Jedro

Če pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke določa, da se pri izbiri disciplinskega ukrepa za kršitev delovne obveznosti med drugim upoštevajo olajševalne in oteževalne okoliščine, kot je prejšnje delo delavca in njegov odnos do dela, njegovo gmotno stanje in drugo, mora to upoštevati sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa. V postopku mora pridobiti oceno tožniku nadrejenih delavcev o prejšnjem delu tožnika ter o njegovem odnosu do dela, ugotoviti, ali je že bil disciplinsko obravnavan ter presoditi, ali je pri tožniku podana pozitivna prognoza, ki bi opravičevala pogojno odložitev izvršitve izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, prav tako pa mora upoštevati, da si je tožnik protipravno prisvojil denarna sredstva majhne vrednosti (800,00 SIT).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Stroški pritožbenga postopka so nadaljnji stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala razveljavitev odločb disciplinske komisije prve stopnje S. d.d. Ljubljana, št. 5.2.1./29/95DK z dne 5.6.1995 in disciplinske komisije druge stopnje S. d.d., Ljubljana št. 5.2.1./23/95DK z dne 27.7.1995, in vrnitev zadeve disciplinski komisiji prve stopnje S. d.d., Ljubljana v ponovno obravnavanje, ter toženo stranko zavezati, da tožečo stranko takoj po prejemu te odločbe pozove nazaj na delo in mu za čas od prenehanja dela po prednjih disciplinskih odločbah do dne ponovnega nastopa na delo sprevodnika postaje D. pri toženi stranki prizna vse pravice iz dela in v zvezi z delom ter mu plačati pravdne stroške v roku 15 dni, da ne bo izvršbe; in podredno razveljavitev odločbe disciplinske komisije druge stopnje S. d.d., Ljubljana, št. 5.2.1./23/95DK z dne 25.7.1995 in potrditev odločbe disciplinske komisije prve stopnje S. d.d., Ljubljana, št. 5.2.1./29/95DK z dne 5.6.1995, ter toženo stranko zavezati, da takoj po prejemu te odločbe pozove tožnika na delo in mu za čas od prenehanja dela po razveljavljeni disciplinski odločbi druge stopnje št. 5.2.1./23/95DK do dne ponovnega nastopa na delo sprevodnika postaje D. pri toženi stranki prizna vse pravice iz dela in v zvezi z delom ter mu plača pravdne stroške v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo svojih stroškov postopka.

Zoper sodbo se je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in zoper odločbo o stroških postopka pravočasno pritožila tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi oz.

spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje naredilo napačen zaključek, da naj bi tožeča stranka namerno izdala predrugačeno vozovnico št. 87, zato da bi si protipravno prilastila razliko denarja med vsoto na vozovnici in matici. Navedeni očitek je sodišče prve stopnje zgolj predpostavilo, saj je tožeča stranka ves čas postopka zanikala, da bi si kakorkoli prilastila, na to pa kaže tudi dejstvo, da je bil znesek na vozovnici št. 86 nižji od zneska na matici, torej je bil v primeru te vozovnice napravljen obračun v škodo tožeče stranke. Na to, da tožeča stranka ni imela namena prilastiti si razlike med obračunano in ubrano vozovnico št. 87, pa kaže tudi okoliščina, da sta bili tako matica kot vozovnica št. 87 in 86 napisani direktno s kemičnim svinčnikom, ne pa v kopiji. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na pričevanje blagajničarke L. B., katere izpoved je po mnenju pritožnika neresnična. V zvezi s stanjem tožnikovega bloka K-8 in načinom obračunavanja bi morala vsekakor biti zaslišana tudi priča V. O., ki bi vedela povedati, v kakšnem stanju je bil blok voznih kart tožnika ob oddaji v blagajno. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je pri svojem odločanju upoštevalo samo za tožnika obremenilne okoliščine, ne pa tudi olajševalnih, zlasti tega, da tožeča stranka v dvaindvajsetih letih dela pri toženi stranki, od tega dvanajst let kot sprevodnik, še ni bila disciplinsko kaznovana.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilna dejstva in na njihovi podlagi pravilno izpeljalo zaključek, da je tožeča stranka namerno izdala predrugačeno vozovnico št. 87, da bi si prisvojila razliko denarja med vsoto na vozovnici in matici.

Očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje prilastitev tožeče stranke zgolj predpostavlja, ne drži, saj je sodišče prve stopnje izvedlo ustrezne dokaze, na podlagi katerih je lahko logično zaključilo, da je tožeča stranka imela namen protipravno si prilastiti denarna sredstva tožene stranke.

To izhaja iz pričevanja vlakovnega revizorja, blagajničarke L. B. in zasežene vozovnice št. 87. Da je tožeča stranka namerno izdala navedeno vozovnico, izhaja iz tega, da incidenta s potniki ni bilo, oz. ga tožeča stranka ni uspela dokazati. Prilastitev razlike med zneskom iz vozovnice in matice pa izhaja iz dejstva, da tožeča stranka o incidentu, ki naj bi se pripetil na vlaku, ni poročala, prav tako pa tudi pri obračunu voznine ni upoštevala napak pri zaračunavanju vozovnic, za katere je sama vedela. Pritožbeno sodišče tudi zavrača očitek pritožnika, češ da sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo zagovoru tožeče stranke, ki je ves čas postopka trdila, da nikdar ni imela namena prilastiti si denarnih sredstev tožene stranke. Pri vrednotenju posameznih dokazov je sodišče vezano na načelo proste presoje dokazov, kar izključuje možnost, da bi bila dokazna ocena sodišča vezana na kakršnakoli navodila ali sugestije. Ocena konkretnega dokaza pa je odvisna predvsem od tega, kakšno verodostojnost gre posameznemu dokazu (v konkretnem primeru zagovoru tožeče stranke) pripisati.

Sodišče prve stopnje očitno tožeči stranki ni podalo vere, zaradi česar ji tudi ni sledilo v njenem zagovoru. Tudi pritožbeno sodišče je po natančni proučitvi toženčevih izvajanj tekom celega postopka enako ovrednotilo njegovo izpoved (npr. spreminjanje in prilagajanje navedb tožeče stranke o tem, kdaj in komu je izročila matice vozovnic z dne 20.2.1995 v obračun, kaže na njegovo neverodostojnost).

Tudi navedba pritožnika, da sta bili vozovnici št. 86 in št. 87 napisani oz. izpolnjeni neposredno s kemičnim svinčnikom (in ne v kopiji, kot bi morali biti), kar naj bi kazalo na to, da tožeča stranka ni imela namena prilastiti si denarnih sredstev tožene stranke, pritožbenega sodišča ni prepričala.

Pritožnik namreč ne ločuje povsem natančno dveh pojmov, ki med seboj nista a priori povezana: tožnikova prilastitev lahko obstaja povsem neodvisno od tega, ali je tožnik to svoje dejanje tudi prikril oz. poskusil prikriti. Vprašanje, ali tožeča stranka ni imela namena ničesar prikriti pri izpoljnjevanju vozovnice št. 87 in št. 86, torej po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno, saj samo po sebi ne dokazuje tega, da si tožeča stranka ni prilastila razlike denarja med zneskom in vozovnice in matice. Pritožbeno sodišče tudi ni štelo vozovnice št. 86, ki je glede na razliko med zneskom na vozovnici in matici izpoljnjena v škodo tožeče stranke, za dokaz, da je tožeča stranka pisala po spominu, potem ko je zaradi incidenta s potniki prišlo do pomešanja vozovnic in matic med seboj, tako da se niso ujemale po številkah, ki so na njih označene.

Pritožnik navaja, da je izpoved priče L. B. neresnična in da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo V. O., ki bi vedela povedati o stanju bloka vozovnic tožeče stranke, ko je to prinesla 24.2.1995 v obračun. Pritožbeno sodišče je pri presoji verodostojnosti priče L. B. upoštevalo, da ima sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dokazov možnost in dolžnost nekaterim dokazom slediti, druge pa zaradi neverodostojnosti zavrniti. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ni našlo nobenih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno omenjeno pričo zavrniti kot neverodostojno.

