Jedro

Vsi tožbeni ugovori se nanašajo na pravilnost pravnomočne odločbe, ki se izvršuje, in ne na samo dovolitev izvršbe, na primer, da je sklep izdal za upravno izvršbo nepristojen organ, da odločba, ki je predmet izvršbe še ni postala izvršljiva, da je izvršba dovoljena zoper osebo, ki ni zavezanec po izvršilnemu naslovu, da je bila obveznost izpolnjena po izdaji izvršilnega naslova, vendar pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, da način oziroma sredstvo izvršbe ni določeno skladno z načeli 285. člena ZUP, da s sklepom določeno izvršilno sredstvo ni primerno, da se s sklepom nalaga obveznost, ki je izvršilni naslov ne vsebuje in podobno.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je njegova odločba št. 06122-3750/2006 z dne 16. 11. 2011, s katero je bilo tožnici odrejeno, da mora do 31. 3. 2007 na svoje stroške odstraniti prizidek tlorisne velikosti 6,8 m x 5 m, na zemljišču s parc. št. 372/2 k.o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje, postala izvršljiva dne 1. 10. 2007 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je toženki naložila, da izvrši odrejeno obveznost v novem roku do 15. 9. 2011, po poteku tega roka pa bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). S 3. točko izpodbijanega sklepa je odločeno, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep, s 4. pa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v obravnavanem primeru sporno lastništvo prizidka k skladiščni lopi na parceli št. 372/2 k.o. ..., kar podrobneje obrazloži. Ker resničnega dejanskega stanja v zvezi z lastništvom upravni organ v izpodbijani odločbi ni razčistil, temveč je sprejel enostranske ugotovitve, ne da bi dal možnost do izjave in kontradiktorne udeležbe v postopku tudi tožnici in PGD ..., je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, s kršenjem dolžnosti ugotavljanja materialne resnice pa je izdana nepravilna in nezakonita odločba. Izpodbijana odločba ne vsebuje dejstev o navedenih odločilnih dejstvih in odločilnih okoliščinah, zato je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Nesporno dejstvo je, da sporni prizidek uporablja PGD ... za skladiščenje svoje opreme ter pripomočkov, potrebnih za požarno varnost. V primeru izvršitve odločbe bi morala tožnica prostor najprej izprazniti, to pa bi predstavljalo protipravno dejanje motenja posesti, prav tako pa tudi odstranitev prizidka in vzpostavitev prejšnjega stanja. S tem je izkazala javno korist, ki bi bila prizadeta, v kolikor bi prišlo do realizacije izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvšrbe. Kot bistveno vprašanje se v predmetni zadevi pojavlja predhodno vprašanje lastništva predmetnega prizidka oziroma vprašanje, ali je bila izvršba dovoljena zoper pravega zavezanca ali ne. To vprašanje naj organ bodisi sam obravnava, bodisi postopek prekine in bo tožnica vložila ustrezen zahtevek pred sodiščem splošne pristojnosti. Predlaga, da naslovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter ji naloži, da tožnici povrne stroške tega postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Po 1. odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 297. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnice. Odločba, s katero je inšpekcijski organ ugotovil izvršljivost prvostopne odločbe št. 06122-3750/2006 z dne 6. 11. 2006 (ki predstavlja izvršilni naslov) ter določil način izvršbe v primeru, če tožnik po vročitvi izpodbijanega sklepa ne bo izvršil obveznosti, naložene v inšpekcijski odločbi, zato ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tem je bilo namreč odločeno že s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, pa se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker je tožnica v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe ni prostovoljno izvršila. V upravnem sporu se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev, izpodbijajo le, če je postopek o odločanju o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na primer v sklepih opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009, pri čemer je poudarilo, da tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehal uporabljati, niti ne zatrjuje nobenega drugega posega v svoje pravice, obveznosti in pravne koristi. Iz navedenega stališča, ki ga Vrhovno sodišče RS nakazuje v obrazložitvi, bi bilo mogoče sklepati, da je treba tudi v primeru izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe (ki sicer ne more biti predmet upravnega spora) tehtati, ali je morda z njim poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Zato je sodišče za predmetni sklep opravilo to presojo in ugotovilo, da tožnik z ugovori, ki jih navaja v tožbi, ne brani svojega pravnega interesa in z njimi ne izkazuje posega v svoj pravni položaj. Prav vsi tožbeni ugovori se namreč nanašajo na pravilnost pravnomočne odločbe, ki se izvršuje, in ne na ugovore, ki se nanašajo na samo dovolitev izvršbe, na primer, da je sklep izdal za upravno izvršbo nepristojen organ, da odločba, ki je predmet izvršbe še ni postala izvršljiva, da je izvršba dovoljena zoper osebo, ki ni zavezanec po izvršilnemu naslovu, da je bila obveznost izpolnjena po izdaji izvršilnega naslova, vendar pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, da način oziroma sredstvo izvršbe ni določeno skladno z načeli 285. člena ZUP, da s sklepom določeno izvršilno sredstvo ni primerno, da se s sklepom nalaga obveznost, ki je izvršilni naslov ne vsebuje in podobno. Tožnik na primer navaja, da v izvršilnem naslovu ne bi smel biti naveden kot zavezanec, saj naj bi bilo sporno lastništvo predmetnega objekta, ne ugovarja pa, da ni zavezanec po izvršilnem naslovu. Navaja tudi, da bi izpolnitev obveznosti na način, določen v izvršilnem naslovu, pomenila protipravno dejanje, ne navaja pa, da izpodbijani sklep nalaga kakšno obveznost, ki je izvršilni naslov ne vsebuje. Sodišče se zato do teh navedb ni posebej opredeljevalo.

Ker tožnik uveljavlja zgolj ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov in ki na tek izvršilnega postopka ne morejo vplivati, ne izkazuje, da bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1.