Jedro

Gre za specifično zadevo, v kateri je bil obtoženec (nepravnomočno) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 160. člena KZ-1. Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime že sama po sebi praviloma veljajo za zahtevnejša. To velja še zlasti v primeru, kadar mora sodišče tehtati med kolizijo različnih ustavnih pravic, na primer časti oškodovanca na eni in svobode izražanja obtoženca na drugi strani.

Za sodnike, ki se ukvarjajo z drugimi pravnimi področji (za katere na načelni ravni sicer ni ovire, da bi sodili v kazenskih postopkih), bi obravnavanje in sojenje v tako zapleteni in specifični zadevi, ki med drugim zahteva dobro poznavanje sodne prakse najvišjih sodišč (Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije) terjalo nesorazmerno pripravo.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi se določi Višje sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 22550/2020 z dne 4. 4. 2022 obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem, v zvezi z drugim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sodbo so vložili pritožbo obtoženčevi zagovorniki. Pritožba je bila odstopljena v reševanje Višjemu sodišču v Kopru.

2. Predsednik Višjega sodišča v Kopru, višji sodnik Aleš Arh, je na podlagi določbe prvega odstavka 34. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vložil predlog za prenos krajevne pristojnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v obravnavani zadevi prenese pristojnost na drugo višje sodišče. Navaja, da bi v obravnavani zadevi moral odločati senat oddelka za civilno sodstvo Višjega sodišča v Kopru, ker so iz sojenja izločeni vsi sodniki oddelka za kazensko sodstvo, edina sodnica, ki ni izločena, pa je na dolgotrajnem bolniškem dopustu. Poudarja, da gre v obravnavani zadevi za strokovno zahtevno zadevo, ki zahteva specifično strokovno znanje s področja kazenskega prava, s katerim sodniki civilnega oddelka ne razpolagajo. Predlog sklene z navedbo, da se sodniki civilnega področja s kazenskimi zadevami nikoli niso ukvarjali, zato se v tem segmentu zastavlja tudi vprašanje pravnega varstva strank v postopku.

B.

3. Po prvem odstavku 35. člena ZKP skupno neposredno višje sodišče lahko določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

4. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Kr 16/2010 z dne 11. 3. 2010 sprejelo stališče, da kadar niso izločeni vsi sodniki določenega sodišča, niso podani pravni razlogi za prenos krajevne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 34. člena ZKP. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča1 je razvidno stališče, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, z množičnimi prenosi krajevne pristojnosti iz razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj, pa bi sodna veja oblasti lahko posegla v zakonodajalčevo pristojnost v večji meri, kot še dopuščata določbi 34. in 35. člena ZKP. Iz navedenih razlogov je zato krajevno pristojnost mogoče prenesti le izjemoma, če bodo po presoji sodišča, ki v takšnih primerih odloča, zato podani tehtni razlogi.

5. Pritrditi je treba predlagatelju, da so v obravnavani zadevi iz odločanja o pritožbi izločeni štirje višji sodniki kazenskega oddelka Višjega sodišča v Kopru. Edina sodnica kazenskega oddelka, ki ni izločena, pa je na dolgotrajnem bolniškem dopustu.

6. Na Višjem sodišču v Kopru sodniško funkcijo opravljajo še sodniki drugih oddelkov tega sodišča, ki bi lahko odločali o pritožbi obtoženčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vendar pa je v obravnavanem primeru podana izjemna okoliščina, ki narekuje prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče. Kot v predlogu utemeljeno opozarja predlagatelj, je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da gre za specifično zadevo, v kateri je bil obtoženec (nepravnomočno) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 160. člena KZ-1. Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime že sama po sebi praviloma veljajo za zahtevnejša. To velja še zlasti v primeru, kadar mora sodišče tehtati med kolizijo različnih ustavnih pravic, na primer časti oškodovanca na eni in svobode izražanja obtoženca na drugi strani.

7. Iz vsebine vložene pritožbe je razvidno, da obtoženčev zagovornik med drugim, sklicujoč se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, uveljavlja, da je bila inkriminirana izjava izrazito v javnem interesu, ki bi moral v tovrstnih zadevah prevladati nad pravico do časti in dobrega imena oškodovanca.

8. Za sodnike, ki se ukvarjajo z drugimi pravnimi področji (za katere na načelni ravni sicer ni ovire, da bi sodili v kazenskih postopkih), bi obravnavanje in sojenje v tako zapleteni in specifični zadevi, ki med drugim zahteva dobro poznavanje sodne prakse najvišjih sodišč (Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije) terjajo nesorazmerno pripravo. Ta bi, upoštevaje že siceršnjo dolgotrajnost postopka, pomenila njegovo nepotrebno podaljšanje.

C.

9. Glede na obstoj izjemnih okoliščin, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti, je Vrhovno sodišče kot skupno neposredno višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZKP odločilo, da bo postopek v tej pritožbeni kazenski zadevi izvedlo Višje sodišče v Ljubljani.

1 Primerjaj npr. sklep I Kr 68/2002 z dne 11. 12. 2002 in številne kasnejše.