Jedro

Delavec v sodnem postopku, v katerem se presoja zakonitost odločb o prenehanju delovnega razmerja, lahko utemelji in dokaže, da je bila, kljub v času izpodbijanih odločb delodajalca izdanim mnenjem in odločbam o njegovi delazmožnosti, njegova odsotnost upravičena in ni bilo razlogov za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Navedeno je tožnica dokazala, saj je v nasprotju s svojimi mnenji o tem, da je bila sposobna za delo za 4 ure od 10.9.2000, ZK II. stopnje naknadno, v zvezi z sodnim postopkom pred Delovnim in socialnim sodiščem v L., v dodatnem mnenju z dne 13.11.2001 zaključila, da je bila tožnica tudi v času od 10.9.2000 do 30.11.2000 dela nezmožna za polni delovni čas zaradi pred tem časom utrpele poškodbe pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.10.2000 in 24.11.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Ugotovilo je, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 13.9.2000 in ji traja še naprej z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in jo razporedi na delovno mesto, na katero je bila razporejena pred nezakonitima sklepama o prenehanju delovnega razmerja, v roku 8 dni, obenem pa, da tožnici povrne vso zapadlo in neizplačano neto plačo v času od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in sicer v znesku, ki bi ga tožnica prejela, v kolikor do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo ter neto regres, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki. Sodišče je odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 109.200,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je postopala v skladu z mnenjem ZK I. stopnje z dne 5.9.2000, to mnenje pa je bilo potrjeno tudi z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Direkcija, Ljubljana z dne 18.12.2000. Tožnica je bila zmožna za delo s skrajšanim delovnim časom od 10.9. do 27.9.2000. Navedbe tožnice, da ni bila sposobna za delo za polni delovni čas so pavšalne in nepreverjene. To potrjuje tudi mnenje ZK II. stopnje z dne 29.9.2000, ko je bila članica te komisije tudi psihiatrinja M. M. B.. Vse naknadne posledice, do katerih je prišlo s spremembo mnenja ZK, ki je bilo izdano več kot eno leto po spornih dogodkih, ne morejo več spremeniti teka stvari. Presojati in ocenjevati je potrebno dejansko stanje in zakonitost postopanja tožene stranke na dan izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ne pa več kot eno leto po dogodkih. Tožena stranka tudi ne more biti tista, ki naj bi nosila breme in posledice različnih odločitev institucije, na katere nima vpliva, temveč bi moral v takšnem primeru vse stroške in škodo kriti Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj je le on odgovoren za nastalo stanje. Glede na mnenja zdravniških komisij in odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, predvsem pa glede na zadnje mnenje ZK II. stopnje z dne 13.11.2001, tožena stranka nikakor ne more biti zavezana za izplačilo plač za nazaj, delavke pa tudi ne more pozvati nazaj na delo. Tudi obrazložitev sodbe ni v skladu z izrekom oz. prihaja v tem delu do nasprotja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka ravnala sicer popolnoma pravilno, vendar je tožbenemu zahtevku ugodilo zaradi naknadnega mnenja ZK II. stopnje, za takšno mnenje pa tožena stranka ni mogla vedeti, niti ni mogla pričakovati, da bo izdano.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi gre za presojo zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnice na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93), ker naj bi tožnica neopravičeno izostala z dela na delovnem mestu čistilke od 13.9.2000 dalje, v tem obdobju pa bi morala delati 4 ure dnevno, glede na mnenja ZK I. in II. stopnje z dne 5.9.2000, 29.9.2000 in 26.10.2000, pa tudi glede na odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Direkcija, Ljubljana, z dne 18.12.2000. V skladu s 6. čl. 1. odst. 100. čl. ZDR delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma 5 delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela. Dejanski stan prenehanja delovnega razmerja po tej določbi ZDR je torej podan, če je ugotovljena neupravičena odsotnost z dela zaporedoma 5 delovnih dni ali več in se delavec ne vrne na delo. Neupravičeno odsotnost ugotavlja delodajalec preden delavcu izda sklep o prenehanju delovnega razmerja, oz. naknadno v postopku ob sprejemanju dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcu, če ta ugovarja zoper prvostopenjsko odločbo. Navedeno pa ne pomeni, da delavec dejstvu neupravičene odsotnosti ne more oporekati kasneje s tožbo pred sodiščem in da se šele v sodnem postopku ne more ugotoviti, da neupravičena odsotnost ni bila podana. To velja tudi za mnenja zdravniških komisij in odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Delavec v sodnem postopku, v katerem se presoja zakonitost odločb o prenehanju delovnega razmerja, lahko utemelji in dokaže, da je bila, kljub v času izpodbijanih odločb delodajalca izdanim mnenjem in odločbam o njegovi delazmožnosti, njegova odsotnost upravičena in ni bilo razlogov za prenehanje delovnega razmerja na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. V konkretnem primeru je tožnica dokazala prav to, saj je v nasprotju z svojimi mnenji o tem, da je bila sposobna za delo za 4 ure od 10.9.2000, ZK II. stopnje naknadno, v zvezi z sodnim postopkom pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani opr.št. Ps 1784/2000, v dodatnem mnenju z dne 13.11.2001 zaključila, da je bila tožnica tudi v času od 10.9.2000 do 30.11.2000 dela nezmožna za polni delovni čas zaradi pred tem časom utrpele poškodbe pri delu. Glede na takšno mnenje je tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi Ps 1784/2000, s sodbo z dne 23.1.2002, ugodilo zahtevku tožnice in ugotovilo, da je bila zaradi poškodbe pri delu dela nezmožna za polni delovni čas za delo pri svojem delodajalcu tudi v času od 10.9. do 30.11.2000 ter v tem delu razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 27.11.2000. Ta odločba je postala pravnomočna dne 20.2.2002. Tožena stranka v pritožbi izraža zgolj splošno nestrinjanje s tem, da naj tožnica ne bi bila sposobna za delo zaradi psihičnih težav in se sklicuje tudi na to, da je pri mnenju ZK z dne 29.2.2000 sodelovala tudi specialistka psihiatrične stroke, vendar izrecno ne nasprotuje in ne izpodbija naknadnega mnenja ZK II. stopnje z dne 13.11.2001, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje. Glede na to tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo naknadnemu mnenju ZK II, torej je napravilo pravilen dokazni zaključek, da tožnica v spornem obdobju ni bila neupravičeno odsotna z dela. Kot navedeno na drugačen zaključek tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka v času izdaje izpodbijanih sklepov razpolagala le z mnenji zdravniških komisij, na podlagi katerih je bila ugotovljena tožničina nezmožnost za delo v spornem obdobju za 4 ure, saj je za odločitev pomembno zgolj to, da je tožnica v sodnem postopku uspela dokazati, da v spornem obdobju ni bila neupravičeno odsotna in torej dejanske podlage za prenehanje delovnega razmerja ni bilo.

Pritožbeno sodišče tudi ne ugotavlja, da bi v razlogih sodbe sodišče zagrešilo katerokoli od bistvenih določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) oz. bistveno kršitev, na katero se sklicuje že tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč jasno in pravilno navedlo, zakaj je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.10.2000 in 24.11.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnice in o razlogih za takšno odločitev iz izpodbijane sodbe ne more biti dvoma.

Pritožbeno sodišče pa se načeloma strinja z razlogovanjem pritožbe o tem, da svojo odgovornost za nastalo situacijo oz. šele po enem letu izdano naknadno mnenje, iz katerega izhaja, da je bila tožničina odsotnost z dela upravičena, oz. da je bila tožnica tudi od 10.9.2000 do 30.11. dela nezmožna za polni delovni čas, nosi predvsem Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ne glede na to pa odgovornost tega zavoda ne more vplivati neposredno na odnos tožene stranke do tožnice, oz. zgolj zaradi spremembe prvotnega mnenja s strani zdravniških komisij ne more priti do tega, da tožena stranka ne bi bila dolžna tožnice reintegrirati in ji povrniti nadomestilo plače za čas spornega obdobja. S tem v zvezi pritožbeno sodišče tudi poudarja, da tožnici pripada le nadomestilo plače, saj je izkazano, da je bila tudi od 10.9.2000 neprekinjeno v bolniškem staležu, v takšnem primeru pa ji pripada le nadomestilo plače, ki ga plača delodajalec, vendar za čas neprekinjene odsotnosti nad 30 dni v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in le v višini osnove za nadomestilo, kot je določena v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur.l. RS št. 9/92-60/2002).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.