Jedro

Določba prvega odstavka 36. člena ZBPP organu, pristojnemu za odločanje o BPP, ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne BPP opredeli do podatkov o finančnem stanju prosilca, ki so mu na voljo v času odločanja. Z dodelitvijo nujne BPP se namreč na prosilca prenese tveganje, da bo dodeljeno BPP vrnil, če se bo v naknadni obvezni presoji izpolnjevanja pogojev po ZBPP izkazalo, da mu je bila ta dodeljena neutemeljeno. Toženka, ki so ji bila znana dejstva o finančnem stanju tožnika, to je o njegovem preseganju cenzusa za dodelitev BPP, je zato utemeljeno ugotovila, da bi bila dodelitev nujne BPP tožniku v nasprotju z zakonom.

V zvezi z dodelitvijo izjemne BPP je toženka pravilno ugotovila, da tožnik s prošnjo za dodelitev BPP ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Prav tako ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da mu je nastala izredna finančna obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati. Tožnik torej ni izkazal, da se je zaradi zdravstvenih razlogov ali izrednih finančnih obveznosti oziroma drugih razlogov, na katere ni mogel vplivati, znašel v položaju materialne ogroženosti. Zato je toženka utemeljeno zaključila, da ne izpolnjuje pogojev iz 22. člena ZBPP za dodelitev izjemne BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev nujne in izjemne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 284/2013 z dne 14. 1. 2014 in Bpp 1/2014-2 z dne 15. 2014 zavrne. V zvezi z dodelitvijo nujne BPP se tožena stranka sklicuje na določbo prvega odstavka 36. člena ZBPP ter hkrati opozarja, da ta določba organu, pristojnemu za odločanje o BPP, v ničemer ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne BPP ne opredeli do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu 1. člena ZBPP. Z dodelitvijo nujne BPP se namreč na prosilca prenese tveganje, da bo dodeljeno BPP vrnil, če se bo v naknadni obvezni presoji izpolnjevanja pogojev po ZBPP izkazalo, da mu je bila ta dodeljena neutemeljeno. Na podlagi podatkov, s katerimi je tožena stranka razpolagala, je opravila presojo izpolnjevanja pogojev ter ugotovila, da bi bila dodelitev nujne BPP v konkretni zadevi v nasprotju z zgoraj navedeno prepovedjo dodatnega finančnega obremenjevanja prosilca. Toženi stranki so bila znana dejstva o finančnem stanju, tj. o preseganju cenzusa za dodelitev BPP. V zvezi z dodelitvijo izjemne BPP pa je tožena stranka ugotovila, da tožnik k svoji prošnji za dodelitev BPP ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, prav tako ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da mu je nastala izredna finančna obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati. Po presoji tožene stranke tožnik ni izkazal, da se je zaradi zdravstvenih razlogov ali izrednih finančnih obveznosti oziroma drugih razlogov, na katere ni mogel vplivati, znašel v položaju materialne ogroženosti. Zato je presodila, da ne izpolnjuje pogojev iz 22. člena ZBPP za dodelitev izjemne BPP. Pri svojem odločanju se tožena stranka glede ugotavljanja finančnega položaja prosilca sklicuje na določbe Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ter na določbo prvega odstavka 8. člena navedenega zakona, kjer je določeno, da se osnovni znesek minimalnega dohodka ne glede na prvi odstavek 8. člena zakona v obdobju do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2 % BDP določi v višini 265,22 EUR in se usklajuje po zakonu, ki ureja usklajevanje transferjev posameznikov in gospodinjstev v RS, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi. Glede na navedeno 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP v omenjenem obdobju znaša 530,44 EUR. Na podlagi potrdil iz ZPIZ o prejemkih tožnika je ugotovila, da je tožnik za čas od 1. 4. 2013 do 30. 6. 2013 prejel pokojnino v višini 2.473,95 EUR oz. 824,65 EUR mesečno. V zvezi z višino tožnikovih dohodkov za mesec oktober, november in december 2013 pa je tožena stranka ugotovila, da je bil zadnji sklep o uskladitvi pokojnin od 1. 1. 2013 objavljen v Uradnem listu RS, št. 17/2013 z dne 26. 2. 2013 in da se višina pokojnin po tem datumom do dne izdaje predmetne odločbe ni spremenila. Mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) tako presega znesek, določen v drugem odstavku 17. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre in 36. člena ZUPJS-C kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja prosilca za dodelitev BPP, tj. 530,44 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka prošnjo tožnika na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in poudarja predvsem, da je organu znano, da tožnik zaradi dolgoletnega premoženjskega finančnega nasilja organov in sodišč nima premoženja in denarja ter tako izpolnjuje pogoje za dodelitev nujne in izjemne BPP. Zato predlaga, da po uradni dolžnosti razveljavi odločbo tožene stranke, saj izpolnjuje denarni cenzus za izjemno BPP in upošteva, da tožnik premoženja nima.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je pravilno presodila, da glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP znaša 530,44 EUR, tožnik pa prejema pokojnino v višini 824,65 EUR mesečno, kar niti ne zanika. Ta pogoj se upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilec naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po tem zakonu (36. člen ZBPP). Če jih ne, gre za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je prosilec dolžan vrniti (četrti odstavek 36. člena v zvezi s 43. členom ZBPP).

Po prvem odstavku 36. člena ZBPP pristojni organ v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, pristojni organ ne glede na določbe tega zakona ob pogojih in postopku za odobritev BPP nemudoma odobri BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (tako imenovana nujna BPP). Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je glede na podatke, na podlagi katerih je opravila presojo izpolnjevanja pogojev ter ugotovila, da bi bila dodelitev nujne BPP v konkretnem primeru v nasprotju z navedeno prepovedjo dodatnega finančnega obremenjevanja tožnika. Organu so bile namreč, kot je bilo že rečeno, znana dejstva o finančnem stanju tožnika, to je o preseganju cenzusa za dodelitev BPP.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, saj administrativne prepovedi na odločitev o zadevi ne morejo vplivati.