Jedro

Na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati pritožnikovo razlogovanje, da je bil invalidsko upokojen že pred 40. leti in da se mu zdravstveno stanje s potekom let ni izboljšalo, kvečjemu poslabšalo. Za obstoj telesne okvare so pravnorelevantni drugi kriteriji, ki se ugotavljajo pri invalidnosti. Cilj in narava instituta invalidnosti je popolnoma drugačna kot pri telesni okvari, zaradi česar ni mogoče enačiti invalidnosti in telesne okvare. Invalidnost je lahko podana, ne glede na obstoj telesne okvare in obratno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 10. 2020 in pod isto številko zadeve in dosjeja odločba z dne 22. 4. 2020 ter na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, bistveno pa so kršene tudi določbe postopka. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek drugemu sodniku istega sodišča, stroške pritožbe pa upošteva kot nadaljnje stroške tega postopka. Tožnik je v prometni nezgodi leta 1982 utrpel hude telesne poškodbe, zaradi česar se je 5. 5. 1985 ob dopolnitvi komaj 30 let invalidsko upokojil. Od takrat dalje se zdravi. IK I. stopnje je dne 8. 3. 1984 in 30. 6. 1980 pri tožniku po veljavnem seznamu telesnih okvar ugotovila telesno okvaro, ki je bila pri toženčevih odločitvah spregledana, čeprav je tožnik na mnenji opozarjal od vložitve tožbe dalje. Nazadnje z vlogo 8. 11. 2021, v kateri so bile na mnenje sodnega izvedenca MDPŠ z dne 27. 10. 2021 podane pripombe. Tožniku so trije zdravniki ugotovili telesne okvare 40 + 30 + 10 % (skupno 80 % telesno okvaro). Sodni izvedenec je mnenja sicer povzel, pa kljub temu ni ugotovil telesne okvare po nobeni točki veljavnega seznama telesnih okvar. Izvedenec ni odgovoril na izrecno pripombo v vlogi 8. 11. 2021, kako je lahko 6 zdravnikov v citiranih izvedeniških mnenjih IK I. stopnje ugotovilo tako visoko stopnjo telesne okvare, ki je od 1998 do 1999 izginila. Zadnje mnenje IK I. stopnje z ugotovljeno telesno okvaro je iz leta 1998, leta 1999 pa telesne okvare ni več. Ni jasno zakaj se je izvedenec skliceval na seznam telesnih okvar, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 38/83, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana sodba. Sodišče je na naroku 31. 1. 2022 s sklepom odločilo, da ne bo upoštevalo vlog pooblaščenca tožnika, ki sta prispeli na sodišče 27. 1. in 31. 1. 2022, pri čemer je v vlogah podano opravičilo pooblaščenca zaradi izostanka z naroka in nekaj konkretnih vprašanj izvedencu, ki niso nepravočasna ter ne gre za nedovoljene nove navedbe in nova dejstva. Gre le za ponovljena konkretno formulirana vprašanja izvedencu, ki jih je na naroku zastavil tudi namestnik pooblaščenca, vendar izvedenec nanje ni hotel odgovoriti. Če bi sodišče odločilo v socialnem sporu po resnici, bi vsa vprašanja izvedencu zastavila tudi sama sodnica. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi izvedenec je bil seznanjen z vlogo tožnika z dne 8. 11. 2021 (in s pripombami), kljub temu pa je izvedenec na vprašanje, zakaj je IK I. stopnje podala mnenje o obstoju telesne okvare, odgovoril, da ne more podati mnenja. To potrjuje, da je sodišče imenovalo napačnega izvedenca. Tožnik je predlagal izvedenca ustrezne stroke, zato bi sodišče na podlagi podatkov iz spisa moralo vedeti, katere stroke izvedenca potrebuje. Izvedenec je povzel izvedeniški mnenji IK toženca z dne 8. 3. 1984 in 30. 6. 1998, v katerih so sodelovali trije ustrezni zdravniki. Ti so prvotno ugotovili 40 % telesno okvaro, nato pa kar 80 % (40 + 30 + 10 %). Kljub kljub temu pa ni pojasnjeno na podlagi česa je bilo podano mnenje. Obe relevantni mnenji IK toženca sta bili izdelani po letu 1983, kar pomeni, da sta bili izdelani v času, ko je veljal seznam telesnih okvar, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 38/83 in je veljal tudi ob izdelavi tokratnega izvedenskega mnenja. Nejasno je, zakaj toženec ni spremenil svoje odločbe o invalidnosti I. kategorije, če se je iz leta 1998 v letu 1999 zdravstveno stanje pri tožniku tako bistveno in tako hitro izboljšalo, saj se niti izvedenec niti sodišče o tem nista opredelila. Tožnik tako hudih težav kot jih ima danes ni imel na dan pregleda pred 40. leti, ko mu je bila ugotovljena invalidnost I. kategorije. Pripombe so konkretne in pravočasne. Izpodbijana sodba je nelogična, neustrezno obrazložena, neutemeljena in nejasna. Ker je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno ter zmotno uporabljeno materialno pravo, so zaradi tega podane tudi absolutne bistvene kršitve. Drug izvedenec ustrezne stroke naj odgovori na neodgovorjena vprašanja, na katere sedanji izvedenec ni mogel podati mnenja, nato pa o tožbenem zahtevku tožnika ponovno odloči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih, niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 27. 10. 2020 in pod isto številko zadeve in dosjeja z dne 22. 4. 2020, s katerima je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Pritožba opozarja na pomanjkljivo obrazložitev sodbe glede podlage ugotovitve telesne okvare pri tožniku v izvedeniških mnenjih IK toženca I. stopnje z dne 8. 3. 1984 in 30. 6. 1998.1 Sodišče se je opredelilo do vseh pravno pomembnih vprašanj glede neobstoja telesne okvare v 10. točki obrazložitve sodbe. Razlogi v sodbi so razumljivi in povezani v logično celoto, zaradi česar so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, sprejeto na podlagi izvedovanja sodnega izvedenca MDPŠ, ki ni sledil zatrjevanju tožnika o obstoju telesne okvare, ki bi pogojevala priznanje invalidnine. Sodišče se je v 10. točki obrazložitve sodbe zadovoljivo in ustrezno opredelilo do izvedenskega mnenja, pri čemer sodišče ne ugotavlja niti površne ali pomanjkljive dokazne ocene.

8. Sodišče ne more slediti pritožnikovemu ugovoru, da je zaradi neupoštevanja vlog pooblaščenca tožnika z dne 27. 1. in 31. 1. 2022 prišlo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker izvedenec ni hotel odgovoriti na vprašanja iz teh vlog. Iz odredbe sodišča z dne 16. 12. 2022 za razpis naroka za glavno obravnavo (l. št. 41) je razvidno, da so bile pripombe na izvedensko mnenje2 posredovane sodnemu izvedencu. Nenazadnje je tudi tožnik pojasnil, da gre v spornih vlogah le za ponovljena konkretno formulirana vprašanja izvedencu, opredeljena že v vlogi z dne 8. 11. 2021.3 Sodni izvedenec je bil s spornimi vprašanji de facto seznanjen.

9. Iz zapisnika z dne 31. 1. 2022 o naroku za glavno obravnavo je razvidno, da se je izvedenec konkretno opredelil do vseh bistvenih vprašanj spornega obstoja telesne okvare. Sodni izvedenec je podal odgovore upoštevajoč prejete pripombe,4 vendar je kljub pripombam vztrajal, da pri tožniku ni upoštevne telesne okvare. Izpostavil je, da so na podlagi celotne dostopne zdravstvene dokumentacije5 in osebnega kliničnega pregleda potrjene zmerne degenerativne spremembe spodnjih rebernih segmentov brez zanesljivih nevroloških izpadov v klinični sliki. V oceni interdisciplinarnega tima za kronično bolečino je bilo izpostavljeno, da gre pri tožniku za slabo telesno funkcijsko stanje in za velik razkorak med prikazanimi funkcijskimi zmožnosti tožnika in ugotovljenimi resnimi okvarami. Sodni izvedenec je določno in preverljivo pojasnil, zakaj pri tožniku ni podana telesna okvara.6

