Jedro

Pritožba zmotno navaja, da je izredna odpoved nezakonita, ker je za tožnika, ki je bil sindikalni zaupnik, veljalo posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 112. člena ZDR-1. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, varstvo po citirani zakonski določbi velja le, če predstavnik delavcev ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ne velja pa v primeru kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Če torej delavec ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, soglasje sindikata ni potrebno oziroma pomanjkanje soglasja ne predstavlja ovire za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za samo odpoved. Nasprotno stališče, za katerega se zavzema pritožba, bi predstavniku delavcev že zgolj v primeru odklonitve soglasja sindikata omogočalo popolno zaščito, torej tudi v primerih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga, ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, med katerimi imajo nekatere kršitve tudi znake kaznivega dejanja, zato je pravilen prvostopenjski zaključek, da ni užival varstva pred odpovedjo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2023 ter za reintegracijo tožnika in plačilo reparacije. Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil zaradi aktivnega sindikalnega udejstvovanja deležen slabše obravnave in pritiskov s strani direktorice, ki je le čakala na priložnost, da se znebi tožnika kot sindikalista in invalida. Napačen je zaključek sodišča, da odpoved ni bila povračilni ukrep. Zaslišanje A.A. in B.B. je predlagal z namenom dokazati, da je bila direktorica z njim v sporu zaradi sindikalne dejavnosti. Sodišče je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila odpoved podana iz razlogov, ki so navedeni v njej; gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. V zvezi z očitki, ki se nanašajo na odtujitve izdelkov, niso obrazloženi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine. Napačen je prvostopenjski zaključek o ustrezni konkretizaciji očitkov v odpovedi. Dokazna ocena je pristranska. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi C.C., edine za tožnika obremenilne priče. Spregledalo je priznanje D.D., da je zaradi njenih ravnanj prihajalo do manjkov pršila H., saj ga je stranki po imenu E.E. dajala "čez pult na zaupanje". Napačna je ugotovitev sodišča, da C.C. in ostale toženkine priče niso imele motiva obremeniti tožnika za nekaj, česar ni storil. V zvezi z očitki tatvine artiklov, vpisanih v zvezek dolgov, so obstajala razhajanja o obstoju izrecnih navodil o tem, do kdaj je treba artikle plačati in kako se je to označevalo v zvezku. Tožnik ob prevzemu spornih artiklov ni mogel opraviti izvršitvenega ravnanja odvzema stvari, saj artiklov ni pridobil proti volji toženke, ki je zaposlenim takšno pridobitev omogočala. Ugotovitev, da je vsako leto prihajalo do manjkov, potrjuje, da sistem jemanja in plačevanja artiklov ni bil pregleden. Iztrgan list, ki ga je C.C. našla v pisarni, tožniku ni znan in se ne nanaša na obdobje do 13. 3. 2023. S predloženim računom je izkazal, da je plačal vse artikle, ki jih je vzel. Postranskega pomena je, ali je to plačilo izvedel sam ali ga je zanj izvedla F.F. Varnostna služba je potrdila, da se videoposnetki pri toženki hranijo 40 dni, zato je nemogoče, da se je direktorica z videoposnetkom seznanila šele v tednu po 22. 9. 2023. Dne 2. 10. 2023 ni naknadno vpisal artiklov, ki naj bi jih vzel že prej, temveč je vpisal artikle, ki jih je vzel tisti dan, nato pa naredil seštevek vseh artiklov, ki jih je imel zabeležene še od zadnje akcije. Očitek o naknadnem vpisovanju artiklov za nazaj, s čimer naj bi kršil ustna navodila, tudi če bi bil resničen ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi utemeljevala izredno odpoved. Izpostavlja ugotovitev sodišča, da so morali biti vsi vzeti artikli plačani najkasneje do redne letne inventure v novembru. To pomeni, da je bila zapadlost obveznosti dejansko določena v skrajnem roku do novembra, zato tožnikove obveznosti iz naslova vzetih artiklov v oktobru 2023, ko je prejel izredno odpoved, še niso zapadle v plačilo. Očitki, da naj bi si artikle prisvojil, so tako najmanj preuranjeni. Tudi če bi bili utemeljeni, gre za škodo nekaj sto evrov, kar je za toženko zanemarljiv znesek, zato ni izpolnjen pogoj, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zmotno je stališče, da za tožnika kot sindikalnega zaupnika ne velja varstvo pred odpovedjo, ki ga nudita ZDR-1 in panožna kolektivna pogodba. Sindikat k izredni odpovedi ni podal soglasja, zato je nezakonita. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe ter predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.

