Jedro

Drugostopenjski sklep o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne predstavlja sklepa, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, zato revizija zoper ta sklep ni dovoljena.

Zoper delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali zoper njegovo izredno odpoved zakon ne predvideva sodnega varstva delodajalca v tem smislu, da bi lahko ta v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi, saj je sodno varstvo v tretjem odstavku 204. člena ZDR predvideno le v korist delavca (v primeru delodajalčeve redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže. Revizija zoper sodbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 28.3.2006, ugotovilo, da je tožnik dne 29.3.2006 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 15.3.2006 temveč 29.3.2006, zaradi česar mu je tožena stranka v delovno knjižico dolžna vpisati delovno razmerje za to obdobje ter obračunati zapadlo razliko bruto mesečne plače od 15. do 29.3.2006 ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto razliko, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji in drugačen zahtevek (za izplačilo bruto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo, odločilo pa tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Sodišče je odločilo z zamudno sodbo na podlagi 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku 15 dni od njene vročitve. Presodilo je, da je izredna odpoved nezakonita, saj jo je tožena stranka podala prepozno, neutemeljeni pa so tudi odpovedni razlogi. Na drugi strani je štelo, da je tožnik sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu s 112. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002).

Po vročitvi te sodbe je tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje, odgovorila na tožbo in vložila pritožbo zoper sodbo. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo s sklepom z dne 6.7.2006. Sodišče druge stopnje je nato odločilo o pritožbi tožene stranke zoper zamudno sodbo z dne 30.5.2006 in zoper sklep z dne 6.7.2006. Pritožbo zoper zamudno sodbo je zavrnilo, pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je delno ugodilo, sklep razveljavilo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.

Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev in dokazov, ki so navedeni v tožbi. Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da mu je pogodba o zaposlitvi prenehala že s 15.3.2006, zagovor pa mu je bil omogočen šele po tem datumu (24. in 28.3.2006), kar izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z 28.3.2006. S tem je tožena stranka kršila določbo drugega odstavka 83. člena ZDR, sicer pa tudi izredna odpoved ni usklajena z dejanskim stanjem delovne knjižice. Poleg tega je tožena stranka prekoračila šestmesečni objektivni rok po drugem odstavku 110. člena ZDR za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka v tem predlogu sploh ni uveljavljala razlogov, zaradi katerih je mogoče vrniti zadevo v prejšnje stanje. Sklicevala se je namreč le na nepravilno vročitev tožbe in ne na razloge, zakaj je zamudila rok za odgovor na tožbo. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožba pravilno vročena, je bilo ugovor stranke o napačni vročitvi šteti le kot pritožbeni razlog in ne kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da se sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo do njenih navedb v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in zato sklep sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ne prereka ugotovitve, da je pošta vročala toženi stranki pisanje na naslov, ki je naveden v registru, temveč uveljavlja, da sploh ni prejela obvestil o prispeli pošiljki, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati poštarja. Ker ni izvedlo predlaganih dokazov, ji je sodišče odvzelo možnost sodelovanja v postopku. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku navaja, da je tožniku le pomotoma zaključila delovno knjižico s 15.3.2006, zaradi tega pa ni bila kršena njegova pravica do zagovora. Nato pojasnjuje, da je dne 17.3.2006 poslala tožniku obdolžitev ter vabilo za zagovor (za dne 24.3.2006), da se je tožnik opravičil, da je bil narok za zagovor preložen na 28.3.2006 in da se tožnik takrat zagovora ni udeležil, izostanka pa ni opravičil. Tožena stranka je zato šele tega dne sprejela odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu že dne 28.3.2006, zaradi česar je tožba z dne 26.4.2006 prepozna. Ni zamudila roka za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR, saj je druga kršitev trajala od junija 2004 do 28. marca 2006. Ves ta čas tožnik pri toženi stranki ni delal. Po stališču sodne prakse petnajstdnevni rok za odpoved teče šele od zagovora dalje. Vztraja pri tem, da ji tožba ni bila pravilno vročena, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev in dokazov, ki so navedeni v tožbi, obstaja pa tudi nasprotje v sodbi, saj tožnik po tem, ko mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, sam ni mogel več podati izredne odpovedi. Tožnikova izredna odpoved je tudi prepozna, saj je o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo 17.2.2006, delodajalca opomnil dne 20.3.2006, izredno odpoved pa je podal 29.3.2006 - s tem je zamudil prekluzivni rok iz 112. člena ZDR.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP poslana tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija zoper sklep ni dovoljena.

Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizija je vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek 384. člena ZPP). Sklep sodišča druge stopnje o pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne predstavlja sklepa, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Zato revizija zoper ta sklep ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče, ker tega ni storil v mejah svojih pravic že sodnik sodišča prve stopnje, zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko, samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor (1. točka 318. člena ZPP). Sodišči druge in prve stopnje sta šteli, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena, saj je pošta toženi stranki na njenem naslovu pustila obvestilo o prispelem pismu dne 5.5.2006 in nato ponovno dne 6.5.2006. Ker tožena stranka pisanja v petnajstih dneh kljub pravnemu pouku na obvestilu ni dvignila, se po drugem odstavku 141. člena ZPP v zvezi s 142. členom ZPP šteje, da je bila vročitev opravljena. Revizijske navedbe v zvezi z napačno vročitvijo tožbe in poziva toženi stranki, naj nanjo odgovori (da sploh ni prejela obvestila o prispeli pošiljki, zaradi česar bi bilo v zvezi s tem potrebno izvesti dodatne dokaze), se prvenstveno nanašajo na izpodbijanje sklepa sodišča druge stopnje o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, vendar revizija o tem ni dovoljena.

