Jedro

Glede na to, da bi tožnik ob vrnitvi v Iran želel še naprej obiskovati cerkev, to pa bi bila lahko le domača cerkev, in da bo oblast nanj najverjetneje pozorna že od povratka naprej, od tožnika pa se ne sme pričakovati, da bi moral prenehati z obiskovanjem cerkve in/ali podpisati izjavo o odpovedi veri oziroma njenemu prakticiranju zato, da bi se izognil zgoraj naštetim dejanjem oblasti, sodišče zaključuje, da je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazano, da tožniku prav zaradi njegove spreobrnitve v krščanstvo in njegove izrecne želje po tudi kolektivnem izvrševanju te vere (2. alineja prvega odstavka in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1) grozijo vsa zgoraj našteta dejanja.

Tožena stranka zgolj z navedbo, ki ni podprta z informacijami o izvorni državi, da oblasti preganjajo le visoko profilirane kristjane, in da obiskovalcem domačih cerkva grozijo le aretacije in kratkotrajna pridržanja, pri čemer ne upošteva posledic kontinuiranega nadzora in večkratnih aretacij zaradi obiskovanja domače cerkve ter odklonitve in/ali nespoštovanja pisne odpovedi krščanstvu, ni uspela ovreči vsakršnega dvoma, da se to ne bi zgodilo. Zgoraj našteta dejanja po oceni sodišča tudi ustrezajo definiciji dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. V primeru ponavljajočih se aretacij, groženj, zahtev po podpisovanju izjav o odpovedi veri, pridržanj od enega do deset dni z možnostjo podaljšanja, obtožb z grožnjo večmesečne ali večletne zaporne kazni in nadzora, gre za dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, diskriminatorne pravne, upravne, policijske in sodne ukrepe ter za diskriminatoren pregon oziroma kazen (1., 2. in 3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), ta dejanja pa so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (1. alineja prvega dostavka 26. člena ZMZ-1).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-655/2016/57 (122-03) z dne 18. 1. 2021 se odpravi ter se ugodi prošnji za mednarodno zaščito prosilca A. A., državljana Islamske republike Iran, roj. ... 1979, tako da se mu prizna status begunca od 18. 1. 2021 dalje.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca velja z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo drugič zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe iz prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je v Iranu njegovo življenje ogroženo zaradi spremembe vere iz islama v krščansko vero. Štiri mesece preden je zapustil Iran je preko prijatelja, ki je tudi spremenil vero v krščansko, spoznal to vero in začel obiskovati domačo cerkev. V domači cerkvi so molili in poglabljali spoznavanje vere, vabila na sestanke so prejemali preko Whatsappa nekaj ur pred sestankom. Približno en teden pred odhodom iz Irana je preko Whatsappa prejel sporočilo, da sestanek odpade, ker je tajna policija prijela nekaj vernikov, zato mu je bilo svetovano, da naj se skrije in izgine. Domneva, da sta ga izdala druga dva vernika, ki sta bila prijeta, saj mu je prijatelj povedal, da so dva iz skupine prijeli, drugi pa so pobegnili.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na osebnem razgovoru in na glavni obravnavi dne 21. 5. 2018 v predhodnem upravnem sporu pred Upravnim sodiščem.

3. Tožnikovi pooblaščenci so dne 6. 5. 2016 toženi stranki posredovali krstni list, izdan v evangeličanski cerkvi v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik dne 13. 3. 2016 krščen v tej cerkvi. Naknadno so dne 7. 6. 2016 predložili še tožnikovo vozniško dovoljenje in rojstno knjižico, zatem pa je 19. 7. 2016 tožena stranka prejela še 11 strani informacij o tožnikovi izvorni državi, za katere navaja, da jih je skrbno preučila, vendar jih pri odločanju ni posebej upoštevala, saj so informacije starejšega datuma. Tudi sicer so tožnikovi pooblaščenci dne 19. 6. 2020 posredovali novejše informacije ter se sklicevali na sodno prakso Vrhovnega sodišče in SEU. Tožena stranka je navedla, da je tudi te informacije o izvorni državi skrbno preučila in ugotovila, da v ničemer ne odstopajo od informacij, ki jih je v postopku že sama pridobila. Pooblaščenci so večinoma predložili zgolj posamične članke, ki ne morejo imeti enake teže kot poročila organizacij, kot so Amnesty International, Danski svet za begunce, danska služba za priseljevanje, oddelek za zunanje zadeve in trgovino avstralske vlade, angleško notranje ministrstvo, ameriško zunanje ministrstvo ipd. Glede sodbe SEU C-71/11 in C-99/11, Nemčija proti Y in Z, tožena stranka ocenjuje, da za zadevo ni pomembna, ker tožniku sama zunanja manifestacija izražanja vere ne predstavlja pomembnega elementa. Tožena stranka se s presojo Upravnega sodišča iz sodbe I U 2089/2018 z dne 27. 11. 2019, da je tožnik pristno spremenil vero, ne strinja, vendar temu sledi. V nadaljevanju tožena stranka presodi, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da so tožnika pripadniki varnostnih iskali zaradi tega, ker je hodil v domačo cerkev; da ni mogoče trditi, da bi bil tožnik, še posebej, ker prej ni imel težav z uradnimi oblastmi, po vrnitvi v izvorno državo deležen posebne, stroge obravnave, oziroma, da ne bi bil po morebitni krajši aretaciji nato izpuščen; da ni verjetno, da bi tožnik sedaj, ko je spremenil vero, svoje umirjeno življenje spremenil v takšni meri, da bi se javno izpostavil in vsem oznanil, da je spremenil vero; da ni verjetno, da bi tožnika njegova družina prijavila oblastem in da ni verjetno, da bi se iranske oblasti z dejstvom, da se je tožnik krstil, sploh seznanile. Tožnik ni navajal, da želi vero širiti, in ni dokazal svojih trditev v zvezi s Facebook-om. Na podlagi preučenih informacij o izvorni državi je tožena stranka zaključila, da iranske oblasti ne preganjajo vseh spreobrnjencev v krščansko vero, pač pa samo visoko profilirane osebe in da če tožnik ne bo širil vere, oblast zanj ne bo vedela. Pa tudi sicer posamezniki, če ne propagirajo vere oziroma ogrožajo nacionalne varnosti, niso "kruto kaznovani". Prosilec tako ne spada v nobeno od skupin, ki bi bile v Iranu zaradi spremembe vere "res ogrožene". Tožnik bi bil lahko izpostavljen določenemu zaslišanju in preverjanju njegovih dejavnosti v tujini, vendar ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da bi bil tožnik zgolj zaradi svoje pristne spremembe vere, ki je ne bi tudi javno izkazoval in širil, izpostavljen prihodnjemu preganjanju. Iz tega razloga je tožena stranka zavrnila priznanje statusa begunca. Zavrnila je tudi priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Toženi stranki očita, da ni sledila predhodno izdani sodbi Upravnega sodišča, in predlaga odločitev v sporu polne jurisdikcije. Tožnik je že izkazal, da ga je zaradi obiskovanja hišne cerkve tajna policija že iskala na domu in v službi in da bi v primeru vrnitve z verskimi praksami v Iranu nadaljeval, zato je relevantna sodba SEU v zadevi C-71/11 in C-99/11. Tožnik toženi stranki očita, da je informacije o izvorni državi uporabila selektivno, in povzema informacije, iz katerih izhaja, da oblasti redno izvajajo racije hišnih cerkva, da oblast spreobrnjence in ne le vodje hišnih cerkva, nadleguje in nadzira, da sodišča izrekajo dolgotrajne zaporne kazni, da so ti podvrženi psihičnemu in fizičnemu nasilju, da so obravnavani kot sovražniki države in da se morajo odreči svoji veroizpovedi. Tožena stranka je nepravilno zaključila, da tožniku ne grozi preganjanje tudi zaradi (pripisanega) političnega prepričanja, saj tožnik v primeru prijetja ne bo imel vpliva na vsebino obtožb proti njemu. Upravno sodišče je v predhodni sodbi že upoštevalo tožnikove objave o spremembi vere na družbenem omrežju in dejstvo, da iranske oblasti družbena omrežja nadzorujejo. Tožnik oporeka tudi odločitvi tožene stranke glede priznanja subsidiarne oblike zaščite.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja, da je morala v ponovnem postopku, po preučitvi informacij o izvorni državi, ugotoviti, ali ima tožnik utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem, saj tega sodišče v predhodni sodbi ni storilo. Vztraja, da iranske oblasti ne preganjajo vseh spreobrnjencev, in da je uporabila verodostojna in objektivna poročila. Tožnik je sam izrecno izjavil, da bo preganjan le zaradi spremembe vere in ne zaradi političnega prepričanja, poleg tega pa tožnik še vedno ni dokazal, da socialna omrežja dejansko uporablja in kaj na njih objavlja.

