Jedro

Projektiranje je storitvena dejavnost, katere sestavni del je tudi izdelava projektne dokumentacije, zato se nižja davčna stopnja v skladu s 7. točko prvega odstavka 25. člena ZDDV na promet, ki je predmet obdavčitve v obravnavani zadevi, ne nanaša, saj projektiranje ni promet blaga.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 7. 2007, s katero je tožena stranka ugodila revidentovi pritožbi zoper odločbo Davčnega urada L. z dne 4. 12. 2002, v delu, ki se nanaša na uskladitev teka zamudnih obresti z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-356/02 z dne 23 9. 2004, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila. Z izpodbijano prvostopno odločbo je bilo revidentu naloženo plačilo davka na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja od 1. 11. 1999 do 31. 12. 1999 in od 1. 2. 2000 do 31. 7. 2000 v skupnem znesku 50.209.878,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka, in še navaja, da se tožnik ukvarja z dejavnostjo projektiranja, inženiringa in tehničnega svetovanja, v okvir katere spada tudi izdelava projektne dokumentacije. Iz določbe 7. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost izhaja, da se le-ta nanaša na promet blaga, to je promet z že izdelanimi načrti, elaborati, in drugimi deli projektne dokumentacije, tožnik pa se je ukvarjal s storitveno dejavnostjo, ki je zajemala tudi izdelavo projektne dokumentacije.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Glavni izdelek revidenta so različni načrti. Določba 43. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV - PZDDV se je sklicevala na nomenklaturo carinske tarife, revidentu pa je bila izdana zavezujoča carinska informacija, da njegovi načrti spadajo pod oznako 4906 00 000 kombinirane nomenklature carinske tarife. Razlaga, ki jo je Ministrstvo za finance zavzelo v obravnavani zadevi, je arbitrarna. Pravne norme so dopuščale razlago, da je za promet projektantskih podjetij določena nižja davčna stopnja, v dvomu pa je treba odločiti v korist davčnega zavezanca.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki jo revizijsko sodišče upošteva za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, to je davčne obveznosti, naložene v prvostopni davčni odločbi, znaša 50.209.878,00 SIT oziroma 209.522,11 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Med strankama je sporno, ali je dejavnost projektiranja, ki jo je opravljal revident, v skladu s 7. točko prvega odstavka 25. člena ZDDV in prvim odstavkom 43. člena PZDDV obdavčena po splošni (19%) ali nižji (8%) davčni stopnji.

9. V skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDDV se po stopnji 8% obračunava in plačuje DDV od prometa blaga, storitev in od uvoza v primerih, ki so našteti v točkah 1. do 15., pri čemer so v točki 7. našteti nosilci besed, slike in zvoka. V 1. točki prvega odstavka 43. člena PZDDV je določeno, da se med nosilce besede, slike in zvoka iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZDDV uvrščajo tiskane knjige, časopisi, slike in drugi proizvodi grafične industrije, rokopisi, tipkana besedila in načrti (tarifne oznake 4901, 4902, 4903 00 000, 4904 00 000, 4905, 4906 00 000, 4910 00 000) pod pogojem, da niso namenjeni za reklamne namene.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je razlaga v prejšnji točki navedenih določb, ki izhaja iz davčnih odločb in sodbe prvostopnega sodišča, pravilna. Z nižjo davčno stopnjo je obdavčen promet z nosilci besed, slike in zvoka oziroma njihov uvoz. Z ustaljenimi metodami razlage te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi bile z nižjo davčno stopnjo obdavčene storitve, katerih sestavni del oziroma končni rezultat je izdelava načrtov oziroma projektne dokumentacije kot nosilcev besed in slike. Nobena izmed navedenih določb ne omenja izdelave načrtov ali kakšne druge storitve, temveč samo nosilce besed, slike in zvoka kot stvari, zato je iz navedenih določb jasno razvidno, da se nanašajo na promet nosilcev besed, slike in zvoka kot blaga. Glede na navedeno sta davčni organ in sodišče prve stopnje pravilno razlagala materialno pravo.

11. Med strankama ni sporno, da je bila dejavnost revidenta, ki je predmet davčne obravnave v tej zadevi, projektiranje. Projektiranje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča storitvena dejavnost, katere sestavni del je tudi izdelava projektne dokumentacije, zato se nižja davčna stopnja na promet, ki je predmet obdavčitve v obravnavani zadevi, ne nanaša in je stališče davčnega organa in prvostopnega sodišča pravilno in zakonito.

12. Revidentovo zatrjevanje, da se je v tožbi skliceval na pojasnilo Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 11. 4. 2000, in ne na Mnenje Ministrstva za finance z dne 12. 12. 2000, kot je to v izpodbijani sodbi zapisalo prvostopno sodišče, sicer drži, vendar to neskladje ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi navedeno pojasnilo Glavnega urada ni pravni vir, poleg tega pa je iz pojasnila samega razvidno, da se nanaša na promet z izdelki in ne storitvami, zato tudi iz navedenega pojasnila ne izhaja to, kar zatrjuje revident, torej da naj bi bila njegova storitvena dejavnost obdavčena po nižji stopnji. Glede na navedeno zatrjevana kršitev določb postopka v upravnem sporu po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.