Jedro

Okoliščina, da je tožnik lastnik dveh lokalov še ne pomeni, da je bil tudi posestnik spornih delov na suterenu. V motenjskem sporu je pomembno le, kdo je imel (so)posest stvari, ali je bila posest res motena, in ali ravnanje pomeni motenje.

Da U. neodvisno od svoje volje začasno ni postavila gostinskega vrta, je življenjsko logično, saj ne izvaja gostinske dejavnosti, zato pa je v času razpisovanja javnih ponudb za najem lokala z vrtom s skrbjo za vzdrževanje spornih delov nepremičnin izkazovala in ohranila posest. Navedeni način izvrševanja oblasti ne izpolnjuje kriterijev, ki se zahtevajo v okviru opredelitve posesti po 24. členu SPZ, predvsem ne izključujočnosti in dostopnosti. Uporaba na način, kot jo je izvrševal tožnik, ni bila rezervirana za določen krog ljudi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi tako, da je tožnik (po nasprotni tožbi toženec) A. A.: dolžan prenehati motiti toženko (po nasprotni tožbi tožnico) v njeni mirni posesti skrajnega SZ dela parc. št. 430/31, k. o. ..., točneje dela parcele od delitacije do poslovne stavbe št.1339, k. o. ..., ki v naravi predstavlja Fakulteto Y., označeno na priloženi skici "nasprotna tožba" z oznako "NT" (ki je priloga sklepa), vendar le v delu od delitacije do poslovne stavbe, s tem, da je dolžan opustiti vsakršno koriščenje omenjenega dela, za kakršnokoli poslovno dejavnost, zlasti za gostinsko dejavnost; dolžan v omenjenem delu parcele vzpostaviti prvotno stanje, kakršno je bilo pred motilnimi dejanji, tako da je dolžan odstraniti mize, stole in senčnike; ter se je v bodoče dolžan vzdržati vseh takih ali podobnih motilnih dejanj, kot so navedena zgoraj (tč. I/1-3 izreka). Kar je zahtevala tožnica po nasprotni tožbi več ali drugače, je sodišče zavrnilo (tč. I/4 izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnika po tožbi, kot je podrobneje razvidno iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Zavrnilo pa je tudi tožnikov zahtevek po tožbi, kolikor se nanaša na območje/del parcele 430/31, k. o. ..., vzhodno od klančine do delitacije (III. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da tožnik nosi pravdne stroške v višini 90%, toženka pa v višini 10 %.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku in zavrne tudi (delno) ugodenemu zahtevku po nasprotni tožbi.