6. Na naroku za glavno obravnavo dne 17. 12. 2021 je sodišče vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa in jih s soglasjem strank štelo za prebrane. Dokaznih predlogov stranki nista imeli, pa tudi sodišče ni ugotovilo, da bi bilo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti še kakšen dokaz. Tožnik je bil zaslišan v predhodnem upravnem postopku, kakor tudi pred naslovnim sodiščem na glavni obravnavi dne 21. 5. 2018, stranki pa nista navedli, da bi se v zvezi s tožnikovimi izjavami v vmesnem času karkoli spremenilo oziroma da bi bilo treba tožnika ponovno zaslišati. Te potrebe ne vidi niti sodišče. 7. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik vztrajal pri tožbi in pri sojenju v sporu polne jurisdikcije, tožena stranka pa je navedla, da sama sprememba vere ne more biti razlog za priznanje statusa, da je to lahko le nevarnost preganjanja. V tožnikovem primeru ne obstajajo objektivne okoliščine, ki bi dokazovale, da bo tožnik preganjan. Tega tožnik ni dokazal, dokazno breme pa je na tožniku. Poleg tega še vedno ni dokazano, da bi tožnik na družbenih omrežjih uporabljal drugo ime.

8. O zadevi sodišče odloča že petič. Upravno sodišče je o tožbi prvič odločilo s sodbo I U 1288/2017 z dne 23. 8. 2017, s katero je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je presodilo, da je bilo njeno postopanje v nasprotju z zahtevami 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne in malo verjetne, čeprav na njih temelji zavrnilna odločitev, tako da je s tem tožnik šele v upravnem sporu dobil možnost, da pojasni domnevno neskladnost svojih izjav in dokazuje, da določene okoliščine in dogodki, ki jih je navajal, niso malo verjetni. Navedena sodba je bila po pritožbi tožene stranke razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017. Vrhovno sodišče je presodilo, da ni šlo za neskladnosti v izjavah, o katerih bi moral tožnik imeti pravico do izjave, poleg tega pa je manjkala obrazložitev sodišča, zakaj je seznanitev tožnika z dejstvom omejitve dostopa do interneta v Iranu pravno odločilna. Pri ponovnem odločanju je bila v skladu z zakonskim pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ter v okviru in na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izdana sodba I U 2663/2017 z dne 10. 1. 2018, s katero je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Vendar je po tožnikovi pritožbi Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 54/2018 z dne 4. 4. 2018 pritožbi ugodilo in navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker je ugotovilo, da tožnikov dokazni predlog za izvedbo glavne obravnave ni bil zavrnjen iz dopustnih razlogov po 52. členu ZUS-1 oziroma po 2. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Pri ponovnem odločanju je sodišče opravilo glavno obravnavo in izpodbijano odločbo s sodbo I U 801/2018 z dne 21. 5. 2018 odpravilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je presodilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, kot tudi zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Navedena sodba je bila po pritožbi tožene stranke razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 148/2018 z dne 3. 10. 2018, ker je stvar ugotavljanja dejanskega stanja, ali se zaradi veroizpovedi izvaja preganjanje, v katerih primerih ter na kakšen način, sodišče pa bi moralo v zvezi s temi dejstvi opraviti glavno obravnavo. V ponovljenem postopku je sodišče izdalo sodbo I U 2089/2018 z dne 27. 11. 2019, v kateri je ocenilo, da je tožnik pristno spremenil vero in da jo namerava izvrševati tudi v Iranu. Odločbo je odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, saj tožnik ni predlagal sojenja v sporu polne jurisdikcije. V ponovnem postopku je tožena stranka izdala v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo.

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v RS pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

11. Eden glavnih očitkov tožnika je, da tožena stranka ni sledila pravnomočni sodbi Upravnega sodišča RS I U 2089/2018 z dne 27. 11. 2019. Bistvo ugotovitev oziroma presoje sodišča iz navedene sodbe je mogoče povzeti v štirih točkah: da tožnik ni izkazal, da bi bil pred zapustitvijo izvorne države že deležen dejanj preganjanja v zvezi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščanstvo, da je tožnik pristno spremenil vero, (3) da bi jo izražal oziroma izvrševal tudi po vrnitvi v Iran oziroma, da tega ne bi počel zgolj zaradi strahu pred preganjanjem, ter (4) da med strankama ni sporno, da so v Iranu v življenjski nevarnosti osebe, ki so bile, tako kot tožnik, rojene v muslimanski družini staršem muslimanske vere, pa so spremenile svojo vero iz islama v drugo vero ali ateizem (sodišče se je sklicevalo tudi na s strani tožnika predložena poročila o izvorni državi, ki jih tožena stranka ni prerekala, zato jim je sodišče sledilo, ter na sklep Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 20181). Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da _"bi bil tožnik ob njegovem povratku v Iran lahko izpostavljen resni nevarnosti preganjanja_", da tožnik "_namerava tudi v Iranu izvrševati krščansko veroizpoved, zaradi česar bi bil v primeru vrnitve v Iran preganjan_" ter da "_tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev tožnikove prošnje_".

12. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi do določene mere sledila napotkom oziroma ugotovitvam sodišča iz sodbe I U 2089/2018 z dne 27. 11. 2019, saj je sprejela (čeravno je izrecno navedla, da se s to ugotovitvijo ne strinja), da je tožnik vero spremenil pristno, ter da "_ne zagovarja stališča, da bi moral prosilec svojo vero prakticirati v zasebnosti_", kar je v skladu s stališčem SEU iz združenih zadev C-71/11 in C-99/11, _Y in Z_, z dne 5. 9. 2012 (odst. 80), kakor tudi Vrhovnega sodišča RS iz zadeve I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019.2,

13. Vendar sodišče tudi ugotavlja, da je utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka predvsem ni sledila izrecni ugotovitvi sodišča iz že omenjene predhodne sodbe, da bi tožnik svojo novo vero izražal oziroma izvrševal tudi po vrnitvi v Iran.

14. Tako je ugotovilo sodišče v predhodni pravnomočni sodbi I U 2089/2018 z dne 27. 11. 2019 (odst. 33, 38, 39 sodbe), izrecno pa je to ugotovitev potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 13/2020 z dne 15. 4. 2020 (odst. 17). V zvezi s tem je celo izrecno zavrnilo ugovore tožene stranke o nepravilnosti ugotovitve Upravnega sodišča, da naj bi imel tožnik po vrnitvi v Iran namen izvrševati svojo veroizpoved. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju tega dejstva na glavni obravnavi sodelovala in je torej imela možnost tožniku zastavljati vprašanja v zvezi z načinom izvrševanja krščanske veroizpovedi v primeru vrnitve v Iran (odst. 18 sodbe I Up 13/2020).

15. Glede na navedeno torej ugotovitev, da bi tožnik svojo novo vero izvrševal v Iranu, tudi z obiskovanjem domačih cerkva, oziroma, da je ne bi izvrševal zgolj zaradi strahu pred preganjanjem za toženo stranko ne sme biti več sporna.

