Jedro

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila, določena v 179. členu OZ, in sicer mora upoštevati: stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, upoštevajoč razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, ter primerjavo z odškodninami za podobno škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zviša za 1.000 EUR, tako da je tožena stranka dolžni tožeči stranki plačati 2.740 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2015 dalje do plačila. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 1.740 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2015 (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da plača pravdne stroške tožeče stranke 113,56 EUR v korist proračuna Republike Slovenije (3. točka izreka) in tožeči stranki, da povrne toženi stranki 290,14 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnica se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper zavrnilni del sodbe. Navaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, a da ji je bila na podlagi tega prisojena prenizka odškodnina. Sodišče pri odmeri ni upoštevalo, da je bila prometna nesreča, ki jo je utrpela pri starosti 27 let, sprožilni dejavnik za težave v ledvenem delu hrbtenice, ki bi sicer nastopile šele po 50. letu starosti. Premalo je upoštevalo dolgotrajno zdravljenje in številne prestane nevšečnosti. Tožnica je bila do nezgode normalno aktivna in brez bolečin v ledvenem delu hrbtenice, mravljinčenja v nogah, brez težav pri dviganju bremen in pri težjih telesnih naporih. Ob nezgodi je bila zaposlena in je pri delu normalno dvigala bremena težka 4 kg, po nezgodi je izgubila zaposlitev, delo je iskala v trgovini, a ga ni zmogla zaradi dviganja bremen. Opozarja tudi, da je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da trpi pogostejše glavobole, bolečine v obeh zapestjih (bolj izraženo v desnem), bolečine v ledvenem delu hrbtenice, levi nogi, čuti mravljinčenje v levi nogi, oteka ji zapestje, omejena je gibljivost desnega zapestja, ocenil je, da še vedno trpi lažje bolečine in glavobole ter da ima zmanjšano moč v desni roki. Nadalje tožnica opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za strah ni upoštevalo, da je bila poškodovana kot sopotnica na motorju. Strinja se, da ni utrpela primarnega strahu, vendar poudarja strah, ki je mejil na grozo in ga je doživela, ko je ležala na tleh v hudih bolečinah, pri čemer je razmišljala o smrti. Navaja, da je dolgo trpela tudi nočne more. Tožnica opozarja, da odmero zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičujejo okoliščine, da so sicer degenerativne spremembe pri tožnici nastopile prej kot bi, če poškodbe ne bi bilo1. Meni, da to velja tudi za ostalo nepremoženjsko škodo. Na koncu tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo temeljnima načeloma, ki ju za odmero odškodnine določa 179. člen OZ: načelu individualizacije in načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Po mnenju tožnice sodišče prve stopnje tudi ni sledilo sodni praksi, po kateri prisojene odškodnine v podobnih primerih znatno presegajo odločitev v izpodbijani odločbi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku2. 6. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila, določena v 179. členu Obligacijskega zakonika3, in sicer mora upoštevati: stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, upoštevajoč razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, ter primerjavo z odškodninami za podobno škodo.

7. Kot izhaja iz 14. točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo, da se povzročitelj škode ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere nastanek (večji obseg) je pogojen z osebnimi lastnostmi oškodovanca. Prav tako je upoštevalo nevšečnosti pri zdravljenju in omejitve, kot jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je priznana odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je prestala tožnica (3.500 EUR, kar predstavlja cca 3 povprečne plače), povsem ustrezna in v skladu z izoblikovano sodno prakso. Tožnica je namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpela 1 dan hude telesne bolečine, 5 dni srednje hude telesne bolečine, 48 dni lahke telesne bolečine, ki se občasno še vedno pojavijo kot glavobol. Tako je bila npr. v primerljivih zadevah: II Ips 712/2006 (VS001862) priznana odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2 povprečnih plač (hude bolečine 1 dan, srednje hude 7 dni, lažje stalne 14 dni, lažje občasne 2 meseca); v zadevi II Ips 423/2008 (VS002086) v višini 2,1 povprečne plače (hude bolečine 1 dan, srednje hude 3 dni, lažje 14 dni); v zadevi II Ips 685/2001 (VS001049) v višini 2,1 povprečne plače (hude bolečine 1 dan, srednje hude 3 dni, stalne lahke 10 dni, občasne lahke 2 meseca); v zadevi VS001915 v višini 1,9 plače (hude bolečine 1 dan, zmerne 3 dni, občasne zmerne 3 tedne, lahke 1 teden, občasne lahke 6 tednov); II DoR 151/2010 (VS002397) 3 povprečne plače (hude bolečine 1 dan, srednje hude 7 dni, zmerne 10 dni, lahke bolečine 14 dni, občasne lahke so ostale in se bodo pojavljale tudi v bodoče). Če navedene zadeve primerjamo z obravnavano, vidimo, da je odškodnina v obravnavani zadevi priznana nekoliko višje od večine ostalih, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri upoštevalo vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je trpela tožnica, kot tudi dejstvo, da je bila poškodba sprožilni dejavnik za pričetek težav z ledveno hrbtenico (ne drži torej pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo pri odmeri odškodnine).

8. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odškodnino tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je upoštevalo zlasti posledice na desnem zapestju, ki se odražajo v nekoliko zmanjšani moči prijema z desno roko, v kateri zato ne more držati zelo težkih bremen (lahko pa dviguje bremena do 7 kg). Sodišče prve stopnje ji je iz tega naslova priznalo 750 EUR. Čeprav se na prvi pogled mogoče res zdi, da gre za precej blago omejitev, gre vendarle za trajno omejitev, s katero bo morala tožnica, ki je bila ob poškodbi stara 27 let, trajno živeti. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je iz tega naslova priznana odškodnina prenizka. Pritožbeno sodišče je zato upoštevaje vsa merila iz drugega odstavka 179. člena OZ prisojeni znesek zvišalo za 750 EUR, tako da skupna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša 1.500 EUR. Podoben je primer iz sodne prakse II Ips 131/2008. Pritožbeno sodišče pa se je oprlo tudi na primera II Ips 333/2009 in II Ips 384/2003, ki sta sicer nekoliko težja, a vendarle ju je ob ustrezni prilagoditvi mogoče uporabiti kot primerjavo v obravnavani zadevi.

9. Odškodnino za strah je sodišče prve stopnje priznalo v višini 250 EUR. Ko tožnica v pritožbi opozarja na strah, ki ga je doživljala, ko je po škodnem dogodku v hudih bolečinah ležala na tleh (strah naj bi mejil na grozo, pri tem je razmišljala o smrti), je potrebno pojasniti, da tožnica s tem opisuje primarni strah, za katerega pa tudi sama priznava, da ga ni pretrpela. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja, se namreč tožnica škodnega dogodka zaradi pretresa možganov ne spominja. Samo dejstvo, da je škodo utrpela kot sopotnica na motorju (na kar tudi opozarja v pritožbi), pa še ne pomeni, da je že samo zato strah večji. Glede na vse to ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo odškodnino le iz naslova sekundarnega strahu, za katerega je izvedenec ocenil, da je trajal 4 dni. Tudi glede te vrste škode ima pritožba prav, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu prenizka. Pritožbeno sodišče sicer sprejema prepričljive dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o intenzivnosti in trajanju strahu, pri presoji primernosti prisojene odškodnine pa je izhajalo iz sodne prakse v podobnih primerih in jo upoštevaje merila iz drugega odstavka 179. člena OZ zvišalo za 250 EUR, na skupno 500 EUR. Pri tožnici gre za dokaj blago obliko strahu, pri čemer ni utrpela primarnega strahu. Pritožbeno sodišče je zato za primerjavo uporabilo sodno prakso prisojenih odškodnin iz naslova strahu v podobnih primerih, upoštevaje ustrezne prilagoditve zaradi specifik posameznih odškodninskih zadev: II DoR 45/2017, II Ips 35/2009, II Ips 685/2001, II DoR 619/2019, II Ips 356/2017 in II DoR 628/2010. Iz teh in tudi drugih primerljivih odškodninskih zadev, v katerih je bila prisojena odškodnina iz naslova strahu, je mogoče razbrati, da je trend prisojenih odškodnin za tovrstno škodo v porastu, da se torej v zadnjih letih iz naslova strahu v povprečju prisojajo nekoliko višje odškodnine, kot so se pred leti.

10. Pritožbeno sodišče je torej deloma ugodilo pritožbi in za skupno 1.000 EUR zvišalo priznani znesek odškodnine za nematerialno škodo: za 750 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za 250 EUR iz naslova strahu. V preostalem delu (ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem,) uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v preostanku potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela v sorazmerno majhnem deležu (samo približno 6 %). Glede na to ob upoštevanju drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pri tem se sklicuje na sodbo VSL II Cp 3979/2009. 2 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP. 3 Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.