V obsežni pritožbi tožnik v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve pod II. točko izreka izhajalo iz napačnega dejanskega izhodišča, da naj bi imel tožnik izključno posest nad spornim prostorom. Tožbo je vložil kot eden izmed dejanskih etažnih lastnikov skupnega dela stavbe - terase v suterenu poslovne stavbe Fakultete X. (FX) na podlagi 100. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Odločilno za presojo posesti nad pripadajočim zemljiščem je, da so imeli vsakokratni dejanski etažni lastniki možnost na to zemljišče vstopiti in ga uporabljati v skladu s pogodbo o medsebojnih razmerjih. Tožnikova posest (oz. soposest z drugimi dejanskimi etažnimi lastnik) terase v suterenu je bila protipravno motena s postavitvijo miz in stolov oz. gostinskega vrta s strani toženke na območju 3A, 3B in 3C. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik uporabljal suteren za sprehajanje, sestankovanje, telefoniranje, sproščanje, prosto prehajanje in občasno odlaganje stvari na suterenu oz. njegovih spornih delih, ni pa upoštevalo trditev, da je sporni del uporabljal tudi za catering oziroma pogostitve, kakor tudi, da ga je redno čistil in skrbel za odtoke. Sodišče je trditve tožnika prezrlo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da ravnanja tožnika ne izpolnjujejo kriterijev sodne prakse za izkaz dejanske oblasti nad stvarjo. Tožnik in Univerza ... - U. (zanjo FX in Fakulteta Y. - FY) sta skupaj z drugimi dejanskimi etažnimi lastniki soposestnika sporne terase v suterenu. Z obratovanjem prejšnjega najemnika, lokala B., je U. (oz. FX in FY) izgubila neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Zato je tožnik v času, ko lokal B. ni obratoval, pridobil ponovno nazaj soposest dejanskega etažnega lastnika terase na spornem delu, ne pa izključne posesti, ki jo ima na drugem delu terase. Zmotno je stališče, da U. ni izgubila posesti zunanjega gostinskega vrta (torej izključne posesti), ker je še vedno čistila suteren, servisirala in kidala sneg. Omenjena ravnanja ne izkazujejo izključne posesti terase na suterenu, ampak soposest z drugimi dejanskimi etažnimi lastniki. O tem, da je bil sporni del (pravdno opredeljen) suterena prazen od julija 2017 do februarja 2019, oz. da na njem ni bilo stolov, je izpovedalo več zaslišanih prič. Pritožbeno povzete izpovedi potrjujejo, da na območju suterena z označbami 3A, 3B in 3C miz in stolov ni bilo od julija 2017 do 25. 2. 2019, ko je tam mize in stole postavila toženka. Tožnik je tudi izpovedal, da je po prenehanju obratovanja lokala B. uporabljal vsa pripadajoča zemljišča za sprehod, telefoniranje, sedenje, vsekakor namenjeno splošni uporabi. FX in FY je tudi opozoril, da ni soglasja za oddajanje suterena v najem in da je stanje sporno. Priča C. C. je izpovedala, da so za skupni del stavbe skrbeli, kar pomeni, da so kot etažni lastniki vzpostavili nazaj posest na omenjenem delu zemljišča. Enako sta izpovedali priči D. D. in E. E. Tajnik FX F. F. je tudi izpovedal, da v času neobratovanja B. na spornem delu suterena ni bilo gostinskega vrta. Podobno je izpovedala tudi priča F. F. Navedeno pomeni, da posesti vzdrževanja terase suterena ne gre zamenjevati s posestjo zunanjega gostinskega vrta. Tožnik ni očital toženki, da ga moti s tem, ko vzdržuje in čisti suteren, pač pa s tem, da ima na skupnem delu stavbe, ki bi moral biti prost in prehoden, postavljen zunanji vrt. S stoli, mizami, senčniki in z zabavami pa toženka moti tožnika in ostale lastnike v tem, da mirno uživajo suteren. Sodišče je, ne da odgovorilo na trditve tožnika, zmotno sprejelo stališče, da posest naj ne bi bila opuščena, ker sta fakulteti iskali novega najemnika. U. oziroma fakulteti na terasi nista označili, kje bosta v prihodnje postavili gostinski vrt. Za ohranitev dejanske oblasti bi zadostovale neke označbe, s katerimi bi se obeležila oblast na terenu (npr. količki, palete, korita za rože in podobno). Ker U. oziroma fakulteti nista ustrezno označili vrta, je tožnik s svojimi ravnanji (s sprehajanjem, čiščenjem, ...) na mestih, kjer je imel B. postavljene mize in stole, nazaj prevzel dejansko oblast. Zmotno je stališče sodišča, da je U. s tem, ko je izvajala postopek javnega razpisa za oddajo terase v najem, obdržala dejansko oblast nad njo. Tožnik je v svojih vlogah pojasnil, da je na U. in fakulteti tekom postopka javnega razpisa večkrat pisal, da brez njegovega soglasja ni mogoče oddajati skupnega dela stavbe v najem. U. in fakulteti navzven nista storili ničesar, kar bi kazalo, da uživata neposredno posest gostinskega vrta. U. oziroma fakulteti z nobenim na zunaj zaznavnimi znaki posesti ni ohranila. Zato je tožnik pridobil ponovno posest na pripadajočem zemljišču. Ni mogoče sprejeti stališča, da U. neodvisno od svoje volje začasno ni mogla izvrševati dejanske oblasti na suterenu in da je kljub vidnim ravnanjem tožnika ohranila neposredno dejansko oblast vrta. Zmotnost takega stališča potrjuje tudi sodna praksa, po kateri je bistven kriterij za presojo nadaljevanega motilnega ravnanja, ali to ravnanje poteka nepretrgoma daljše časovno obdobje, pri čemer prvotno stanje v vmesnem času ni ponovno vzpostavljeno. Postavitev gostinskega vrta na skupnem zemljišču brez soglasja ostalih nedvomno pomeni motenje posesti. Vprašanje je, ali je U. s tem, ko je B. pospravil mize in stole in jih je nazaj postavila šele toženka, dokazala, da je obdržala posest. Z odstranitvijo miz in stolov se je vzpostavilo prvotno stanje soposesti etažnih lastnikov, zaradi česar toženka ni mogla nadaljevati neposredne posesti U. na gostinskem vrtu. Sodišče se do teh trditev ni opredelilo. Opredelilo se tudi ni do izjave priče G. G., ki je lastnik fotokopirnice, zraven lokala, ki ga ima v najemu toženka, in je izpovedal, da je toženka s postavitvijo miz in stolov motila tudi njegovo soposest (ko je premaknila dva pepelnika in dve lončeni posodi za drevesa). Sodišče se ni opredelilo do tega, da je tožnik sporni del suterena uporabljal ne le za sestankovanje, telefoniranje, sproščanje, ampak tudi za občasno odlaganje stvari in za catering do FY oziroma za strežbo. Glede cateringa je sodišče zaključilo, da je bil vhod v fakulteto vedno prost, da mize in stoli prehoda niso ovirale, pri čemer je povsem spregledalo drugačne izpovedi prič C. C. in E. E. Sodišče ne pojasni, zakaj njunih izpovedi ni upoštevalo, sploh ob dejstvu, da je bila oprava cateringa izkazana s številnimi računi, izdanimi FY, do katerih se sodišče tudi ni opredelilo. Toženka ni izkazala, da je bil med mizami možen prost prehod, saj sliki št. 18 in 22 (op. s. prilogi A60 in A70, gre za isti sliki), kažeta, da je tožniku onemogočen dostop do vhoda v FY iz suterena. Pri pogostitvah na suterenu pa tudi ni šlo za enkraten dogodek, kot to ugotavlja sodišče, saj tožnik tega dejstva ni priznal. V vseh vlogah je namreč prerekal vse trditve toženke, tudi v sedmi pripravljalni vlogi je predložil številne račune, iz katerih je razvidno, da je šlo za storitve tožnika. Tudi glede prirejanja zabav na spornem območju suterena s postavljanjem ograj sodišče zmotno presodi, da tožnik ni bil moten. Ne gre le za vprašanje postavljanja ograj, temveč tudi prirejanja zabav. Obratovalni čas tožnika ni pomemben. Priča C. C. je izpovedala, da je po zabavi naslednji dan dve uri čistila, kar je potrdila tudi priča D. D.; torej postavitev ograje ni bil edini problem. Ker gre na spornem južnem delu suterena za varstvo soposesti, se v razmerju med soposestniki šteje za motilno ravnanje vsako ravnanje enega izmed soposestnikov, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. V času po prenehanju delovanja lokala B. sta tožnik in U. skupaj z drugimi etažnimi lastniki na spornem delu suterena izvajala soposest in tako posest ni bila izključna v medsebojnem razmerju. Toženka bi kot najemnik upravičeno izvajala le posest, ki bi jo pred tem imel njen najemodajalec, torej U., ne pa kakšne druge posesti, ki je ne zatrjuje. Glede na objektivno koncepcijo posesti U. v vmesnem času neposredne posesti zunanjega gostinskega vrta ni ohranila in je tako posest na spornem delu ponovno prevzel tožnik skupaj z ostalimi etažnimi lastniki poslovne stavbe FX. Tudi sicer je zmotno stališče sodišča, ob upoštevanju soposesti, da ta ni bila motena. Ni jasno, zakaj je posest U. drugačna, večja od posesti tožnika, ko pa sodišče ugotavlja, da sta oba čistila sporni suteren.

Tožnik meni, da je sodišče tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejanske oblasti nad teraso, označeno z "NT", na kar se navezujeta zahtevka po drugi tožbi in nasprotni tožbi, vezana na dogodka s 27. 2. 2019 in 1. 4. 2019. Bistven je odgovor na vprašanje, ali je na spornem delu suterena imel izključno posest tožnik ali U. Tožnik in priče C. C., D. D., E. E., G. G. in tudi H. H. so izpovedali, da je imel tožnik mize in stole ves čas na celotnem delu označenem z "NT". Tožnik povzema dele izpovedi teh prič. To je vidno tudi iz fotografij št. 11 in 12 (prilogi A 41 in A42 v spisu), ki sta bili posneti v času delovanja B. in fotografij št. 10, 24, 26, in 28 (pritloge A35, 8A7, A89, A91 v spisu), ki so bile posnete v vmesnem obdobju. Toženka trditev in dokazov tožnika ni prerekala. Tožnik je izpovedal, da miz in stolov ni odstranil. Ni dokaza, da bi bile mize s tega dela suterena umaknjene. Fotografije št. 6, 8 in 9, priložene k tožbi (priloge A22, 24 in 25 v spisu), ki jih je tožnik posnel 25. 2. 2019, izkazujejo, da je imel tožnik vedno prav tam svoje mize in stole. V korist tožnika so izpovedale neodvisne priče C. C., D. D., G. G., ki so na terasi delale dnevno pri tožniku, in priči E. E. in H. H., ki sta pri tožniku še zaposleni. Njihove izpovedi kot tudi omenjene fotografije je sodišče spregledalo. Toženkini priči F. F. in K. K. sta zaposleni pri stranski intervenientki in imata kot odvisni priči interes za izid pravde. Tudi njeni priči I. I. in J. J. sta se izkazali za neverodostojni, saj se stanja na spornem delu suterena v vmesnem času nista spomnili. Zmotna je torej ugotovitev sodišča, da so se mize in stoli na predelu od delitacije do stavbe FY pojavile šele s 27. 2. 2019. Ker je tožnik trdil, da je imel na spornem delu z označbo "NT" posest ves čas od leta 2000, je zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti nasprotne tožbe napačen. Tožnik je imel tudi ves čas od leta 2000 posest, tudi v času, ko ni bilo lokala B., je imel postavljene mize in stole ne le na območju od delitacije do klančine, temveč tudi od delitacije do stavbe. Protispisna je trditev sodišča v 53. točki sklepa, da po odhodu lokala B. na terasi ni bilo miz in stolov; bili so, a od tožnika. Protispisna je tudi trditev sodišča v 58. točki obrazložitve, da med strankama ni bilo sporno, da so se mize postavile šele 27. 2. 2019. Zlasti iz zaslišanj tožnikovih prič, predloženih fotografij ter e-mailov izhaja drugačno stanje, kot ocenjuje sodišče, ki dokazne ocene vseh izvedenih dokazov ni opravilo.

3. Toženka in stranska intevenientka sta v odgovorih na pritožbo predlagali njeno zavrnitev. Stranska intervenientka še opozarja, da nižje sodišče ni odločilo o njenem predlogu za dopolnitev sklepa, zato ga mora šteti kot pritožbo, o kateri naj odloči višje sodišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja stranski intervenientki, da je iz podatkov spisa razvidno, da je v zvezi z izpodbijanim sklepom z dne 1. 3. 2023 vložila predlog za dopolnitev odločitve v 4. tč. (stroškovni odločitvi), podrejeno pritožbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 5. 2023 zavrnilo predlog za dopolnitev, zoper katerega se stranska intervenientka ni pritožila. Ker je bilo pravnomočno odločeno o predlogu za dopolnitev, odločanje o podrejeni pritožbi zoper izpodbijani sklep z dne 1. 3. 2023 ne more priti v poštev, saj je bilo pravno sredstvo izčrpano.

6. V obravnavani zadevi (IV P 373/2019, h kateri sta bili pridruženi dve zadevi IV Cp 636/2019 in II Cp 534/2019) gre za pet motilnih dejanj; tožnik je vložil tožbo glede motilnega dejanja s 25. 2. 2019, nato spremembo tožbe glede motilnega dejanja s 9. 5. 2029 in nato še glede dogodka s 1. 10. 2019. S posebno tožbo je uveljavljal varstvo še glede dejanja s 1. 4. 2029 (ki se je sprva vodila pod IV Cp 636/2019 nato pa pridružila k vodilni zadevi). Toženka je predhodno vložila nasprotno tožbo v zvezi z motilnim ravnanje s 27. 2. 2019. Slednja dva dogodka sta medsebojno povezana in se nanašata na območje na terasi na suterenu z oznako NT (v pritožbi sporen le desni del, to je pas od delitacije do stavbe FY, priloga A 37 v spisu IV Cp 636/2019), ostali prvi trije dogodki pa se navezujejo na območje na južnem delu terase, z oznakami 3A, 3B in 3C (priloga A104).

7. V tej zadevi je bilo sporno motenje posesti na delu območja suterena, južne ploščadi med FX in FY (glede na številne skice v spisu, ki sta jih predložili pravdni stranki), ki stoji deloma na parc. št. 856/3 in deloma na parc. št. 430/31, k. o. ...), in na območju med klančino in stavbo FY, ki leži na parc. št. 430/31, iste k. o. Tožnik je lastnik dveh oddaljenejših lokalov s št. 4 in 5, v stavbi FX, toženka pa je od 25. 2. 2019, ko je pričela z obratovanjem in postavitvijo letnega vrta (sprva v manjšem delu) pred najetim lokalom ter nasproti in diagonalno ob FY, ki stoji povezano s FX, najemnica lokala št. 3 v stavbi FX z zunanjim prostorom na podlagi najemnega razmerja z U. oz. FX in FY. Preden je toženka začela s poslovanjem, je tam vse do leta 2017 (vrsto let) opravljal gostinsko dejavnost prejšnji najemnik B. V vmesnem času vrt ni bil postavljen.