6.Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Pritožba zmotno navaja, da je izredna odpoved nezakonita, ker je za tožnika, ki je bil sindikalni zaupnik, veljalo posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 112. člena ZDR-1. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, varstvo po citirani zakonski določbi velja le, če predstavnik delavcev ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ne velja pa v primeru kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.¹ Če torej delavec ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, soglasje sindikata ni potrebno oziroma pomanjkanje soglasja ne predstavlja ovire za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za samo odpoved. Nasprotno stališče, za katerega se zavzema pritožba, bi predstavniku delavcev že zgolj v primeru odklonitve soglasja sindikata omogočalo popolno zaščito, torej tudi v primerih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga, ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, med katerimi imajo nekatere kršitve tudi znake kaznivega dejanja, zato je pravilen prvostopenjski zaključek, da ni užival varstva pred odpovedjo. Tudi imunitete sindikalnega zaupnika, ki jo v 2. točki IV. poglavja nudi Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/1994 s spremembami), ni mogoče razumeti na način, za katerega se zavzema pritožba. Jasno besedilo te določbe niti ne omenja odpovedi pogodbe o zaposlitvi.²

7.S tem, ko sodišče prve stopnje ni pribavilo elektronskih sporočil med toženko in G.G., ni kršilo pravice tožnika do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Z elektronskimi sporočili je tožnik želel dokazati, da je glede strokovne napake, ki mu je očitana v izredni odpovedi, toženka že pred njeno podajo izvedela, da je dejansko šlo za napako v dobavljeni učinkovini in ne za napako tožnika pri zamenjavi učinkovin. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da odpovedni očitek glede strokovne napake ni utemeljen, je navedeni dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben.

8.Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da v izredni odpovedi očitane kršitve niso konkretizirane oziroma da iz opisa kršitev ne izhajajo vsi zakonski znaki tatvine. Kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/2012 s spremembami) stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Milejše kaznivo dejanje (t.i. majhna tatvina) je po drugem odstavku citiranega člena podano, če je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti. Kot kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki imata vse znake kaznivega dejanja, je toženka očitala, da je tožnik 22. 9. 2023 stranki izdal pršilo H. za odrasle, vzel denar, ga spravil v žep in ni izdal računa, ter da je imel na svojem listu dolgov za obdobje od marca do septembra 2023 vpisanih veliko artiklov, ki jih ob zaključku akcije ni plačal niti prenesel, list dolgov pa je uničil, s čimer si je prilastil več izdelkov, ki niso bili plačani in so bili nezakonito prilaščeni. Ni dvoma, da so denar od izdanega zdravila in neplačani artikli tuja premična stvar majhne vrednosti (do 500,00 EUR) in da je šlo za protipraven odvzem brez dovoljenja in volje toženke kot lastnika. Iz navedb v izredni odpovedi, da je tožnik vzeti denar spravil v žep in ni izdal računa, ter da je list dolgov uničil, čeprav artiklov ni plačal niti prenesel, izhaja tudi prilastitveni namen. Ker torej iz opisa kršitve izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja t.i. majhne tatvine, je toženka izpolnila svojo obveznost obrazložiti odpovedni razlog skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1.³ Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da so bile očitane kršitve tudi ustrezno časovno konkretizirane, zato tožnik ni mogel biti v dvomu, katera konkretna ravnanja mu toženka očita oziroma pred čem se brani, kar nenazadnje potrjuje tudi vsebina njegovega pisnega zagovora.

9.Pritožba zmotno uveljavlja, da je glede očitanega neplačila artiklov v marcu 2023 odpoved prepozna, ker naj bi bila podana po izteku šestmesečnega objektivnega roka. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve sodbe glede tega roka pravilno utemeljilo, da teče ves čas, ko je mogoč kazenski pregon. Ker je tožniku v izredni odpovedi očitana kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, je upoštevaje obdobje kazenskega pregona in določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za to kršitev objektivni rok za podajo izredne odpovedi traja šest let in da ga toženka ni prekoračila.

10.Sodišče prve stopnje je pritrdilo odpovednemu očitku, da je tožnik 22. 9. 2023 izdal stranki pršilo za nos H. za odrasle, vzel denar in ga spravil v žep, pri tem pa ni izdal računa. Pritožbeni navedbi, da C.C. očitanega ravnanja ni mogla videti, ker je bila od tožnika oddaljena okoli osem metrov, med njima pa se je tudi nahajal steber, nasprotuje pojasnilo te priče, da je tedaj, ko je tožnik stopil do police za njo, kjer se je nahajalo pršilo H. pršilo, in ga vzel, razdalja med njima znašala manj kot en meter. Ob upoštevanju njene izpovedi, da je bila zaradi predhodnega opozorila D.D. tistega dne še posebej pozorna na tožnikovo opravljanje dela, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dvomilo v resničnost njene nadaljnje izpovedi, da je videla tožnika, da je pršilo vzel (tedaj je bil v njeni neposredni bližini) in ga odnesel stranki. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je neživljenjsko, da bi sodelavka kljub svojim zadolžitvam tožnika spremljala oziroma opazovala pri delu.

11.Tekom svojega zaslišanja je tožnik želel predložiti originalni embalaži pršila za nos za odrasle in za otroke, česar mu sodišče prve stopnje ni dovolilo, saj pred tem v okviru dokaznega bremena (7. člen ZPP) tega dokaza ni niti predlagal niti predložil; to je sodišče pojasnilo že na naroku za glavno obravnavo dne 4. 7. 2024, zato ponovna obrazložitev o tem v izpodbijani sodbi ni bila potrebna, pritožbeni očitek o neobrazloženi zavrnitvi dokaznega predloga pa je neutemeljen. Fotografija pršil za nos, ki jo je priložil pritožbi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pritožbena trditev, da na daleč ni mogoče razlikovati med pršiloma H. za odrasle in za otroke, ni utemeljena. Kot je namreč pojasnila C.C., je prepričana, da je tožnika videla vzeti pršilo za odrasle, ker ju loči, saj je eden svetlo rumen, drugi pa temno rumen, s tožnikom pa sta si bila tedaj, ko ga je vzel s police, čisto zraven - ob tem je pokazala manj kot meter razdalje. Glede na ugotovitve, ki v zvezi s to razdaljo izhajajo tako iz izpovedi C.C. kot tudi iz fotografije lekarne (A20), je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da izvedba ogleda ni bila potrebna.

12.Pravilnost zaznave C.C., da je tožnik vzel pršilo H. za odrasle in ga izročil stranki, denar pa je prejel v žep, potrjuje nenazadnje tudi ugotovljeno dejstvo, da v popoldanski izmeni dne 22. 9. 2023 za ta artikel ni bil izdan račun (izpis prodanih izdelkov oziroma blagajne tožnika). Ne drži pritožbena navedba, da bi ob koncu dneva v zalogi morala manjkati tri pršila. C.C. in D.D. sta izpovedali, da je manjkalo eno pršilo za odrasle (to je tisto, za katerega tožnik ni izdal računa). Za dve pršili, ki sta bili prodani že v dopoldanski izmeni tega dne, pa je bil račun izdan, zatu ju priči utemeljeno nista šteli med manjko. Neuspešno je tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedi D.D., da je stranki po imenu E.E. izdajala pršilo H. na zaupanje brez plačila. Niti iz izpovedi te priče ali drugih izvedenih dokazov niti iz trditev strank, še posebej tožnikovih, namreč ne izhaja, da bi se prav stranka E.E. 22. 9. 2023 nahajala v lekarni in da bi konkreten manjko pršila H. nastal zaradi izdaje le-tega njej. Četudi bi držalo, da je bilo prišolo H. strankam večkrat izdan brez računa, to ne spremeni pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je C.C. obravnavanega dne videla, da je v popoldanski izmeni pršilo H. stranki izdal tožnik.

13.Neutemeljene so obširne navedbe, s katerimi se pritožba zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti drugačno dokazno oceno glede kršitve z dne 22. 9. 2023. Pritožbeno sodišče kljub določenim razhajanjem med izpovedjo C.C. v predkazenskem postopku in v tem sporu nima pomislekov v njeno verodostojnost. Čeprav je v predkazenskem postopku povedala, da predaje denarja stranke ni videla, to po pravilni presoji sodišča prve stopnje samodejno še ne izpodbije verodostojnosti njene izpovedi v tem sporu oziroma ne more vplivati na drugačno odločitev o utemeljenosti očitka, tako kot tudi ne okoliščina, da se ni spomnila, katerega spola je bila stranka, ki ji je tožnik izročil sporno pršilo. Bistveno je namreč, da je tako v tem sporu kot v predkazenskem postopku skladno izpovedala, da je videla tožnika izročiti pršilo in stranko prevzeti pršilo, za katerega ni bil izdan račun (torej izdelek ni bil zaveden kot prodan), kar potrjuje listinski dokaz izpis blagajne tožnika. Poleg tega sta vsebino njene izpovedi (da je tožnik vzel pršilo, da na izpisu prodanih artiklov pršila ni bilo, v zalogi pa je eden manjkal) smiselno potrdili D.D. in F.F., katerima je C.C. po dogodku zaupala, kaj je videla oziroma kaj se je zgodilo. Upoštevaje torej natančno analizo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiv in pravilen prvostopenjski zaključek o dokazanosti očitka z dne 22. 9. 2023.

14.Pritožbeno navajanje, da naj bi priče, ki so izpovedale v korist toženke, po navodilih direktorice obremenile tožnika, predstavlja posplošeno in nedokazano ugibanje, ki po pravilni presoji sodišča prve stopnje nima podlage v izvedenih dokazih. Iz njih izhaja, da so priče predhodno imele dobro osebno in strokovno mnenje o tožniku in do njega niso gojile nobenih zamer, čemur pritrjuje tudi izpoved tožnika, da se je z vsemi sodelavci dobro razumel in bil z njimi v korektnih odnosih. Prvostopenjske presoje pritožba ne uspe ovreči niti s sklicevanjem na H.H. in I.I. Ti sta le splošno izpovedali o slabi klimi v kolektivu ter da sta med zaposlenimi obstajali dve skupini in je ena delala po navodilih direktorice, pri čemer iz njunih izpovedi ne izhaja nič konkretnega, kar bi bilo povezano s tožnikom.

15.Indici glede tožnikovega ravnanja v zvezi z drugimi artikli v preteklosti, ki naj bi jih sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo (in katerih vsebine pritožba niti ne izpodbija), po presoji pritožbenega sodišča za odločitev niso ključni, saj dokazanost obravnavanega očitka izhaja že iz zgoraj navedenih razlogov.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da tožnikovo ravnanje vsebuje znake kaznivega dejanja majhne tatvine in da je ravnal naklepno s prilastitvenim namenom. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je vedel, da mora za vsak prodan artikel izdati račun, prejeti denar pa shraniti v blagajno delodajalca, zato njegovo nasprotno ravnanje nedvomno potrjuje namen protipravne prilastitve. Pritožbena navedba o neobrazloženosti zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine je torej neutemeljena, posledično pa tudi ni podana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da četudi v konkretnem primeru ne bi šlo za ravnanje, ki bi imelo vse zakonske znake kaznivega dejanja, navedeno ravnanje brez dvoma predstavlja naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, konkretno določb 33., 34. in 37. člena ZDR-1 ter IX. člena pogodbe o zaposlitvi, zato je hkrati podan tudi odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