Glede pritožnikovega očitka, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati V. O., ki bi znala povedati o stanju bloka tožnikovih vozovnic, ko jih je predložil v obračun, pa pritožbeno sodišče meni, da je tožeča stranka imela tekom postopka dovolj časa, da bi predlagala zaslišanje omenjene priče. V nasprotju s tem pa je tožnik med postopkom spreminjal svoje trditve o tem, kdaj in komu je predložil vozovnice (oz. matice vozovnic) z dne 20.2.1995 v obračun.

Še več, na glavni obravnavi dne 8.1.1998 je tožeča stranka sodišču prve stopnje celo predlagala, da zadevo zaključi, saj je za odločitev sodišča dejansko stanje dovolj razjasnjeno tudi brez zasliševanja blagajnika. Glede na zgoraj navedeno in glede na to, da tožeča stranka nosi dokazno breme za trditve, ki jih sama navaja, pritožbeno sodišče meni, da navedbe pritožnika glede potrebe po zaslišanju priče Vere Opatič niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče se torej strinja z dokazno oceno v izpodbijani sodbi, ter z ugotovitvijo, da je očitana hujša kršitev delovne obveznosti tožniku dokazana. Pravilna je tudi pravna kvalifikacija očitane kršitve delovne obveznosti, saj je tožnik storil hujšo kršitev po 6. alinei 8. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev S. Ljubljana - protipravno prilaščanje ali drugo nazakonito razpolaganje z denarnimi sredstvi, za katero se po 13. čl. pravilnika ne glede na višino vrednosti izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. V tem delu torej pritožba ni utemeljena, poleg tega pa ni nepomembno, da tožnik sklepa disciplinske komisije prve stopnje z dne 5.6.1995 pri delodajalcu sploh ni izpodbijal in se je strinjal z ugotovitvijo disciplinske odgovornosti ter z izrečenim disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena.

Pritožnik navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da disciplinski organ druge stopnje tožene stranke v obravnavanem postopku neupravičeno ni upošteval olajševalnih okoliščin v korist tožeče stranke in ji je neutemeljeno izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zlasti je v korist tožnika okoliščina, da v dvaindvajsetih letih dela pri toženi stranki, od tega dvanajst let kot sprevodnik, še ni bil disciplinsko kazovan.

V tem delu je pritožba utemeljena. Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev S. Ljubljana (15. člen) določa, da se pri izbiri disciplinskega ukrepa za kršitev delovne obveznosti med drugim upoštevajo tudi olajševalne in oteževalne okoliščine, kot je prejšnje delo delavca in njegov odnos do dela, njegovo gmotno stanje in drugo. Glede na navedeno določilo bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali olajševalne okoliščine obstajajo in se do njih ustrezno opredeliti. Ker sodišče prve stopnje zgoraj navedenega ni upoštevalo in so uveljavljani pritožbeni razlogi v tem obsegu podani, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču pve stopnje v ponovno sojenje, v katerem naj se razjasnijo omenjene okoliščine ter ustrezno upoštevajo pri presoji primernosti izbranega disciplinskega ukrepa oz. pri ponovni preosoji o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku pridobi oceno tožniku nadrejenih delavcev o prejšnjem delu tožeče stranke ter o njegovem odnosu do dela. Pri presoji primernosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja naj ugotovi, ali je tožeča stranka že bila disciplinsko kaznovana in to tudi ustrezno upošteva, ter presodi, ali je pri tožniku podana pozitivna prognoza, ki bi opravičevala pogojno odložitev izvršitve izrečenega ukrepa. Res je sicer, da je delo sprevodnika tako, da vsakodnevno razpolaga z denarnimi sredstvi in da je s tovrstnimi kršitvami upravičeno omajano zaupanje delodajalca glede dela sprevodnika. Kljub temu pa je treba upoštevati, da gre v danem primeru za denarna sredstva zelo majhne vrednosti (manj kot 800,00 SIT), kar bi v primeru da se izkaže obstoj tehtnih olajševalnih okoliščin, opravičevalo omilitev najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 370. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).