Tožena stranka je okoliščine v zvezi z nepravilnim vročanjem tožbe in poziva na odgovor tudi sicer nepravilno povezala s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (na kar je pravilno opozorilo že sodišče druge stopnje), saj bi bil to lahko le pritožbeni razlog, ne pa razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbe zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje v to smer tožena stranka sploh ni konkretizirala, sicer pa zaključki sodišča o vročitvi temeljijo tudi na dejanskih zaključkih, ki jih v reviziji ni mogoče več uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijskih navedb zato ni mogoče upoštevati.

V nadaljevanju revizija neutemeljeno uveljavlja, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pojasnjuje okoliščine pred izredno odpovedjo o zaposlitvi tožniku, vendar spregleda, da se pasivnost tožene stranke, ki je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe (po sistemu afirmativne litiskontestacije), ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, temveč kot podlago sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Že zaradi tega in dodatno tudi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP pri presoji o sklepčnosti tožbenih zahtevkov ni mogoče upoštevati dejstev, ki jih v reviziji navaja tožena stranka, temveč le dejstev, ki so navedena v tožbi.

Ta ugotovitev se med drugim nanaša tudi na revizijski ugovor, da je tožnik tožbo vložil prepozno, saj je v tožbi navedel, da je prejel izredno odpoved dne 18.4.2006. Tudi sicer je revizijska navedba o tem neutemeljena - celo v primeru, če bi bila izredna odpoved vročena pooblaščencu tožnika že 28.3.2006 (kar se navaja v reviziji), tožba z dne 26.4.2006 ne bi bila prepozna (3. odstavek 204. člena ZDR).

Sodišči druge in prve stopnje sta tudi pravilno zaključili, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo tožniku po preteku zakonskih rokov. Prvo kršitev, ki naj bi imela znake kaznivega dejanja (kot izhaja iz izpovedi), naj bi storil nazadnje konec meseca februarja 2002, s tem ko je grozil B.Š. - direktorici delodajalca, da jo bo ustrelil. V primeru tega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (gre za razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v petnajstih dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 110. člena ZDR). Evidentno je, da direktorica tožene stranke za to kršitev ni mogla zvedeti šele v petnajstih dneh pred izredno odpovedjo, temveč najkasneje konec meseca februarja 2002, zaradi česar je bila odpoved iz tega razloga podana po poteku prekluzivnega roka.

Druga kršitev iz izredne odpovedi se nanaša na to, da vse od julija 2004 dalje tožnik ni opravljal nobenih del po pogodbi o zaposlitvi, saj ga v zadnjih tednih ni bilo na delovnem mestu, če je že prišel, pa ni opravljal nobenega dela. Gre za očitek hujše kršitve po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki jo mora delodajalec podati najkasneje v petnajstih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR). Tudi v tem primeru se delodajalec ni seznanil z razlogi za odpoved šele v petnajstih dneh pred odpovedjo. Predvsem pa je odločilno, da je treba kot podlago zamudne sodbe vzeti le dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi - iz tega izhaja, da je tožnik ves čas, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, opravljal svoje delo in da zato do kršitve pogodbenih obveznosti sploh ni prišlo.

Nadalje je neutemeljen revizijski ugovor, da se po stališču sodne prakse petnajstdnevni rok za odpoved šteje šele od zagovora. Prav nasprotno - to iz odločb Vrhovnega sodišča ne izhaja (glej npr. sklep, opr. št. VIII Ips 175/2006 z dne 10.10.2006, in sodbe, opr. št. VIII Ips 335/2006 z dne 5.12.2006, opr. št. VIII Ips 175/2006 z dne 10.10.2006, VIII Ips 447/2006 z dne 19.12.2006, itd.).

Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi s prepozno izredno odpovedjo s strani tožnika. Podana odpoved v pisni obliki namreč veže tako delavca kot delodajalca. Če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec upoštevati. Zoper delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (po prvem odstavku 81. člena ZDR) ali zoper njegovo izredno odpoved (po prvem odstavku 112. člena ZDR) zakon ne predvideva sodnega varstva delodajalca v tem smislu, da bi lahko ta v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi, saj je sodno varstvo v tretjem odstavku 204. člena ZDR predvideno le v korist delavca (v primeru delodajalčeve redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi tožnika - delavca bi se lahko ugotovila le posredno - v zvezi s presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka do denarnih izplačil v smislu drugega odstavka 112. člena ZDR (tako tudi v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 28/2006 z dne 11.4.2006, sodbah, opr. št. VIII Ips 136/2006 z dne 20.6.2006 in VIII Ips 38/2007 z dne 2.10.2007).

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje.