Jedro

Stranka mora izrecno zahtevati razpis naroka, predlaganje dokazov z zaslišanjem strank ali zaslišanjem prič pa takšni izrecni zahtevi ne ustreza. Sodišče prve stopnje je ob izostanku izrecne zahteve obeh pravdnih strank za razpis naroka za glavno obravnavo imelo diskrecijsko pravico, da se odloči, če bo narok razpisalo ali ne.

Izrek

I. Pritožba glede izpodbijane II. in IV. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 622/2014 z dne 3.4.2015 izreklo: “II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 44572/2014 z dne 2. 4. 2014 se v delno vzdrži v veljavi v 1. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.729,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2014 dalje do plačila ter delno v 3. odstavku izreka, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni. III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 44572/2014 z dne 2. 4. 2014 se delno razveljavi v 3. odstavku izreka, kjer je toženi stranki naloženo, da je v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki izvršilne stroške v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2014 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti pravdne stroške v višini 1,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

2. Zoper to sodbo glede II. in IV. točke izreka sodbe je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pritožbenih stroškov tožene stranke v roku 8. dni od dne prejema odločbe sodišča, v primeru zamude tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do dne plačila.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

8. Pritožba meni, da ni absolutno točno, da v sporu majhne vrednosti postopek poteka zgolj na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in je tako kot v vsakem drugem sporu tudi v sporu majhne vrednosti predvideno sojenje na glavni obravnavi, z izjemo, da po prvem odstavku 454. čl. ZPP lahko sodišče, kadar po prejemu odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, odloči in izda sodbo brez razpisa naroka za glavno obravnavo. Enako ravna sodišče tudi kadar nobena stranka ni zahtevala naroka za glavno obravnavo.

9. Toda pritožba opozarja, da je v konkretnem primeru tožena stranka z vsebino svoje prve pripravljalne vloge zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo, saj je v zvezi s spornim dejanskim stanjem predlagala izvedbo zaslišanja direktorja tožene stranke in priče, drugače kot na naroku za glavno obravnavo teh dokazov ni mogoče izvesti, zato je povsem in edino logično, da je bilo v predmetni zadevi potrebno izvesti narok za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je to opustilo, zaradi česar je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 10. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP.

10. Pritožbeni očitek o tem, da se je sodišču prve stopnje pripetila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP)(1), ker ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, ki bi ga moralo, ker je tožena stranka predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in z zaslišanjem prič, kar pomeni, da je zahtevala izvedbo naroka, saj prej navedenih dokazov drugače kot na naroku za glavno obravnavo ni mogoče izvesti, je neutemeljen in zmoten, ker v postopku o sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki so izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka in ti dve načeli se uresničujeta tudi tako, da je stranka v tem postopku tista, ki odloča o tem, ali bo sodišče prve stopnje dolžno razpisati narok, ker sicer velja, da postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj.(2) Stranka mora izrecno zahtevati razpis naroka in predlaganje dokazov z zaslišanjem strank ali zaslišanjem prič takšni izrecni zahtevi ne ustreza.(3)

11. Pritožba sama pove, da je tožena stranka zgolj posredno zahtevala razpis naroka za glavno obravnavo, ni pa te zahteve izrecno postavila, zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339.člena ZPPP neutemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je ob izostanku zahteve obeh pravdnih strank za razpis naroka za glavno obravnavo, imelo diskrecijsko pravico, da se odloči, če bo narok razpisalo ali ne ob dejstvu, ki ni pritožbeno sporno, da je bilo dejansko stanje med strankama sporno.(4) S tem, ko se je odločilo, da naroka za glavno obravnavo ne bo izvedlo, ni storilo niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339.člena ZPP niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot meni pritožba, saj je tožena stranka sama povzročila stanje, da njeni dokazni predlogi z zaslišanjem stranke in prič niso mogli biti izvedeni niti jih sodišče ni bilo dolžno izvesti, zato toženi stranki ni bila kršena pravica do polne izjasnitve v postopku niti ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem po 22. členu Ustave RS.

