Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik uveljavlja, da mu toženec na temelju neupravičene pridobitve izplača zneske invalidske pokojnine, za katero meni, da bi mu morala biti priznana že pred datumom, pred katerim mu je bila dejansko priznana. Ker je bilo tem, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, pravnomočno odločeno, toženec na škodo tožnika ni bil obogaten, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik krije stroške pritožbe sam.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 14.191,01 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Nadalje je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.
Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je svoj zahtevek utemeljeval na podlagi določb Obligacijskega zakonika in sicer je v pritožbi in v svojih vlogah zatrjeval, da je tožena stranka s tem, ko tožniku ni izplačala delne invalidske pokojnine in s tem, ko je tožnik plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v preveliki višini (za eno polovico višine plačanih prispevkov), neupravičeno obogaten. Sodišče se je v razlogih sodbe omejilo zgolj na ugotavljanje odškodninske odgovornosti zavoda in pri tem sklenilo, da naj ne bi bili podani elementi odškodninske odgovornosti. Izpodbijana sodba je zaradi pomanjkanja razlogov pomanjkljiva, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka, saj sodba ne vsebuje relevantnih razlogov odločitve sodišča, sodišče pa se o zatrjevani podlagi zahtevka tudi ni izreklo. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 72/2007 z dne 4. 7. 2007 je bila tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti priznana pravica do dela v polovičnem delovnem času in tudi pravica do delne invalidske pokojnine za čas od 26. 6. 2003 dalje. Na to sodno priznano pravico ne more vplivati v drugem upravnem sporu neutemeljeno priznana pravica od 1. 9. 2007 dalje. Skladno z določili 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Tožena stranka drugih ugovorov o višini zahtevka ni podala in teh navedb ni substancirano prerekala ter tako veljajo kot nesporna. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik. Sodba namreč vsebuje odločilne razloge pomembne za odločitev o zadevi in jo je tako tudi mogoče preizkusiti. S tem pa torej ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Iz tožbe izhaja, da je tožnik tožbo vložil zaradi neupravičene obogatitve s strani tožene stranke.
Iz dejanskega stanja, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje izhaja, da je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 72/2007 z dne 4. 7. 2007 (priloga A/3) razsodilo, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 12. 2003 v 2. točki izreka ter da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu v svojem poklicu z omejitvijo stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice in terenskega dela s polovico delovnega časa od 26. 6. 2003 dalje. Toženi stranki je bilo naloženo, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločila po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo. Glede na tako odločitev sodišča, je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 26. 9. 2007 tožniku priznala pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 482,56 EUR na mesec od 1. 9. 2007 dalje (A/4). Z odločbo št. ... z dne 9. 1. 2008 je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnik je nato sprožil socialni spor, s katerim je zahteval odpravo navedene odločbe tako, da se mu pravica do delne invalidske pokojnine prizna že od 26. 6. 2003 ter da se mu za celotno obdobje izplača nadomestilo za neizplačano delno invalidsko pokojnino (za čas od 26. 6. 2003 do 1. 9. 2007) in da se mu povrnejo že plačani prispevki DURS-a v višini 50 % v skupnem znesku 31.100,14 EUR z obrestmi. Sodišče je tak tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. Ps 234/2008 z dne 19. 1. 2009 zavrnilo (priloga B/2). Pritožba vložena zoper navedeno prvostopenjsko sodbo pa je bila zavrnjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 168/2009 z dne 17. 6. 2009. Splošno pravilo glede neupravičene pridobitve je urejeno v 190. členu OZ. Določeno je, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (1. in 3. odstavek 190. člena OZ). Glede na navedeno določbo je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali je bila tožena stranka v zadevi obogatena na škodo tožnika oziroma ali je prejela nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila oziroma je pozneje odpadla. Za odgovor na navedeno vprašanje pa je odločilna že prej citirana pravnomočna odločitev, da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 9. 2007 dalje. Ker pred tem datumom tožniku z upravno odločbo ni bila priznana pravica do delne invalidske pokojnine, tako tudi ni izpolnjen dejanski stan po že citirani določbi 190. člena OZ. Tožena stranka tako ni ničesar neupravičeno pridobila, kar pomeni, da so tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi glede vprašanja povrnitve že plačanih prispevkov DURS-u v višini 50 % za obdobje od 26. 6. 2003 do 1. 9. 2007 je bilo že pravnomočno odločeno (sodba Ps 234/2008 z dne 19. 1. 2009 v zvezi s sodbo Psp 168/2009 z dne 17. 6. 2009), kar pomeni, da bi sodišče v tem delu moralo tožbo zavreči, saj gre za že razsojeno zadevo (274. člen ZPP). Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, pa taka odločitev za samo rešitev zadeve v pritožbenem postopku ni odločilna. Bistveno je zgolj, da toženi stranki tudi glede plačila prispevkov ni mogoče očitati neupravičene pridobitve.
Kljub temu, da tožnik v tožbi ni izrecno uveljavljal odškodninske odgovornosti tožene stranke, pa je prvostopenjsko sodišče preizkusilo, ali obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke. Ugotavljalo je obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti, pri čemer je ugotovilo, da ni podana že ena od predpisanih predpostavk, to je protipravnost ravnanja tožene stranke. Posledično je zaključilo, da s tem torej tudi ni podana odškodninska obveznost tožene stranke. Pritožbeno sodišče s takim razlogovanjem sodišča prve stopnje soglaša. Nenazadnje tudi tožnik sam v pritožbi omenjenega izrecno ne izpodbija, saj kot je bilo že obrazloženo, tožnik posebej poudarja, da je tožbo vložil zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.