Sklep o popravi pomote ni namenjen spreminjanju strank oz. vzpostavitvi razmerij med drugimi subjekti, kot je bilo odločeno sprva. Posledično tožnik nima prav, ko je naperil tožbo zoper izpodbijano odločbo (v zvezi s sklepom o popravi pomote) šele več kot dva meseca po prejemu izpodbijane odločbe in seznanitvi z njo, sklepa o popravi pomote (v povezavi z izpodbijano odločbo), s katerim je bilo odločeno o njegovi zahtevi za odpravo odmerne odločbe, pa ne napada, čeprav je možnost sodnega varstva imel tudi zoper ta sklep.
I.Tožba se zavrže.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Z izpodbijano odločbo (A2) je toženka zavrnila zahtevo za odpravo odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4236-21389/2019-9 (07-130-35) z dne 3. 7. 2019. Ker je bilo pri tem med drugim tudi v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da je šlo za zahtevo zavezanca A. d.o.o., tožnik pa je toženki predlagal izdajo sklepa o popravi pomote, je toženka s cit. sklepom (A3) izpodbijano odločbo popravila v uvodu, izreku in odredbi za vročitev, in sicer jo je spremenila glede naziva stranke, ki je podala predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, tako da se ta stranka pravilno glasi "B., storitve in trgovina d.o.o., ..., Ljubljana".
2.Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, kakor je bila spremenjena s cit. sklepom, in sodišču predlagal, naj jo odpravi, zadevo pa vrne toženki v ponovni postopek s stroškovno posledico. Uvodoma navaja, da je zahteval izdajo sklepa o popravi pomote iz prej opisanih razlogov, čemur je toženka ugodila in kot stranko postopka pravilno navedla tožnika (pri čemer pa je tudi v popravnem sklepu prišlo do očitne pisne pomote, saj je toženka navedla napačen naslov stranke, kajti tožnikov naslov je ..., Celje). Nadalje pa pojasni, da je njegova tožba pravočasna, saj se rok zanjo šteje šele od vročitve popravnega sklepa, četudi je stališče o tem v teoriji in sodni praksi nekoliko drugačno, v zvezi s čimer tožnik citira sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) I Up 167/2015 in komentar 223. člena v Komentarju Zakona o splošnem upravnem postopku. Vendar pa je tožnikov primer drugačen od prej omenjenega, saj v njegovem primeru ni šlo za popravo pomote v obrazložitvi, ki ne vpliva na procesno pravico vložitve tožbe. V tožnikovem primeru se je izpodbijana odločba sprva nanašala na tretjega tudi v izreku, tožnik pa tožbe zoper takšno odločbo ne bi mogel vložiti, temveč bi jo lahko vložila le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku njene izdaje, kar se izkazuje ravno s predložitvijo izpodbijanega akta. Če bi torej tožnik vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, ki ne bi bila prej popravljena, bi jo sodišče zavrglo. Zato po tožnikovem mnenju tožba ni prepozna, saj je rok zanjo v tožnikovem primeru začel teči šele z vročitvijo sklepa o popravi pomote, ki vsebuje pravilno navedbo oz. firmo stranke. V preostalem pa tožnik podaja navedbe, s katerimi utemeljuje svojo tožbo po vsebini.
3.Toženka je na tožbo odgovorila in sodišču predlagala, naj jo zavrne, o čemer je podala tudi svoje argumente. Obe stranki sta v nadaljevanju sodišču posredovali tudi več pripravljalnih vlog.
4.Po pozivu sodišča, da iz tožbe ni mogoče jasno razbrati, kateri akt tožnik izpodbija, je tožnik sporočil, da je jasno, da izpodbijano odločbo toženke in ne njenega sklepa o popravi pomote. Slednjega je omenil, ker šele branje obeh aktov skupaj omogoča ugotovitev, komu je bila izpodbijana odločba izdana. Zato je tudi bolj podrobno podal svoj tožbeni predlog, in sicer sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, tako da se odpravi izpodbijano odločbo, v zvezi s popravnim sklepom, in se odločanje o zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici vrne toženki v ponovni postopek, vse pa s stroškovno posledico.
5.Tožba je prepozna in jo je treba zavreči.
6.V 2. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je med drugim določeno, da se tožbo zavrže, če je bila tožba vložena prepozno. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 jo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan.
7.Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožnikovemu pooblaščencu vročena 30. 12. 2022. Le‑ta se je nato na toženko obrnil slaba dva tedna kasneje, in sicer s predlogom za popravo pomote z dne 12. 1. 2023 (B1), ki ga je toženka, kot izhaja iz dohodnega žiga na tem dokumentu, prejela 16. 1. 2023. Tožnikov pooblaščenec je v svojem predlogu izpostavil po njegovem mnenju očitne napake glede navedbe stranke in pooblaščenca v uvodu in izreku izpodbijane odločbe ter dodal, da jih je treba popraviti, saj bo zgolj tako tožnik zoper izpodbijano odločbo lahko sprožil upravni spor. Vsled navedenega tožnikovega predloga je toženka naknadno, 20. 2. 2023 izdala sklep o popravi pomote. Iz podatkov na pisemski ovojnici tožbe je razvidno, da je bila tožba v tem upravnem sporu na pošto priporočeno oddana 8. 3. 2023.
8.Po presoji sodišča je tožnikov primer res drugačen od tistega, na katerega se nanašata sklep VSRS I Up 167/2015 in komentar, ki ga citira tožnik. Vendar bistvena razlikovalna okoliščina v primerjavi s tožnikovim primerom ni glede vprašanja, kje v izpodbijani odločbi se napaka nahaja, tj. v izreku ali v obrazložitvi, temveč glede tega, ali sploh gre za očitno napako v smislu 223. člena ZUP. Po stališčih VSRS namreč s popravo naziva in naslova stranke pride do spremembe identitete stranke.
9.V primeru, ki je predmet tega upravnega spora, je toženka z izpodbijano odločbo odločila o zahtevi tretjega, tj. družbe A. d.o.o. Šele s sklepom o popravi pomote pa se je odločitev o zavrnitvi zahteve nanašala na tožnika, pri čemer pa ni šlo za popravo očitne pisne pomote oziroma napake v izpodbijani odločbi, ampak za spremembo stranke, na katero se je nanašala sprva izdana izpodbijana odločba. Vendar pa sklep o popravi pomote ni namenjen spreminjanju strank oz. vzpostavitvi razmerij med drugimi subjekti, kot je bilo odločeno sprva. Posledično pa tožnik nima prav, ko je naperil tožbo zoper izpodbijano odločbo (v zvezi s sklepom o popravi pomote) šele več kot dva meseca po prejemu izpodbijane odločbe in seznanitvi z njo, sklepa o popravi pomote (v povezavi z izpodbijano odločbo), s katerim je bilo odločeno o njegovi zahtevi za odpravo odmerne odločbe, pa ne napada, čeprav je možnost sodnega varstva imel tudi zoper ta sklep, kot to izrecno izhaja tudi iz pouka o pravnem sredstvu v tem sklepu.
10.Kot izhaja iz zgoraj navedenega, tožnik sklepa o popravi pomote ne izpodbija, temveč svojo tožbo v tem upravnem sporu, kot rečeno, naperja zoper izpodbijano odločbo. V tem delu pa mora sodišče preveriti med drugim tudi pravočasnost tako vložene tožbe. Tožnik je svojo zahtevo za odpravo odmerne odločbe vložil kot oseba, ki je davek plačala, tj. oseba s položajem stranke (stranski udeleženec) tega odmernega postopka (v katerem je prvostopenjski davčni organ odmerno odločbo sicer izdal stranki oz. zavezancu A. d.o.o.). Za to, da toženka z izpodbijano odločbo ni odločila o tožnikovi zahtevi za odpravo odmerne odločbe ter ga je s tem izključila iz postopka kot stranko in mu onemogočila udeležbo v postopku z izrednim pravnim sredstvom, je tožnik izvedel s tem, ko je bila izpodbijana odločba vročena njegovemu pooblaščencu, torej 30. 12. 2022. Tožnik bi zato po presoji sodišča lahko odtlej to kršitev po drugem odstavku 17. člena ZUS-1 tudi uveljavljal v upravnem sporu. Vendar pa je tožbo vložil več kot dva meseca kasneje, tj. šele 8. 3. 2023, kar je po izteku zakonskega 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1.
11.Zato je sodišče v okviru predhodnega preizkusa, skladno z določbo 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo moralo zavreči.
12.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
1 To namreč ni relevantno - prim. VSRS sklep I Up 182/2019, tč. 10.
2 VSRS sklep I Up 79/2020, tč. 10.
3 Op. sodišča: Ta družba sicer zahteve za odpravo odmerne odločbe sploh ni podala, kar bi utegnilo kazati na ničnost izpodbijane odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP; sodišče na ničnost sicer pazi po uradni dolžnosti, vendar ob predpogoju pravočasno vložene tožbe (68. člen ZUS-1), ta pravočasnost pa bo predmet sodne presoje v nadaljevanju, zaradi česar se sodišče na tem mestu do morebitne ničnosti izpodbijane odločbe ne opredeljuje.
4 VSRS sklep I Up 79/2020, tč. 10.
5 Kar je skladno z naziranji VSRS - prim prav tam, tč. 11.
6 Drugače kot tožnik v zadevi I Up 79/2020.
7 Tako tudi napotki VSRS v prav tam, tč. 12.