16. Tožena stranka tega ni upoštevala, pač pa se je oprla le na svojo ugotovitev, da naj tožnik spremembe vere ne bi _"javno izpostavil in vsem oznanil_". To pa ni enako kot izražati in izvrševati svojo vero. Ni namreč nujno, da bi tožnik svojo spremembo vere javno in "_vsem_" oznanil, da bi vero lahko izražal in izvrševal, bodisi zasebno bodisi z obiskovanjem domačih cerkva.

17. Navedeno je imelo za posledico, da v skladu z ustaljeno mednarodno sodno prakso, po kateri mora v azilnih zadevah oziroma zadevah v zvezi s kršitvami 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) najprej tožnik izpolniti svoj del dokaznega bremena glede spremembe vere in tveganja v primeru vrnitve, nato pa mora tožena stranka odvrniti vsakršen dvom o tem, da do preganjanja ne bo prišlo tožena stranka, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, svojega dokaznega bremena o tem, da ne obstaja dvom, da do preganjanja ne bo prišlo, ni izpolnila. Nasprotno pa je tožnik z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal, kaj mu grozi v primeru vrnitve in njegovega nadaljnjega izvrševanja vere v Iranu.

_O posledicah tožnikove vrnitve v Iran:_

18. Tožena stranka je pravilno zaznala, da je najprej treba ugotoviti, kakšne posledice ima lahko za tožnika že sam povratek v Iran, in je v zvezi s tem ter na splošno v zvezi s položajem spreobrnjenih kristjanov v Iranu po uradni dolžnosti pravilno pridobila relevantne in aktualne informacije o izvorni državi.

19. Glede povratka je ocenila, da kljub dejstvu, da bi bil tožnik "_ob morebitni vrnitvi v izvorno državo lahko izpostavljen določenemu zaslišanju in preverjanju njegovih dejavnosti v času bivanja v tujini_", ni mogoče "_z **gotovostjo** (poudarilo Upravno sodišče) ugotoviti, da bi bil prosilec zgolj zaradi svoje pristne spremembe vere, brez da bi bilo ugotovljeno, da jo bo tudi javno izkazoval in očitno širil, izpostavljen prihodnjemu preganjanju_," in da ni mogoče trditi, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo deležen "_posebne, stroge obravnave oziroma da ne bi bil po morebitni krajši aretaciji nato izpuščen_".

20. Sodišče najprej opominja, da tožena stranka z navedbami o "gotovosti" bodočega preganjanja ni upoštevala sodne prakse, po kateri je dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite za nevarnost bodočega preganjanja precej nižji od standarda "gotovosti" in je celo bistveno nižji od 50%. Gre za dokazni standard razumne verjetnosti, da bo do preganjanja prišlo.

21. Nadalje sodišče v zvezi s samo vrnitvijo v Iran ugotavlja, da je napačna ocena tožene stranke, da kljub temu, da bi bil tožnik že ob vrnitvi v državo lahko izpostavljen določenemu zaslišanju in preverjanju njegovih dejavnosti v času bivanja v tujini, ni mogoče trditi, da bi bil deležen "_posebne stroge obravnave_" in da ne bi bil po aretaciji izpuščen. Navedeno tožena stranka utemeljuje s tem, da so navadni obiskovalci domačih cerkva običajno po nekaj urah zasliševanj izpuščeni in da je po njeni oceni malo verjetno, da je iranska policija na tožnika že pozorna.

22. Vendar tožena stranka pri tem, kot že rečeno, ne upošteva v zadostni meri ugotovitve sodišča, da je tožnik vero spremenil pristno, in v zvezi s tem ne upošteva informacij o izvorni državi, iz katerih izhaja, da so vodje in člani domačih cerkva na prostost izpuščeni, če obljubijo, da ne bodo širili božje besede, da spreobrnjenci v Iranu lahko spreobrnitev brez težav zanikajo, da če oblasti izvejo za spreobrnjenje določene osebe, jo lahko ob povratku zaslišijo, in če oseba pred zapustitvijo države ni bila povezana s krščanstvom ter se po vrnitvi ne udeležuje krščanskih aktivnosti, ji oblast ne bo posvečala posebne pozornosti, da imajo lahko osebe, ki javno razglasijo svojo spreobrnitev težke probleme, da če oblast vé, da se je povratnik spreobrnil, ga bo po povratku zaslišala, nadaljnji postopek pa je odvisen od tega, kaj "_povratnik pove_", in da izjava o spreobrnitvi na Facebooku sama še ne povzroči preganjanja, ampak vodi verjetno v nadziranje.

23. Iz vseh navedenih informacij po mnenju sodišča z dovolj visoko stopnjo verjetnosti izhaja, da bo tožnik ob vrnitvi že zgolj zato, ker nima potnega lista in bo oblast o njegovi vrnitvi zagotovo obveščena ter bo tudi vedela, da gre za zavrnjenega prosilca za azil, ki je bil v tujini več kot pet let, ne le aretiran, pač pa tudi zaslišan, pri čemer je povsem verjetno tudi vprašanje o tožnikovih aktivnostih v tujini in njegovem spreobrnjenju. Pri tem se v skladu s stališčem SEU iz že omenjene zadeve _Y in Z_ kakor tudi Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 od pristnih spreobrnjencev ne sme pričakovati, da bodo svojo novo vero zatajili oziroma se ji celo odpovedali.

24. Nadalje iz navedenih informacij o izvorni državi izhaja, da oblast nepristne spreobrnjence očitno ne obravnava enako kot pristne, saj je "_nadaljnji postopek_" pred policijo odvisen od tega, kaj "_povratnik pove_". Glede na to, da lahko osebe, ki vere niso spremenile pristno, spremembo ob povratku zanikajo, in da takšnim osebam preganjanje načeloma ne grozi (to je npr. Upravno sodišče ugotovilo v sodbi I U 1407/2018 z dne 5. 4. 2019, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 107/2019 z dne 23. 10. 2019), sodišče iz navedenih informacij _a contrario_ sklepa, da je situacija, ko bo oseba navedla, da je vero spremenila pristno in/ali se novi veri ne bo želela pisno odpovedati, bistveno drugačna.

25. Prav to pa je tisto, kar izrecno izhaja tudi iz sodbe Upper Tribunal (Immigration and Asylum Chamber), PS (Christianity - risk) Iran CG (2020) UKUT 00046 (IAC) z dne 20. 2. 2020 (v nadaljevanju sodba PS), na katero se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, vendar jo interpretira ravno obratno, kakor je njena prava vsebina. Tožena stranka je navedla, da gre za "podoben primer", kot je tožnikov, kar pa ne drži, kot bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

26. Glede sodbe PS sodišče najprej ugotavlja, da je izdana kot Country Guidance, kar pomeni posebno izbran primer za določitev smernic odločanja za določeno državo oziroma določeno skupino ljudi v določeni državi, ob upoštevanju najboljših možnih dokazov o dejanskem stanju v tej državi v času odločanja. Upper Tribunal je v sodbi uporabil zanesljiva in relevantna poročila o Iranu (med drugim tudi zelo relevantno in nato tudi v drugih poročilih večkrat citirano poročilo Danskega sveta za begunce iz februarja 2018, ki ga je uporabila tudi tožena stranka) ter posebej še poročilo in dodatna ustna pojasnila strokovnjakinje za Iran Anne Enayat, kar daje v primerjavi s preostalimi pisnimi poročili ugotovitvam iz te sodbe še dodatno težo. 27. Sodba PS v 3. in 4. točki izreka jasno razlikuje najprej med pristnimi in nepristnimi spreobrnjenci in nato glede prvih navede, da bi bil spreobrnjenec v krščanstvo, ki bi želel vero odkrito prakticirati, soočen z resnim tveganjem preganjanja, pri čemer takšen spreobrnjenec, ki bi vero skrival zaradi drugih razlogov kot strahu pred preganjanjem (npr. zaradi družinskih pritiskov, socialnih omejitev, osebne želje ipd.), ne bi bil upravičen do zaščite, glede drugih spreobrnjencev (tj. nepristnih) pa navede, da za njih ni resnične nevarnosti preganjanja, ker ni razloga, da bi se tak posameznik povezoval s kristjani. Morajo pa odločevalci, pravi Upper Tribunal, kljub temu upoštevati možna tveganja, ki nastanejo neposredno ob vrnitvi, in sicer, (i) da so vsi neuspeli prosilci za azil ob prihodu zaslišani, kar vključuje vprašanja o tem, zakaj so zaprosili za azil; (ii) da je verjetno, da bo povratnik, ki razkrije, da je trdil, da je kristjan, premeščen na nadaljnje zaslišanje; (iii) da se od povratnika lahko pričakuje, da bo podpisal odpoved svojemu zatrjevanemu krščanstvu, zaradi česar bo zaslišanje na splošno kratko in ne bo povzročilo resnične nevarnosti slabega ravnanja _(ill-treatment_); in (iv) da če obstajajo razlogi za podaljšanje pridržanja, se bo tveganje za slabo ravnanje (_ill-treatment_) ustrezno povečalo. Pri tem je treba dejavnike, ki bi lahko povzročili daljše pridržanje, določiti za vsak primer posebej in lahko med drugim vključujejo: a) prejšnje nevarne stike z iranskimi varnostnimi službami; b) povezavo z osebami, za katere se zanima iranska oblast; c) obiskovanje cerkve s povezavo z iranskimi domačimi cerkvami; in d) odkritje, da je oseba na družbenih omrežjih aktivno promovirala krščanstvo.

28. Za konkretnega pritožnika PS je nato ob upoštevanju naštetih kriterijev Upper Tribunal ugotovil to, kar je tožena stranka dobesedno povzela v opombi 27 izpodbijane odločbe, pri čemer je izpustila povzetek dejanskega stanja (točke 145 do 149 sodbe), iz katerega izhaja, da Upper Tribunal spremembe vere PS ni štel za pristne. Upoštevajoč to dejstvo je Upper Tribunal presodil, da bo iranska oblast na PS (ker nima potnega lista) ob vrnitvi postala pozorna; da bo ob prihodu zaslišan; da bo verjetno prišlo na dan, da je zaprosil za azil zaradi spreobrnitve v krščanstvo; da bo napoten na drugo linijo zaslišanja; da bo policija takrat izvedela, da je bil PS izven Irana od leta 2013; da je vsaj dvakrat zaprosil za azil, pri čemer je različno uveljavljal strah zaradi vpletenosti v proteste zelenega gibanja, nasilja zaradi 'časti' in nazadnje na podlagi spremembe vere; da je obiskoval cerkev leta 2015 in 2016; da je bil po dveh tednih obiskovanja cerkve krščen; da pred odhodom iz Irana ni imel nobenih znanih stikov z oblastmi; da ni imel nobene povezave s kakšno za oblast zanimivo osebo; da nima vprašljivih vsebin na družbenih omrežjih; da nima povezave z nobeno organizacijo, ki bi jo iranska oblast povezovala z gibanjem domačih cerkva; da bodo od njega morda zahtevali, da podpiše zavezo, s katero obljublja, da ne bo izvajal nobenih krščanskih dejavnosti, in da ni razloga, zakaj bi PS to zavrnil; da bo oblast ocenila, da PS predstavlja zanemarljivo tveganje za varnost Irana; in da bo izpuščen dokaj hitro ter ne bo nevarnosti slabega ravnanja. Poleg tega bo PS lahko pod nadzorom, vendar oblasti ne bo več zanimal, ko se bodo te lahko prepričale, da ne obiskuje domače cerkve ali poskuša vzpostaviti stika z znanimi kristjani. Zato PS po vrnitvi v Iran ne grozi resna nevarnost preganjanja.

29. Iz navedenega jasno izhaja, da je primer PS v bistvenem drugačen od tožnikovega primera, saj je za tožnika sodišče že ugotovilo, da je njegova sprememba vere pristna. Zaključek tožene stranke, ki ga je izvedla na podlagi omenjene sodbe PS, tj., da tako kot za PS tudi za tožnika ne obstaja tveganje za preganjanje, ker ne gre za "izpostavljenega spreobrnjenca", je zato napačen. Iz sodbe PS izhaja, da bi za Upper Tribunal za podelitev statusa begunca zadoščala že ugotovitev, da gre za pristno spremembo vero in da bi oseba krščanstvo v Iranu odkrito prakticirala. Odpade tako vsakršno nadaljnje ukvarjanje s tem, ali gre za "izpostavljenega spreobrnjenca".

30. Poleg tega iz omenjene sodbe izhajajo izredno pomembne ugotovitve glede postopkov, ki čakajo neuspešne prosilce za azil, in sicer da so ob povratku zaslišani, celo večkrat, če se izkaže, da so v tujini zatrjevali spremembo vere; da se od njih pričakuje, da podpišejo odpoved zatrjevani spremembi vere, in da so po povratku nadzorovani. Do enake ugotovitve je sodišče prišlo tudi v konkretnem primeru (gl. zgoraj).

31. Glede na navedeno torej niti ni posebej relevantno, ali je iranska oblast na tožnika že bila pozorna pred odhodom ali med bivanjem v Sloveniji. Iz informacij o izvorni državi, tudi tistih iz sodbe PS, dovolj gotovo izhaja, da bo postala po vrnitvi. Prav tako ni pomembno, na kar se je oprla tožena stranka, da naj za tožnika ne bi bila pomembna "zunanja manifestacija izražanja vere" in da ni verjetno, da bi svoje "umirjeno življenje spremenil v takšni meri, da bi se javno izpostavil in vsem oznanil, da je spremenil vero". Tudi takšno javno izpostavljanje namreč ne bi bilo potrebno za to, da bi bila oblast na tožnika pozorna že od povratka naprej ali pa bi npr. zaradi obiskovanja cerkve in/ali iskanja verskih vsebin po internetu postala pozorna kasneje.

_O posledicah tožnikovega izvrševanja vere v Iranu:_

32. Nadalje je treba ugotoviti, kaj bi za tožnika, na katerega bo oblast najverjetneje pozorna vse od njegove vrnitve, pomenilo njegovo nadaljnje izvrševanje vere v Iranu. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 13/2020 z dne 15. 4. 2020 v tej zadevi. Vrhovno sodišče je namreč v njej navedlo, da sodišču prve stopnje glede na njegove ugotovitve o pristni spremembi vere in nadaljnjim izvrševanjem vere tožnika v Iranu ni bilo treba (več) ugotavljati, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj (poudarilo Upravno sodišče), saj navedeno za odločitev ni bilo več pomembno (odst. 20 sodbe). _A contrario_ so torej za odločitev pomembne informacije o izvorni državi o tem, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini in vero spremenile pristno, vendar po vrnitvi v Iran dejansko izražajo verska prepričanja oziroma obiskujejo domače cerkve. Za pravilno razlago materialnega prava v zvezi s tem sta posebej relevantni sodbi SEU v zadevah _Y in Z_ in _Fathi_.

33. V že omenjeni zadevi Y in Z Sodišče EU resnosti oziroma intenzivnosti dejanj preganjanja ni vezalo izključno na kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ampak je intenzivnost dejanj preganjanja vezalo na kršitev pravice do svobode veroizpovedi iz člena 10(1) Listine EU o temeljnih pravicah, ki je enaka pravici do verske svobode iz 9. člena EKČP. Sodišče EU pravi, da je poseg v pravico do verske svobode lahko tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri iz člena 15(2) EKČP, na katerega se člen 9(1) Direktive 2011/95/EU (v nadaljevanju Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU) primeroma sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba zlasti šteti za preganjanje. To pa ne pomeni, da je vsak poseg v pravico do verske svobode, zagotovljene s členom 10(1) Listine EU o temeljnih pravicah, dejanje preganjanja, zaradi katerega mora biti priznan status begunca. Iz besedila člena 9(1) direktive nasprotno izhaja, da mora za to, da se zadevna dejanja štejejo za preganjanje, obstajati „_huda kršitev_“ navedene svobode, ki odločilno vpliva na posameznika. Dejanja, ki resda pomenijo „_kršitev pravice_“, priznane s členom 10(1) Listine EU o temeljnih pravicah, vendar niso „_tako resna, da bi pomenila hudo kršitev temeljnih človekovih pravic_,“ od katerih odstopanja po členu 15(2) EKČP niso mogoča, se ne morejo šteti za preganjanje v smislu člena 9(1) direktive in člena 1(A) Ženevske konvencije.

34. Nadalje za konkretno opredelitev, katera dejanja je mogoče šteti za preganjanje v smislu člena 9(1)(a) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ni pomembno razlikovanje med dejanji, ki posegajo v jedro (_forum internum_) temeljne pravice do verske svobode, ki naj ne bi zajemalo javnih verskih dejavnosti _(forum externum_), in tistimi, ki na to domnevno jedro ne vplivajo. Po mnenju Sodišča EU takšno razlikovanje ne bi bilo v skladu s široko razlago pojma veroizpoved, kot je podana v členu 10(1)(b) direktive z združevanjem vseh njenih sestavin, javnih in zasebnih, skupinskih in posamičnih. Dejanja, ki lahko pomenijo hudo kršitev v smislu člena 9(1)(a) direktive, zajemajo resna dejanja, ki ne posegajo samo v svobodo prosilca do izražanja vere v zasebnosti, temveč tudi do javnega izpovedovanja. Sodišče EU nadaljuje, da morajo pristojni organi _"presoditi vsa dejanja, ki posegajo v temeljno pravico do verske svobode, zato da ugotovijo, ali so zaradi svoje narave ali ponavljanja dovolj resna, da se lahko štejejo za preganjanje_," in da je "_za vprašanje, ali kršitev pravice, zagotovljene s členom 10(1) Listine, pomeni preganjanje v smislu člena 9(1) Direktive, odločilna teža ukrepov in sankcij, ki so bili sprejeti ali bi lahko bili sprejeti zoper posameznika." Po presoji Sodišča EU lahko kršitev pravice do verske svobode pomeni preganjanje, če prosilcu za azil zaradi uresničevanja te svobode v izvorni državi resno grozi "zlasti preganjanje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje_". Sodišče opozarja, da gre v tem citiranem delu za napačen prevod v ključnem delu slovenske različice te sodbe, kajti pravilen prevod bi se moral glasiti: "_zlasti (kazenski) pregon, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje_". Nadalje mora pristojni organ pri presoji upoštevati vsa dejanja, ki jim je prosilec bil ali bi jim lahko bil izpostavljen, zato da ob upoštevanju njegovih »_osebnih okoliščin_« ugotovi, ali je mogoče ta dejanja šteti za preganjanje, poleg tega pa lahko tudi prepoved sodelovanja pri javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb pomeni dejanje, ki je dovolj resno v smislu člena 9(1)(a) Kvalifikacijske direktive in pomeni preganjanje. Pri presoji te nevarnosti, tako SEU, je treba upoštevati vrsto dejavnikov, tako objektivnih kot subjektivnih. Subjektivna okoliščina, da je javno izvajanje nekega verskega obreda, ki je predmet spornih omejitev, za posameznika posebno pomembno za ohranjanje verske identitete, je upošteven dejavnik pri presoji nevarnosti, ki bi ji bil prosilec zaradi vere izpostavljen v izvorni državi, čeprav izvajanje take verske prakse ni osrednji element za zadevno versko skupnost. Sodišče še zaključi, da če se ugotovi, "_da bo zadevna oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca_", pri čemer "_dejstvo, da bi se nevarnosti lahko izognila z odpovedjo nekaterim verskim dejanjem, načeloma ni upoštevno_".

35. Sodišče EU je tako razvilo interpretacijo, ki po eni strani upošteva objektivne okoliščine hude kršitve pravice do svobode veroizpovedi – vendar za konkretnega posameznika, kar pa hkrati pomeni, da je treba upoštevati tudi subjektivne okoliščine (morebitnega preteklega nasilja in) grozečega nasilja za konkretnega posameznika in posledice nezmožnosti uresničevanja pravice do svobode veroizpovedi za konkretnega posameznika v primeru vrnitve.

36. V sodbi _Fathi_ je Sodišče EU navedenim poudarkom iz sodbe _Y in Z_ med drugim dodalo še, da zgolj to, da predpis v izvorni državi kot sankcijo določa smrtno ali zaporno kazen, lahko pomeni "dejanje preganjanja" v smislu člena 9(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95, če se taka sankcija v izvorni državi, ki je tako zakonodajo sprejela, dejansko uporablja in da je taka kazen nesorazmerna oziroma diskriminatorna sankcija v smislu člena 9(2)(c) te direktive.

37. Glede na predstavljena izhodišča sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik že pred zapustitvijo Irana obiskoval (vselej isto) domačo cerkev, da tožnik tudi po prihodu v Slovenijo obiskuje bogoslužja in da je tožnik izrecno navedel, da je cerkev samo zgradba, da pa cerkev postane cerkev, ko se verniki družijo tam in prostor spremenijo v cerkev in da je pomemben namen. Nadalje je tožnik tudi izrecno navedel, da se je udeleževal srečanj v domači cerkvi v Iranu kljub temu, da je vedel za nevarnosti, vendar je to počel, ker ni mogel živeti brez Boga, ker je veren človek; da je pobegnil zaradi velikega strahu, ker je oblast razkrila domačo cerkev, ki jo je obiskoval; da v Iranu ni imel občutka varnosti in miru, kot ju ima sedaj v Sloveniji; in da če bi bil vrnjen v Iran, da je vprašanje, če bo ostal, da bi nadaljeval s krščanstvom, da pa bi v Iranu, če ne bi bilo več smrtne kazni, še naprej obiskoval cerkev in nadaljeval s krščanstvom.

38. Iz navedenega po mnenju sodišča dovolj jasno izhaja, da je za tožnika obiskovanje cerkve oziroma opravljanja bogoslužja skupaj z ostalimi verniki precej pomembno, in da bi tožnik želel s tem nadaljevati tudi ob vrnitvi v Iran, kar pravilno izpostavlja tožba. Tega tožena stranka ni pravilno upoštevala. Oprla se je zgolj na tožnikove izjave, da je zanj bistvo krščanske vere, da lahko sam brez posrednikov vzpostaviš stik z Bogom in da je cerkev zanj le prostor, molitve pa izvajaš sam pri sebi, iz česar je napravila sklep, da sama "zunanja manifestacija izražanja vere" za tožnika ne predstavlja pomembnega elementa ter da je malo verjetno, da bi tožnik svoje "umirjeno življenje spremenil v tolikšni meri, da bi se javno izpostavil in vsem oznanil, da je spremenil vero in zapustil islam". V konkretnem primeru namreč ni bistveno vprašanje, ali bi tožnik svojo spremembo vere "vsem" oznanil in se "javno" izpostavil. Gre za to, da si tožnik želi še naprej obiskovati cerkev, torej kolektivno izvrševati svojo vero, in torej ne želi svoje vere izvrševati zgolj v zasebnosti svojega doma (kjer bi bil sicer zaradi nadzora nad internetom prav tako lahko ogrožen, če bi npr. uporabljal internet za iskanje verskih vsebin). To je pomembna osebna okoliščina, ki bi jo morala tožena stranka v skladu s sodbo SEU v zadevi Y in Z upoštevati.

39. Glede objektivnih okoliščin oziroma dejanskega stanja je tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer preučila relevantne in aktualne informacije o izvorni državi, vendar je na njihovi podlagi napačno, kar ji utemeljeno očita tudi tožba, ocenila, da so v Iranu preganjani samo _"visoko profilirani_" kristjani (to so tisti, ki vero aktivno širijo, organizirajo hišne cerkev, božična srečanja, potujejo v tujino na krščanske seminarje ipd.). Res je, da iz informacij izhaja, da so te osebe pogosteje ali pa huje preganjane, niso pa preganjane samo te osebe.

