Jedro

Vlada RS razreši višjega upravnega delavca v primeru, ko pisno zaprosi za razrešitev ali za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na svoji redni 141. seji dne 6.1.2000 na podlagi 1. odstavka 23. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97 in 38/99), na predlog ministra za notranje zadeve z dne 27.12.1999 odločila, da je tožnik razrešen dolžnosti svetovalca Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za notranje zadeve zaradi upokojitve ter ugotovila, da z dnem razrešitve tožniku preneha delovno razmerje v Ministrstvu za notranje zadeve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 1. točko 1. odstavka 23. člena Zakona o delavcih v državnih organih, po kateri organ, pristojen za imenovanje (v konkretnem primeru tožena stranka), razreši višjega upravnega delavca oziroma upravnega delavca, ki pisno zaprosi za razrešitev ali za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik z vlogo z dne 27.12.1999 preko predstojnika toženi stranki predlagal, da ga z 31.12.1992 razreši dolžnosti svetovalca Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za notranje zadeve zaradi upokojitve. Tožena stranka je tudi ugotovila, da z dnem razrešitve tožniku preneha delovno razmerje v Ministrstvu za notranje zadeve.

Tožnik v tožbi navaja, da je v Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije in pri toženi stranki zahteval varstvo pravic, vendar v zvezi s tem ni dobil nobenega odgovora. Zato je dne 11.11.1999 pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, s tožbo sprožil upravni spor, voden pod opr. št. U 359/99. S to tožbo zahteva, da je od 1.3.1999 dalje imenovan za direktorja Policijske uprave S.G., vsaj do dne, ko je dejansko opravljal to funkcijo in te naloge oziroma do dne, ko je s tem dejansko prenehal. Dne 11.2.2000 je na navedeno sodišče s pripravljalnim spisom poslal spremenjeni tožbeni zahtevek in ga je to sodišče napotilo, da tožbena zahtevka uveljavlja na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ker je to stvarno pristojno. Izpodbijana odločba ni v skladu z določbama 23. in 24. člena Zakona o delavcih v državnih organih, saj ne navaja, da bi nastopile katere od okoliščin, ki jih predvideva 23. člen tega zakona. Navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je tožnik zaprosil za razrešitev iz naziva, so neresnične, česar izpodbijana odločba v ničemer ne argumentira in jih ne dokazuje. S to odločbo je tožena stranka prekoračila dana pooblastila, saj ni pristojna za odločanje o prenehanju njegovega delovnega razmerja. Izpodbijana odločba je tudi nepopolna, saj v ničemer ne odloča o veljavnosti oziroma usodi odločbe tožene stranke z dne 21.5.1995 (pravilno:

21.9.1995), s katero je bil imenovan za načelnika Uprave za notranje zadeve S.G. - svetovalca Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za notranje zadeve. Predlaga, da citirana odločba tožene stranke z dne 21.9.1995 velja do njegove razrešitve, pri čemer mu gredo vse pravice iz te odločbe, ki jih mora tožena stranka izpolniti v roku 8 dni, pod izvršbo. Smiselno predlaga tudi, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi, da mu tožena stranka povrne po sodišču odmerjene pravdne stroške tega upravnega spora v 8 dneh pod izvršbo, v nasprotnem primeru pa z obračunanimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse pod izvršbo.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč izhaja, da je tožena stranka tožnika z odločbo z dne 21.9.1995 imenovala za svetovalca Vlade Republike Slovenije, s čimer je tožnik pridobil status višjega upravnega delavca vse do njegove razrešitve z dne 31.12.1999. Z izpodbijano odločbo pa je bil tožnik razrešen dolžnosti svetovalca Vlade Republike Slovenije na podlagi 1. točke 1. odstavka 23. člena citiranega Zakona o delavcih v državnih organih, ki določa, da Vlada Republike Slovenije razreši višjega upravnega delavca v primeru, ko pisno zaprosi za razrešitev ali za prenehanje delovnega razmerja.

Tožnik je z vlogo z dne 27.12.1999, ki jo je naslovil na ministra za notranje zadeve Republike Slovenije kot svojega predstojnika, zaprosil za prenehanje delovnega razmerja v Ministrstvu za notranje zadeve zaradi upokojitve s 1.1.2000 na podlagi določbe 87. člena Zakona o policiji. Na podlagi navedene vloge je minister za notranje zadeve z dopisom z dne 27.12.1999 podal toženi stranki predlog za tožnikovo razrešitev z 31.12.1999 na podlagi 23. člena Zakona o delavcih v državni organih, z navedbo, da bo tožniku prenehalo delovno razmerje 31.12.1999, ker bo uveljavil pravico do upokojitve po 87. členu Zakona o policiji.

Tožnikov predlog, da citirana odločba tožene stranke z dne 21.9.1995 velja do njegove razrešitve, pa ni mogoče obravnavati v tem upravnem sporu, saj je sodišče presojalo le zakonitost izpodbijane odločbe z dne 6.1.2000. Pa tudi tožnik je pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru (U 359/99) s tožbo zahteval od Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije kot tožene stranke, da mu izda odločbo o njegovem imenovanju za direktorja Policijske uprave S.G. od 1.3.1999 dalje in mu prizna ter izpolni vse iz tega izhajajoče pravice.

Tožnikov predlog, naj mu tožena stranka povrne po sodišču odmerjene pravdne stroške, je neupošteven saj je sodišče presojalo le zakonitost izpodbijane odločbe (3. odstavek 23. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS - Uradni list RS, št. 50/97), pa tudi sicer tožnik s tožbo ni uspel. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS.