Jedro

Izplačilo na podlagi sodne poravnave predstavlja denarni prejemek tožnice, ki je v izpodbijani odločbi pravilno pravno opredeljen kot drug dohodek, opredeljen v 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Med tovrstne dohodke spada dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjskih pravic ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni oz. prvostopenjski organ) tožnici v ponovnem postopku odmere akontacije dohodnine od drugega dohodka, prejetega 10. 9. 2014 od davčne osnove 35.000,00 EUR odmerila akontacijo dohodnine po stopnji 25 % v znesku 8.750,00 EUR. Glede na to, da je tožnica po odpravljeni odločbi DT 42110-2927/2015-3 08-212-14 z dne 20. 1. 2016 plačala akontacijo dohodnine v znesku 7.318,50 EUR, ostane po tej odločbi za doplačilo še 1.431,50 EUR. Odmerjena akontacija mora biti plačana v roku 30 dni od prejema te odločbe na prehodni davčni podračun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka 1. izreka). Ker je bil po odpravljeni odločbi tožnici odmerjen tudi prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 2.226,00 EUR, ki je bil plačan 19. 1. 2016, se ji ta znesek vrne z zamudnimi obrestmi v znesku 142,40 EUR, kar skupaj znaša 2.368,40 EUR, na osebni račun, pri A. d.d., ki ga navaja. Kolikor je tožnici potekel rok za plačilo drugih davkov pri davčnem organu, se ji preveč plačani davek zmanjša za znesek davkov, ki jim je potekel rok za plačilo, o čemer bo obveščena z obvestilom. Drug dohodek se všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka 2. izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica na podlagi pravnomočnega pisnega odpravka sodne poravnave P 786/2013-1 z dne 10. 9. 2014 prejela dohodek v višini 35.000,00 EUR. Davčni organ je ta dohodek prvotno opredelil kot dohodek iz zaposlitve, prejet iz drugega pogodbenega razmerja in 9. 11. 2015 izdal tožnici odločbo, s katero je bila odmerjena akontacija dohodnine v znesku 7.318,50 EUR in prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 2.226,00 EUR. Pritožbeni organ je tožničini pritožbi ugodil in odločbo z dne 9. 11. 2015 odpravil ter zadevo vrnil v ponovni postopek z napotilom, da se denarni prejemek obdavči kot drug dohodek, skladno z 11. točko tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Glede na navedeno, se v ponovljenem postopku, prejeti dohodek v znesku 35.000,00 EUR, ki ga je tožnici na podlagi sodne poravnave izplačal B.B., ki ni plačnik davka, na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), obravnava kot drug dohodek, zato se akontacija dohodnine odmeri na novo. Obračun akontacije dohodnine je razviden na strani 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Od ugotovljene davčne osnove v znesku 35.000,00 EUR je bila tožnici z izpodbijano odločbo odmerjena akontacija dohodnine po stopnji 25 % v skladu s 131. členom ZDoh-2 v znesku 8.750,00 EUR.