40. Tako iz informacij, ki jih je pridobila in preučila tožena stranka, izhaja: da oblasti preganjajo "predvsem" vodje domačih cerkva, "za njimi pa tudi njihove člane in spreobrnjene Irance, ki pripadajo tej skupnosti"; da so pastorji pogosteje tarča oblasti kot "navadni pripadniki hišnih cerkva"; da običajne pripadnike domače cerkve policija aretira med racijo, da jih na prostost izpustijo le pod pogojem, da ne bodo širili božje besede, da če prenehajo s tem, bodo oblasti prenehale zbirati podatke o njih; da navadni spreobrnjenci niso neposredna tarča, a jih lahko aretirajo zaradi zbiranja informacij o hišni cerkvi oziroma demotiviranja ostalih pripadnikov; da če spreobrnjenec živi "tiho življenje", njegovo spreobrnjenje ne bo težavno, nasprotno pa, če pa bo začel poučevati druge; da če oblast aretira pripadnika cerkve, ki "prej ni bil obravnavan", ga običajno izpustijo v roku 24 ur in proti varščini; da oblasti ne preganjajo spreobrnjencev, ki ne širijo božje besede in niso pripadniki hišnih cerkva; da če se oseba po vrnitvi ne udeležuje "krščanskih aktivnosti", oblast nanjo ne bo pozorna; da so navadni člani domačih cerkva v nevarnosti, da jih bo policija stalno klicala na zaslišanje, ker jih hoče nadlegovati in ustrahovati; da se redko dogaja, da bi bili spreobrnjenci obtoženi odpadništva ali bogokletja; da je organizirana krščanska dejavnost opredeljena kot politična dejavnost in grožnja državni islamski identiteti ter državni varnosti in da obveščevalne službe spreobrnjene nadzirajo, aretirajo in zaslišujejo, kazensko pa jih preganja Revolucionarno sodišče; da farani manjših domačih cerkva najbrž ne pritegnejo sovražne pozornosti razen nadziranja in manjšega nadlegovanja, farani večjih in med sabo povezanih domačih cerkva pa so soočeni z aretacijami in kazenskim pregonom; da naj bi preganjali le tiste, ki se javno "zavzemajo" za krščanstvo, tisti, ki prakticirajo krščanstvo zasebno pa so prepuščeni sami sebi; da spreobrnjenci, ki svoja verovanja ohranjajo zasebna, niso zanimivi za oblast, bolj so zanimivi tisti, ki vero širijo; da je nevarnost, da bi bila oseba usmrčena zaradi spreobrnitve/odpadništva majhna; da so krščanski spreobrnjenci v nevarnosti, da so priprti in diskriminirani; da so morali po zaprtju uradnih cerkva leta 2012 in 2013 farsi govoreči spreobrnjenci, če so želeli obiskovati bogoslužja, organizirati domače cerkve; da so bili pogosto aretirani in se je nanje pritiskalo, da bi se odpovedali veri oziroma podpisali izjavo, da ne bodo več sodelovali na srečanjih z drugimi kristjani; da so bili tisti, ki tega niso hoteli storiti, v nevarnosti, da bodo ostali priprti in obtoženi misijonarskih aktivnosti, sodelovanja v nezakonitih cerkvenih kongregacijah ali delovanja zoper državno varnost in da so bili huje preganjani tisti, ki so vodili, organizirali ali imeli drugače pomembno vlogo v delovanju domače cerkve ali tisti, ki so bili aretirani zaradi ponavljajočih se aktivnosti.

41. Iz navedenih informacij dovolj jasno izhaja, da farsi govoreči spreobrnjenci nimajo druge možnosti obiskovanja bogoslužja oziroma kakršnegakoli kolektivnega izražanja vere kot pa v nezakonitih domačih cerkvah, da so preganjani tudi spreobrnjenci, ki zgolj obiskujejo domačo cerkev (in je ne organizirajo ali drugače širijo vere, po drugi strani pa tudi ne prakticirajo svoje vere zgolj v zasebnosti svojega doma), in sicer jim grozijo ponavljajoče se aretacije, pridržanja, privedbe na sodišče, plačilo varščin, nadzor in diskriminacija, in da so še posebej izpostavljeni tisti, ki niso hoteli podpisati odpovedi udejstvovanja v krščanski veri in/ali so bili že večkrat aretirani zaradi obiskovanja domačih cerkva. Res je, da se redko dogaja, da bi bili spreobrnjenci obtoženi bogokletja/odpadništva, vendar iz informacij tudi jasno izhaja, da to še ne pomeni, da sploh niso obtoženi, pač pa se obtožba glasi na ogrožanje nacionalne varnosti.

42. Tudi v že omenjeni sodbi PS Upper Tribunal ugotavlja, da niso preganjani le tisti, ki aktivno širijo vero, pač pa tudi "navadni" spreobrnjenci, in da se dejanja aretacij in kazenskega pregona nanašajo v pretežni meri na spreobrnjence, ki so del skupine, tj. domačih cerkva. Slednje so stalno nadzorovane in v nevarnosti pred odkritjem, motnjam, zaprtjem in aretacijami. Oblast se vanje celo poskuša infiltrirati. Ko oblast aretira tudi navadne obiskovalce cerkve, so ti zaslišani in včasih pridržani tedne ali celo mesece, preden so izpuščeni proti varščini. Od pridržanih se zahteva, da podpišejo izjavo o odpovedi krščanstvu in vsem aktivnostim v zvezi s tem, tudi skupinskim srečanjem. Če oseba to podpiše, bo najverjetneje prej ali slej izpuščena, pri čemer je Upper tribunal tudi ugotovil, da gre v tem primeru za taktiko iranskih oblasti, da se takšne osebe znebijo, in sicer da sama zapusti državo. Če oseba zavrne podpis izjave ali pa se izkaže, da jo krši, obstaja resna nevarnost daljšega pridržanja in s tem povezanega slabega ravnanja _(ill-treatment_) ter kazenskega pregona.

43. Glede na to, da bi tožnik ob vrnitvi v Iran želel še naprej obiskovati cerkev, to pa bi bila lahko le domača cerkev, in da bo oblast nanj najverjetneje pozorna že od povratka naprej, od tožnika pa se ne sme pričakovati, da bi moral prenehati z obiskovanjem cerkve in/ali podpisati izjavo o odpovedi veri oziroma njenemu prakticiranju zato, da bi se izognil zgoraj naštetim dejanjem oblasti, sodišče zaključuje, da je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazano, da tožniku prav zaradi njegove spreobrnitve v krščanstvo in njegove izrecne želje po tudi kolektivnem izvrševanju te vere (2. alineja prvega odstavka in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1) grozijo vsa zgoraj našteta dejanja. Tožena stranka zgolj z navedbo, ki ni podprta z informacijami o izvorni državi, da oblasti preganjajo le visoko profilirane kristjane, in da obiskovalcem domačih cerkva grozijo le aretacije in kratkotrajna pridržanja, pri čemer ne upošteva posledic kontinuiranega nadzora in večkratnih aretacij zaradi obiskovanja domače cerkve ter odklonitve in/ali nespoštovanja pisne odpovedi krščanstvu, ni uspela ovreči vsakršnega dvoma, da se to ne bi zgodilo.

44. Zgoraj našteta dejanja po oceni sodišča tudi ustrezajo definiciji dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. V primeru ponavljajočih se aretacij, groženj, zahtev po podpisovanju izjav o odpovedi veri, pridržanj od enega do deset dni z možnostjo podaljšanja, obtožb z grožnjo večmesečne ali večletne zaporne kazni in nadzora, gre za dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, diskriminatorne pravne, upravne, policijske in sodne ukrepe ter za diskriminatoren pregon oziroma kazen (1., 2. in 3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), ta dejanja pa so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (1. alineja prvega dostavka 26. člena ZMZ-1), in sicer kršitev pravice do osebne svobode (19. člen Ustave, 5. člen EKČP, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah), domnevo nedolžnosti in pravico do poštenega sojenja (23. in 27. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 47. in 48. člen Listine EU o temeljih pravicah) ter pravico do zasebnosti (36. in 37. člen Ustave RS, 8. člen EKČP, 7. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Po oceni sodišča vsa ta dejanja na tožnika, ki bi si svojo vero želel izražati tudi z obiskovanjem skupnih bogoslužij, odločilno vplivajo (saj se jih, kakor je izpovedal, v Iranu v strahu pred preganjanjem ne bi udeleževal oziroma bi pobegnil iz države), in pomenijo tudi dovolj resen poseg v njegovo pravico do verske svobode (41. člen Ustave RS, 9. člen EKČP in 10. člen Listine EU o temeljnih pravicah), zato jih je tudi s tega vidika v skladu s sodbo SEU v zadevi _Y in Z_ mogoče označiti za dejanje preganjanja.

