Jedro

Snaha pokojne upravičenke, četudi je dedovala siceršnje premoženje pokojne upravičenke, glede na ureditev vstopne pravice po 12. členu Zakona o dedovanju, glede nacionaliziranega premoženja zapustnice ne sodi v krog njenih zakonitih dedičev. Zato tudi ni upravičena uveljavljati pravice iz ZDen (1. odst. 15. člena ZDen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 188/98-9 z dne 30.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.4.1998 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožena stranka je na podlagi zahteve H.P. iz A. (upravičenkine snahe) odločila, da se na eni polovici zgradbe z zemljiščem, R., M., stoječi na parc. št. 1023 in 1024, vl. št. 553 k.o. M.g. in eni polovici iste zgradbe z zemljiščem, ki je bila podržavljena A.M.P., vzpostavi lastninska pravica na ime A.M.P. do 913/1000 idealnega deleža. V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 1. odstavek 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen): če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi, so upravičeni za uveljavljanje pravic iz ZDen njihovi pravni nasledniki. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije. Na podlagi 2. odstavka 60. člena ZDen zadošča, da je verjetno izkazano. V obravnavanem primeru je upravičenka umrla 22.10.1947. Vlogo za denacionalizacijo je vložila njena snaha H.P. Po 78. členu ZDen se dedovanje po umrlem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Po določbi 125. člena Zakona o dedovanju (ZD) je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Ker je upravičenkin sin F.P. mlajši umrl 24.7.1975, glede na navedeno določilo ZD, ni dedič po umrli upravičenki. V skladu z 12. členom ZD del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, dedujejo njegovi otroci, to je zapustnikovi vnuki po enakih delih. Vstopna pravica gre le upravičenkinim vnukom po prej umrlem sinu, ne pa tudi snahi. Zato vlagateljica nima položaja zakonite dedinje po upravičenki. Tožena stranka je napačno uporabila ZDen in priznala vlogo upravičene vlagateljice upravičenkini snahi. Pravnomočen sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru, št. II D 630/98 z dne 3.3.1990, ki ga je vlagateljica priložila odgovoru na tožbo in s katerim je razglašena za zakonito dedinjo po pokojni upravičenki, se nanaša le na pokojničino nepremičnino pri vložni številki 353 k.o. B. pri L., ne pa tudi na premoženje, ki je predmet vračanja. Na podlagi sklepa o dedovanju, ki se ne nanaša na premoženje, ki je predmet denacionalizacije, sodišče ni dolžno presojati vprašanja pravnega nasledstva.

Vlagateljica v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da je v času vložitve zahteve za denacionalizacijo, veljalo takšno določilo 1. odstavka 78. člena ZDen, po katerem se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ne pa odločbe o denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo zakonitosti in načelo prepovedi povratne veljave predpisov iz 155. člena Ustave RS. Prišlo je tudi do nedopustnega razlikovanja med strankami in s tem do kršitve 14. člena Ustave RS. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Zastopnik javnega interesa in tožena stranka na pritožbo nista odgovorila. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane sodbe in predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama je sporno, ali ima pritožnica pravico uveljavljati pravice iz denacionalizacije, ali pa te pravice nima.

Pritožnica je snaha pokojne upravičenke in žena sina upravičenke. Ta je umrl 24.7.1975, torej po smrti upravičenke (22.10.1947). Po upravičenki je bil glede nepremičnin, ki niso predmet denacionalizacijskega postopka, izdan sklep o dedovanju II D 630/98 z dne 3.3.1999. Navedeno dejansko stanje izhaja iz odločbe tožene stranke in iz izpodbijane sodbe, med strankama pa tudi ni sporno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj pritožnica kot snaha upravičenke glede nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, ne more biti upravičena za uveljavljanje pravic iz ZDen. Izhajalo je iz vstopne pravice (12. člen ZD). Zaključilo je, da snaha ne more biti zakonita dedinja po pok. upravičenki (svoji tašči). Sodišče se s takšnimi razlogi izpodbijane sodbe strinja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne sodi v krog zakonitih dedičev upravičenke. Pri tem je v konkretnem primeru položaj enak, če izhajamo iz nenovelirane (prejšnje) ali pa iz spremenjene določbe 1. odstavka 78. člena ZDen. V konkretnem primeru je namreč umrli sin zapustnice F.P. umrl pred zapuščinsko obravnavno po svoji pok. materi (torej še pred sklepom o dedovanju glede njene siceršnje zapuščine). To pomeni, da je umrl tudi pred (morebitno) izdajo odločbe o denacionalizaciji. Zato v tem primeru niti ni bistveno, če se sodišče prve stopnje sklicuje na novelirano določbo 1. odstavka 78. člena ZDen. Navedena določba niti ni bistvena podlaga njegove odločitve. Pritožnica v konkretnem primeru, glede vrnjenega premoženja, ni v krogu zakonitih dedičev, njeno oporočno dedovanje pa tudi ni izkazano.

Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene ugovore o retroaktivni uporabi materialnega predpisa in o kršitvi ustavne določbe o zapovedi enakega obravnavanja. Pritožbeno sodišče se zaradi navedenega tudi strinja s tistim delom izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo nevezanost na že navedeni sklep o dedovanju. Sicer pa pritožnica v pritožbi temu delu obrazložitve niti ne ugovarja.

Ker je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo in uveljavljane kršitve ustavnih pravic niso podane, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.