Jedro

Za potrebe ugotavljanja dejstva, ali je tožena stranka tožniku zagotovila opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ni relevantno ali je določena oblika pedagoškega dela bolj ali manj ugodna, niti ni pomembno njeno vrednotenje, prav tako niso pomembne reference. V tej zadevi je nesporno, da je tožena stranka tožniku zagotovila polno pedagoško obveznost 180 ur na leto (tako s predavanji kot seminarji in nastopi) pri predmetih, za katere ima tožnik veljavno habilitacijo, ter da je tudi izvajanje nastopov, kot posebne oblike pedagoškega dela za tožnika, kot visokošolskega učitelja (rednega profesorja), primerno delo. Tožnik je delo opravljal skladno s svojo habilitacijo in bil tudi ustrezno obremenjen, zato je povsem pravilna presoja prvostopnega sodišča o tem, da je tožena stranka tožniku izvajanje pedagoške obveznosti zagotovila skladno s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odredbe o spremenjeni izvedbi pedagoške obveze z dne 6. 6. 2019 s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Dovolilo je spremembo tožbe z dne 8. 3. 2022 (II. točka izreka) in ni dovolilo njene spremembe z dne 25. 5. 2022 (III. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti delo v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 20. 12. 2018 za opravljanje del na delovnem mestu ... - visokošolski učitelj v nazivu redni profesor na način, da bo celotna pedagoška obveza v trajanju 180 ur dosežena s predavanji in seminarji pri obveznih predmetih (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.151,35 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo (IV. in V. točko izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri navedbah, da je v študijskem letu 2019/2020 dekanica posegla v njegove pridobljene pravice, saj je zaposleni na delovnem mestu asistentka dodelila predavanja, tožniku pa nastope, kar je za visokošolskega profesorja manj ugodna oblika pedagoškega dela. Pridobljena pravica tožnika ni bila predavanje pri točno določenem predmetu, kot to navaja sodišče, temveč izvajanje predavanj, če so ta na voljo, pred dodelitvijo nastopov. Nastopi se visokošolskemu učitelju dodelijo šele takrat, ko za polno pedagoško obvezo ni na voljo dovolj ur predavanj. Ni mogel več opravljati nalog, ki so bile dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, ni mogel organizirati aktivnosti v zvezi z odvzetim predmetom, sodelovati pri oblikovanju učnih načrtov, itd. Šlo je za grob poseg v integritet0 visokošolskega učitelja. Meni, da pri odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo kogentnih določb Zakona o visokem šolstvu. Do dokazov, ki jih je sprejelo v dokazni sklep, se ni opredelilo. Glede dokazov obeh strank je imelo različne kriterije in jih ni obravnavalo z enako skrbnostjo. S tem je kršilo metodološki napotek iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Površna dokazna ocena je prerasla v bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz odgovora Ministrstva z dne 27. 5. 2020 (A22) izhaja, da so skladno z 52. členom ZVis nosilci izobraževalnega programa lahko samo visokošolski učitelji, asistenti pa so po 54. členu ZVis opredeljeni kot visokošolski sodelavci. Zavod je te določbe dolžan upoštevati. Tudi A. (B. B.) je v elektronskem sporočilu z dne 5. 9. 2019 (A21) pojasnil enako. Iz sporočila še izhaja, da če obstaja več visokošolskih učiteljev z enako habilitacijo, so na prvem mestu reference. V konkretnem primeru sta konkurirala visokošolski učitelj in asistenka, do česar upoštevajoč zakonodajo sploh ne bi smelo priti. Enako stališče potrjuje dopis A. - tožniku z dne 13. 9. 