17.Glede nadaljnjega odpovednega očitka, t. j. neplačila vseh artiklov, ki jih je tožnik vzel in vpisal v zvezek dolgov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri toženki vzpostavljen sistem jemanja artiklov za lastno uporabo zaposlenih in njihovega poznejšega plačila temeljil na ustnih navodilih, ki so bila poenotena, jasna in znana vsem. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je delavec moral vzete artikle nemudoma vpisati pod svoje ime v zvezek, jih plačati ob akciji z gotovinskim popustom in tedaj je smel iz zvezka iztrgati list (ali prečrtati posamezne artikle). Če se je izjemoma zgodilo, da delavec kakšnega artikla ob akciji ni plačal, je moral artikel ostati vpisan v zvezku. Pritožba sicer pravilno navaja, da je bil način vpisovanja v zvezek dolgov med zaposlenimi različen (npr. nekateri so vpisovali ime izdelka, drugi le šifro), vendar je sodišče prve stopnje pravilno kot ključno upoštevalo, da se je ne glede na način vpisa vedno dalo razbrati, kateri artikel je bil vzet in v kakšni količini, ter tako preveriti manjkajoče izdelke v zalogi. Neutemeljene so zato obsežne navedbe, s katerimi pritožba zatrjuje nepreglednost in netransparentnost opisanega sistema oziroma poslovanja toženke, ga krivi za nastale manjke ter s tem minimizira ravnanje tožnika. Dejstvo, da je pri toženki prihajalo do manjkov izdelkov (iz kakršnega koli razloga, lahko tudi celo zaradi nepreglednosti ali zastonj izdelkov, ki jih omenja pritožba), namreč za presojo odpovednega razloga ne more biti pomembno. Ne spremeni namreč prvostopenjskih ugotovitev o tožniku očitanih konkretnih ravnanjih, tj. da ob marčevski in septembrski gotovinski akciji ni plačal vseh izdelkov, a je kljub temu list iz zvezka iztrgal in s tem prikazal, kot da jih je plačal, kar pomeni, da je sistem toženke, temelječ na zaupanju, zlorabljal, saj se ni držal navodil, s tem pa si je protipravno prilastil vzete izdelke.

18.Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožniku ni poznan iztrgan list iz zvezka (B25) in da se ta ne nanaša na obdobje pred marčevsko akcijo 13. 3. 2023, saj na njem ni navedenega nobenega datuma. Glede na to, da je bil zraven tega lista, ki ga je C.C. našla v predalu v skupni pisarni, račun z dne 13. 3. 2023 (B25), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ta list predstavlja seznam s strani tožnika vzetih artiklov, ki jih je bilo treba plačati v akciji marca 2023. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da niti ni pomembno, ali je tožnik plačilo izvedel sam, ali pa je vzete artikle zanj poračunala sodelavka F.F., a je iz priloženega videoposnetka nadzorne kamere (B28) vendarle razvidno, da je tožnik tega dne v času akcije prišel v lekarno in sam izdal račun. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi bilo na disku prostora le za omejeno število dni hrambe arhiva videonadzornih kamer, s čimer izpodbija vpogledani posnetek z dne 13. 3. 2023 kot neavtentičen in prirejen. Toženka je trdila, da je bil varnostni službi J. izdan delovni nalog, da ta posnetek shrani, ko je F.F. skupaj s sodelavkami začela ugotavljati nepravilnosti in neplačila s strani tožnika, kar dokazuje delovni nalog z dne 29. 9. 2023 (B58), zato tožnikove navedbe o omejeni hrambi na disku in o nemožnosti, da bi se direktorica toženke s tem videoposnetkom seznanila šele v tednu po 22. 9. 2023, ne morejo držati. Povrh tega pa se navedene trditve toženke štejejo za priznane, saj jih je tožnik prerekal brez navedbe razloga (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožnikove očitke glede odstopanja oziroma zamikov v uri je s sklicevanjem na pojasnila družbe J. utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče prvostopenjskim razlogom nima kaj dodati. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi iztrganega lista s pripadajočim računom in izpovedi prič pravilno zaključilo, da je toženka dokazala, da tožnik ob marčevski akciji 13. 3. 2023 ni plačal vseh predhodno vzetih artiklov. Tožnik, ki je trdil nasprotno, drugega dokaza (npr. računa) ni ponudil in tako ni uspel dokazati, kdaj naj bi plačal še preostalih sedem izdelkov iz iztrganega lista.

