Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je (tudi) tožeča stranka imela pravico uporabe na sporni nepremičnini na dan uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997). Ugotovilo je, da je kot ena od soinvestitorjev po Samoupravnem sporazumu št. 2/82 o združevanju dela in sredstev za skupno izgradnjo in koriščenje radiorelejne postaje B. iz leta 1982 imela pravico uporabe predmetne nepremičnine oz. objekta B. za opravljanje svoje dejavnosti in da je le-to tudi koristila. Solastninsko pravico je pridobila v deležu, sorazmernemu njenemu vložku sredstev, to je v obsegu 1231/10000.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 2.036,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno plačilo, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožeča stranka Republika Slovenija, matična št.: ..., solastnica nepremičnine parc. št. 1193/28 k.o. ..., do 1231/10000 celote, in odločilo, da je tožena stranka T. d.d. dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 5.259,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da je tožnica solastnica nepremičnine parc. št. 1193/28 k.o. ... do 1231/1000 (prav: 1231/10000) celote, na kateri stoji bazna postaja B., ki je objekt skupnega in posebnega pomena, in to na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. list RS, št. 32/93; v nadaljevanju: ZGJS). Te trditvene podlage namreč tožnica ni nikoli zatrjevala. Zatrjevala je, da uveljavlja solastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS 44/1997; v nadaljevanju ZLNDL). Prav tako je napačno ugotovljeno, da je toženka oz. njena pravna prednica kupila zemljišče oz. imela pravico uporabe zgolj na gozdni parceli, kar je kratko malo nedopustno, saj v tem primeru pravna prednica toženke, ki je bila vseskozi javno podjetje, ki je morala za vse svoje izdatke in pogodbe posebnega pomena, kot je bila tudi ta odplačna pogodba, sproti obveščati pristojne inštitucije, le takšnega pravnega posla ne bi nikoli podpisala. Toženka je vse od leta 1980 vodila razgovore (pod statusom zaupno) s tedanjo državo SFRJ - Zveznim sekretariatom za narodno obrambo glede odkupa predmetne parcele. Tožena stranka v nadaljevanju ponavlja navedbe, da je naredila v mesecu marcu 1982 investicijski program št. 41/81 in da je bil ta program nujen, saj se je SFRJ pripravljala tudi na organizacijo Olimpijskih iger Sarajevo 1984 ter si kakršnekoli blamaže pri zagotovitvi mednarodnih zvez na Olimpijadi ni mogla privoščiti. Vsled navedenega je toženka med drugimi tudi z tožnico sklenila Sporazum št. 2/82, s katerim so se dogovorili glede investicijskih vložkov v razširitev RR B. Dogovorjeno je bilo (10. člen sporazuma), da se sredstva dajo v uporabo pravni prednici toženke, medtem ko udeleženke zadržijo trajno pravico koriščenja objekta. Ta pravica tožnici ni bila nikoli osporavana. Ko je tedanja država SFRJ oz. vojna pošta Beograd sprejela sklep o odprodaji tega objekta 12. maja 1983, je nato 10. 2. 1984 bila sklenjena odplačna kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je toženka postala lastnica omenjene parcele in objektov oz. tedaj imetnik pravice uporabe. Nihče od podpisnikov sporazuma pa ni imel interesa odkupiti nepremičnin na B. od JNA, vsled česar je tedaj toženka postala tudi imetnica pravice uporabe. Vseskozi so sopodpisniki sporazuma bili seznanjeni s tem dejstvom in če bi imeli namen postati imetniki pravice uporabe, bi lahko nemoteno sodelovali v tem postopku odkupa nepremičnin od JNA. Ker pa tega namena niso imeli, ga tudi kasneje nikoli niso izpostavljali. Zemljiškoknjižna pravica uporabe na družbeni lastnini je bila vseskozi urejena, saj je bila imetnica pravice uporabe poprej SFRJ oz. Zvezni sekretariat za narodno obrambo ter kasneje pravna prednica toženke. Tožnica pa je skladno z sporazumom lahko del omenjenega objekta RR B., na katerem je imela nameščene svoje TK naprave, nemoteno uporabljala, kot to sedaj tudi uporablja oz. ima na tem delu objekta t.i. služnost uporabe. Sam sporazum se po vsebini ni nikoli nanašal na prenos lastninske pravice med podpisniki, temveč zgolj in izključno glede združevanja sredstev. Nobenemu izmed podpisnikov sporazuma pa ni nikoli bila osporavana pravica koriščenja omenjenega objekta za potrebe naprav, ki jih imajo nameščene v objektu. Omenjena nepremičnina je bila vpisana v otvoritveno bilanco toženke in je bila predmet lastninjenja v okviru lastninskega preoblikovanja toženke po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/1992; v nadaljevanju: ZLPP), vsled česar je najkasneje z uveljavitvijo ZLNDL (25. 7. 1997) toženka postala tudi lastnica predmetne nepremičnine, ki je sicer bila predmet lastninjenja. V kolikor bi tožnica bila lastnica omenjenega objekta, kot zatrjuje, bi morala nepremičnino tudi olastniniti oziroma bi morala v samem postopku lastninskega preoblikovanja toženke ustrezno odreagirati ter vložiti začasno odredbo, česar pa ni storila, saj za to ni imela nikakršne pravne podlage. Sicer pa je dosedanja pravna praksa v primerljivih zadevah že zavzela stališče, kot izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS II Ips 796/2007 z dne 17. 12. 2008, II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011, II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013 in II Ips 109/2012 z dne 3. 7. 2014. Tožnica je namreč nedvoumno vedela, da se gradi oz. razširja RR postaja Boč na zemljišču, ki je bil v postopku odkupa od JNA in ki ga je kupovala toženka. Zaradi potrebnih postopkov v tedanji državi pa se je ta postopek vlekel od leta 1980 - 1984. Vseskozi pa se je vedelo, da bo toženka z nakupom postala imetnica pravice uporabe tako zemljišča kot tudi že obstoječih kot tudi novih oz. razširjenih objektov, zgrajenih na zemljišču. Torej je tožnica vseskozi vedela in poznala ta dejstva, da se gradi na tujem zemljišču, ker pa je to bilo dogovorjeno tudi v sporazumu, se toženka, ki je bila tudi glavni investitor, le temu ni nikoli upirala. Investitorji v konkretnem primeru niso nikoli bili imetniki pravice uporabe oz. lastniki objekta. Imetnik pravice uporabe oz. kasneje lastnik objekta je bila izključno toženka. Trditve sodišča, da je toženka kupila torej zgolj gozdno parcelo brez RR stolpa, ki je sedanjo parcelno številko pridobil šele leta 1995, medtem ko je objekt bil evidentiran leta 1986, so glede na zgoraj navedeno povsem neutemeljene, saj tako toženka kot njena pravna prednica svoje dejavnosti brez omenjenega RR stolpa sploh ne bi mogla opravljati. Tako je toženka v celoti od JNA odkupila zemljišče s stolpom ter s tem ustvarila pogoje za nadaljnjo investicijo, ki pa so jo skupaj sofinancirali podpisniki sporazuma. Torej so naziranja sodišča glede teh sredstev oziroma 76. člena ZGJS povsem neutemeljena, saj je tožnica svoja sredstva v razširitev in novo gradnjo RR stolpa iz sporazuma dobila povrnjena že skozi kupnino, ki jo je toženka za nakup omenjene parcele in objekta plačala JNA.