8. Tožnik je trdil, da je (bil) moten v izvrševanju posesti na označenih delih na južnem delu ploščadi suterena s tem, ko je toženka 25. 2. 2019 postavila mize in stole, ko je 9. 5. 2019 poleg senčnikov zvečer postavila še ograjo in priredila zabavo, in ko je dne 1. 10. 2019 poleg ponovne postavitve ograje postavila še dodatne mize in stole na območju označeno z 3B.3 Navajal je, da mu ti deli spornega suterena služijo za sprehajanje, sestankovanje, telefoniranje, sproščanje, občasno odlaganje stvari, skratka za prehod, kot tudi za potrebe cateringa oz. organizacije dogodkov na suterenu, saj je dostavljal hrano in pijačo za FY skozi vrata te fakultete. Zaradi postavljenih ovir pa mu je onemogočeno sprehajanje in podobno ter dostopanje preko suterena v FY preko stranskega vhoda. Glede na takšne trditve je tožnik uveljavljal s tožbenim zahtevkom posestno varstvo na terasi in vhodu, saj je trdil, da mu je s postavitvijo miz/stolov/senčnikov/občasnih ograj moteno izvrševanje zatrjevane posesti. Toženka je prerekala navedbe tožnika in trdila, da tožnik nima posesti oz. soposesti na teh delih, ampak izključno ona in da s postavitvijo zatrjevanih stvari ni bil moten v izvrševanju posesti, kot jo zatrjuje. Varstvo zaradi motenja posesti se uveljavlja na posameznih delih zemljišč, ki se nahajata v suterenu med objektoma FX in FY, kjer obe stranki opravljata gostinsko dejavnost. 9. Pravna podlaga tožbenih zahtevkov so določbe, ki urejajo posestno varstvo in jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo (25., 32., 33. in 35. člen Stvarnopravnega zakonika- SPZ). Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik trdil, da je kot eden izmed dejanskih etažnih lastnikov lastnik skupnega dela stavbe FX in da so vsi skupaj izvrševali dejansko oblast nad spornimi deli ploščadi, in s tožbenim predlogom predlagal, da se prekine z motenjem njegove posesti in posesti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe FX, sklicujoč se na 100. člena SPZ. Sodišče prve stopnje takšnih trditev pravilno ni presojalo/upoštevalo. Ne le, da je bilo med pravdnima strankama, kar je razbrati iz njunih obsežnih trditev, sporno katero območje spada kot pripadajoče zemljišče k stavbama FX in FY, odločilno je, da je v posestnem sporu razpravljanje o pravici/upravičenju do posesti neupoštevno. Posestno varstvo ne izhaja iz pravice do posesti, ampak iz gole posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo. Okoliščina, da je tožnik lastnik dveh lokalov v stavbi FX, tako še ne pomeni, da je bil tudi posestnik spornih delov na suterenu. V motenjskem sporu je pomembno le, kdo je imel (so)posest stvari, ali je bila posest res motena, in ali ravnanje pomeni motenje. Pritožbeno uveljavljanje motenjskega varstva v korist ostalih etažnih lastnikov na podlagi 100. člena SPZ ne more biti uspešno tudi zato, ker se ta določba nanaša izključno na varstvo lastninske pravice (ko solastnik ali skupni lastnik varuje s tožbo lastninsko pravico v celoti za vse solastnike, ali pa le glede svojega dela), za kar v obravnavani zadevi ne gre, razpravljanje o pravici do posesti pa v predmetnem postopku, kot že rečeno, ni dopustno. Zato so vse pritožbene trditve, s katerimi se utemeljuje upravičenje do (so)posesti kot takšne, brez pomena in ne terjajo dodatnega odgovora. Zato tudi sodna praksa, ki jo tožnik omenja v pritožbi, v predmetnem motenjskem/posestnem sporu ne more biti merodajna, saj se nanaša na vprašanje, kdo lahko v lastninskem sporu na celi stvari uveljavlja sodno varstvo. Glede na navedeno tako tožnik ne more uveljavljati in se sklicevati na to, da naj bi toženka z motilnimi dejanji motila posest priče G. G., ki ni stranka postopka, sploh pa ne more svojega motenja posesti utemeljevati s tem, da je toženka s postavitvijo stolov in miz motila drugega lastnika (fotokopirnice ob lokalu št. 3), s povzemanjem dela njegove izpovedi (list. št. 157 )4, ki pa nenazadnje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne potrjuje tožnikovega sklepanja o onemogočanju prostega sprehajanja in postopanja po suterenu.

10. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago pravdnih strank, ki sta zatrjevali različne oblike izvrševanja oblasti nad stvarjo, pravilno presojalo, kdo je bil pred zatrjevanimi motilnimi dejanji zadnji posestnik v spornem delu. Pritožbeno sodišče soglaša s celovitimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek. Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bilo storjenih očitanih procesnih napak. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo bistvenih tožnikovih trditev. Sodišče je presojalo in upoštevalo tožnikove trditve, s katerimi je utemeljeval svojo posest na spornih delih nepremičnin, tako po prvi tožbi kot njenih spremembah. V izpodbijanem sklepu so navedeni razlogi (tč. 39-43) tako glede navedb o uporabi suterena za sprehajanje, sestankovanje, telefoniranje, sproščanje, občasno odlaganje stvari, kot tudi glede uporabe suterena za potrebe cateringa in organizacije dogodkov, ki jih je tožnik izvajal za določeno fakulteto. Tudi ne drži, da se ni opredelilo do ključnega dokaznega gradiva strank. Iz izpodbijanega sklepa izhaja izčrpna in obsežna ter prepričljiva dokazna ocena vseh pomembnih v postopku izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo pravno odločilna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku. Obravnavalo je trditve in ugovore pravdnih strank, s katerimi sta opredelili okvir spora v motenjski pravdi. In v tem okviru je sodišče prve stopnje tudi odločalo o (ne)utemeljenosti tožbenih zahtevkov pravdnih strank po tožbi in nasprotni tožbi.

11. Pritožbeno ni sporno, da je pred toženko (14 let) v lokalu št. 3 in na določenem delu suterena obratoval lokal B., ki je posloval do junija 2017, ko je prejšnji najemnik prenehal z opravljanjem dejavnosti v tem lokalu in zato umaknil stole, mize in senčnike. Tožnikove navedbe, da je že prejšnji najemnik B. motil njegovo posest, so ostale zgolj na pavšalni ravni.5 Dne 25. 2. 2019 je z obratovanjem in s postavitvijo letnega vrta (sicer najprej v manjšem delu, saj so še dokupovali stvari) pričela toženka. Ko je posloval B., je bil torej ta neposredni posestnik, U. oziroma FX in FY pa posredne posestnice. Uporabnik je opustil neposredno posest gostinskega vrta. V dokaznem postopku je bilo, kot poudarja pritožba, ugotovljeno, da na terasi (med lokalom št. 3 in FY) v vmesnem času od julija 2017 do februarja 2019 ni bilo stolov in miz. Vendar pa je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je s tem toženka izgubila oziroma opustila vsakršno posest, tudi posest gostinskega vrta. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje o nasprotnem. Drži, da je posredna posest U. s prenehanjem dejavnosti najemnika B. prenehala, a vendarle je ta ohranila neposredno posest. Bistvo posesti nad stvarjo ne pomeni stalnega vsakodnevnega fizičnega stika s stvarjo, temveč možnost posestnika, da posest izvaja, če želi. Za presojo, ali ima določena oseba posest na stvarjo, je odločilna njena volja. Kot je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se posestno stanje ni spremenilo, U. oz. FX in FY niso prostovoljno opustile posesti, saj so še naprej izvrševale posest, tudi na spornem območju suterena (sicer drugače, ne s postavitvijo vrta) s čiščenjem, pometanjem, kidanjem snega, servisiranjem, vzdrževanjem spornih delov nepremičnin, s prenovo tlakov. Temu pritožba ne oporeka. Izguba posesti s strani najemnika ne pomeni izgube/opustitve posesti tudi za najemodajalca, ki je postal s prenehanjem njunega razmerja neposredni posestnik. Posest je le spremenila obliko. To, da niso postavili gostinskega lokala, ne pomeni, da so izgubili ali opustili posest, pač pa so posest izvajali naprej, a na drugačen način. Ker je U. s fakultetama že prej imela posest na spornih delih suterena, tudi s postavitvijo gostinskega lokala (preko predhodnega najemnika), v vmesnem času pa so posest izvajali na drug način, je bila s tem posest ohranjena. U. posesti ni izgubila, če neodvisno od svoje volje začasno ni mogla izvrševati dejanske oblasti s postavitvijo letnega vrta. Nesporno dejstvo je, da je bila skoraj dveletna odsotnost letnega vrta na (v pritožbi še) spornih delih posledica iskanja novega najemnika, ki se je zaradi obveznosti, ki so jim na podlagi javnopravnih predpisov podvržene U. oz. FX in FY, zavleklo. U. in fakulteti sta svojo namero izkazovali z razpisovanjem javno objavljenih razpisov, na katere se je po neprerekanih trditvah toženke prijavljal tudi tožnik, ki je bil pri prvem celo uspešen, a je kasneje odstopil od izbire.6 Ob tej okoliščini in ob neizpodbijani ugotovitvi, da tožnik v celotnem vmesnem času ni nikoli postavil oz. imel na še spornih delih (kar zadeva južno območje terase z oznako 3A, B, C) svojih stolov in miz ter ni odvzel posesti letnega vrta, je šteti, da je tožnik priznaval U. oz. fakultetama višjo oblast na še spornih delih nepremičnin. Da U. neodvisno od svoje volje začasno ni postavila gostinskega vrta, je življenjsko logično, saj ne izvaja gostinske dejavnosti, zato pa je v času razpisovanja javnih ponudb za najem lokala z vrtom s skrbjo za vzdrževanje spornih delov nepremičnin izkazovala in ohranila posest. Vredno je omeniti, da je toženka izrecno trdila, da je bila pred lokalom tudi v vmesnem času, po prenehanju poslovanja B., ves čas pred lokalom št. 3 na tleh zelena preproga, čemur tožnik ni ugovarjal, razvidno pa je to tudi iz fotografij v spisu (priloga A16, A18 id., ki jih je predložil tožnik). Ker tožnik na teh spornih delih terase nikoli ni imel svojih miz in stolov oz. gostinskega vrta, to dejstvo še toliko bolj potrjuje pravilnost v izpodbijanem sklepu ugotovljenega dejstva, da je na delu prostora - vrtu pred svojim lokalom in JV delu parc. št. 856/2 in SZ delu 430/31 - posest imela toženka oziroma prej B. Šlo je za delno posest oziroma posest dela stvari, ki se je ves čas ohranjala, v vmesnem času je bila glede postavitve vrta speča, a zato ne opuščena. Pritožbeno zavzemanje, da je U. opustila posest, in da zato toženka kot nova najemnica ne more izvajati določne posesti najemodajalca, kot jo je imel v preteklosti, ni utemeljeno.