19.Prvostopenjskih zaključkov o zakonitosti izredne odpovedi zaradi protipravne prilastitve artiklov pritožba ne omaje z zatrjevanjem, da so morali biti vsi vzeti artikli poravnani ob letni inventuri, zaradi česar oktobra 2023, ko je bila tožniku podana izredna odpoved, njegova obveznost iz naslova vzetih artiklov še ni zapadla v plačilo. Protipravne prilastitve artiklov kot naklepne hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitve z znaki kaznivega dejanja, ki se tožniku očita v izredni odpovedi, ne predstavlja zgolj dejstvo neplačila vzetih izdelkov, temveč je očitana protipravna prilastitev zlasti tudi v tem, da je tožnik iz zvezka dolgov iztrgal list s seznamom vzetih artiklov, s tem pa prikazal, kot da je vse izdelke plačal. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da naknadno poplačilo tožnika v novembru 2023 (po že podani izredni odpovedi) ne pomeni, da se razbremeni očitane protipravne prilastitve izdelkov.

20.Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega očitka glede naknadnega vpisa artiklov v zvezek dolgov dne 2. 10. 2023. Pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da je tožnik vpričo F.F. in K.K. na svojo evidenco dolgovanih artiklov v zvezku dolgov v zgornji desni rob naknadno vpisal prenos artiklov od 11. 9. 2023, in sicer 27 propolisov, 2 švedski grenčici in curaprox 2+1 zobno ščetko. Pritožbenim trditvam, da ni šlo za naknaden vpis artiklov, ki bi jih vzel že prej, ampak za vpis artiklov, ki jih je vzel tega dne, hkrati pa naj bi opravil seštevek vseh artiklov, ki jih je imel zabeležene še od zadnje akcije v septembru, nasprotuje prvostopenjska ugotovitev, da od akcije v septembru v zvezku ni imel vpisanih nobenih artiklov, ker je takrat list iz zvezka iztrgal in ni nobenih izdelkov prenesel v kasnejše obdobje. Četudi bi držala razlaga pritožbe, da je bilo (iz)trganje listov potrebno zato, da so lahko vsi zaposleni v času (le dveurnega) trajanja akcij opravili svoja plačila na blagajnah, to ne spremeni ugotovitve, da tožnik ni takoj napravil novega vpisa za preostale, takrat neplačane artikle, temveč je to storil šele naknadno 2. 10. 2023, kar mu toženka utemeljeno očita kot kršitev njenih ustnih navodil v zvezi s sistemom jemanja in naknadnega plačila izdelkov. Pri tem za presojo kršitve ni bistveno, koliko propolisov je naknadno vpisal, zakaj jih je vzel toliko in zakaj je od K.K. zahteval, da prešteje vso zalogo propolisov. Do pritožbenih navedb o drugem naknadnem vpisu v zvezek dolgov, ki so ga pri toženki odkrili po podaji izredne odpovedi, pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj ta očitek ni predmet odpovedi.

21.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj kršitev šteje kot hujšo ter ali je bila storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Presoja, da je tožnik naklepoma huje kršil dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1), namreč izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev, da je z naknadnim vpisom v zvezek, ki je sledil najavi inventure, želel prikriti svojo preteklo kršitev v zvezi z akcijo 11. 9. 2023, ko dejansko ni plačal vseh vzetih artiklov, z iztrganim listom v zvezku pa je prikazal nasprotno, s čimer je zlorabil zaupanje, na katerem je temeljil sistem jemanja izdelkov in naknadnega plačila pri toženki. V 31. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da vsaka od treh kršitev (torej tatvini in naknadni vpis z dne 2. 10. 2023) sama zase predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti ter s tem resen in utemeljen razlog za izredno odpoved, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki pritožbeno nasprotno stališče zavrača kot neutemeljeno.