3. Tožeča stranka se je do pritožbenih navedb v odgovoru na pritožbo določno opredelila, predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku, potem ko je zaključilo, da je (tudi) tožeča stranka imela pravico uporabe na sporni nepremičnini na dan uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997). Ugotovilo je, da je kot ena od soinvestitorjev po Samoupravnem sporazumu št. 2/82 o združevanju dela in sredstev za skupno izgradnjo in koriščenje radiorelejne postaje B. iz leta 1982 (v nadaljevanju: Sporazum) imela pravico uporabe predmetne nepremičnine oz. objekta B. za opravljanje svoje dejavnosti in da je le-to tudi koristila. Solastninsko pravico je pridobila v deležu, sorazmernemu njenemu vložku sredstev, to je v obsegu 1231/10000. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da za lastninjenje po ZLNDL ni odločilno, kdo je v zemljiško knjigo vpisan kot nosilec pravice uporabe nepremičnine. Po prvem odstavku 4. člena ZLNDL nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe Republika Slovenija, postanejo lastnina Republike Slovenije. V skladu s 7. členom ZLNDL pa pridobi lastninsko pravico z dnem uveljavitve zakona. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da je njena pravna prednica (PTT Maribor) na podlagi odplačne kupoprodajne pogodbe, sklenjene med Državo SFRJ - Zveznim sekretariatom za narodno obrambo, postala lastnica predmetne nepremičnine oziroma tedanji imetnik pravice uporabe, kakor tudi ugovor, da je bila ta nepremičnina vpisana v otvoritveno bilanco tožene stranke in je bila predmet lastninjenja v okviru lastninskega preoblikovanja tožene stranke po ZLPP.

6. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske in pravne zaključke v izpodbijani sodbi, v izogib ponavljanju povzema zgolj tiste, ki so v zvezi s pritožbenimi navedbami, sicer pa se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. V izogib ponavljanju pa se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na obrazložitev koncepta družbene lastnine, pravice uporabe stvari in lastninskega preoblikovanja v svojem sklepu Cp 138/2016 z dne 29. 9. 2016. V nadaljevanju zato sledi zgolj presoja pravnoodločilnih pritožbenih navedb.

7. Neutemeljen je očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da je tožnica solastnica nepremičnine parcele št. 1193/28 k.o. ... do 1231/1000-tin (prav: 10000) celote, na kateri stoji bazna postaja Boč, na podlagi 76. člena ZGJS. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da ni ugotavljalo izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZGJS in da je glede na trditve tožeče stranke ugotavljalo, ali je le-ta ob uveljavitvi ZLNDL imela pravico uporabe. Odločitev je sprejelo na podlagi 2. in 4. člena ZLNDL in jo tudi obrazložilo.

8. Pritožba prav tako neutemeljeno očita, da je sodišče napačno ugotovilo, da je pravna prednica tožene stranke imela pravico uporabe zgolj na gozdni parceli. Sodišče prve stopnje je na podlagi Pogodbe, ki sta jo sklenili pravna prednica tožene stranke in Država SFRJ - Zvezni sekretariat za narodno obrambo 10. 2. 1984, ugotovilo, da je pravna prednica tožene stranke kupila pravico do uporabe le na gozdni parceli (pravilneje: da je prejela v uporabo, upravljanje in razpolaganje v pogodbi navedene nepremičnine proti plačilu nadomestila za odstopljeno zemljišče) in ne na takrat že zgrajenem stolpu, na katerem so soinvestitorji (torej tudi pravna prednica tožene stranke) že pred tem pridobili pravico uporabe (gradili so s soglasjem JLA). V 1. členu Pogodbe je izrecno navedeno, da prejme gozd in gozdno zemljišče, ki ga sestavljajo v tem členu navedene parcelne številke, med drugim parc. št. 1193/25 s površino 5629 m2, vpisana v z.k. vložku številka 468 k.o. D.. S pritožbeno navedbo, da takšne pogodbe ne bi podpisala, tožena stranka ne more izpodbiti pravilnosti teh ugotovitev.

9. Kot ugotavlja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je pritožba nerazumljiva v delu, v katerem interpretira pomen investicijskega programa in Sporazuma št. 2/82, in sicer da je bilo nedvoumno dogovorjeno, da se sredstva dajo v uporabo pravni prednici toženke, medtem ko udeleženke zadržijo trajno pravico koriščenja objekta. Ni namreč sporno, da je pravna prednica tožene stranke pridobila sredstva in z njimi razpolagala za potrebe gradnje, saj so se sredstva od vseh udeležencev gradnje ravno zaradi tega zbirala pri toženki, prav tako ni sporno, da so, s tem ko so v objekt vložili sredstva, udeleženci pridobili trajno pravico koriščenje novega objekta, zgrajenega s tem denarjem. Kot je izpovedala tudi priča J. S., je pravna prednica tožene stranke nastopala kot investitor na podlagi teritorialnega načela in investitorju je bilo dano pooblastilo, da lahko z združenimi finančnimi sredstvi vlagateljev (soinvestitorjev) razpolaga za namen skupne investicije; na izrecno vprašanje, ali se je zemljišče kupilo iz lastnih sredstev pravne prednice tožene stranke ali iz sredstev SIS-a, pa ni vedel odgovora. J. S. pa je tudi pojasnil, da je nakup zemljišča od JNA opravila le tožena stranka, ne pa tudi ostali investitorji, ker je JNA zahtevala, da je kupec le ena oseba.