3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi kot podlago navedel 5. člen, 15. člen, 18. člen in 105. člen ZDoh-2. Iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je bil postopek dedovanja po pokojnem C.C., po katerem sta podedovala tožnica (nečakinja pokojnega) in B.B. (brat pokojnega) pravnomočno zaključen s sklepom o dedovanju D 171/2012 z dne 16. 1. 2013. Tožnica je po pravnomočnosti tega sklepa vložila tožbo zoper B.B., v kateri je zatrjevala, da je skrbela za zapustnika in opravljala gospodinjska dela in dela na kmetiji, v zameno pa ji je zapustnik obljubil, da bo po njem denarna sredstva dedovala samo ona. V tožbi zoper B.B. je tožnica v pravdnem postopku v zvezi z navedenim zahtevala 58.500,00 EUR. Tožnica in B.B. sta v zvezi z vloženo tožbo sklenila sodno poravnavo, po kateri je bil B.B. tožnici do 10. 9. 2014 dolžan plačati 35.000,00 EUR denarnih sredstev. Do izplačila teh sredstev tožnici je bilo ustanovljeno tudi zavarovanje z ustanovijo zastavne pravice za zavarovanje terjatev v višini 35.000,00 EUR na nepremičnini v lasti B.B. 4. V nadaljevanju pritožbeni organ povzema potek dosedanjega postopka. Na podlagi pravnomočnega pisnega odpravka sodne poravnave P 786/2013-1 z dne 10. 9. 2014 je tožnica prejela dohodek v višini 35.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je tožnici 10. 10. 2014 poslal obvestilo pred odmero davka na dediščine in darila, kjer je pojasnil nameravano odmero davka na dediščine in darila. Tožnica se je na obvestilo odzvala z dopisom z dne 20. 10. 2014 in navedla, da ni šlo za darilo in da prejeti znesek predstavlja plačilo za usluge in njeno skrb za zapustnika. Organ prve stopnje je v nadaljevanju tožnici poslal obvestilo pred odmero dohodnine z dne 28. 9. 2015, kjer ji je pojasnil, da bo prejet znesek obravnaval kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja in bo tožnici odmeril akontacije dohodnine in prispevek za zdravstveno zavarovanje. Tožnica se je na obvestilo odzvala 17. 10. 2015 in navedla, da je šlo za vračilo denarja s strani B.B., ki je tožnici vrnil neupravičeno pridobljeno dediščino in da ni šlo ne za darilo ne za dohodke iz drugega pogodbenega razmerja, kot je bilo navedeno v obvestilu. Prvostopenjski organ je nato tožnici z odločbo z dne 9. 11. 2015 odmeril akontacijo dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja in prispevek za zdravstveno zavarovanje. Tožnica je zoper to odločbo vložila pritožbo, v kateri je ugovarjala, da je prejeta denarna sredstva niso dohodek iz zaposlitve, da gre za vračilo denarja, ki je pripadal tožnici po stričevi (C.C.) smrti. Na sodišču je bila zavedena in je podpisala dedni dogovor. Ker kasneje s B.B. nista dosegla dogovora, je šla v tožbo. Tožnica ni prejemala nobenega plačila za delo oz. pomoč C.C. Ne razume, zakaj se denar, ki izhaja iz zapuščine, obravnava kot dohodek, za katerega mora plačati davek. Pritožbeni organ je pritožbi ugodil in odločbo z dne 9. 11. 2015 odpravil ter zadevo vrnil v ponovni postopek z napotilom, da naj se sporni denarni prejemek v ponovnem postopku obravnava kot drug dohodek, kot je opredeljen v 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. V konkretnem primeru je za namen obdavčitve z dohodnino potrebno upoštevati razmerje med izplačevalcem dohodka (B.B.) in tožnico. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnica v zvezi s prejetimi denarnimi sredstvi v razmerju do B.B. v odvisnem pogodbenem razmerju. Zavrne pa tudi ugovor tožnice, da gre za darilo, kar pojasni. Izplačilo predmetnega prejemka tudi ni oproščeno plačila dohodnine po 19. členu ZDoh-2. Tudi po presoji pritožbenega organa sporni denarni prejemek predstavlja drug dohodek, kot je opredeljen v 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, kar je prvostopenjski organ pravilno pravno kvalificiral in pravilno odmeril tožnici akontacijo dohodnine.

5. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma povzema odločitev, ki izhaja iz izreka prvostopenjskega akta in ugovarja, da je izpodbijana prvostopenjska odločba nezakonita in napačna. Dejansko stanje je nepopolno in napačno ugotovljeno. Napačno je uporabljen materialni predpis, kršena so pravila postopka. Napačno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na sam prejemek v višini 35.00,00 EUR, ki ga je tožnica prejela 10. 9. 2014 od B.B. Ne gre za dohodek oz. za drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, marveč gre za darilo, kar pomeni, da predmetni postopek ni pravilen, saj bi bilo potrebno obravnavani dohodek obdavčiti kot darilo. Darilo je bilo prejeto od fizične osebe B.B., ki ni delodajalec tožeče stranke ali delodajalec osebe, ki je povezana s tožečo stranko. To darilo bi bilo potrebno obdavčiti v postopku odmere davka na dediščine in darila, skladno z določbami Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Da gre pri izplačilu zneska 35.00,00 EUR z dne 10. 9. 2014 v resnici za darilo, je prvotno pravilno ugotovil prvostopenjski organ z obvestilom o odmeri davka na dediščine in darila dne 10. 10. 2014. V zvezi s tem sporočilom je tožnica nenamerno sporočila napačne in neresnične navedbe. Dejansko stanje pa bi morala toženka ugotavljati skladno z zapustnikovo voljo. Gre za znesek, prejet že v okviru zapuščinskega postopka po pokojnem C.C., ki je tekel pod opr. št. D 171/2012. Tožnica je bila zapustnikova nečakinja in je celo življenje skrbela za zapustnika. Kolikor bi prejela tožnica ta znesek že v zapuščinskem postopku, bi se prejem tega zneska obravnaval kot dediščina in bil posledično obdavčen z davkom na dediščine in darila. Zaradi napake pri sklepanju dednega dogovora, tožnica tega zneska ni podedovala oz. prejela že z dedovanjem po pokojnem C.C. in ga je podedoval B.B., kot drugi od dveh dedičev po pokojnem C.C. Zaradi pravnomočno končanega zapuščinskega postopka tega ni bilo več možno obnoviti. V pravdnem postopku, ki ga je vodila tožnica zoper B.B., je bila s B.B. sklenjena sodna poravnava. Bistven je namen izplačila. Gre za izplačilo dediščine po pokojnem C.C. preko tretje osebe (posredno preko B.B.), ki ni imel namena zadržati zase dediščino po pokojnemu C.C., temveč podeliti skladno z načelom pravičnosti osebi, ki si je dediščino tudi zaslužila. Iz tega razloga je tožnici znesek v višini 35.00,00 EUR B.B. tudi podaril. Da je šlo za darilo B.B. v korist tožnice oz. za darilo strica v korist nečakinje, potrjuje poleg že navedenega tudi dejstvo, da je bilo plačila zneska opravljeno na podlagi sodne poravnave, torej prostovoljno, ne pa prisilno na podlagi pravnomočne meritorne sodbe. Kolikor B.B. ne bi želel podariti spornega zneska oz. svojo dediščino z darilom nakloniti tožnici, potem ne bi sklenil sodne poravnave. Tudi te okoliščine izkazujejo, da gre pri prejemu zneska 35.00,00 EUR dne 10. 9. 2014 za podaljšano dediščino. Izplačilo tega zneska pa ni mogoče obravnavati drugače kot darilo, saj ne gre za nikakršen dohodek po ZDoh-2, temveč za darilo. Skladno z določili Zakona o dedovanju tožnica in B.B. predstavljata drugi dedni red in je potrebno predmetno darilo med bratom in sestro oz. njunimi potomci obdavčiti skladno z davčno stopnjo za drugi dedni red. Davčna osnova znaša 30.000,00 EUR, saj se davčna osnova pri delitvi denarnih sredstev zniža za 5.000,00 EUR. Davek na darila v tem primeru znaša 1.700,00 EUR, kar tožnica obrazloži. Zaradi navedenega je potrebno izpodbijano prvostopenjsko odločbo, vsaj v točki 1 izreka odpraviti, in odločiti o obdavčitvi zneska 35.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela 10. 9. 2014 kot darilo, skladno z določili ZDDD, presežek že plačanih dajatev pa tožnici vrniti. Tožnica pojasnjuje, da zaradi napačnega postopka obdavčitve vlaga tožbo zoper celotno prvostopenjsko odločbo, po višini pa dejansko zoper 1. točko izreka in zoper previsoko in nepravično obdavčitev v višini 7.050,00 EUR. Na podlagi navedenega je potrebno odločiti, da bi se moral namesto ponovnega postopka odmere akontacije dohodnine od drugega dohodka voditi postopek odmere davka od darila in v njem tožeči stranki odmeriti davek od darila le v višini 1.700,00 EUR. Ker je bila z izpodbijano prvostopenjsko odločbo odmerjena akontacija dohodnine v višini 8.750,00 EUR, ki jo je tožnica plačala 20. 1. 2016, je potrebno tožnici po pobotu terjatev vrniti znesek preplačila v višini 7.050,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 1. 2016 dalje do plačila.

6. V upravnem sporu skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 sodišče odloča v mejah tožbenega zahteva. V predmetni zadevi pa je potrebno upoštevati tudi načelo pravičnosti in sorazmernosti. Ne bi bilo pravično obdavčiti sporni znesek kot drug dohodek samo zato, ker je tožnica prejela navedena sredstva s podaljškom dedovanja. Kolikor bi dedovala navedena sredstva po pokojnem stricu C.C., bi bil predmetni znesek obdavčen kot dediščina drugega dednega reda. Tožnica ga je dejansko prejela od drugega strica B.B., torej gre tudi v tem razmerju za drug dedni red. Prejela ga je na podlagi spoznanja B.B., da bi morala ta sredstvi prejeti že v zapuščinskem postopku po C.C., kar potrjuje njegovo prostovoljno privoljenje na podlagi poravnave v izplačilo 35.000,0 EUR. V izpodbijani odločbi je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in napravljen napačen sklep. Izplačilo zneska 35.000,00 EUR pa se ne more razumeti drugače kot izplačilo darila. Da gre za darilo izhaja tudi iz ugotovljenih dejstev in takšno je tudi dejansko stanje. Funkcija prava je, da je pravično in s tem v skladu bi bila tudi obdavčitev predmetnega zneska kot darilo. Ob upoštevanju načela pravičnosti naj sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi oz. podrejeno izpodbijano odločbo v točki 1 izreka odpravi in odločbo pritožbenega organa v celoti odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek odmere davka od darila, ter odloči tudi o vrnitvi preveč plačanih dajatev tožnici s pripadki. Toženi stranki pa naj tudi naloži, da je dolžna tožnici povrniti vse stroške tega postopka ter stroške, ki so nastali v upravnem postopku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka in tečejo do plačila.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba davčnega organa, potrjena z odločbo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh davčnih organov in jih v tej sodbi ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je davčni organ z izpodbijano odločbo tožnici pravilno in zakonito odmeril akontacijo dohodnine od prejemka v višini 35.000,00 EUR, ki ga je tožnica 10. 9. 2014 prejela od B.B. na podlagi sodne poravnave P786/2013-1 z dne 10. 9. 2014 in ga je davčni organ opredelil kot drug dohodek, skladno z 11. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Tožnica ugovarja opredelitvi spornega prejemka kot drug dohodek in meni, da gre za darilo. Tožnica ugovarja, da zaradi napake pri sklepanju dednega dogovora tožnica tega zneska ni podedovala oz. prejela že z dedovanjem po pokojnem C.C. in ga je podedoval dedič B.B. Zaradi pravnomočno končanega zapuščinskega postopka tega ni več možno obnoviti. Tožnica pa izpodbija tudi samo odmero akontacije dohodnine.

11. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bil zapuščinski postopek po pokojnem C.C., na katerega se v tožbi sklicuje tožnica, pravnomočno zaključen s sklepom o dedovanju D 171/2012, ki ga je 16. 1. 2013 izdalo Okrajno sodišče v Grosupljem in vsebuje dedni dogovor zakonitih dedičev: tožnice in B.B.. Iz listin upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi tožnica zoper citirani sklep o dedovanju vložila redno ali izredno pravno sredstvo. Glede na navedeno je po presoji sodišča neutemeljen tožničin ugovor, da bi morala toženka pri opredelitvi spornega izplačila izhajati iz zapustnikove volje in da gre za znesek, ki je bil prejet že v okviru zapuščinskega postopka po pokojnem C.C., ki je tekel pod opr. št. D 171/2012. Navedeno iz citiranega sklepa o dedovanju ne izhaja. Po povedanem je neutemeljen tudi tožničin tožbeni ugovor, da gre pri obravnavanem izplačilu za podaljšano dediščino po zapustniku C.C., ker je kot njegova nečakinja zanj skrbela. Na pravilnost odločitve pa tudi ne more vplivati tožničin ugovor, da kolikor bi tožnica predmetno izplačilo prejela že v zapuščinskem postopku, bi bil obdavčen z davkom na dediščine in darila, saj to ni predmet tega postopka.

12. Iz dokumentacije upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnica zoper B.B. vložila tožbo v pravdnem postopku zaradi 58.500,00 EUR. Med tožnico in B.B. je bila nato v pravdnem postopku 10. 7. 2014 sklenjena sodna poravnava P 786/2013-1. Na njeni podlagi je B.B. 10. 9. 2014 tožnici izplačal 35.00,00 EUR, ki je predmet odmere dakontacije dohodnine v tem davčnem postopku. Tudi iz samih tožničinih navedb je razvidno, da B.B. tožnici spornega zneska ni izplačal prostovoljno in brezpogojno, kot je to značilno za darilo, marveč na podlagi sodne poravnave P 786/2013-1. Tudi po presoji sodišča naveden prejemek, ki ga je tožnica 10. 7. 2014 prejela od B.B. ne predstavlja darila, kot to navaja tožnica v pritožbi in tudi v tožbi. Z darilno pogodbo se ena oseba (darovalec) zaveže na drugo osebo (obdarjenec) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja (prvi odstavek 533. člena Obligacijskega zakonika). Zakonski elementi, ki opredeljujejo darilo tudi po mnenju sodišča v predmetni zadevi niso podani. Izplačilo zneska 35.000,00 EUR, ki ga je na podlagi sodne poravnave P 786/2013-1 tožnici izplačal B.B. tudi po presoji sodišča zato ni mogoče pravno klasificirati kot darilo B.B. tožnici, saj izplačilo ni bilo prostovoljno, kot je to značilno za izplačila darovalca obdarjencu, marveč na podlagi citirane sodne poravnave. Po povedanem na pravilnost odločitve davčnega organa tožničini tožbeni ugovori glede opredelitve predmetnega prejemka kot darila ne morejo vplivati.

13. Obravnavano izplačilo predstavlja denarni prejemek tožnice, ki ga je v izpodbijani odločbi po presoji sodišča prvostopenjski organ tudi pravilno pravno opredelil kot drug dohodek, kot je opredeljen v 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Med tovrstne dohodke spada dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjskih pravic ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.

14. Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi ugovor tožnice glede višine odmere akontacije dohodnine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh 2 in 3 pravilno izhaja način določitve davčne osnove (108. člen ZDoh-2) in davčne stopnje (131. člen ZDoh-2). Po presoji sodišča je bila z izpodbijano odločbo tožnici pravilno odmerjena akontacija dohodnine. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa tudi omogoča njen preizkus.

15. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je bilo tudi uporabljano materialno pravo, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

17. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.