2019 (A13). Tudi iz Poročila o podaljšanju akreditacije študijskega programa (A20) izhaja, da je nujno, da pri izvedbi predmeta, ki se izvaja v obliki predavanj in seminarjev, nosilec predmeta dejansko sodeluje, samo izvedbo vaj lahko prepusti asistentom. Do teh dokazov se sodišče ni opredelilo. Tudi iz izjave C. C. izhaja, da je bila ustaljena praksa, da so nosilci predmetov zadolženi za kvaliteto izvajanja predmeta ter za razporejanje ur (zunanjim) sodelavcem in asistentom, če ur niso mogli pokriti sami. S tem v zvezi je tožnik predlagal, da se zaslišita C. C. in D. D., sodišče pa je njuno zaslišanje neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebno, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč tretji odstavek 52. člena ZVis organizacijska odločitev tožene stranke krši pravice tožnika, zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Kot visokošolskemu učitelju zakon daje prednost in pravico do predavanj pred asistentko. Kršen je bil tudi 63. člen ZVis. Tudi glede na to določbo je imel tožnik pravico do izvajanja predavanj in s tem manj dejanskih ur na teden, kot jih je moral opraviti z nastopi, ki so slabše ovrednoteni. Pri odmeri stroškov postopa bi sodišče moralo upoštevati 38. člen ZDSS-1 ter odločiti, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Z izvajanjem tožnikovih dokazov namreč niso nastali nobeni stroški postopka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Pavšalna pritožbena graja procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi sodbe niso v ničemer nejasni ali med seboj v nasprotju. Obrazložitev odločitve je jasna, jedrnata, pregledna in logična ter omogoča preizkus pravilnosti sodbe. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vseh navedb tožnika, ki so bile za odločitev bistvenega pomena. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa se ni bilo dolžno izrecno opredeljevati do vsakega posameznega dokaza, temveč le do tistih, ki so za odločitev pomembni, kar je tudi storilo. To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni izrecno obravnavalo dokazne vrednosti izvedenih listinskih dokazov, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik, ne predstavlja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi ne kršitev določbe 8. člena ZPP ali celo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V konkretnem primeru je izvedba dokazov, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi (A22, A21, A13, A20) pokazala, da je njihovo sporočilo za odločitev irelevantno, zato jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrecno ocenjevati. V tem sporu je bilo kot bistveno potrebno ugotoviti, ali tožena stranka s svojo (spremenjeno) organizacijo delovnega procesa, za katerega je že upoštevajoč 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)1 ter 6. člen Zakona o visokem šolstvu2 (ZVis)3 edina odgovorna, tožniku zagotavlja delo skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato ni bilo odločilno, kakšna je bila sicer prej ustaljena organizacijska praksa glede razporejanja posameznih oblik neposredne pedagoške obveznosti, niti, kakšno je mnenje posameznih oseb (D. D., C. C.) oziroma upravnih organov (A.) o tem, kako bi morala potekati organizacija delovnega procesa pri toženi stranki, kar je tožnik dokazoval z v pritožbi izpostavljenimi listinami in predlaganimi pričami. Sodišče prve stopnje je navedeno pravilno prepoznalo kot nebistveno, zato navedenih prič utemeljeno ni zaslišalo (pri čemer je razloge za to ustrezno pojasnilo v točki 4 obrazložitve), in se do izpostavljenih listinskih dokazov, iz katerih izhajajo zgolj stališča oziroma priporočila upravnih organov, utemeljeno ni izrecno opredeljevalo. Se je pa sodišče prve stopnje do izvedenih listinskih dokazov tekom obrazložitve sicer posredno opredelilo s tem, ko je natančno in jasno v točkah 18., 25., 26., 27. in 29. obrazložilo, na podlagi katerih (preostalih izvedenih) dokazov je sprejelo svoje zaključke o tem, da tožena stranka s spremenjeno organizacijo dela ni kršila tožnikovih pravic iz delovnega razmerja oziroma mu je še naprej zagotavljala delo, skladno z njegovo pogodbo o zaposlitvi.

