Jedro

Ker je sodišče prve stopnje izreklo najprej pogojno obsodbo, v kateri je določilo le kazen zapora, nato pa izreklo še denarno kazen in kazen izgona tujca iz države, namesto, da bi ti dve stranski kazni v pogojni obsodbi določilo in nato odločilo, da se izvršita, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 57. in četrtim odstavkom 58. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v okviru pogojne obsodbe, ob nespremenjenih določeni kazni 1 (enega) leta zapora in preizkusni dobi 3 (treh) let, določita še - po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stranska denarna kazen 100 (sto) dnevnih zneskov, pri čemer se dnevni znesek odmeri v višini 10 EUR (deset evrov), to je v skupnem znesku 1.000,00 EUR (tisoč evrov); - po 48.a členu KZ-1 stranska kazen izgon tujca iz Republike Slovenije za čas 3 (treh) let. Po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 se stranska denarna kazen in stranska kazen izgon tujca iz Republike Slovenije izvršita.

Po petem odstavku 47. člena KZ-1 in prvem odstavku 87. člena KZ-1 je obtoženec stransko denarno kazen dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 20 EUR (dvajset evrov), določilo en dan zapora.

Po drugem odstavku 48.a člena KZ-1 se trajanje stranske kazni izgona tujca iz Republike Slovenije šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se mu v primeru preklica pogojne obsodbe čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te stranske kazni.

II. Sicer se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani po sprejemu priznanja krivde obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let, v primeru preklica pogojne obsodbe mu je v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti oziroma čas prebit v priporu od 4. 9. 2019 od 13.22 ure do 13. 9. 2019 do 16.30 ure. Nato je obtožencu izreklo stransko denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, tako da znesek denarne kazni skupaj znaša 800,00 EUR, ki ga je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsakih začetih 20,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Nadalje je obtožencu izreklo še stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let, pri čemer se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu se v trajanje te kazni ne všteva. Obtožencu je izreko tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona s SIM kartico in mobilne radijske postaje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu v okviru izrečene pogojne obsodbe z določeno kaznijo enega leta zapora in s preizkusno dobo treh let določi še stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR z rokom plačila treh mesecev in stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let, nato pa na podlagi četrtega odstavka 58. člena KZ-1 izreče, da se v pogojni obsodbi določeni stranski kazni izvršita - ob upoštevanju določil 87. člena KZ-1 in drugega odstavka 48.a člena KZ-1. 3. Po preučitvi pritožbe, izpodbijane sodbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena.

4. Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je dvakrat prekršilo kazenski zakon, ker je prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu, s čimer je podana kršitev po 5. točki 372. člena ZKP, in sicer prvič z načinom izreka obeh stranskih kazni, drugič pa z določitvijo števila dnevnih zneskov v okviru stranske denarne kazni.

5. Sodišče prve stopnje je namreč obtožencu najprej izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo le kazen zapora, nato pa mu je posebej izreklo stranski kazni, in sicer denarno kazen in izgon tujca iz Republike Slovenije. Takšen izrek kazenske sankcije, ko se obtožencu izrečeta dve različni kazenski sankciji, in sicer pogojna obsodba in (stranski) kazni, ni pravilen. V primeru izreka pogojne obsodbe skladno z drugim odstavkom 57. člena KZ-1 sodišče določi storilcu kaznivega dejanja kazen, torej tako glavno kot eno ali več stranskih kazni. Šele nato lahko skladno s četrtim odstavkom 58. člena KZ-1 izreče, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo. Tako stališče je zastopano tudi v pravni teoriji.1 Določba četrtega odstavka 58. člena KZ-1 pooblašča sodišče, da sme izreči, da se stranske kazni, ki pa morajo biti predhodno v pogojni obsodbi določene, izvršijo. Iz te določbe izhaja, da se stranska kazen izreka ob pogojni obsodbi na poseben način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (preizkusna doba). Ker je sodišče prve stopnje izreklo tako denarno kazen kot kazen izgona tujca iz države, namesto, da bi ju v pogojni obsodbi določilo in nato odločilo, da se izvršita, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 57. in četrtim odstavkom 58. člena KZ-1. Okrožni državni tožilec je v zaključni besedi sicer korektno predlagal izrek pogojne obsodbe, v okviru katere naj se obtožencu določi kazen zapora, takoj v nadaljevanju je predlagal denarno kazen, ki je obligatorna, in še določitev stranske kazni izgona tujca iz države ter glede obeh stranskih kazni predlagal, da se po četrtem odstavku 58. člena KZ-1 tudi izvršita. Glede na zgoraj ugotovljeno kršitev in predlog državnega tožilca na naroku za izrek kazenske sankcije, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji glede stranskih kazni spremenilo tako, da se le-ti znotraj pogojne obsodbe najprej določita, nato pa se izreče, da se izvršita, kot je natančneje razvidno iz točke I. izreka te sodbe.

6. Pritožnik upravičeno graja sodišče prve stopnje tudi glede načina določitve števila dnevnih zneskov stranske denarne kazni. V zaključni besedi je predlagal določitev 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, pri čemer mu je sodišče prve stopnje glede višine dnevnega zneska sledilo, ne pa tudi glede števila dnevnih zneskov. Takšno postopanje sodišča samo po sebi ni nepravilno, saj lahko sodišče v primeru sprejema priznanja krivde izreče oziroma določi nižjo kazen od predlagane. Vendar pa pritožnik upravičeno opozarja, da je argumentacija sodišča prve stopnje, da se je odločilo za 80 dnevnih zneskov, ker je upoštevalo težko obtoženčevo premoženjsko stanje, v neskladju z drugim odstavkom 47. člena KZ-1. Ta določa, da sodišče število dnevnih zneskov določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca. Prav te pa je upoštevalo sodišče prve stopnje. Premoženjske razmere se upoštevajo, skladno s tretjim odstavkom 47. člena KZ-1, pri določitvi višine dnevnega zneska. Višino le-tega sodišče namreč določi glede na premoženjske razmere storilca na podlagi podatkov o njegovem zaslužku, drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in njegovih družinskih obveznosti. Skladno s četrtim odstavkom istega člena sodišče, kadar podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo, višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca. Povedano jasneje, sodišče prve stopnje je pravilno zaznalo težak premoženjski položaj obtoženca, vendar bi tega moralo upoštevati le pri določitvi višine dnevnega zneska, ne pa tudi pri številu dnevnih zneskov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je višina dnevnega zneska sicer določena primerno nizko in je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo predlogu okrožnega državnega tožilca. Zaradi kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 47. člena KZ-1 je pritožbeno sodišče pritožbi tožilca tudi v tem delu ugodilo in število dnevnih zneskov stranske denarne kazni z 80 zvišalo na 100, kar ob nespremenjeni višini dnevnega zneska 10,00 EUR, pomeni, da stranska denarna kazen znaša 1.000,00 EUR, ki je pravična in primerna teži kaznivega dejanja, stopnji kazenske odgovornosti ter že v zvezi z glavno kaznijo pravilno ugotovljenim obteževalnim (predkaznovanost) in olajševalnim (priznanje krivde, družinske, premoženjske in zdravstvene razmere obtoženca) okoliščinam.

7. Ker pritožbeno sodišče v postopku in izpodbijani sodbi sicer ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe, v nespremenjenih delih pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Bele Ivan, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana 2001, str. 341.