Jedro

Pravdni stranki sta prejeli vsa potrebna opozorila o omejenih možnostih podajanja navedb in dokaznih predlogov v sporu majhne vrednosti v postopku, ki se je pričel pred uveljavitvijo ZPP-D. Možnost enega odgovora na nasprotnikove trditve sta izčrpali že do prve glavne obravnave. Z uveljavitvijo novele ZPP-D se relevantna pravna določila iz členov 450 do 453 ZPP niso spremenila. Zato nista bili v slabšem položaju, kot če bi bila tožba vložena že po novem zakonu.

Ker ne gre za procesni položaj iz 5. odstavka 130. člena ZPP-D, po katerem je sodišče dolžno opozoriti stranke na procesne značilnosti spora majhne vrednosti, če se je v takega spor spremenil zaradi spremenjene mejne vrednosti spora, novo opozorilo in rok za podajo novih pripravljalnih vlog za odgovor na trditve nasprotnih strank ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep istega sodišča za izdajo plačilnega naloga, opr. št. I Pl 875/2003 z dne 16.5.2003, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči 78.783,10 SIT (zdaj 328,75 EUR) s pripadajočimi obrestmi in stroški v višini 11.700,00 SIT (48,82 EUR) s pripadki. Toženi stranki je naložilo še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 0,44 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zavzema se za spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilo pravdnih stroškov s strani tožeče stranke, ali vsaj za razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje.

Opozarja, da se v tej zadevi uporabljajo pravila novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/09). Prvemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ker ni upoštevalo vseh njenih pripravljalnih vlog. Pritožnik je bil upravičen vložiti še pripravljalni spis z dne 2. (3.)10.2008. Sodišče bi se moralo potruditi za ugotovitev dejanskega stanja in materialne resnice in upoštevati vsa dejstva in dokazne predloge v njej. Ker tega ni storilo, mu je onemogočilo sodelovanje v postopku, kršilo njegove temeljne ustavne svoboščine in pravice in neutemeljeno favoriziralo tožečo stranko kot močnejšo stranko. Nadaljnjo absolutno bistveno procesno kršitev vidi v zanj pavšalni in nekonkretizirani obrazložitvi glede neupoštevanja prepoznih dokaznih predlogov. Sodbe se ne da preizkusiti. Za pravilno odločitev bi bilo treba izvesti vse dokaze. Navaja, da ni bil povzročitelj nezgode. Sodišču očita, da kljub njegovim trditvam in dokaznim predlogom tega ugovora ni upoštevalo, da je odločilo v nasprotju z ugotovitvijo, da ni bil pod vplivom alkohola in da se ni izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, da je napačno kot nesporna dejstva štelo potek prometne nezgode in neuspešno opravljeni preizkus alkoholiziranosti. Nesporno je le, da je bil pritožnik večkrat podvržen poskusom za preizkus alkoholiziranosti. Zanj so bili vsi opravljeni preizkusi uspešni. Navodila policistov je upošteval. Tega nihče ni omajal. Sodišče ni upoštevalo, da je zahteval izvedbo strokovnega pregleda, a je bil zavrnjen in ga je nato opravil sam. V času nezgode je bil trezen, kar je potrjeno z izvedencem dr. E.. Zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Ni sprejemljivo sklicevanje na drugo sodno odločbo (opr. št. I Cp 3241/2007). Ne gre za avtomatizem, pač za specifično zadevo, ki terja posebno obravnavo vključno z vprašanjem odgovornosti povzročitelja nezgode. Ne soglaša s podano pravno podlago, uporabljeno za odločitev, nadalje sodišču očita pristranost in favoriziranje tožeče stranke. Konkretizira opravljeno dokazno oceno, ki da ni celovita, je brez pravne podlage in brez razlogov. Ponavlja, da so kršene njegove temeljne ustavne svoboščine in človekove pravice.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče jo je presodilo v okviru razlogov, podanih v pritožbi, in tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08).

V obravnavani zadevi tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev v višini 78.783,10 SIT (zdaj 328,75 EUR). Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča gre za spor majhne vrednosti, za katerega veljajo posebna procesna pravila, urejena v 30. poglavju ZPP. Postopek se je pričel pred uveljavitvijo zadnje novele zakona - ZPP-D, ki je spremenila mejni znesek za spore majhne vrednosti od prejšnjega 834,59 EUR na 2.000,00 EUR (1. odstavek 443. člena ZPP). Prinesel je še nekaj drugih novosti v zvezi s posledicami opustitve odgovora na tožbo (453a. člen ZPP), s širitvijo možnosti odločanja brez glavne obravnave, ostrejšimi sankcijami za odsotnost z glavne obravnave, kadar se ta opravi, in o načinu odločanja v pritožbenem postopku. Že do spremembe novele uveljavljana primarna načela ekonomičnosti in pospešitve postopka s poudarjenim načelom pisnosti in omejenim načelom materialne resnice so ostala nespremenjena, oziroma v določenih delih poostrena. Po uveljavljanih stališčih sodne prakse morajo biti stranke z omejitvami svojih procesnih pravic, povezanimi s temi načeli, seznanjene, drugače postopka ni mogoče voditi po določbah o postopku o sporih majhnih vrednosti.

V obravnavani zadevi pred uveljavitvijo ZPP-D (1.10.2008) na prvi stopnji še ni bila izdana odločba. Pritožbi je treba pritrditi, da se je moral zato postopek nadaljevati po določbah ZPP-D (1. odstavek 130. člena ZPP-D). Vendar to ne pomeni, da bi se moral začeti znova, z vsemi potrebnimi opozorili na procesne posebnosti, za kar se smiselno zavzema pritožnik s trditvijo, da bi moralo prvo sodišče pri odločanju upoštevati tudi trditveno podlago, ki jo je ponudil v svoji (sicer v tretji) pripravljalni vlogi z dne 2.10.2008 (red. št. 38), podani že po prvi glavni obravnavi (opravljena 12.3.2008).

Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je prvo sodišče vodilo postopek pravilno in skladno s procesnimi določili o sporu majhne vrednosti tako pred spremembo ZPP kot v nadaljevanju. Z neupoštevanjem navedene pripravljalne vloge tožene stranke ni v ničemer prekršilo določb 30. člena ZPP.

Postopek se je začel z mandatno tožbo. Tožeča stranka je v njej trdila in dokazovala, da je toženec dne 11.11.2000 v Ljubljani povzročil prometno nesrečo, da je sama poravnala oškodovancu zahtevano premoženjsko škodo in da terja njeno povrnitev s pripadki od toženca na podlagi regresne pravice zaradi njegovega izmika preiskavi alkoholiziranosti po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: Splošni pogoji) in Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP). S tem je skladno s 432. členom ZPP že podala trditveno in dokazno podlago, ki ustreza vsebini tožbe po 180. členu ZPP. Po izdaji sklepa o plačilnem nalogu se je tožena stranka v obrazloženem ugovoru (435. člen ZPP), ki je ustrezal odgovoru na tožbo, branila le v smeri izgube zavarovalnih pravic. Očitek izmika preiskavi alkoholiziranosti je izpodbijala s sklicevanjem na dne 11.11.2000 opravljeno alkoholimetrično analizo, po kateri niti v krvi niti v urinu ni imela sledi alkohola. To je dokazovala z listino o opravljeni preiskavi. Tožbeni trditvi, da je povzročil prometno nesrečo, toženec ni ugovarjal. Še pred prvim narokom je prvo sodišče pisno pozvalo tožečo stranko (red. št. 13) k vložitvi pripravljalne vloge in z vsemi potrebnimi opozorili na posebnosti postopka v zvezi z navajanjem novih dejstev in dokazov v sporih majhne vrednosti: na pisnost postopka (1. odstavek 450. člena ZPP), na omejeno možnost navajanja dejstev in dokazov - le v tožbi oz. v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), na možnost odgovora na tako podane nasprotnikove navedbe le še v eni pripravljalni vlogi vsake stranke (452. člen ZPP) in o neupoštevanju dejstev ter dokazov, ki bi jih stranki navajali v drugih vlogah (453. člen ZPP). Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi svojo trditveno podlago dopolnila s podrobnejšimi navedbami o poteku nesreče in toženčevi odgovornosti zanjo, o domnevi njegove alkoholiziranosti po Splošnih pogojih ter odgovorila na njegove trditve o opravljeni alkoholimetrični analizi. Ob vročitvi navedene vloge tožencu je sodišče tudi tega pisno pozvalo k podaji odgovora nanjo (poziv z dne 22.3.2005) in mu hkrati podalo vsa potrebna opozorila na posebnosti postopka v smislu členov 450 do 454. člena ZPP. Tožena stranka je nato v svoji pripravljalni vlogi vztrajala le pri ugovoru, da se ni izmaknila preizkusu alkoholiziranosti in trdila, da preizkusov ni mogla opraviti iz medicinskih razlogov, kar je dokazovala z izvedencem medicinske stroke. Na trditve tožeče stranke o poteku nesreče in o tem, da je bil toženec njen povzročitelj, tudi tokrat ni podala nobenega odgovora.

Prva glavna obravnava je bila razpisana in opravljena 12.3.2008. Vabilo (red. št. 19) je ponovno vsebovalo vsa potrebna opozorila o posebnostih postopka v sporu majhne vrednosti in o podajanju trditev in dokaznih predlogov strank, kot zahteva 456. člen ZPP.

Tako se izkaže, da sta pravdni stranki prejeli vsa potrebna opozorila o omejenih možnostih podajanja navedb in dokaznih predlogov v sporu majhne vrednosti v postopku, ki se je pričel pred uveljavitvijo ZPP. Možnost enega odgovora na nasprotnikove trditve sta izčrpali že do glavne obravnave dne 12.3.2008. Z uveljavitvijo novele ZPP-D (1.10.2008) se relevantna pravna določila iz 450. do 453. člena ZPP, na katera sta bili pravilno opozorjeni, niso spremenila. Zato nista bili nič v slabšem položaju, kot če bi bila tožba vložena že po novem zakonu. V okviru že podane trditvene in dokazne podlage strank je bilo treba po uveljavitvi ZPP-D postopek le še dokončati po novih pravilih (1. odstavek 130. člena ZPP-D). Ker ne gre za procesni položaj iz 5. odstavka 130. člena ZPP-D, po katerem je sodišče dolžno opozoriti stranke na procesne značilnosti spora majhne vrednosti, če se je v takega spor spremenil zaradi spremenjene mejne vrednosti spora, novo opozorilo in rok za podajo novih pripravljalnih vlog za odgovor na trditve nasprotnih strank nista bila potrebna.

Pripravljalna vloga z dne 2.10.2008, na katero opozarja pritožnik, je bila po povedanem neupoštevna (člen 453. ZPP), kot je pravilno ocenilo tudi prvo sodišče in je pri svojem odločanju ni upoštevalo. Do prepoznih navedb in dokaznih predlogov glede toženčeve odgovornosti za nastalo nesrečo, prvič ponujenih v tej vlogi, se mu ni bilo treba opredeljevati. Tudi dejanskega stanja o tem ni bilo treba ugotavljati in so vsa pritožbena naziranja v smeri dolžnosti sodišča za popolno ugotovitev materialne resnice in dejanskega stanja odveč. Prav tako prepozno podanih dokaznih predlogov (ki jih tudi pritožba ne konkretizira) sodišču ni bilo treba podrobneje konkretizirati. Vezano je bilo namreč le na pravočasno podano trditveno in dokazno podlago strank in le v tem obsegu je bilo dolžno obrazložiti posamezne zavrnjene dokazne predloge. To pa je tudi storilo. Razlogi sodbe na l. št. 67 so zadosti jasni, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. V njej ni očitane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke ZPP, pa tudi smiselno zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka ZPP ne (kršitev načela kontradiktornosti).

Za to kršitev gre tudi takrat, kadar je prekršeno ustavno načelo enakosti stranke pred sodiščem. Če pritožba meri nanjo, ko zatrjuje poseg v svoje temeljne ustavne pravice in svoboščine, pritožbeno sodišče odgovarja, da ga ne najde. Procesni položaj tožeče stranke ni bil v ničemer privilegiran. Tožena stranka je imela namreč enake možnosti za podajanje navedb in dokazov zanje kot tožeča. Na trditve tožeče stranke je (upoštevno) odgovorila dvakrat, pa možnosti za odgovor na tožbene trditve, ki so zdaj v pritožbi zanjo sporne (potek nesreče, odgovornost zanjo) ni pravočasno izkoristila. Zato v pritožbi tudi ne more uspeti z očitki, da je o nespornih dejstvih odločeno v nasprotju s podatki spisa (kršitev iz 15. točke 2. odstavka ZPP). Ugotovitev prvega sodišča, da ta dejstva niso bila sporna, je pravilna. Če stranka določenim trditvam nasprotne stranke (obrazloženo) ne ugovarja, se šteje, da jih priznava. Kot že rečeno, je bila tožena stranka tako kot tožeča stranka na nedovoljenost novot pravočasno in popolno opozorjena. Zato ni osnove ne za očitek o kršitvah ustavnega načela enakega obravnavanja strank ne o absolutni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s to kršitvijo je treba dodati, da tudi če bi bila v resnici storjena (pa ni), jo pritožnik uveljavlja prepozno. O zavrnitvi neizvedenih dokazov je bil namreč obveščen že na zadnji glavni obravnavi (primerjaj red. št. 40). Takrat temu ni ugovarjal, pa bi moral, če bi si hotel zagotoviti pritožbeni preizkus (286b. člen ZPP). Ker tega ni storil in tega tudi ne opraviči, ne gre pa za kršitev, na katero bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, so pritožbene navedbe v tej smeri nedovoljena in neupoštevna pritožbena novota.