13. Sodišče je zadosti obrazložilo, da se je odločilo, da ne bo izvedlo naroka za glavno obravnavo na način, da je v 8.točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je imelo zadostno podlago za odločitev že na podlagi predloženih listovnih dokazov in ko se je v uvodu izpodbijane sodbe sklicevalo na drugi odstavek 454. člena ZPP, tako da se mu ni pripetila očitana bistvena kršitev po 14.točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: (-) da je tožeča stranka zahtevala plačilo zapadlih računov št. 20-130749 z dne 11. 11. 2013, št. 20-130770 z dne 16. 11. 2013, št. 20-130804 z dne 19. 11. 2013 in št. 20-130887 z dne 4. 12. 2013, ki so bili izdani zaradi dobave betona, ki ga je po naročilu tožene stranke toženi stranki dobavila tožeča stranka; (-) da je bil račun št. 20-130749 z dne 11. 11. 2013 delno poravnan v višini 1.930,25 EUR; (-) da na podlagi vpogleda v račun št. 20-130749 z dne 11. 11. 2013 (A 10), ponudbeni predračun št. št. B.-13-163 z dne 30. 10. 2013 (B 15) in elektronsko naročilo M. C. z dne 30. 10. 2013 (A 12), ki ga je ta poslal v imenu tožene stranke, izhaja, da je bil račun št. 20-130749 z dne 11. 11. 2013 izdan na podlagi ponudbenega predračuna št. B.-13-163;(-) da na podlagi vpogleda v račun št. 20-130770 z dne 16. 11. 2013 (A 32), račun št. 20-130804 z dne 19. 11. 2013 (A 29) in račun št. 20-130887 z dne 4. 12. 2013 (A 26), ponudbeni predračun št. B.-13-168 z dne 11. 11. 2013 (B 17) ter elektronsko naročilo M. C. z dne 13.11.2013 (A25), ki ga je ta poslal v imenu tožene stranke, izhaja, da so bili računi št. 20-130770, št. 200130804 in št. 20-130887 izdani na podlagi ponudbenega predračuna št. B.-13-168, in iz navedb na računih št. 20-130770, št. 20-130804 in št. 20-130887, kjer je kot številka naročila navedeno email naročilo 13. 11. 13 (LEBE), email naročilo 13. 11. 13 pa se nanaša na ponudbo z dne 11. 11. 2013, toženi stranki pa je bila dne 11. 11. 2013 izdana ponudba št. B.-13-168; (-) da iz ponudbenega računa št. B.-13-163 z dne 30. 10. 2013 izhaja, da se plačilo izvrši v višini 50 % avansnega plačila pred dobavo in 50 % kompenzacija z X. d.d. in plačilo 50 % avansno pred dobavo po ponudbenem predračunu B.-13-163 je tudi bilo izvedeno; (-) za plačilo po računu št. 20-130749 z dne 11. 11. 2013, ki ga je tožeča stranka izdala za znesek 2.986,62 EUR, kar je manj kot po ponudbenem predračunu, je tako za plačilo ostalo še 1.056,37 EUR; (-) da iz ponudbenega predračuna št. B.-13-168 izhaja, da sta se stranki dogovorili, da se plačilo izvrši v višini 50 % avansnega plačila pred dobavo in 50 % kompenzacijo z X. d.d.; (-) da se je ponudbeni predračun št. B.-13-168 glasil na plačilo 1.501,87 EUR in tožena stranka ni tožeči stranki poravnala 50 % avansa pred dobavo po ponudbenem predračunu št. B.-13-168 in je terjatev tožeče stranke po računih št. 200130770, št. 20-130804 in št. 20-130887 neporavnana tako glede zneska, ki bi moral biti plačan v denarju po ponudbenem predračunu št. B.-13-168 v višini 750,94 EUR, kot tudi glede zneska, ki bi moral biti plačan s kompenzacijo z X. d.d. in ki glede na izdane račune št. 20-130770, št. 20-130804 in št. 200130887 znaša 846,19 EUR; (-) da je bilo med pravdnima strankama glede plačila računov, po katerih tožeča stranka zahteva plačilo svoje terjatve, dogovorjeno, da se plačilo izvede na način 50 % avansno pred dobavo in 50 % kompenzacijo z X. d.d. in ne kompenzacijo s tožečo stranko; (-) da bi tožena stranka tako obveznost po ponudbenem računu št. B.-13-163 v zvezi z računom št. 20-130749 morala poravnati v višini 1.930,25 EUR v denarju, kar je storila, preostanek v višini 1.056,37 EUR pa s kompenzacijo z družbo X. d.d., obveznost po ponudbenem računu št. B. 13-168 v zvezi z računi št. 20-130770, št. 20-130804 in št. 20-130887 pa bi tožena stranka morala poravnati v višini 750,94 EUR v denarju, preostanek v višini 846,19 EUR pa s kompenzacijo z družbo X. d.d.; (-) da tožena stranka ni izkazala pogojev za izvedbo kompenzacije, čeprav je dokazno breme na njej.

15. Na dejansko stanje, tako kot ga ugotovi sodišče prve stopnje in kolikor ga ugotovi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče v celoti vezano, saj s pritožbo ni dovoljeno izpodbijati dejansko stanje.

16. Tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je dopustno uveljavljati le, če bi sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotavljalo dejansko stanje in ne obratno.(5)

17. Pritožba pa očita zmotno uporabo materialnega prava prav na podlagi zatrjevane nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato te pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da morajo v skladu z 9. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) stranke svoje obveznosti izpolniti tako kot je dogovorjeno v pogodbi in ker sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo tožena stranka terjatev tožeče stranke plačala s kompenzacijo z družbo X. d.d., bi to tudi tako moralo biti realizirano, če se ne izkaže, da izpolnitev na dogovorjeni način ni mogoča (116. člen OZ).