45. Sodišče še dodaja, da so to zgolj dejanja, ki izhajajo iz v odločbi povzetih informacij tožene stranke. Iz relevantnih in aktualnih informacij, ki so jih predložili v upravnem postopku tožnikovi pooblaščenci, izhaja tudi, da spreobrnjenim kristjanom v Iranu ne grozijo le nadzor, samovoljne aretacije, pridržanja in (tudi zelo visoke) zaporne kazni, pač pa so v okoliščinah samovoljnega pripora in zapora izpostavljeni tudi »fizičnim zlorabam in drugim oblikam ostrega ravnanja« oziroma fizičnim in psihičnim zlorabam, vključno s pretepi in samicami, kar je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 prav tako dejanje preganjanja. Enako dejansko stanje je ugotovilo tudi Upravno sodišče v pravnomočni sodbi I U 1289/2017 z dne 26. 11. 2018. 46. Glede na navedeno se sodišču niti ni treba opredeljevati do med strankama v določeni meri spornega vprašanja, ali tožniku v izvorni državi grozi tudi izvršitev smrtne kazni, saj so že navedena dejanja dovolj resne narave, da pomenijo preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. 47. Ni pa sporno med strankama, da je v konkretnem primeru subjekt preganjanja država (prva alineja 24. člena ZMZ-1), pri čemer je treba upoštevati tudi uvodno izjavo št. 27 Kvalifikacijske direktive 2011/95, ki določa domnevo, da če so subjekti preganjanja ali resne škode država ali njeni predstavniki, dejanska zaščita prosilcu ni na voljo. Glede na to in ker iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bila mogoča kakršnakoli notranja zaščita (29. člen ZMZ-1), tega pa ne uveljavlja niti tožena stranka, sodišče presoja, da notranja zaščita za tožnika ne obstaja.

48. Tako ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin v tožnikovi izvorni državi v povezavi z njegovimi osebnimi okoliščinami sodišče presoja, da ima tožnik v primeru vrnitve v Iran utemeljen strah pred preganjanjem zaradi svoje veroizpovedi (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1) in mu je zato treba priznati status begunca. Pri tem sodišče nima razlogov za sklepanje, da bi obstajali kakšni izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 49. Sodišče je iz vseh navedenih razlogov izpodbijano odločbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1, in sicer tako, da je tožniku priznalo status begunca. Narava stvari dopušča, da lahko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko samo prizna status begunca, kar je tudi v skladu s tožbenim zahtevkom, prav tako dajejo zadostno podlago podatki postopka in dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in na glavni obravnavi.

50. Sodišče je tožniku priznalo status begunca od dne izdaje izpodbijane odločbe na podlagi stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (19. točka), ki ima podlago tudi v 21. uvodni izjavi Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, kjer je določeno, da je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt. O tem se je izreklo tudi Sodišče EU v zadevah C-373/13, _H.T._ z dne 24. 6. 2015 (63. odstavek) in v zadevi C-550/16, _A.S_., z dne 12. 4. 2018 (53. odstavek).

_K točki II izreka:_

51. Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

1 Vrhovno sodišče v 11. točki obrazložitve ugotavlja, da sankcioniranje spremembe vere s smrtno kaznijo, v državah, kjer je ta sankcija predpisana in se dejansko izvaja, objektivno ustreza elementom dejanja preganjanja (26. člen ZMZ-1). Kadar je to motivirano z verskimi razlogi, je izpolnjen tudi pogoj, da obstaja povezava med razlogi za preganjanje in dejanji preganjanja, kot to zahteva Kvalifikacijska direktiva II tretjem odstavku 9. člena, ZMZ-1 pa v osmem odstavku 27. člena. Enako je navedeno tudi v 11. točki odločbe Vrhovnega sodišča I Up 148/2018 z dne 3. 10. 2018. 2 Odst. 21 obrazložitve: »Po drugi strani pa je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi pomenila zahteva po skrivanju svojega odnosa do veroizpovedi poseg v tožnikovo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi iz 9. člena EKČP oziroma 10. člena Listine EU o temeljnih pravicah.« 3 Podobno tudi ESČP v zadevi A.A. proti Švici, v katerem je sodišče zaključilo, da bi prisilitev tožnik za t.i. „_življenje v laži_“ v primeru vrnitve v Afganistan, ki se je spreobrnil v veri in bi imel možnost, da notranjo zaščito poišče le v delu izvorne države (v mestu Kabul), kjer živijo njegovi sorodniki, ki pa ne vedo, da je pritožnik zamenjal vero iz muslimanske v krščansko, pomenilo kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja. V takih okoliščinah bi moral namreč pritožnik tajiti svojo veroizpoved med svojimi ljudmi in temu prilagoditi svoje socialne stike, jih prekiniti, kar je lahko neznosno oziroma tega od pritožnika ni mogoče zahtevati v povezavi z določilom 3. člena EKČP (_A.A. c Suisse_, Req. 32218/17, odst. 55). 4 Str. 6 tožbe. 5 Sodba Upravnega sodišča I U 2089/2018, odst. 33 in 38. 6 Med drugim sodbi Velikega senata ESČP _F.G. proti Švedski_ z dne 23. 3. 2016, app. no. 43611/11, odst.120, _Saadi proti Italiji_ z dne 28. 2. 2008, app. no. 37201/06, odst. 129. 7 V zvezi s prošnjami za azil, ki temeljijo na znani splošni nevarnosti in ko so informacije o takšni nevarnosti prosto dostopne iz številnih virov, je treba upoštevati ustaljeno sodno prakso ESČP, da morajo organi v skladu z obveznostmi iz 2. in 3. člena EKČP opraviti oceno tveganja za nevarnost po uradni dolžnosti (npr. sodbe Velikih senatov ESČP _Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji_ z dne 23. 2. 2012, app. no. 27765/09, odst. 131.–33, _MSS proti Belgiji in Grčiji_ z dne 21. 1. 2021, app. no. 30696/09 , odst. 366, _F.G. proti Švedski_ z dne 23. 3. 2016, app. no. 43611/11, odst. 126). 8 Str. 29 in 30 izpodbijane odločbe. 9 Str. 19 izpodbijane odločbe. 10 Npr. sodbe Upravnega sodišča I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015, I U 1276/2019 z dne 13. 5. 2020, I U 1003/2016 z dne 31. 8. 2016. Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko (tudi smrt ali) mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito, četudi gre lahko tudi za splet kršitev različnih neabsolutnih človekovih pravic, ki se kumulativno približa varstvu omenjenih absolutnih pravic. Enak dokazni standard _(»reasonable likelihood_«) zagovarja UNHCR že 23 let. To pomeni, da načelo, po katerem velja v dvomu odločiti v korist prosilca ne pomeni, da je treba najprej z verjetnostjo 50% ugotoviti, ali obstaja nevarnost preganjanja v primeru vrnitve tožnika, in če obstaja, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko bistveno nižja od 50%, da pride v poštev uporaba omenjenega načela odločanja v dvomu.

