Jedro

Dejstvo, da strokovna izobrazba za direktorja, za katerega je bila sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bila določena, pomeni, da je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za tožnika, ki ima V. stopnjo strokovne izobrazbe, ustrezna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorja tožene stranke z dne 16. 3. 2004, s katero je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 1996 iz razloga nesposobnosti, zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, da tožena stranka ni bila dolžna omogočiti tožniku zagovora v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR. Podlaga za zagovor je opredeljena v 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 14. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Do odpoklica tožnika je prišlo 15. 3. 2004, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je datirana z dnem 16. 3. 2004. Odpoved je očitno antidatirana, saj je tožena stranka podala odpoved šele konec aprila oziroma v začetku maja. To dejstvo ni sporno, saj se v odpovedi navaja, da je bil delavcu hkrati z vročitvijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vročen tudi predlog individualne pogodbe za delovno mesto svetovalca za varovanje premoženja, to delovno mesto pa je bilo sistemizirano z novim pravilnikom 19. 4. 2004. Odpoved je bila tožniku vročena v začetku maja. Sodišče prve stopnje navedb tožnika ni upoštevalo, sklicujoč se na 6. odstavek 286. člena ZPP. Hkrati pa sodišče ugotavlja, da iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, kdaj je tožnik odpoved prejel, kot tudi upoštevanje vseh odpovednih rokov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi je prekluziven. Tožena stranka bi morala sama izkazati, da je bil pri odpovedi rok upoštevan. Sodba nima razlogov o uporabi 3. odstavka 90. člena ZDR, da mora delodajalec ponuditi delavcu zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Iz akta o sistemizaciji ni razvidno, kakšna izobrazba se je zahtevala za delovno mesto direktorja. Izhaja le, da se za delovno mesto namestnika direktorja zahteva VII. stopnja, kar logično pomeni, da se je za direktorja zahtevala vsaj enaka stopnja strokovne izobrazbe. Zato je očitno, da tožniku ni bila ponujena ustrezna zaposlitev. Ponujeno delovno mesto tudi ni bilo sistemizirano. Sodba tudi nima razlogov o neustreznosti delovnega mesta. Opozarja na določbo 10. točke pogodbe, da bi bil tožnik v primeru, če ne bi dosegel rezultatov, določenih v 2. členu pogodbe, lahko razrešen, oziroma bi mu bila pogodba odpovedana iz razloga nesposobnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Glede ugovora, da je tožena stranka pri podaji odpovedi prekoračila subjektivni 30-dnevni rok za odpoved, navaja, da je ugovor neupravičen in tudi prepozen. Tožnik je vprašanje rokov odpovedi sprožil šele v ponovljenem postopku, zato je z njimi v celoti prekludiran. Tožnik ni prerekal dejstev, ki so pomembna za presojo tega vprašanja in sicer, da je bila odpoved podana 16. 3. 2004 in da je bila pravočasna. Glede ustreznosti novo ponujene pogodbe o zaposlitvi navaja, da delovno mesto direktorja v sistemizaciji ni bilo posebej opredeljeno, zato je zanj zadoščala vsakršna stopnja izobrazbe, delo pa je na njem opravljal tožnik s V. stopnjo. Novo ponujeno delovno mesto svetovalca za varovanje premoženja je torej bilo ustrezno, zanj se je zahtevala V. stopnja izobrazbe, nudilo je enako plačilo za opravljeno delo in enake pravice, razen službenega avtomobila. Dodaten dokaz za to, da je bilo delo ustrezno je, da je tožnik leta 2006 po pravnomočni odločitvi v prvotnem postopku sprejel in podpisal pogodbo o zaposlitvi za prav takšno delovno mesto. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že večkrat odločalo. Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 1390/2005 z dne 31. 8. 2006 potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 162/2004 z dne 16. 6. 2005, s katero je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2004 iz razloga nesposobnosti. Vrhovno sodišče RS je reviziji tožene stranke s sklepom opr. št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. Up-2938/07 sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 460/2007 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču RS v novo odločanje. Vrhovno sodišče RS je nato s sklepom opr. št. VIII Ips 350/2009 z dne 2. 11. 