19. Ker pa je sodišče prve stopnje presodilo, da izpolnitev na dogovorjen način s kompenzacijo z družbo X. d.d. ni bilo mogoče zaradi nesodelovanja družbe X. d.d., zato tožeči stranki zato tudi ni mogoče očitati, da tožeča stranka ni bila poplačana z dogovorjeno kompenzacijo iz razlogov na njeni strani.

20. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje, da je dokazno breme, da so pogoji za kompenzacijo na strani tožene stranke, saj takšen zaključke pravilen, ker je tožena stranka zatrjevala, da obstajajo pogoji za kompenzacijo ne glede na to, da je X. d.d. v prisilni poravnavi in ne glede na to, da je dejansko med pravdnima strankama z vključevanjem X. d.d dogovorjen način poplačila z verižno kompenzacijo, in če je zatrjevala, da je kompenzacija izvedljiva, bi morala to tudi dokazati.

21. Pritožbeni očitek o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da je dokazno breme o obstoju pogojev za kompenzacijo na strani tožene stranke pa je tudi nedopusten pritožbeni razlog, saj z njim pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

22. Posledično so neupoštevne vse pritožbene navedbe, ki se vežejo na to, da je na tožeči stranki bilo dokazno breme, da pogoji za izvedbo kompenzacije obstajajo in da je tožeča stranka kršila določbo 9. člena OZ in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 116. člen OZ.

23. Po stališču pritožbenega sodišča je pravilna materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno sporno razmerje presojati po 282. členu OZ, ki določa, da je predmet izpolnitve v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti in da je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega.

24. Ker je med pravdnima strankama bila sklenjena pogodba, s katero se je tožeča stranka zavezala dobaviti beton, tožena stranka pa dobavo betona plačati je vsebina izpolnitve tožene stranke plačilo dobavljene količine betona. Gre za denarno izpolnitev, ki zaradi dogovora o plačilu s kompenzacijo ni izgubila svoje denarne narave. Pri dogovoru o plačilu s kompenzacijo gre namreč le za način izpolnitve denarne terjatve (brez denarnega toka), ki ni iztožljiv. Tako je zahtevek tožeče stranke za plačilo terjatve v denarju utemeljen.

25. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 282. člen OZ, ker bi moralo upoštevati dogovor strank o plačilu s kompenzacijo in pri tem upoštevati 2. člen (o dispozitivni naravi zakonskih določb) in 3.člen OZ (o prostem urejanju obligacijskih razmerij) so glede na vse doslej povedano, da tožena stranka ni dokazala možnosti izvedbe kompenzacije, neupoštevne, saj pritožbene navedbe merijo na to, da je tožeča stranka tista, ki ni zagotovila pogojev za kompenzacijo, vendar pa bi to morala tožena stranka dokazati, česar pa ni.

26. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožeča stranka smela poleg glavnice zahtevati še plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti od glavnice od dneva zapadlosti posameznih računov do 1. 4. 2014 in zakonske zamudne obresti od glavnice od dneva vložitve predloga za izvršbo (sedaj tožbe) dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od kapitaliziranih zamudnih obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo (sedaj tožbe) dalje do plačila kar je skladno z določbo 378. člena OZ in določbo 381. člena OZ.

27. Ker je tožena stranka ugovarjala zoper v sklepu o izvršbi odmerjenim stroškom tožeče stranke in navedla, da toženi stranki drugi stroški, razen sodne takse niso nastali, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo ugovoru tožene stranke in ob dejstvu, da so tožeči stranki dejansko nastali le stroški zaradi plačila sodne takse v višini 44,00 EUR, drugih stroškov kot jih je navajala tožeča stranka v predlogu za izvršbo (administrativni stroški, stroški izterjatve po ZPreZP-1) in zahtevek tožeče stranke za plačilo izvršilnih stroškov v višini 30,00 EUR kot neutemeljen zavrnilo.

28. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi, in sicer v delu glede plačila v višini 2.729,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2014 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila.

29. Pritožba ni obrazloženo izpodbijala izreka o nadaljnjih stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

30. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane II. in IV. točke izreka zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

31. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): 10.točka drugega odstavka 339.člena ZPP se glasi:“če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo“ Op. št. (2): Člen 450 ZPP se glasi: ”1) Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. 2) Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen). 3) V postopku v sporih majhne vrednosti ni mirovanja postopka.” Op. št. (3): N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba Uradni list, Ljubljana 2009, stran 722. Op. št. (4): Drugi odstavek 454. člena ZPP se glasi: ”Na način iz prejšnjega odstavka sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala.” Op. št. (5): Drugi odstavek 458.člena ZPP se glasi:“Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V novem sojenju ne velja določba drugega odstavka 362. člena tega zakona.