8. Dokazni oceni sodišča tudi ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. člen ZPP, saj je dokazna ocena skladna s formalnimi okviri proste dokazne presoje in je tudi prepričljiva. Povsem jasno pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja tudi, zakaj je sodišče večjo težo pripisalo tistim dejstvom in dokazom, na katere je oprlo izpodbijano sodbo, kot tistim, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Sodišče prve stopnje je glede na zahtevek tožnika presojalo, ali je tožena stranka s svojo novo organizacijo delovnega procesa kršila njegove pravice iz delovnega razmerja oziroma ali mu je (še naprej) zagotavljala delo po pogodbi o zaposlitvi. Utemeljenost tožnikovega zahtevka je bila namreč pogojena z navedeno ugotovitvijo, saj mora skladno s prvim odstavkom 43. člena ZDR-1 delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katero sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: tožnik je zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2008 za nedoločen čas za polni delovni čas na delovnem mestu „... - visokošolski učitelj“ v nazivu redni profesor (Oddelek E.). Tožnik je bil med drugim nosilec predmeta „F.“. Tožena stranka je v letu 2019 spremenila izvedbo pedagoških ur za tožnika tako, da mu je odvzela vsa predavanja, vaje in nastope pri tem predmetu in jih dodelila G. G. V letu 2020 se je nato tudi nosilstvo predmeta „F.“ v celoti s tožnika preneslo na G. G. Polna pedagoška obveznost za tožnika je znašala 180 ur na leto. Tožnik je bil sicer nosilec več predmetov in je z ostalimi predmeti dosegal polno pedagoško obvezo 180 ur na leto ali jo tudi presegal, tako s predavanji kot seminarji in nastopi, delal je skladno s svojo habilitacijo in bil tudi ustrezno obremenjen. Nadalje je ugotovilo, da se pedagoška obveza lahko glede na veljavno habilitacijo tekom zaposlitve spreminja in ni vezana na točno določene predmete (v pogodbah o zaposlitvi se zato ne navaja predmetov, ki jih bo posamezni zaposleni izvajal), pri čemer dodeljevanje nosilstva predmeta in izvajanje posameznega predmeta poteka na podlagi predloga dekana fakultete. Te ugotovitve so tudi sicer pritožbeno nesporne.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je tožena stranka posegla v njegove pridobljene pravice, s tem, ko je zaposleni na delovnem mestu asistentka dodelila predavanja, njemu pa nastope, kar naj bi bila zanj kot visokošolskega profesorja manj ugodna oblika pedagoškega dela. Za potrebe ugotavljanja dejstva, ali je tožena stranka tožniku zagotovila opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ni relevantno ali je določena oblika pedagoškega dela bolj ali manj ugodna, niti ni pomembno njeno vrednotenje, prav tako niso pomembne reference. V tej zadevi je nesporno, da je tožena stranka tožniku zagotovila polno pedagoško obveznost 180 ur na leto (tako s predavanji kot seminarji in nastopi), pri predmetih, za katere ima tožnik veljavno habilitacijo, ter da je tudi izvajanje nastopov, kot posebne oblike pedagoškega dela4 za tožnika, kot visokošolskega učitelja (rednega profesorja), primerno delo. Tožnik je delo opravljal skladno s svojo habilitacijo in bil tudi ustrezno obremenjen, zato je povsem pravilna presoja prvostopnega sodišča o tem, da je tožena stranka tožniku izvajanje pedagoške obveznosti zagotovila skladno s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi.