22.Prvostopenjski presoji o obstoju pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) pritožba zmotno nasprotuje z navajanjem, da so tožniku zaupanje izkazale D.D., K.K., H.H. in I.I., da je toženka lahko utrpela zgolj minimalno škodo nekaj sto evrov, ter da je tožnik le občasno opravljal blagajniško delo, sąj se je pretežno ukvarjal s pripravo zdravil. Težo izgubljenega zaupanja v tožnika je sodišče prve stopnje presojalo upoštevaje izpoved direktorice, ki je kot ključne lastnosti, zahtevane od farmacevta, opredelila integriteto, etičnost, poštenost in natančnost, tožnik pa je z očitanimi ravnanji ravnal v nasprotju s tem. Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje izgubo zaupanja toženke, ki je pri opravljanju tožnikovega dela, v katerega spada tudi stik z denarjem in z zalogami artiklov, nujno, zato v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1 pretehta nad pritožbeno (splošno) zatrjevano siceršnjo strokovnostjo tožnika pri pripravi najbolj kompleksnih zdravil. Upoštevaje tudi naravo in težo storjenih kršitev, ki so v izpodbijani sodbi pravilno pravno kvalificirane kot hujše kršitve (dve izmed njih kot kršitvi z znaki kaznivega dejanja), ter glede na tožnikov nekritičen odnos do kršitev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče.

23.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da izredna odpoved ni bila povračilni ukrep zaradi sindikalnega dela tožnika. Toženka je dokazala, da jo je podala zaradi ugotovljenih kršitev, in ne zato, da bi se znebila tožnika kot sindikalista. Na mnenje oziroma predvidevanje I.I., ki je izpovedala, da je odpoved verjetno posledica tožnikove sindikalne dejavnosti, sodišče ni vezano, saj je bilo presojo, ali gre za povračilni ukrep, dolžno napraviti na podlagi vseh izvedenih dokazov. Sicer pa iz njene izpovedi celo izhaja, da ne ve, da bi direktorica gojila zamere do tožnika, ker se je ukvarjal s sindikalno dejavnostjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik aktivni sindikalni zaupnik, da se je zavzemal za pravice delavcev (med drugim je z odločitvijo Vrhovnega sodišča dosegel priznanje dneva izrednega dopusta za spremljanje prvošolčka) ter opozarjal na možnosti izboljšav in nepravilnosti, zato ni dvomilo v obstoj določenih razhajanj med njim in direktorico zaradi zastopanja različnih interesov. Takšna življenjsko razumljiva in logična razhajanja v stališčih oziroma interesih tekom dolgoletnega sindikalnega delovanja tožnika pa ne utemeljujejo presoje, da podana izredna odpoved pogodbe predstavlja povračilni ukrep. Iz tožnikovih trditev, ki jih ponavlja v pritožbi, kot tudi iz izvedenih dokazov ne izhaja noben konkreten primer slabše obravnave, pritiskov in onemogočanja sindikalne dejavnosti s strani direktorice, ki bi bil neposredno časovno povezan s podajo izredne odpovedi. Ker zaslišanje A.A. in B.B. ni bilo predlagano o konkretnih sindikalnih aktivnostih tožnika, ki naj bi rezultirale v podaji odpovedi kot povračilnemu ukrepu, temveč je tožnik le splošno navedel, da bosta izpovedali o tem, kakšna je bila njegova sindikalna dejavnost in o tem, da je to zelo motilo direktorico, ju sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo ter je zmoten pritožbeni očitek o vnaprejšnji dokazni oceni in postopkovni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

24.Navedba, da je bil dejanski namen toženke znebiti se tožnika kot invalida, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnik v prvostopenjskem postopku nezakonitosti izredne odpovedi ni utemeljeval z okoliščino, da je invalid oziroma da je zaradi invalidnosti opravljal delo v krajšem delovnem času.

25.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved pravilno štelo za zakonito in tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, krije toženka ne glede na izid postopka sama svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami).

-------------------------------

1Prim. Pdp 196/2020, Pdp 199/2015, VIII Ips 393/2009, VIII Ips 156/2007 idr.

2Odločitev delodajalca, s katero naj bi bil sindikalni zaupnik prerazporejen na drugo delovno mesto ali k drugemu delodajalcu, uvrščen med presežne delavce ali kako drugače postavljen v manj ugoden ali podrejen položaj, je brez pravnega učinka, če sindikat zavoda k njej ne poda pisnega soglasja.

3V primeru odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je odločilnega pomena, da znaki kaznivega dejanja (tudi namen oziroma obarvani naklep) dovolj jasno izhajajo iz opisa okoliščin in dejstev o delavčevem ravnanju (prim. VIII Ips 185/2018).