10. Neupošteven je pritožnikov ugovor, da imenovani sodni izvedenec ni dovolj usposobljen za podajo odgovora na vprašanje na kateri podlagi je IK I. stopnje leta 1984 in 1998 pri tožniku ugotovila obstoj telesne okvare. Odgovor sodnega izvedenca, da na to vprašanje ne more odgovoriti, ni bilo podano v smislu objektivne strokovne nezmožnosti zaradi neznanja, temveč v smislu nezmožnosti obrazložitve (subjektivne) ocene invalidskih komisij I. stopnje, ki sta podali mnenje, da telesna okvara obstoji. Objektivno je popolnoma razumljivo, da sodni izvedenec ni znal pojasniti zakaj je IK I. stopnje leta 1984 in 1998 pri tožniku ugotovila telesno okvaro. Izvedenec je argumentirano obrazložil, zakaj telesne okvare po veljavnem Sporazumu o telesnih okvarah7 ni, ne more pa pojasniti zakaj je IK I. stopnje ugotovila drugače. 11. Nenazadnje je iz upravnega spisa razvidno, da je bilo izvedensko mnenje IK I. stopnje z dne 30. 6. 1998 v reviziji spremenjeno in nadomeščeno z izvedenskim mnenjem z dne 27. 8. 1998. Na tej podlagi je bila izdana odločba I. stopnje z dne 21. 10. 1998, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.8 Toženec tako v nobenem upravnem postopku ni priznal telesne okvare tožniku po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar. Ključno je, da sta bili sporni mnenji IK I. stopnje v postopku revizije spremenjeni, zato je neutemeljeno sklicevanje na izvedensko mnenje IK I. stopnje iz leta 1984 in 1998. 12. Neutemeljen je pritožnikov ugovor glede neustreznosti stroke imenovanega izvedenca, ki je je bil v tem sporu imenovan za uravnoteženje ostalih dokazov. S strani sodišča je bil imenovan sodni izvedenec s področja medicine dela, prometa in športa, čemur tožnik ni nasprotoval. Mnenje sodnega izvedenca je bilo podano na vprašanje o obstoju telesne okvare pri tožniku.9 Naloga sodnega izvedenca ni ugibanje, zakaj je določen organ podal oceno o obstoju telesne okvare, ki je drugačna od njegove. Naloga sodnega izvedenca je ugotovitev ali pri tožniku obstoji pravno priznana telesna okvara, upoštevajoč veljavni Sporazum o telesnih okvarah.10 S tem se je posledično preizkusila (ne) pravilnost odločitve toženca.

13. Na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati niti pritožnikovo razlogovanje, da je bil invalidsko upokojen že pred 40. leti in da se mu zdravstveno stanje s potekom let ni izboljšalo, kvečjemu poslabšalo. Za obstoj telesne okvare so pravnorelevantni drugi kriteriji,11 ki se ugotavljajo pri invalidnosti.12 Cilj in narava instituta invalidnosti je popolnoma drugačna kot pri telesni okvari, zaradi česar ni mogoče enačiti invalidnosti in telesne okvare. Invalidnost je lahko podana, ne glede na obstoj telesne okvare in obratno.

14. V predsodnih postopkih je bilo mnenje o obstoju telesne okvare podano le s strani invalidske komisije I. stopnje. Specialisti, na mnenje katerih se sklicuje tožnik, so dejansko zdravniki toženca, ki so sodelovali pri izdelavi izvedenskih mnenj IK I. stopnje. Ključno je, da toženec pri tožniku ni nikoli ugotovil pravno priznane telesne okvare.13

15. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, tožnik v skladu s 154. členom v zvezi s 165. členom ZPP sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Kako je mogoče, da so ugotovljene telesne okvare izginile pri tožniku v tako kratkem času, pa čeprav je bilo tako leta 1983 kot tudi v zadnjem izvedeniškem mnenju odločeno na podlagi istega seznama telesnih okvar. 2 Pripravljalna vloga z dne 8. 11. 2021. 3 Ponovljena so bila zgolj iz razloga izostanka pooblaščenca na naroku, na katerem je bil sodni izvedenec zaslišan. 4 V pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2021. 5 Tudi novejših izvidov. 6 Tako glede ledvene hrbtenice, okvare gležnja in iznakaženosti obraza. 7 Ur. l. SFRJ, št. 38/83 s spremembami. 8 Ta odločitev je bila potrjena tudi v sodnem preizkusu s pravnomočno sodbo Ps 1427/99 z dne 10. 12. 2002. 9 Sklep o imenovanju izvedenca z dne 27.8.2021. 10 Ki je veljal tudi v času ocene IK I. stopnje leta 1984 in 1998. Slednje le potrjuje, da takratna ocena IK I. stopnje o obstoju telesne okvare ni bila pravilna, saj je bila v postopku revizije pri tožencu, spremenjena. 11 Opredeljeni v Sporazumu o telesnih okvarah. 12 Določilo 63. člena ZPIZ-2. 13 Mnenje IK I. stopnje je bilo v reviziji spremenjeno.