno samo tisto, kar nenazadnje navaja pritožnica sama; namreč način izpodbijanja dokazne vrednosti izjav, katere naj bi ilegalni migranti dali policistom, kar pa ne more biti predmet instituta izločitve dokazov v skladu z določbo drugega odstavka člena 18 in določbo člena 83 ZKP. Enako stališče sodišče druge stopnje zavzema tudi glede pritožničinega opozorila, da naj bi dva od ilegalnih migrantov podajala izjavo ob isti uri; tudi navedeno izkazuje, da zagovornica preko pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov napada verodostojnost izjav, zabeleženih v uradnih zaznamkih o informativnih izjavah ilegalnih migrantov z dne 3. 10. 2014, s tem pa skuša izpodbiti dokazni standard, potreben za izdajo odredbe o preiskavi mobilnega telefonskega aparata, najdenega v osebnem avtomobilu Saab. Pravilnost sklepanja pritožbenega sodišča je utrjena z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pravico do zaslišanja ilegalnih migrantov kot obremenilnih prič; zagovornica ima v tem delu lahko celo prav, vsekakor pa navedeno, v obliki, kot je predstavljena v pritožbi, ne predstavlja materije, ki bi sodila na področje ekskluzije dokazov.

6. Pritožničina ugotovitev, da so policisti opravili ogled kraja kaznivega dejanja brez navzočnosti A. A., ni tako presenetljiva, upoštevaje, da spisovni podatki izkazujejo, da naj bi A. A. iz predmetnega avtomobila pred prihodom policistov pobegnil. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na protokolacijo najdbe mobitela v predmetnem osebnem avtomobilu, se izkazujejo kot brezpredmetne; dejstvo je, s čimer se očitno strinja tudi zagovornica, da je bil telefon najden ob ogledu osebnega vozila v prednjih levih vratih. Tudi v tem delu pritožničini poudarki kažejo na njeno nestrinjanje z vsebinskimi zaključki prvostopenjskega sodišča v času izdaje odredbe za preiskavo mobilnega telefonskega aparata na podlagi člena 219 a ZKP, saj, nekonkretizirano, nakazujejo na možnost podtikanja dokazov s strani policije. Pritožbeno sodišče ponavlja, da institut izločitve dokazov ni namenjen presoji verodostojnosti podatkov, na katerih temelji odredba o preiskavi na podlagi člena 219 a ZKP, pač pa presoji, ali so bili določeni dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma s kršitvijo določb ZKP oziroma na podlagi takih nedovoljenih dokazov, česar pa pritožnica tudi v navedenem delu določno ne zatrjuje.

7. Upoštevaje, da naj bi policisti našli vozilo brez voznika, je očitno, da potrdila o zasegu predmetov A. A. niso mogli napisati. Sodišče druge stopnje ob tem tudi ne zazna, v čem je ključnost pritožbenih navedb, da je policija sestavila zapisnik o ogledu vozila, ne pa zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja. Pritožbeni zaključek, ki nakazuje, da je policija s tem, ko je našla in zavarovala pri ogledu vozila, iz katerega je voznik predhodno pobegnil, najdeni mobitel, zlorabila svoja pooblastila, temelji le na goli pritožničini spekulaciji, ki, upoštevaje zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja (list. št. 18) in izdelane fotografije (list. št. 42), ni podprta z ničemer, zato ga pritožbeno sodišče ne more sprejeti. Držijo sicer pritožničine navedbe, da se je dokazna vrednost najdenega predmeta ugotavljala naknadno, pri čemer si ni mogoče predstavljati, da bi bilo to mogoče opraviti vnaprej; zlasti pa se tovrstne pritožbene navedbe izkazujejo kot vzročno nepovezane z institutom izločitve dokazov. Sodišče druge stopnje tudi v delu, ki se nanaša na način protokolacije najdbe telefonskega aparata, za katerega se je kasneje izkazalo, da naj bi bil povezan z obtožencem, pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj v ničemer ne spodbijajo napadene odločitve v točkah 8 in 9 obrazložitve.

8. Spisovno podprte so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z možnostjo, dano obtožencu glede sodelovanja v teku preiskave (točka 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožnica sicer navaja, da ji ni bil poslan celoten spis, sodišče druge stopnje pa tudi v zvezi s tem ugotavlja, da ne gre za materijo, ki bi jo bilo mogoče presojati v okviru instituta izločitve dokazov. Vsekakor je, ne samo pravica, pač pa tudi dolžnost pritožnice, v kolikor dejansko ni pridobila vseh listin iz sodnega spisa, da temu primerno sama postopa, pa čeprav z neposrednim pristopom na sodišče v času uradnih ur in ob predhodnem zaprosilu za pregled navedenega spisa. Pritožnica bi sicer, glede na odredbe za vabljenje prič v preiskavi, utegnila imeti prav v zvezi s pravico obtoženca do zaslišanja obremenilnih prič; vendar, kot je bilo v tej odločbi že razloženo, s strani obrambe zatrjevani način kršitve te procesne pravice obtoženca v preiskavi ni v vzročni zvezi z zakonitostjo načina pridobitve izpovedb prič s strani preiskovalnega sodnika, kot je to zakonitost pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu.

9. Ker pritožbene navedbe ne izpodbijajo nosilnih razlogov prvostopenjskega sklepa, v določenih delih pa so nekonkretizirane, ni moč sprejeti niti pritožbene ocene o absolutno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP. Pritožbeno sodišče je zato, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), pritožbo zagovornice obtoženega zavrnilo kot neutemeljeno.