Jedro

Elemente odškodninske odgovornosti je mogoče ugotavljati le v okviru tožbene trditvene podlage (158. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženi H. M. nerazdelno s tožencema J. P. in M. P. plačati tožniku znesek 2,395.239 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.02.1997 dalje do plačila, zavrne.

Tožeča stranka mora tožencu H. M. povrniti njegove pravdne stroške v znesku 333.651 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 92.435 SIT od 25.09.2000 dalje do plačila, od zneska 113.404 SIT od 07.02.2001 dalje do plačila in od zneska 127.812 SIT od 18.04.2002 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu H. M. naložilo, da mora nerazdelno s tožencema J. P. in M. P. plačati tožniku znesek 2,395.239 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.02.1997 dalje do plačila ter s pravdnimi stroški. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec je vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v ravnanju vseh tožencev obstoje elementi civilnega delikta, bi moralo odločiti, da morajo vsi trije tožniku odškodnino plačati nerazdelno, vendar v znesku, zmanjšanem za znesek, ki je bil predmet premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Toženca J. P. in M. P. sta bila spoznana za kriva, da sta storila kaznivo dejanje in sta bila med drugim obsojena, da morata tožniku, ker sta si prilastila njegov les, plačati del nastale škode. Tako bi bilo mogoče toženca M. zavezati na nerazdelno plačilo odškodnine le za razliko, ne pa za celoten znesek. Tako je tožniku bila prisojena dvakratna odškodnina. Končno o višini odškodnine niti izpodbijana sodba, niti sodba sodišča prve stopnje, nimata ustreznih razlogov. Toženec zavrača tudi svojo odškodninsko odgovornost, pri čemer zatrjuje, da je posek lesa opravil v skladu s predpisi, ki se nanašajo na predhodno žigosanje debel. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je utemeljena.

Drevesa, ki so rasla v tožnikovem gozdu, je posekal toženec M. s svojimi delavci. Vendar pa je to storil po naročilu tožencev J. in M. P., ki sta mu posek tudi plačala. Odškodninska odgovornost prvih dveh tožencev temelji na ugotovitvi, da sta si posekani les prilastila, pri čemer sta vedela, da ni njuna last. Odškodninska odgovornost toženca M. pa je v okviru tožbene trditvene podlage, ki sta ji sodišči prve in drug stopnje sledili, podana zato, ker debla pred posekom niso bila ustrezno žigosana. Ker se s sečnjo lesa poklicno ukvarja, bi moral ravnati s posebno skrbnostjo in opravljati posek, ko je ta odkazan s strani pristojnega gozdarja z odločbo za posek in ustreznim žigosanjem debel. Vse navedeno je izostalo, zaradi česar naj bi toženi H. M. odgovarjal zaradi (najmanj) malomarnega ravnanja na podlagi določbe 158. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Navedeno tožbeno trditveno podlago je treba posebej citirati zato, ker v njej niso navedena dejstva, ki bi kazala na to, da je toženec kot sekač vedel ali bi moral vedeti, da seka v gozdu, ki ni last naročnikov sečnje. Dejstvo, da je toženec kot sekač ravnal v nasprotju s predpisi, ki določajo, kako mora biti deblo pred posekom žigosano, samo zase ne dokazuje, da je ravnal krivdno v razmerju do resničnega lastnika lesa, ki pa naročila za sečnjo ni dal. Ob pomanjkanju sleherne trditvene podlage v tej smeri bi torej toženi M. lahko odgovarjal le za sodelovanje pri črni sečnji, ker se je (domnevno) zadovoljil z žigosanjem debel na neustreznem mestu. Ob takšnem stanju stvari pravemu lastniku za nastalo škodo odškodninsko ne more odgovarjati. Revizija, ki zavrača odškodninsko odgovornost, po svoji vsebini - ne glede na to, da se osredotoči le na problem pravilnega žigosanja debel - opisano dobro vero sekača predpostavlja. Zato je revizijsko sodišče v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, vsebine trditvene podlage v tej smeri, pa tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da je ugodilo toženčevi pritožbi in tožbeni zahtevek, kolikor tudi temu tožencu nalaga nerazdelno odškodninsko odgovornost, zavrnilo.

Sprememba sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je imela za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (165. in 154. člen ZPP). Toženi H. M. je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, ki so mu nastali zaradi postopka na prvi, drugi in revizijski stopnji. V skladu z odvetniško in taksno tarifo so mu odmerjeni skupni stroški v znesku 333.651 SIT, pri čemer pa tečejo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih odmer dalje (datum sojenja pred sodiščem prve stopnje, datum odločanja na pritožbeni in datum odločanja na revizijski stopnji).