2009 reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili Vrhovnega sodišča RS dopolnilo dokazni postopek in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 1996 in aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 12. 1998 zaposlen za nedoločen čas. Na seji skupščine dne 15. 3. 2004 je skupščina družbe odpoklicala in razrešila tožnika s funkcije direktorja, odpoved tožnika s funkcije direktorja pa ni bila sprejeta. Tožena stranka je tožniku dne 16. 3. 2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, obenem pa mu je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki ustreza sposobnostim in znanju tožnika. Do podpisa pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, zato je tožniku po poteku odpovednega roka in zaključku bolniškega staleža delovno razmerje prenehalo 15. 11. 2004. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da se je tožena stranka v utemeljitev razloga nesposobnosti sklicevala na ugotovitev skupščine glede razlogov za razrešitev tožnika. V takem primeru pa je bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da v postopku odpovedi tožniku omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku ponudila drugo ustrezno zaposlitev ter še poudarilo, da je tožnik v letu 2006 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas prav za to delovno mesto – svetovalec za varovanje premoženja. Ob ugotovitvi, da v postopku odpovedi ni bilo kršitev ter da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, je sodišče prve stopnje zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna tožniku omogočiti zagovora v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, da „je bil utemeljen razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan že glede na razrešitev oziroma odpoklic tožnika s poslovodne funkcije s strani skupščine družbenikov tožene stranke in sami razlogi za odpoklic za odpoved pogodbe o zaposlitvi niti niso bili bistveni. Zato v primeru, ko stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, in ko zagovor v tem pogledu ne more imeti smisla, bi bilo v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.“ Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov o uporabi 3. odstavka 90. člena ZDR. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je tudi, da delodajalec v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Če taka možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Pri tem lahko gre za drugo ustrezno delo oziroma ustrezno zaposlitev, ki je bila v spornem obdobju v 3. odstavku 90. člena ZDR opredeljena kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožniku ponujena druga ustrezna zaposlitev. Tožnik ima V. stopnjo strokovne izobrazbe, ki se zahteva tudi za delovno mesto svetovalec za varovanje premoženja. Za delovno mesto direktorja ni bila določena strokovna izobrazba. Pritožbena navedba, da iz akta o sistemizaciji izhaja, da se za namestnika direktorja zahteva VII. stopnja izobrazbe, kar pomeni, da se je tudi za direktorja zahtevala taka izobrazba, je neutemeljena. Dejstvo, da strokovna izobrazba za direktorja ni bila določena, pomeni, da je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za tožnika, ki ima V. stopnjo strokovne izobrazbe ustrezna.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) je v času odpovedi v 5. odstavku 88. člena določal, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je na ugovor tožnika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, ugotovilo, da je ugovor prepozen, ker ga tožnik ni podal v roku iz 1. odstavka 286. člena ZPP. Pravočasnost odpovedi je z ZDR predpisan pogoj za njeno zakonitost. Presoja o tem pomeni presojo pravilne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006 sprejelo stališče, da po poteku roka, določenega v ZDR za podajo odpovedi, ta pravica preneha, kar pomeni, da po poteku roka odpoved pogodbe o zaposlitvi ni več dovoljena, ker je ugasnila pravica in da gre zato za prekluzivni rok. Glede na sodno prakso se prekluzivni rok upošteva po uradni dolžnosti, kar pomeni, da ga ugotavlja sodišče samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne. Sodišče prve stopnje se do ugovorov tožnika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, ni opredelilo, ker je izhajalo iz napačne predpostavke, da je tožnik podal navedbe o pravočasnosti podaje odpovedi prepozno. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko stanje v smislu zgornjih zaključkov pritožbenega sodišča in nato ponovno odločiti v tem delovnem sporu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.