12. Tožnik, kot to pravilno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje in kar med strankama ni sporno, nikoli ni bil imenovan kot visokošolski učitelj za točno določen predmet. Pravilna je tudi ugotovitev, da niti iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da naj bi bil tožnik nosilec točno določenega predmeta – konkretno - „F.“. Prav tako iz pogodbe o zaposlitvi niti iz kakšne druge pravne podlage ne izhaja, da ima tožnik pravico, da pri določenem predmetu izvaja (zgolj) predavanja in seminarje, kot ene od oblik visokošolskega izobraževalnega dela, ki jih je dolžan opravljati, kot eden od izvajalcev visokošolske dejavnosti (81.a člen ZVis5 v zvezi z 63. členom ZVis ter 64. členom Statuta J.6). Že iz tega razloga njegov zahtevek ne more biti utemeljen, saj ni pravne podlage, ki bi po eni strani tožnika upravičevala toženki pa nalagala, da mu dodeli v izvajanje le nekatere od opravil oziroma nekatere od oblik izobraževalnega dela, ki jih je sicer dolžan kot visokošolski učitelj opravljati skladno z zakonom, Statutom J. in pogodbo o zaposlitvi. S tem, ko je tožena stranka tožniku v izvajanje dodelila (tudi) nastope, tudi ni kršila njegovih pridobljenih pravic, saj iz veljavnih predpisov ne izhaja, da se nastopi visokošolskemu učitelju dodelijo šele takrat, ko za polno pedagoško obvezo ni na voljo dovolj ur predavanj.

13. Tožnik kot visokošolski učitelj in nosilec določenega izobraževalnega programa je upoštevajoč 52. člen ZVis zagotovo tisti, ki primarno prispeva k razvoju stroke na področju, za katerega je izvoljen. Iz 64. člena Statuta J. je razbrati tudi, da je visokošolski učitelj tisti, ki posreduje bistvene vsebine predmeta s predavanji, kot obliko izobraževalnega dela. V tem oziru se je sicer mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da ima visokošolski učitelj v nazivu redni profesor v načelu prednost pri izvajanju določene oblike neposrednega pedagoškega dela pred drugimi izvajalci visokošolske dejavnosti. Kljub temu pa navedene pristojnosti visokošolskega učitelja ne zmanjšujejo in ne vplivajo na pristojnost dekana, ki je skladno z določilom 330. člena Statuta J. pristojen, da organizira in usklajuje izobraževalno, znanstveno-raziskovalno, umetniško in drugo delo. V izključni pristojnosti dekana je tako, da skrbi, da visokošolski in drugi delavci redno, kvalitetno in pravočasno izpolnjujejo svoje naloge in da torej sprejema ukrepe, ki se mu zdijo smotrni za izboljšanje organizacije izobraževalnega in znanstvenega dela. Ob upoštevanju slednjega, ter dejstva, da iz veljavnih predpisov (niti tretjega odstavka 52. člena ZVis) ne izhaja, da smejo biti le nosilci tudi izvajalci predmeta, katerega nosilci so7, kot to pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve, je zato pravilen tudi njegov zaključek, da organizacijska odločitev toženke v ničemer ni kršila pravic tožnika iz delovnega razmerja.