10. Navedbe, (-) da je toženka ves čas vedela, da se gradi oz. razširja RR postaja B. na zemljišču, ki je bilo v postopku odkupa od JNA in ki ga je kupovala toženka, in da se je vseskozi vedelo, da bo toženka z nakupom postala imetnica pravice uporabe tako zemljišč kot tudi že obstoječih kot tudi novih oz. razširjenih objektov, zgrajenih na zemljišču; (-) da je torej tožnica vseskozi vedela in poznala ta dejstva, da se gradi na tujem zemljišču, ker pa je to bilo dogovorjeno tudi v sporazumu se toženka, ki je bila tudi glavni investitor, le temu ni nikoli upirala, je tožena stranka prvič navedla v odgovoru na pritožbo zoper sodbo z dne 5. 1. 2016, a je bila že takrat, glede na določbe 286. člena ZPP zanje prekludirana. Zato teh navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

11. Lastno dokazno oceno predstavlja pritožbena navedba, da nihče od podpisnikov sporazuma ni imel interesa odkupiti nepremičnin na Boču od JNA, vsled česar je tedaj toženka postala tudi imetnica pravice uporabe. Sodišče prve stopnje je bilo glede na izpovedbo priče J. S., da je nakup zemljišča od JLA opravila le tožena stranka, ker je JLA zahtevala, da je kupec le ena oseba, kakor tudi, da se je običajno kot imetnik uporabe v zemljiško knjigo vpisoval le glavni investitor, utemeljeno, tudi na podlagi ostale pričine izpovedbe in izvedenih dokazov, prepričano, da nakupa ni opravila le tožena stranka zato, ker ostali investitorji ne bi želeli imeti oziroma pridobiti pravice uporabe na predmetni nepremičnini.

12. Toženi stranki ni moč oporekati, da se sam sporazum po vsebini ni nanašal na prenose lastninske pravice med podpisniki. Nerelevantno je, ali je bila kateremu izmed podpisnikov sporazuma osporavana pravica koriščenja objekta RR B. za potrebe naprav, ki jih imajo nameščene na objektu. Zmotno pa tožena stranka meni, da ima tožeča stranka na delu objekta RR B. služnost uporabe. Pritožbeno sodišče je svoje stališče o tem izrazilo že v razveljavitvenem sklepu, zato se nanj sklicuje. Tožeča stranka je s sklenitvijo Sporazuma pridobila tudi pravico razpolagati s svojo pravico, kar pa služnostnemu upravičencu ne gre, na kar utemeljeno opozarja tudi ožeča stranka v odgovoru na pritožbo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi podatkov iz zemljiške knjige ugotovilo, da je bila lastninska pravica na predmetni nepremičnini na toženo stranko vpisana na podlagi 3. člena ZLNDL, kar je trdila tudi sama tožena stranka. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da bi morala tožeča stranka, v samem postopku lastninskega preoblikovanja toženke ustrezno odreagirati ter vložiti začasno odredbo. Pritožbenemu sodišču se zato ni potrebno opredeliti do v pritožbi izpostavljene pravne oziroma sodne prakse.

14. V nasprotju s trditvami tožene stranke v postopku in tudi v sami pritožbi je pritožbena navedba, da investitorji v konkretnem primeru niso nikoli bili imetniki pravice uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni imela več pravic kot ostali soinvestitorji, zato ne drži, da je imetnik pravice uporabe oziroma kasneje lastnik objekta bila izključno tožena stranka.

15. Sodišče prve stopnje, kot že pojasnjeno, ni ugotavljalo izpolnjenosti pogojev za pridobitev solastninske pravice na podlagi ZGJS, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da so naziranja sodišča glede sredstev oz. 76. člena ZGJS povsem neutemeljena.

16. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki, ki se je določno opredelila do pritožbenih navedb, pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti potrebne pravdne stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo, in sicer v višini 2.036,80 EUR, kolikor znaša priglašena nagrada za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V primeru zamude s plačilom pa mora tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika tožeči stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti.