Jedro

Dejstvo, da je bil tožnik v preteklosti že obravnavan zaradi kaznivega dejanja, kaže na nespoštovanje pravnega reda, to pa predstavlja resno grožnjo javnemu redu in varnosti. Poleg tega tožnik spregleda, da izpodbijana odločba ni utemeljena zgolj na okoliščini iz šeste alineje 68. člena ZTuj-2, temveč na več okoliščinah iz tega člena, ki jih tožnik obrazloženo ne zanika.

Tožnik (in ne policija in tožena stranka!) je tisti, ki lahko brez vsakega odlašanja poskrbi, da bi predmetni postopek hitro stekel in da bi bila omejitev njegovega gibanja čim krajša. Če bi že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pristojnemu organu dal resnične podatke o svojem imenu, priimku in rojstnem datumu ter bi pravilnost le-teh potrdilo Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti, bi bil ta postopek lahko zaključen že bistveno prej, tožnikovo gibanje pa ne bi bilo več omejeno, saj za to ne bi bilo potrebe. Vendar je tožnik ravnal drugače in je skozi različne postopke spreminjal svoje osebne podatke, to pa je posledično privedlo tudi do podaljšanja predmetnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je omejitev tožnikovega gibanja še utemeljena (1. točka izreka) in da ni bilo posebnih stroškov postopka (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve je razvidno, da je policija tožnika prijela 7. 2. 2023, ker ni ni imel listin za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija), hrvaško - slovensko državno mejo pa je prestopil na nedovoljen način. Zaprosil je za mednarodno zaščito, zato je bil nameščen v Azilni dom v Ljubljani. Dne 21. 11. 2023 je vložil že tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je pristojni organ 12. 2. 2024 zavrnil kot očitno neutemeljeno. Tožnik je zoper to odločbo sprožil upravni spor, v katerem je Upravno sodišče s sodbo I U 334/2024 z dne 26. 2. 2024 njegovo tožbo zavrnilo. Navedena sodba je postala pravnomočna in izvršljiva 3. 4. 2024. Tožniku je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območja Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985. Ker te odločbe ni spoštoval, je bil 24. 4. 2024 z odločbo Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Ilirska Bistrica nastanjen v Centru za tujce (v nadaljevanju Center). Gibanje mu je bilo omejeno od 24. 4. 2024 do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. V tem času je podal namero za vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito (prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite), zato je bil 7. 5. 2024 preseljen v Azilni dom v Ljubljani. Dne 4. 11. 2024 so ga policisti PP za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju PPIU) prevzeli v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Ljubljani, saj je bil zanj na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 45176/2024 odpravljen pripor. Tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite je bil 16. 5. 2024 s sklepom zavržen, ta odločitev je postala pravnomočna 27. 8. 2024. Ker tožnika ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države, je bil 4. 11. 2024 z odločbo PPIU do odstranitve iz države znova nastanjen v Centru. Tam je 7. 11. 2024 podal namero za vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je pristojni organ 4. 12. 2024 zavrgel. Ta odločitev je postala pravnomočna 17. 12. 2024, tožnik pa je 31. 12. 2024 ponovno podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, o kateri pristojni organ še ni odločil.

3.Tožena stranka je ugotovila, da je v skladu s prvim odstavkom 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) trimesečno obdobje za potrebe preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja po 78. členu ZTuj-2 začelo teči 24. 4. 2024 in je trajalo do 7. 5. 2024, ko je tožnik podal namero za mednarodno zaščito in je bil zaradi tega nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani. Trimesečno obdobje je znova začelo teči 4. 11. 2024 po njegovi ponovni nastanitvi v Center, saj mu je bilo takrat gibanje ponovno omejeno.

4.Center je toženo stranko obvestil, da tožnik ne sodeluje v postopkih ugotavljanja oziroma potrditve identitete in da zavrača sodelovanje pri izdaji potnega lista za vrnitev v matično državo, s čimer onemogoča izvedbo odstranitve oziroma vračanja v Alžirijo. Obvestil jo je tudi o tem, da je bila tožniku ponujena možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v matični državi, ki ga izvaja EU. Vendar tožnik vračanje v matično državo ali vključitev v projekt dosledno zavrača (nazadnje je to zavrnil 28. 11. 2024), saj je bil v izvorni državi obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja denarja. V postopku je tožnik navedel, da želi oditi v Italijo, v Sloveniji nima urejene možnosti za bivanje, prav tako pa je brez možnosti takojšnje pridobitve dokumentov za vrnitev v matično državo.

5.V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe je tožena stranka izpostavila, da mora policija ob vsaki odrejeni nastanitvi v Centru, ki z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin pomeni omejitev svobode gibanja oziroma pridržanje, dosledno upoštevati načelo sorazmernosti. Tehtati mora ali bi bilo možno postopek odstranitve tujca učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih (milejših) ukrepov v skladu s 15. členom Direktive o vračanju¹ in 81. členom ZTuj-2. Ugotovila je, da tožnik v času ponovne nastanitve v Centru vloge za milejši ukrep ni vložil, niti ni predložil dokazil o morebitnih možnostih bivanja izven Centra. Postopek za izrek milejšega ukrepa prav tako ni bil uveden po uradni dolžnosti, saj obstoji nevarnost pobega. Milejši ukrep se lahko izreče le, če se lahko tudi na tak način zagotovi izvedbo postopka odstranitve tujca iz države. Tožnik pa je z dosedanjim ravnanjem pokazal, da bi se temu skušal izogniti. Okoliščine, ki v skladu z 68. členom ZTuj-2 v konkretnem primeru kažejo na nevarnost pobega vključujejo: navajanje lažnih podatkov ali nesodelovanje v postopku, jasno izraženo namero o nespoštovanju odločbe o vrnitvi in dejstvo, da je bil tožnik v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti.

6.Tožena stranka je glede na vse navedene okoliščine menila, da bi uporaba milejših ukrepov tožniku omogočila pobeg in izogibanje odstranitvi iz države, kar bi bilo v nasprotju z javnim interesom. Iz njene odločbe z 12. 12. 2024 je razvidno, da tožniku nedovoljeno prebivanje ni tuje. Večkrat je zlorabil pravico prosilca med postopki za mednarodno zaščito. Nedovoljeno je zapustil Grčijo, Hrvaško in Slovenijo ter ni čakal na zaključek postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz odgovora Interpola Avstrije je razvidno, da je tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito in da je bil obravnavan zaradi deviantnih dejanj. Dejstvo, da je bil tožnik v preteklosti že obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov, kaže na nespoštovanje pravnega reda, to pa predstavlja resno grožnjo javnemu redu in varnosti. Vsakdo, ki želi prebivati v tuji državi, je dolžan spoštovati njen pravni red. Zavestno kršenje teh pravil nedvomno kaže na nepripravljenost tožnika, da bi se podredil slovenski zakonodaji. Gre za osebo, ki izvršuje kazniva dejanja in prekrške tako na ozemlju Slovenije kot tudi v drugih evropskih državah.

7.Tožena stranka je v obrazložitvi povzela odločbo o nastavitvi, ki jo je 4. 11. 2024 izdala PPIU, iz katere izhaja da tožnik ne izpolnjuje pogojev za določitev milejšega ukrepa, saj nima finančnih sredstev za preživljanje in nima možnosti bivanja izven Centra Njegovo nespoštovanje izreka odločbe in dejstvo, da v roku ni zapustil Slovenije oziroma določenih območij, kaže na to, da nima namena spoštovati odločitev državnih organov. Glede na njegovo večletno prebivanje v Evropi je tožena stranka sklepala, da se želi s pobegom izogniti izročitvi tujim varnostnim organom in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU, kar ni skladno z javnim interesom. Za organizacijo in izvedbo odstranitve je njegova prisotnost v postopku obvezna, zato je odločila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnikove navedbe

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek, podrejeno pa spremembo izpodbijane odločbe tako, da se mu omogoči milejši ukrep javljanja na policijski postaji.

Tožnik v tožbi navaja, da bi morali policija in tožena stranka čim hitreje pridobiti podatke glede njegove identitete, saj bi le tako lahko zagotovili, da bi bila njegova nastanitev v Centru in omejitev gibanja čim krajša. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Center že ob prvi njegovi nastanitvi 26. 4. 2024 Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti zaprosil za pomoč glede potrditve njegove identitete in izdaje potovalnega dokumenta za vrnitev v matično državo. Do izdaje izpodbijane odločbe odgovora še ni bilo, kar pomeni da v obdobju od 26. 4. 2024 do 20. 1. 2025 tožena stranka ni razpolagala s potovalno dokumentacijo. Težko je sklepati ali bo takšno potno listino sploh lahko pridobila in ali bo izročitev v matično državo sploh lahko izvedla. To pa je bistveni namen omejitve gibanja v konkretnem primeru. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka dodatno posredovala pri veleposlaništvu v Budimpešti za pridobitev teh podatkov, prav tako pa ni opredeljeno realno možno pričakovanje uspešne izvedbe zastavljenega cilja odstranitve tožnika. Takšna odločba ni v skladu z namenom ZTuj-2 ter z mednarodnimi standardi varstva človekovih pravic. Poleg tega tožnik v Alžiriji lahko pričakuje soočenje s tveganji nečloveškega ravnanja zaradi pretekle obsodbe.

V tožbi tožnik tudi meni, da tožena stranka izpodbijano odločitev opira na nekonkretizirane ugotovitve njegovega obravnavanja za kazniva dejanja in prekrške, ki jih ni storil. Zatrjuje, da sodeluje z organi, zato ni razlogov za omejitev njegovega gibanja. Trdi, da izpodbijana odločba nima razlogov v zvezi z nujnostjo in sorazmernostjo podaljšanja omejitve gibanja ter da so v njegovem primeru možni milejši ukrepi.

V pripravljalni vlogi tožnik ponavlja dosedanje trditve in dodatno navaja, da bi ga lahko z milejšim ukrepom nastanili v Center, kjer bi počakal na deportacijo. Meni, da njegovo ravnanje, ko ni zapustil Slovenije takrat, ko bi to moral storiti kaže na to, da ni begosumen. Umika dokazni predlog s svojim zaslišanjem, saj meni, da izvedba tega dokaza ni potrebna.

Odgovor na tožbo

Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da iz tožbenih navedb ni razvidno konkretizirano nasprotovanje ugotovitvam izpodbijane odločbe, iz katere so jasno razvidni razlogi, ki onemogočajo uporabo milejšega ukrepa. Tožnik namreč ni prerekal ugotovitev glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito in nespoštovanja prostovoljnega roka za odhod. Iz tožbenih navedb niso razvidna relevantna dejstva, zaradi katerih bi bilo mogoče uporabiti milejši ukrep. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik brez veljavnih dokumentov, zato ni bilo mogoče potrditi njegove identitete. Tožnik tudi ni storil ničesar za ureditev svojega statusa in pridobitev ustreznih dokumentov, kar vse kaže na to, da se ni pripravljen podrediti naloženim obveznostim in da obstaja nevarnost, da se bo želel izogniti vrnitvi v matično državo. Poleg tega niti v tožbi ne trdi, da ima finančna sredstva, s katerimi bi se lahko preživljal oziroma bi imel možnost namestitve izven Centra.

Dokazovanje

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnika A 1 do A 2 in toženke v prilogah B 1-B 19, ki jih v soglasju s strankami ni posebej naštevalo.

Tožnika ni zaslišalo, saj je tožnik ta dokazni predlog umaknil, tožena stranka pa se je s tem strinjala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in na zakonu utemeljeni pa so tudi njeni razlogi. Sodišče se zato sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

15.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je PPIU tožniku z odločbo št. 2255-788/2024/3 z dne 4. 11. 2024 odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru od navedenega datuma od 12.00 ure do tožnikove odstranitve, predaje ali izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Iz okoliščin obravnavane zadeve ne izhaja, da bi bila sporna pravnomočnost te odločbe. Predmet sodne presoje je tako zakonitost odločbe tožene stranke, s katero je pred iztekom 3 mesecev od navedene odreditve omejitve gibanja tožniku, po uradni dolžnosti preverila utemeljenost tega ukrepa (prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2) in ugotovila, da je omejitev tožnikovega gibanja še vedno utemeljena.

Z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: (1) ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2 (prva alineja prvega odstavka 76. člena ZTuj-2); (2) ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom (druga alineja prvega odstavka 76. člena ZTuj-2). Z namenom ugotovitve istovetnosti tujca se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje RS (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, določa 68. člen ZTuj-2, in sicer: (1) navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov (prva alineja); (2) uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršnakoli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov (druga alineja); (3) vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa (tretja alineja); (4) v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja (četrta alineja); (5) jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi (peta alineja); (6) dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (šesta alineja); (7) dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge (sedma alineja).

Okoliščine v 68. členu ZTuj-2 so nanizane primeroma, zato lahko na nevarnost tujčevega pobega, kar je nedoločen pravni pojem, kaže že ena sama (okoliščina). Po presoji tožene stranke je v konkretnem primeru podanih več okoliščin iz 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost pobega: (1) tožnik je v Slovenijo z namenom nedovoljenega prebivanja vstopil brez veljavnih dokumentov za prebivanje in brez vizuma, (2) navajal je lažne podatke, (3) v postopku ni sodeloval, (4) jasno je izrazil namero o nespoštovanju odločbe o vrnitvi, (5) v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, (6) v času bivanja v Sloveniji ni storil ničesar za ureditev svojega statusa, (7) ni si pridobil dokumentov za izkazovanje identitete, (8) ni izkazal namere, da bi si zagotovil lastna sredstva za preživljanje ali rešil stanovanjski problem.

Po presoji sodišča je tožena stranka izkazala obstoj več okoliščin iz 68. člena ZTuj-2 in tudi obrazložila, zakaj je ukrep omejitve gibanja nujen z vidika preprečevanja ogrožanja javnega reda in miru. Dejstvo, da je bil tožnik v preteklosti že obravnavan zaradi kaznivega dejanja, kaže na nespoštovanje pravnega reda, to pa predstavlja resno grožnjo javnemu redu in varnosti. Tožnik posplošeno ugovarja, da se izpodbijana odločitev opira na nekonkretizirane ugotovitve njegovega obravnavanja za kazniva dejanja in prekrške, ki da jih ni storil. Vendar pa konkretno ne pojasni, kakšna je bila potem njegova vloga v kazenskem postopku, ki je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tekel pod opr. št. III K 45176/2024, v katerem mu je bil odpravljen pripor. Poleg tega tožnik spregleda, da izpodbijana odločba ni utemeljena zgolj na okoliščini iz šeste alineje 68. člena ZTuj-2, temveč na več okoliščinah iz tega člena, ki jih tožnik obrazloženo ne zanika.

Neutemeljen in z vidika tega upravnega spora brezpredmeten je tožbeni ugovor, da tožnik v Alžiriji lahko pričakuje soočenje s tveganji nečloveškega ravnanja zaradi pretekle obsodbe. Tožnik s tem v zvezi ne zanika ugotovitve tožene stranke, da je bil v matični državi obsojen zaradi ponarejanja denarja.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2². Pri presoji njene zakonitosti je sodišče upoštevalo izhodišča Ustavnega sodišča v odločbi U-I-75/21-17 z dne 3. 10. 2024.

Tožnik navaja, da bi morali policija in tožena stranka čim hitreje pridobiti podatke glede njegove identitete, saj bi le tako lahko zagotovili, da bi bila njegova nastanitev v Centru in omejitev gibanja čim krajša. Meni, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka dodatno posredovala pri veleposlaništvu v Budimpešti za pridobitev teh podatkov, prav tako pa ni opredeljeno realno možno pričakovanje uspešne izvedbe zastavljenega cilja njegove odstranitve. Sodišče temu tožbenemu ugovoru ne more pritrditi, saj je v prvi vrsti prav tožnik (in ne policija in tožena stranka!) tisti, ki lahko brez vsakega odlašanja poskrbi, da bi predmetni postopek hitro stekel in da bi bila omejitev njegovega gibanja čim krajša. Če bi že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito pristojnemu organu dal resnične podatke o svojem imenu, priimku in rojstnem datumu ter bi pravilnost le-teh potrdilo Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti, bi bil ta postopek lahko zaključen že bistveno prej, tožnikovo gibanje pa ne bi bilo več omejeno, saj za to ne bi bilo potrebe. Vendar je tožnik ravnal drugače in je skozi različne postopke spreminjal svoje osebne podatke, to pa je posledično privedlo tudi do podaljšanja predmetnega postopka. Poleg tega tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno izpostavlja, da je bil tožnik v Centru prvič nastanjen od 24. 4. 2024 do 7. 5. 2024, ko je podal namero za vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito in je bil zato premeščen v azilni dom. Od tega dne dalje torej Center ni imel več pristojnosti za izvajanje postopka pridobitve potovalnega dokumenta za tožnika, s temi aktivnostmi je lahko ponovno pričel šele ob tožnikovi naslednji nastanitvi v centru 4. 11. 2024. Zato ne drži tožbena navedba, da tožena stranka že od aprila 2024 ne uspe pridobiti dokumentov za tožnika.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je policija z namenom čim krajše nastanitve tožnika v Centru zaprosila varnostne organe držav članic Interpola za podatke in potrditev njegove identitete. V okviru doslej izvedenih postopkov je Interpol Atene zaznal ujemanje na podlagi primerjave prstnih odtisov. Po njihovih podatkih gre za osebo z imenom A. A., roj. ... v Alžiriji. To osebo so njihovi varnostni organi obravnavali 7. 8. 2016 zaradi nezakonitega bivanja in prošnje za mednarodno zaščito. Interpol Dunaj je prav tako zaznal ujemanje prstnih odtisov in poročal o osebi z imenom B. B., roj. ... 1986, ki so jo njihovi organi obravnavali zaradi posedovanja in prodaje prepovedanih drog, tatvine ter v postopku povezanem z mednarodno zaščito. Interpol Alžirija je potrdil, da prstni odtisi pripadajo osebi B. B., roj. ... 1986 v Alžiriji. Z namenom da bi bilo tožnikova nastanitev v Centru čim krajša, je Center že ob prvi nastanitvi 26. 4. 2024 Zaprosil veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti za pomoč pri potrditvi njegove identitete in izdaji potovalnega dokumenta za vrnitev v matično državo. Tožnik teh ugotovitev tožene stranke ni izpodbijal.