12. V izpodbijanem sklepu je res ugotovljeno, da je tudi tožnik pometal, redno vzdrževal teraso, čistil odtoke in pozimi odstranjeval sneg, a to po presoji pritožbenega sodišča ne more imeti posebnega pomena in vpliva na izpodbijano odločitev, saj tožnik ni nikoli trdil, da bi bil moten pri izvrševanju tovrstnih opravil oz. tej dejanski oblasti, temveč je utemeljeval svojo posest z drugačnim načinom izvrševanja oblasti (o tem v nadaljevanju).

13. Glede dogodka dne 25. 2. 2019 je pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče nuditi posestnega varstva, saj je svojo posest na spornih delih nepremičnin (pred lokalom in manjšim delom nasproti pri FY) po prvi tožbi utemeljeval s sprehajanjem, telefoniranjem, sproščanjem, občasnim odlaganjem stvari, skratka prostim prehajanjem suterena, kar pa ob neizpodbijano ugotovljenem dejstvu, da je tak način oblasti lahko in jo je dnevno izvrševal praktično vsakdo, tudi študenti in mimoidoči, ne pomeni, da bi s takšnim načinom izvrševanja oblasti tožnik in mimoidoči postali posestniki. Navedeni način izvrševanja oblasti ne izpolnjuje kriterijev, ki se zahtevajo v okviru opredelitve posesti po 24. členu SPZ, predvsem ne izključujočnosti in dostopnosti. Uporaba na način, kot jo je izvrševal tožnik, ni bila rezervirana za določen krog ljudi. Pritrditi pa je tudi dodatnim razlogom sodišča prve stopnje, da pri zatrjevanem izvrševanju oblasti, tudi če bi sodišče presodilo, da je imel soposest, tožnik tega dne ni bil onemogočen. Vsakršne spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ. V ugoditev zahtevku vodi le tisto spremenjeno dejansko ali posestno stanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dotedanjega načina izvrševanja posesti. V konkretnem primeru ne gre za takšen primer, saj je že iz listin v spisu (predvsem fotografij A 22, B46, A 24, A25) razvidno, da je imel tožnik kljub postavitvi miz pred lokalom št. 3 in nasproti ob stavbi FY še vedno omogočeno prehajanje, sprehajanje, sproščanje po suterenu. Neživljenjsko je na takšni ploščadi pričakovati, da bo vsak trenutek vsak njen del prazen. Postavitev miz v obsegu, kot je bil tega dne, ne predstavlja takšne obremenitve, da bi bil tožnik upravičen do posestnega varstva z odstranitvijo le-teh in je zahteva tožnika po posestnem varstvu nesorazmerna. Tožnik lahko še vedno normalno uporablja suteren in pri svojem izvrševanju "posesti" ni moten. Nekolikšna prilagoditev hoje in gibanja (oz. morebiten dodaten manever) brez bistvenih otežitev, z vidika praktičnega pomena ne predstavlja znatne spremembe v dotedanjem načinu izvrševanja "posesti".

14. Pritrditi je tudi argumentaciji sodišča prve stopnje, da s postavitvijo ograje 9. 5. 2019 in 1. 10. 2019 v času študentske zabave pred lokalom št. 3 do južnega stopnišča tožnik ni bil moten v svoji posesti, kot jo je zatrjeval (s sprehajanjem, telefoniranjem, itd), saj je bilo ugotovljeno, da tožnik v večernih urah, ko je bila v času zabave postavljena ograja, ni imel odprtega svojega lokala, čemur pritožba ne oporeka. Ob pritožbeno nespornem dejstvu, da je bila še isto noč ograja pospravljena oz. odstranjena, začasna postavitev ograje v času, ko tožnik ne uporablja suterena, v ničemer ne predstavlja motenja njegove posesti. V času neobratovanja tožnik s postavitvijo ograje ni bil moten. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo trditev, da bi bilo v posledici zabave na suterenu vse umazano, zaradi česar je morala tožnikova zaposlena naslednji dan dolgo čistiti, so pritožbene navedbe s povzemanjem vsebine izpovedi Veljkovske o tem, kakšno je bilo stanje naslednji dan, neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), pri čemer velja še dodati, da dokaz manjkajoče trdivene podlage ne nadomešča. 15. V zvezi z motilnim dejanjem dne 1. 10. 2019 (čez dan) je tožnik zatrjeval, da ga je toženka s postavitvijo dodatnih miz in stolov ter senčnikov motila (ne le pri sprehajanju, sproščanju, temveč tudi) v občasni uporabi suturena za potrebe cateringa oz. pogostitev, saj je dostavljal catering za FY skozi vrata te fakultete (list. št. 198). Očital je, da je s postavitvijo miz in stolov onemogočen dostop skozi vhod v fakulteto za potrebe občasne pogostitve (list. št. 201). Glede cateringa se je sodišče prve stopnje izreklo v tč. 41. sklepa. Drži pritožbeni očitek, da sodišče nasprotnih izpovedi zaslišanih prič o (ne)zmožnosti dostopanja skozi vrata FY za potrebe cateringa ni medsebojno dokazno ocenilo, temveč jih je le povzelo, nato pa zaključilo, da dodatno postavljene mize niso ovirale tožnika pri uporabi suterena za potrebe cateringa, saj je bil vhod v FY prost oz. prostor pred vrati v FY prazen. Odločitev o zavrnitvi posestnega varstva v tem delu je kljub temu pravilna, a iz drugih razlogov. Tožnik,7 ki je dostopal do tuje stvari, tu FY, skozi vhod fakultete iz suterena zaradi izvrševanja svoje obveznosti iz naslova naročila fakultete, ni postal posestnik, ampak je bil imetnik (26. člen SPZ). Dejansko oblast je tožnik v tem primeru, ko je dostopal skozi vrata FY (do tuje stvari) zaradi dostave hrane (zaradi izvrševanje svoje obveznosti) po naročilu in za fakulteto, izvrševal kvečjemu za drugega in tudi v interesu drugega. Tožnikovega dostopanja po naročilu organizatorja prireditve (fakultete) skozi sporni vhod iz suterena, pred katerim so stale mize in stoli toženke, ni mogoče šteti za izvrševanje posesti, ki bi zahtevalo posestno varstvo, ampak zgolj za imetništvo. Kdor na tak način izvršuje posesti, nima posesti in posestnega varstva (26. člen SPZ). To velja tudi glede (sicer pavšalno) zatrjevanih pogostitev na samem suterenu, za katere tožnik niti ni pojasnil, kdaj in na katerem delu suterena točno naj bi jih opravljal8 in bil pri tem moten. Tožnikovo izpostavljanje trditev v sedmi pripravljalni vlogi (list. št. 201) in omenjanje priloženih računov pri tem ne more biti uspešno, saj so bili te navedbe in dokazi podani izključno glede oviranja prostega prehoda/dostopa skozi vrata stavbe FY za potrebe cateringa za to fakulteto. Sodišče prve stopnje je glede zatrjevanih samostojnih pogostitev na suterenu pravilno ugotovilo, da tožnik ni prerekal trditve toženke, da je šlo pri pogostitvi na suterenu le za enkraten večji dogodek (list. št. 298, 300)9, kar pa po presoji pritožbenega sodišča še ne terja posestnega varstva.