14. Prav tako je upoštevajoč citirano zakonsko normo ter vsebino pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zgolj dejstvo, da tožnik ni opravljal preostalih del in nalog, ki izhajajo iz četrtega odstavka II. člena pogodbe o zaposlitvi pri vseh predmetih, katerih nosilec je, še ne pomeni, da mu ni bilo zagotovljeno opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. S tem v zvezi tudi sicer tožnik ni postavil tožbenega zahtevka8, zato pritožbene navedbe glede navedenega niso bistvene za odločitev, nanjo ne morejo vplivati, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje posebej (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in veljavne predpise, ni upravičen zahtevati, da se mu opravljanje dela zagotovi le pri obveznih predmetih, kot tudi ne, da se mu zagotovi opravljanje dela le v obliki predavanj in seminarjev. S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo kogentnih določb ZVis, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na določbe ZVis, pri čemer je tudi določbo 63. člena ZVis pravilno interpretiralo. Tudi na podlagi te določbe tako ni mogoče zaključiti, da bi imel tožnik, kot visokošolski učitelj, pravico izvajati zgolj določene oblike neposredne pedagoške obveznosti.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi 330. člena Statuta J. ter zaslišanja dekanje H. H. in zakonitega zastopnika toženke I. I. tako pravilno ugotovilo, da se izvajalci posameznega predmeta določijo v skladu z Letnim delovnim načrtom, ter da je dekanu fakultete, kot strokovnemu vodji, naložena odgovornost za to, da organizira, vodi in usklajuje izobraževalno, znanstveno - raziskovalno, umetniško in drugo delo in je torej v diskreciji dekana fakultete odločanje o tem, ali bo predlagal zamenjavo nosilca študijske enote Senatu Univerze, kot tudi ali bo prenesel izvajanje določenega študijskega predmeta na drugega delavca ter v kakšnem obsegu. Tudi s temi ugotovitvami tožnik v pritožbi ne polemizira. Sodišče prve stopnje je ob tem na podlagi dejstva, da tožnik konkretnih trditev v zvezi z neenako oziroma diskriminatorno obravnavo niti ni podal, ter da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se sprememba izvajalstva pri predmetnih ni izvedla zgolj pri tožniku, pravilno ugotovilo tudi, da tožnik s spremembo izvajalstva pri predmetu „F.“ oziroma spremembo organizacije dela ni bil neenako ali diskriminatorno obravnavan in torej ni prišlo do posega v njegovo osebno integriteto oziroma integriteto visokošolskega učitelja. Vse navedeno tako terja zaključek, da je odločitev tožene stranke, ki jo je sprejela skladno s svojo diskrecijsko pravico, v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje Statut J. Drugačne, tudi sicer povsem pavšalne pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene, pa tudi nebistvene, ker na odločitev glede postavljenega tožbenega zahtevka ne morejo vplivati.

17. Ni se mogoče strinjati niti s pritožbenimi navedbami, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč določilo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)9 odločiti, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Pogoja za uporabo navedene določbe sta dva. Prvi je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, nadalje pa, da zaradi delne zavrnitve zahtevka niso nastali posebni stroški postopka. Ker že prvi pogoj ni izpolnjen, je stališče, za katero se zavzema pritožba, napačno. Pravilna je tako tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje.

18. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (750 točk - tar. št. 16/4 Odvetniške tarife v zvezi z tar. št. 16/1-točka b) v povezavi s točko c)) in 2 % materialnih stroškov (15 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 559,98 EUR.

1 Ur. l. RS. št. 21/2013 s spremembami. 2 6. člen ZViS določa, da univerze in samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi Republika Slovenija, delujejo po načelih avtonomije, ki jim zagotavlja med drugim samostojno urejanje notranje organizacije in delovanje. 3 Ur. l. RS, št. 32/2012 s spremembami 4 Neposredno tedensko pedagoško obveznost in njene oblike skladno z drugim odstavkom 63. člena ZVis določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom. 5 Izvajalci visokošolske dejavnosti so tako visokošolski učitelji, kot tudi znanstveni delavci in visokošolski sodelavci (npr. asistenti), ki torej vsi sodelujejo pri izvajanju visokošolske dejavnosti (izvajajo predavanja, seminarje, vaje, nastope, itd.). 6 Ur. l. RS, št. 46/2012- UPB. 7 Ravno nasprotno. Izvajalci visokošolske dejavnosti so, kot pojasnjeno skladno z 81.a členom ZVis tako visokošolski učitelji, kot tudi znanstveni delavci in visokošolski sodelavci (npr. asistenti), ki torej vsi sodelujejo pri izvajanju visokošolske dejavnosti (izvajajo predavanja, seminarje, vaje, nastope, itd.). 8 Njegov zahtevek je zgolj, da se mu celotna pedagoška obveza v trajanju 180 ur zagotovi s predavanji in seminarji pri obveznih predmetih, za kar pa, kot pojasnjeno v tč. 11 obrazložitve te sodbe ni nikakršne pravne podlage. 9 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.