Jedro

Tožena stranka je ravnala samovoljno, ko je namesto tožnice podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1.1. do 31.12.2002, prav tako pa je tožnica izkazala, da tožena stranka z izdajo predlagane začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Tožnica ima kot primarno pravico zahtevati pravico do dela pri toženi stranki do pravnomočne rešitve spora, ne glede na to, da bi lahko uveljavljala pravice na zavodu za zaposlovanje, tožena stranka pa bo z zaposlitvijo tožnice utrpela manjšo škodo, kot bi jo sicer v primeru za tožnico ugodne rešitve tega spora. Zato so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, da je tožena stranka do pravnomočne rešitve spora dolžna tožnico pozvati nazaj na delo skladno s pogodbo o zaposlitvi in ji za opravljeno delo izplačevati plačo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni pozvati tožnico nazaj na delo in ji omogočiti opravljanje dela, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 1.12.2000 ter ji za ves ta čas opravljanja dela izplačevati plačo ter vse prispevke na plačo ob mesečni zapadlosti, to je najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, da ne bo izvršbe.

Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti rešitve tega spora." Stroški v zvezi z začasno odredbo, so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano začasno odredbo, da je toženec dolžan tožnico pozvati nazaj na delo in ji omogočiti opravljanje dela, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 1.12.2000 in ji za ves ta čas opravljanja dela izplačati plačo in vse prispevke na plačo v roku 8 dni, pod izvršbo ter odločilo, da tožeča stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče je tako odločilo, ker je ugotovilo, da niso podani pogoji za predlagano začasno odredbo glede na določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu ugodi, podrejeno, da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica poudarja, da je izkazana verjetnost obstoja terjatve in tudi samovoljnost tožene stranke, saj tožnica ni podpisala pogodbe za nadaljevanje delovnega razmerja za določen čas za leto 2002. Zaradi navedenega je prišlo do delovnega razmerja za nedoločen čas in bi ji po 23. členu ZTPDR morala tožena stranka o tem izdati sklep. Tožena stranka z izdajo začasne odredbe po 4. točki 2. odst. 272. členu ZIZ ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi nastale z izdajo začasne odredbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče v delovnem sporu na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljivo škodo. V primeru, ko začasno odredbo predlaga stranka pa morajo biti izpoljnjeni pogoji po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS. št. 51/98 in 75/02). Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za predlagano začasno odredbo tako po 19. členu ZDSS kot po 272. členu ZIZ. Iz podatkov iz tožbe in predloga nedvomno izhaja, da je tožena stranka ravnala samovoljno, ko je namesto tožnice podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1.1. do 31.12.2002. Tožnica je podpisala samo pogodbo o zaposlitvi z dne 11.12.2000 za dela kuharja in vodje del v kuhinji zaradi povečanega obsega dela in nadomeščanja delavca in tožnica je ta dela opravljala nepretrgoma dve leti ter je nadaljevala z delom po izteku te pogodbe ne da bi podpisala novo pogodbo, kar je v nasprotju z določbami 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter je zato verjetnost obstoja terjatve izkazana, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tako je po stališču pritožbenega sodišča izpolnjen eden od pogojev po 19. členu ZDSS ter po 1. odstavku 272. člena ZIZ. Tožnica je glede na pričakovani uspeh v tem sporu za verjetno izkazala tudi drug pogoj po 2. odstavku 272. člena ZIZ, da tožena stranka z izdajo predlagane začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Tožnica ima nedvomno kot primarno pravico zahtevati pravico do dela, to je, da jo tožena stranka do pravnomočnosti rešitve tega spora vrne na delo, ne glede na to, da bi lahko uveljavljala pravice na zavodu za zaposlovanje, kjer bi prejela določeno precej nižje nadomestilo kot plačo za opravljeno delo pri toženi stranki. Končno pa bo tudi tožena stranka z zaposlitvijo tožnice utrpela manjšo škodo, kot bi jo v primeru za tožnico ugodne rešitve tega spora.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 353. člena ZPP). Odločilo je tudi, da so stroški, ki so nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe nadaljnji stroški postopka.