11 Poročilo Danskega sveta za begunce, februar 2018, točka 68 (str. 20 izpodbijane odločbe). 12 _Ibidem_, točka 37 (str. 20 izpodbijane odločbe). 13 _Ibidem_, točka 82 (str. 21 izpodbijane odločbe). 14 Poročilo Danskega sveta za begunce, februar 2018 (str. 23 in 24 izpodbijane odločbe). 15 Tako izhaja iz listin upravnega spisa, enako izjava tožnika (str. 7 zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 5. 2018). 16 Tudi tožena stranka se je v izpodbijani odločbi oprla na ugotovitev Upper Tribunal v zadevi PS, da ker PS nima potnega lista, bo za vrnitev v Iran potreboval nujen potovalni dokument s strani veleposlaništva v Londonu, tako pa bodo iranske oblasti seznanjene s tem, kje je bil (opomba 27 izpodbijane odločbe). 17 Odst. 80. 18 Odst. 21. 19 Prim. tudi zadevi _A. proti Švici (A. v. Switzerland, app. no. 60342/16, 19. 12. 2017, odst. 41-46),_v kateri ESČP ni ugotovilo kršitve 3. člena EKČP v situaciji, ko so švicarski organi šteli, da prosilec iz Irana ni izkazal nedvomno pristne in trajajoče spremembe vere, relevantno tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP pa bi bilo podano le, če bi ta oseba v primeru vrnitve vero izražala na tak način, da bi jo iranske oblasti lahko obravnavale kot sovražno sistemu. Razvidno je, da je ESČP sprejelo argumentacijo države, da se iranske oblasti zavedajo, da iranski državljani včasih poskušajo pridobiti azil na podlagi spremembe vere v tujini in to tudi upoštevajo, kar pomeni, da takšni osebi ne grozi resno tveganje mučenja oziroma nečloveškega ravnanja po vrnitvi v Iran. 20 Str. 29 izpodbijane odločbe. 21 Tožnik je sicer že v upravnem postopku nasprotoval njeni uporabi, češ da sodna praksa tribunala Velike Britanije za Slovenijo "ne velja" in da temelji na drugačno ugotovljenem dejanskem stanju, v tožbi pa je navedel, da gre za drugačno dejansko stanje, ker je tam prosilec vero spremenil šele po prihodu v Veliko Britanijo, in da je za tožnikov primer relevantna sodna praksa SEU in slovenskih sodišč. Kljub takšnemu ugovoru, se Upravno sodišče opredeljuje do vsebine sodbe PS, saj se je nanjo, predvsem v smislu ugotovitve dejanskega stanja, oprla tožena stranka, prav tako se sodišče strinja s tožnikom, da je dejansko stanje v sodbi PS drugačno, čeprav ne iz razlogov, kot jih navaja tožnik.

22 K temu lahko prispeva tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče v predhodni sodbi I U 2089/2018, da je tožnik oznanil spremembo vere na družbenih omrežjih in iranska oblast za te objave lahko izve, ker nadzoruje internet (odst. 37 in 38 sodbe).

23 Da iranske oblasti nadzirajo ne le družabne medije ampak tudi uporabo interneta izhaja iz s strani tožene stranke uporabljenih informacij, str. 20 izpodbijane odločbe.

24 Sodba SEU C 56/17 , Fathi, z dne 4. 10. 2018. 25 _Y in Z_, odst. 56. 26 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 27 _Y in Z_, odst. 57. 28 _Y in Z_, odst. 58-59, 61. 29 _Y in Z_, odst. 62,63. 30 _Y in Z_, odst. 64. 31 _Y in_ Z, odst. 66. 32 Angleška različica sodbe se glasi: /.../_runs a genuine risk of, inter alia, „being prosecuted or_“ subject to inhuman or degrading treatment or punishment /.../; francska različica se glasi: /.../ court un risque réel, notamment, _„d’être poursuivi ou“_ d’être soumis à des traitements ou à des peines inhumains ou dégradants; italijanska različica se glasi: /.../ corre un rischio effettivo, in particolare, di „_essere perseguito penalmente ovvero_“ di essere sottoposto a trattamenti o a pene disumani o degradanti /.../. Navedene različice se glasijo enako tudi v kasnejši sodbi Fathi, kjer se SEU sklicuje na to stališče v 95. odstavku sodbe, pri čemer je pomembno, da se tudi hrvaška različica sodbe Fathi glasi: /.../ izložen stvarnoj opasnosti, među ostalim, _„od sudskog progona ili“_ podvrgavanja nečovječnom ili ponižavajućem postupanju ili kazni /.../. 33 Dejstvo, da po tej interpretaciji „_zlasti_“ (kazenski) pregon, nečloveško in ponižujoče ravnanje s strani državnih subjektov v Iranu zaradi spremembe vere pomeni preganjanje v smislu 9. člena Kvalifikacijske direktive 20111/95/EU oziroma 26. člena ZMZ-1 posledično pomeni, da lahko tudi druge oblike in intenzivnosti preganjanja in hude kršitve pravice do svobode veroizpovedi zadoščajo za izpolnjevanje pogojev za status begunca. 34 _Y in Z_, odst. 68. 35 _Y in Z_, odst. 69. 36 _Y in Z_, odst. 70. 37 _Y in Z_, odst. 79. 38 Sodba Upravnega sodišča I U 1409/2018 z dne 18. 2. 2021 (odst. 60). 39 _Fathi_, odst. 96, 97. 40 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 17. 8. 2016, str. 5. 41 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 17. 8. 2016, str. 9. 42 Str. 9 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 17. 8 2016. 43 Str. 10 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 17. 8. 2016. 44 Str. 5, 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 17. 8. 2016, str. 4 zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 5. 2018. 45 Str. 10 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 17. 8. 2016. 46 Str. 9 zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 5. 2018. 47 Str. 11 izpodbijane odločbe. 48 Str. 27 izpodbijane odločbe. 49 _Y in Z_, odst. 79. 50 Poročilo Danskega sveta za begunce, točka 18 in 67-82, str. 19 in 20 izpodbijane odločbe. To poročilo citira tudi poročilo angleškega notranjega ministrstva iz februarja 2020, str. 22 izpodbijane odločbe. 51 _Ibidem_, točka 67 - 82 str. 20 izpodbijane odločbe. To poročila citira tudi poročilo angleškega notranjega ministrstva iz februarja 2020, str. 22 izpodbijane odločbe. 52 Poročilo angleškega notranjega ministrstva iz februarja 2020, str. 23 izpodbijane odločbe. 53 Poročilo angleškega notranjega ministrstva iz februarja 2020, str. 23 izpodbijane odločbe. 54 Poročilo avstralske vlade DFAT iz aprila 2020, str. 25 izpodbijane odločbe. 55 Poročilo Landinfo 2019, str. 25 in 26 izpodbijane odločbe. 56 Slednje je ugotovil tudi Upper tribunal v že omenjeni zadevi PS, odst.24, 35. 57 Odst. 86, 87 in 130 sodbe. 58 Odst. 42 sodbe. 59 Odst. 44-57 sodbe. 60 Ta določa:(1) Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, - ali predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.(2) Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke.

61 SEU je navedlo, da _»je verska svoboda eden od temeljev demokratične družbe in temeljna človekova pravica. Poseg v pravico do verske svobode je lahko tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri iz člena 15(2) EKČP, na katerega se člen 9(1) Direktive primeroma sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba šteti za preganjanje.“_ Da se določena dejanja štejejo za preganjanje, mora „_obstajati huda kršitev svobode veroizpovedi, ki odločilno vpliva na posameznika“._ Na navedeno sodbo se sklicuje tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018. 62 Vloga z dne 19. 6. 2020. 63 Poročilo USDOS: 2019 Report on International Religious Freedom: Iran, vloga z dne 19. 6. 2020, str. 1, 2. Enako je ugotovil tudi Upper Tribunal v že omenjeni zadevi PS, odst. 30, 88-94, 129. 64 Sodišče EU je v sodbi C-56/17,, _Fathi_ z dne 4. 10. 2018 navedlo, da če je v zakonodaji izvorne države določena smrtna kazen ali zaporna kazen za spreobrnitev, potem mora pristojni organ oziroma sodišče ugotoviti, ali se ta zakonodaja uporablja v praksi (odst. 96 in 98).