Iz dejanskih ugotovitev tožene stranke³ je razvidno, da je tožnika policija prijela 7. 2. 2023, saj ni imel listin za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, hrvaško - slovensko državno mejo pa je prestopil na nedovoljen način. Dne 21. 11. 2023 je v Sloveniji vložil tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je pristojni organ 12. 2. 2024 zavrnil kot očitno neutemeljeno. Tožnik je zoper to odločbo sprožil upravni spor, v katerem je Upravno sodišče s sodbo I U 334/2024 z dne 26. 2. 2024 njegovo tožbo zavrnilo. Navedena sodba je postala pravnomočna in izvršljiva 3. 4. 2024. Tožniku je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območja Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985. Ker te odločbe ni spoštoval, je bil 24. 4. 2024 z odločbo PP Ilirska Bistrica nastanjen v Centru, gibanje pa mu je bilo omejeno od 24. 4. 2024 do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. V tem času je podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato je bil 7. 5. 2024 preseljen v Azilni dom v Ljubljani. Dne 4. 11. 2024 ga je PPIU prevzela v Zavodu za prestajanje kazni zapora v Ljubljani, saj je bil zanj na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 45176/2024 odpravljen pripor. Tožena stranka je s sklepom 16. 5. 2024 zavrgla njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ta sklep je sicer postal pravnomočen 27. 8. 2024, ker pa tožnika ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države, je bil 4. 11. 2024 z odločbo PPIU do odstranitve iz države znova nastanjen v Centru. Tožnik je zatem 7. 11. 2024 podal namero za vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, ki ga je pristojni organ 4. 12. 2024 zavrgel, odločitev o tem je postala pravnomočna 17. 12. 2024. Tožnik je nato 31. 12. 2024 ponovno podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, o kateri pristojni organ še ni odločil. Tožnik v postopkih ugotavljanja oziroma potrditve identitete ne sodeluje in zavrača sodelovanje pri izdaji potnega lista za vrnitev v matično državo, s čimer onemogoča izvedbo odstranitve oziroma vračanja v Alžirijo. Zavrnil je tudi možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v matični državi, ki ga izvaja EU.

Tožnik ne prereka ugotovitve v izpodbijani odločbe, da je v postopkih mednarodne zaščite večkrat kontradiktorno navajal kje naj bi imel svoje dokumente ter spreminjal priimek in datum rojstva. V prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 13. 9. 2017 je navedel, da osebne izkaznice nikoli ni imel, potni list pa je iz Srbije poslal prijatelju v Alžirijo. Takrat se je predstavil kot C. C., roj. ...1998. V drugi prošnji 14. 2. 2023 je navedel, da je D. D., roj. ... 1990, ki ima potni list in osebno izkaznico v Alžiriji, kamor ju je vrnil iz Turčije. V tretji prošnji z dne 21. 11. 2023 pa je trdil, da je E. E., roj. ... 1998. Tožba ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je iz predložene dokumentacije razvidno, da se tožnik že več let nahaja na območju EU, vendar si nikoli ni uredil niti svojega statusa niti dokumentov za izkazovanje identitete.

Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedenim ugotovitvam tožene stranke (da ni spoštoval roka za prostovoljni odhod; da je zavrnil možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora; da ni sodeloval v postopku odstranitve; da nima osebnih dokumentov za potrditev svoje identitete ter da nasprotuje vrnitvi v matično državo) saj za to ne zadošča gola in neizkazana navedba "da tožnik sodeluje z organi". Glede na navedeno sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje na to navezujočega se in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takih okoliščinah lahko le na splošno ugotovi, da je nevarnost tožnikovega pobega z vidika 68. člena ZTuj-2 še vedno izkazana.

Glede na navedeno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka tudi z vidika sorazmernosti ukrepa⁴ pravilno ocenila, da je omejitev tožnikovega gibanja še vedno utemeljena in da v obravnavani zadevi ni možno učinkovito uporabili milejših ukrepov, pri čemer je po presoji sodišča treba vzeti v obzir še, da iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno, da ima finančna sredstva za preživljanje in namestitev izven Centra. To po presoji sodišča že samo po sebi nakazuje, da se ne namerava prostovoljno zapustiti in se vrniti v izvorno državo, ampak bo ostal v EU.⁵ Ob takih okoliščinah ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor, da odločba nima razlogov v zvezi s sorazmernostjo ukrepa in da je v obravnavani zadevi možen izrek milejšega ukrepa, ki ga tožnik niti ne opredeli določno.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.