V sporu majhne vrednosti je pritožbeni preizkus ožji kot v rednem postopku. Pritožbena razloga sta le dva: zaradi bistvenih kršil pravil pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi relativnih bistvenih procesnih kršitev (458. člen ZPP). Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvo sodišče. Pritožnik tako ne more uspeti z navedbami, da ni bil povzročitelj prometne nesreče, kako je do nje prišlo, da ni bil pod vplivom alkohola, da se ni izmikal preiskavi alkoholiziranosti, o načinu opravljanja preizkusa in o ravnanju policistov o tem (izpodbijanje dejanskih ugotovitev prvega sodišča). Tudi kritika izdelave dokazne ocene prvega sodišča, grajena na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, je neupoštevna, ker pomeni relativno bistveno kršitev pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki v tem pritožbenem preizkusu ni upoštevna.

Odločitev prvega sodišča je pravilna. Na podlagi procesnega gradiva in v okviru pravočasne podane trditve dokazne podlage strank, ko ugovorov toženca glede odgovornosti za nesrečo ni bilo, je pravilno presojalo le okoliščine o zatrjevani toženčevi kršitvi zavarovalne pogodbe (izmaknitvi preiskavi alkoholiziranosti), kot podlagi za povračilni (regresni zahtevek), ki ga je tožeča stranka vtoževala, sklicujoč se na materialnopravna določila Splošnih pogojev in ZOZP. Ugotovilo je, da toženec kljub večkratnemu poskusu niti pravilno (v skladu z navodili proizvajalca) opravil preizkusa alkoholiziranosti, da se je z rezultatom preizkusa in ugotovitvami policistov o tem strinjal, kar je podpisal zapisnik o preizkusu, da ni dokazal trditev o napaki na aparatu, nepravilnem merjenju, niti o medicinskih razlogih za neuspešne poskuse. V zvezi z njegovimi ugovori pa je ugotovilo, da je sam opravil in preskrbel alkoholimetrično analizo, po kateri v času opravljanja analize v njegovi krvi in urinu ni bilo zaznati prisotnosti alkohola, vendar je bila ta opravljena šele pet ur po nesreči in podatki o njegovem stanju ob nesreči niso bili upoštevni.

Tako njegovo ravnanje je ocenilo kot kršitev zavarovalne pogodbe in zahtevku na podlagi 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev in 7. člena ZOZP ugodilo. Po navedenih pravnih določilih ima namreč tožeča stranka kot zavarovalnica, ki je oškodovancu poravnala škodo, v primerih, ki jih določa zakon ali zavarovalni pogoji, od zavarovanca oz. odgovorne osebe pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški.

Pritožbeno sodišče v dokazni oceni ne najde smiselno zatrjevane protispisnosti (procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), kot jo skuša s sklicevanjem na izvedeniško mnenje dr. E. prikazati pritožba. Sodišče se je v celoti sklicevalo na njegove ugotovitve in na tej osnovi tudi pravilno ocenilo, da je bila alkoholimetrična analiza glede na pogodbena pravila opravljena prepozno. Razlogi o tem na list. št. 68 so tudi dovolj jasni, popolni in razumljivi, da jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in ne najde zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev pa je tudi v pravnem pogledu pravilna. Okoliščina, ali je bil toženec dejansko trezen, kot ponavlja v pritožbi, ni relevantna. Odločilno je, ali mu je uspelo ovreči domnevo o njegovi alkoholiziranosti iz točke 3c. 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Pritožbeno sodišče se strinja s prvim, da mu to ni uspelo. Njegovih neuspelih preizkusov alkoholiziranosti, priznanja, da jih ni bil pripravljen opraviti po navodilih proizvajalca (podpis zapisnika policije s tako ugotovitvijo) in zapoznelega (čeprav samoiniciativnega) iskanja alkoholimetrične analize, ki o njegovem stanju v času nesreče kot relevantnem obdobju, ne more nuditi zanesljive opore, ni mogoče razumeti drugače, kot da je šlo za zavestno oz. namerno in hoteno izmikanje preiskavi o njegovi alkoholiziranosti oz. onemogočanje ugotavljanja prisotnosti alkohola v krvi v trenutku nastanka prometne nesreče, za kar ni bilo opravičila ne v njegovem zdravstvenem stanju ne v napakah aparata ali ravnanju policistov. To pa je podlaga za uporabo točke 3c 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev, zaradi katere ima tožeča stranka na podlagi 3. odstavka istega člena Splošnih pogojev in 7. člena ZOZP pravico do regresnega zahtevka.

Po ugotovitvah vseh pravno relevantnih okoliščin v konkretnem primeru je prvo sodišče tako povsem pravilno uporabilo materialno pravo in o stvari pravilno odločilo. S sklicevanjem na druge sodne odločbe v podobnih primerih je le podkrepilo (pravilnost) svojega stališča in so pritožbeni očitki o avtomatizmu brez dejanske izvedbe dokazov povsem odveč in neutemeljeni.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi tisti ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena in v zvezi s 5. odstavkom 458. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.