16. Iz trditev pravdnih strank glede območja, na skici označenega z oznako NT (pritožbeno sporen le še desni del le-tega, z zeleno označbo na prilogi A 37), na kar se navezujeta nasprotna tožba glede dogodka z dne 27. 2. 2019 in druga tožba tožnika glede dogodka z dne 1. 4. 2019, je razumeti, da na tem delu stranki uveljavljata izključno posest (t. I. I. posest na delu stvari). Sporno je bilo, kdo je imel posest na tem delu suterena ob stavbi FY. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka presodilo, da je imel neposredno posest na skrajnem SV delu parc. št. 430/31, označeno z zeleno na A 37 (med delitacijo in FY) predhodnik toženke in nato U. oz. FY, na delu od klančine do delitacije pa tožnik. Iz argumentacije izpodbijanega sklepa v tč. 54 - 63 je razvidno, kateri dokazi so bili podlaga takšnemu zaključku. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič10 presojalo v povezavi s slikovnim gradivom in je izpovedi ocenilo s primerjavo slikovnega gradiva. S trditvami, katera od posameznih prič je v delovnem razmerju s toženko, pritožba ne omaje prepričljivosti celovite dokazne ocene. Ta okoliščina še ne pomeni, da je celotna izpoved v pritožbi izpostavljene toženkine priče že zato neverodostojna. Ne gre prezreti, da so tudi tožnikove priče bile (C. C., D. D. in G. G.) ali pa so še (E. E. in H. H.) zaposlene pri tožniku. Tudi izjavi toženkinih pričI. in J. J., da naj se ne bi natančno spomnili stanja v vmesnem času, ko lokal ni obratoval, še ne pomenita, da sta izjavi o določenih okoliščinah primera neverodostojni/nekonsistentni. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v povezavi z izpovedmi prič v luči 8. člena ZPP zanesljivo presodilo, da je imel tožnik posest od klančine do delitacije, na predelu od delitacije do FY pa predhodnik toženke B. do junija 2017, v vmesnem času 2017 do 2019 pa U., in ne tožnik, kar pomeni, da sodišče (štirim) pričam tožnika ni sledilo v delu, da je imel tožnik ves čas izključno posest na celotnem delu z oznako NT. Pritožbeno izpostavljanje nekaterih slik ne more biti uspešno. Ravno sliki A 41 in A42, ki sta bili posneti v času delovanja toženkinega predhodnika B., dodatno potrjujeta, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj iz slik izhaja postavitev miz in stolov B. tako na coni z zeleno oznako kot pred lokalom št. 3 na tožbeno spornih območjih A, B in C suterena, ne pa tudi na delu med klančino in delitacijo, za katerega je ugotovljeno in s strani tožnika zatrjevano, da ga je uporabljal sam. Ta prostor je na izpostavljenih slikah celo prazen, čeprav ima tožnik postavljene mize pred svojim lokalom št. 4 in 5, kar je levo od klančine okrog stopnišča. Iz slike v prilogi A35 (ki je enaka A87) ni razvidno, kar trdi tožnik. Lahko gre za vmesno obdobje, ko predhodnik B. ni več obratoval, a je tudi iz te slike razvidno, da je imel tožnik postavljene mize in stole (skice A 101-104) na predelu pred svojim lokalom, levo od klančine, tj. na ploščadi okrog stopnišča do klančine, ne pa tudi drugje. Tudi slika A 89 prikazuje le postavitev tožnikovih miz in stolov pred njegovim lokalom, levo od klančine. Fotografijo - priloga A91 (priložene emailu z dne 2. 10. 2017 - priloga A92), ki jo je tožnik označil s št. 28,11 pa je sodišče prve stopnje ocenilo ravno v korist tožnika, češ da izkazuje, da je imel na predelu levo od delitacije (do klančine) postavljene mize in stole, torej da je tam izvrševal posest že v preteklosti (pred prihodom toženke). Zato je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevek toženke po nasprotni tožbi v tem delu (zoper katerega se toženka ne pritožuje). Sodišče se je opredelilo tudi(v tč. 59 izpodbijanega sklepa) do fotografij v spisu v prilogah A 22, 24 in 25, ki izkazujejo dejansko stanje po letu 2019, ko sta bili pravdni stranki že v sporu (in ne stanja pred 27. 2. 2019). Prepričljivost ugotovitev sodišča potrjujejo ravno slike v prilogah B4-B6, ki kažejo, da v preteklosti do leta 2017 predhodni najemnik lokala št. 3 B. ni postavljal miz in stolov ter senčnikov na predelu med klančino in delitacijo, temveč med klančino in FY (z zeleno označbo na prilogi A37). Tožnik pa z drugim slikovnim gradivom v povezavi z nasprotnimi izpovedbami prič ni izkazal, da bi na tem desnem predelu postavljal svoje mize in stole kadarkoli prej, preden je začela z obratovanjem toženka, torej da bi tudi na tem delu izvrševal posest do 27. 2. 2019, ko je po lastnih trditvah (l. št. 28 v spisu IV P 534/2019 in list. št. 198 v spisu IV P 373/2019) postavil svoje bele mize na celoten predel z oznako NT, torej tudi preko delitacije.

17. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je tako razvidno, da je sodišče prve stopnje presojalo tožnikov ugovor, da je na spornem celotnem predelu z oznako NT, torej tudi na predelu z zeleno označbo (desno območje predela NT), čez delitacijo, postavljal svoje mize in stole od leta 2000. Ob nedokazanosti takšnih trditev, je sodišče prve stopnje nato tudi pravilno presodilo, da so bile mize na celotnem predelu postavljene šele 27. 2. 2019. Da bi bile tožnikove mize in stoli že prej postavljeni tudi na predelu, označenim z zeleno, je sodišče prepričljivo dokazno ovrglo. Ugotovitve sodišča prve stopnje v tč. 53 in 58 niso protispisne. Iz celovitih razlogov izpodbijanega sklepa (tudi iz tč. 60, 62) v zvezi s tem skrajnim severozahodnim delom parcele št. 430/31 je razvidno, da je sodišče gornje tožnikove trditve o trajni uporabi od leta 2000 dokazno presojalo. V izpodbijanem sklepu se razlogi o pojavu miz in stolov dne 27. 2. 2019 nanašajo na predel med delitacijo in FY (ki je pritožbeno sporni del zahtevkov strank v tč. I/1-3 in III sklepa), saj je ugotovljeno, da toženka, oziroma njen predhodnik in U., nista izvrševali posesti v delu med klančino in delitacijo, ker jo je tam izvrševal tožnik, ki pa je ni izvrševal še preko delitacije.

18. Zmotno je tudi tožnikovo naziranje, da je nasprotna tožba toženke, ki jo je vložila 28. 3. 2019 v zvezi z dogodkom s 27. 2. 2019, prepozna. Res je tožnik trdil, da naj bi imel na celotnem območju z označbo "NT", torej tudi preko delitacije, posest le on, vendar ni nikdar trdil, da bi bila tožba toženke, ki je (nesporno med strankama) pričela z obratovanjem lokala in postavitvijo vrta šele 25. 2. 2019, prepozna (glej odgovor na nasprotno tožbo list. št. 37). Glede na navedeno in ob ugotovljenem, da je tožnik dne 27. 2. 2019 postavil mize (da je tega dne tožnik postavil mize ne le na predel od klančine do delitacije, temveč tudi od delitacije do FY, torej tudi preko delitacije, je trdil v vlogi na l. št. 28 v spisu IV P 534/2019 in list. št. 198 v spisu IV P 373/2019), je tako lahko toženka izvedela za motenje in storilca najprej istega dne, ko je bilo to dejanje storjeno. Tožba toženke (vložena 28. 3. 2019) je bila vložena pravočasno (32. člen SPZ).

19. Ker je bilo utemeljeno ugotovljeno, da je imel neposredno posest od delitacije do FY predhodnik toženke do junija 2017, v vmesnem času (do začetka poslovanja in postavitve gostinskega vrta toženke 25. 2. 2019) pa U., ki posesti ni opustila ali izgubila, je bilo utemeljeno ugodeno nasprotni tožbi (le) glede motenja posesti toženke med delitacijo in FY s postavitvijo tožnikovih stolov in miz ter senčnikov dne 27. 2. 2019, ter posledično zavrnjen zahtevek po tožbi glede zatrjevanega dejanja s 1. 4. 2019 za isti predel. Iz zgoraj navedenih razlogov so bili pravilno zavrnjeni tudi ostali tožbeni zahtevki po tožbi.

20. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja tudi za toženko in stransko intervenientko, ki z odgovoroma na pritožbo nista v ničemer prispevali k vsebinski odločitvi o pritožbi, tako da odgovora nista bila potrebna (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ni sporno, da pritožbeno še sporna območja, kjer naj bi prišlo do zatrjevanih motenj, ležijo neposredno pred lokalom št. 3 ob FX in nasproti - preko dostopa do fotokopirnice - ter diagonalno od lokala ob FY. 2 O prestavitvi dveh pepelnikov in dveh lončenih korit, za katere niti ne pravi, da bi bili prestavljeni pred njegov vhod. Subjektivna ocena o motenju pa ne mora imeti odločilne teže. 3 Najmanj nenavadno je, da tožnik vrsto let ne bi poskušal po sodni poti uveljavljati svojih pravic. 4 Kasnejše nestrinjanje/nesoglašanje z oddajo dela suterena nima posebne teže, saj se nanaša na vprašanje pravice do posesti, ki se ne upošteva. 5 Tožnik je po lastnih zatrjevanjih sprva lahko dostopal po suterenu skozi sporna stranska vrata fakultete, potem ko je toženka postavila še dodatne mize, pa je moral s svojimi zaposlenimi hoditi naokoli skozi druga vrata. 6 Da jih je opravil, je tožnik sam potrdil. 7 Šlo je nesporno za dogodek, ki ga je naročila Fakulteta Z. in ne FY, kot je po pomoti zapisalo sodišče prve stopnje. 8 Priče tožnika so izpovedale njemu v korist, z izjemo priče H. H., kot utemeljeno ugotavlja prvo sodišče v tč. 60 na koncu, ki je izpovedal, da naj bi tožnik uporabljal le del levo od predela z zeleno oznako, to je od klančine do delitacije (kar ni predmet pritožbe), ne pa tudi območje z zeleno oznako, to je od delitacije do stavbe. Priče toženke pa so povedale v njeno korist. 9 Sodišče je v izpodbijanem sklepu pri uvodnem povzemanju navedb po pomoti zapisalo napačno številko 8, namesto pravilno 28.