Jedro

V zvezi z očitanima kaznivima dejanjema nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 ni podan element ustrezne oblike krivde, tj. naklep. Že zaradi tega je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Notranji revizor je sicer ugotovil, da se mesečni stroški za adaptirane prostore, kjer se čiščenje ni izvajalo, niso ustrezno korigirali in zmanjšali, a je ob tem tožencu predlagal sprejem organizacijskega navodila za natančno definiranje pristojnosti in odgovornosti vseh, ki so odgovorni za izvajanje storitev skladno s pogodbenimi določili. Glede na take ugotovitve notranjega revizorja je pravilen zaključek, da dolžnost preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja ni bila določno prenesena na tožnika. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na tožnikovo seznanjenost z izvedbo adaptacijskih del in potrebno zmanjšanje vrednosti storitve za prostore, v katerih se čiščenje ni izvajalo, saj ob odsotnosti izrecne naložitve te dolžnosti tožniku to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva. Tožnik s svojimi ravnanji in opustitvami dolžne skrbnosti ni povzročil škode ali kako drugače povzročal ali omogočal nezakonite ali nenamenske porabe javnih sredstev. Nastanek škode je pri očitanih kaznivih dejanjih objektivni pogoj kaznivosti.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni samovoljno in samoiniciativno odločal o povišanju cen storitev čiščenja niti o številu zaposlenih pri izvajanju storitve čiščenja, za katere se je upošteval dvig minimalne plače. Med znake kaznivega dejanja se namreč šteje tudi delavčev subjektivni odnos (krivda), ki se v KZ-1 zahteva za storitev določenega kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 mora biti podana ustrezna stopnja krivde, tj. naklep. Da bi mu bilo mogoče očitati naklep, bi se moral zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev oziroma nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti ali opustiti. Tožniku tega ni mogoče očitati, saj se je pred pripravo in parafiranjem dodatkov usklajeval oziroma posvetoval z ostalimi zaposlenimi (in nadrejenimi) in si pridobival ustrezne informacije. Naklepnega ravnanja mu ni mogoče očitati pri potrjevanju računov, saj ta tožnikova obveznost niti ni bila ustrezno konkretizirana. Tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati niti t. i. eventualnega naklepa, ki pa tudi sicer za kaznivo dejanje iz 257.a členu KZ-1 ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 9. 2021, ki jo je toženec 4. 6. 2022 vročil tožniku (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri tožencu na podlagi navedene pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (4. 6. 2022) dalje do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga za to obdobje prijavi v obvezna socialna zavarovanja iz delovnega razmerja, mu obračuna zapadle mesečne plače v bruto višini 2.974,68 EUR ter izplača plačo v pripadajočih mesečnih neto zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečnega neto zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške v višini 1.332,75 EUR in je tudi zavezanec za plačilo sodne takse (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Graja zavrnitev izvedbe dokaza z branjem prepisa zvočnega posnetka naroka v zadevi Pd 325/2022 tožnikove sodelavke, zaposlene v isti organizacijski enoti, s katerim je dokazoval nasprotujoče si izjave prič ter tožnika v obeh postopkih. Sodišču prve stopnje očita, da je dopustilo listinske dokaze tožnika, čeprav je z njimi razpolagal že pred prvim narokom, s predlogom za zaslišanje priče dr. A. A., ki ga je kasneje umaknil, pa zavlačeval. Navaja, da obstajajo med posameznimi deli sodbe vsebinska nasprotja; pri vprašanju pravočasnosti izredne odpovedi namreč sodišče najprej ugotovi, da je odpoved pravočasna, saj se očita kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, po drugi strani pa ugotovi, da elementi kaznivega dejanja niso izkazani. Nasprotje zatrjuje tudi med ugotovitvijo, da je vsebinska kontrola računov v pristojnosti oddelka nabave nezdravstvenega materiala in storitev, ki ga je vodil tožnik, in ugotovitvijo, da obveznost tožnika ni bila natančno definirana. Ugotovitev, da ni dokazal nastanka in obsega škode, po njegovem mnenju ni v skladu z listinami v spisu. Meni, da so med zaključki sodišča prve stopnje in izpovedmi prič, na katere se to sklicuje, očitna razhajanja. Zmotna je ugotovitev, da niso podani elementi kaznivega dejanja; sodišče prve stopnje bi moralo presoditi, ali so izpolnjeni znaki drugega kaznivega dejanja. Zgrešena je argumentacija sodišča, da iz poročila revizorja izhaja, da toženec ni določno prenesel dolžnosti preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja na tožnika, ki mu posledično ni mogoče očitati naklepne opustitve te dolžnosti. Sklicuje se na izpoved tožnika, da je vedel, da so se v določenih prostorih izvajala adaptacijska dela, zato se jih ni čistilo. Tožnik je vedel za določilo 3. člena Pogodbe o čiščenju, po katerem se mora vrednost računa zmanjšati v primeru neizvajanja čiščenja prostorov v adaptaciji. Nasprotuje zaključkoma, da potek adaptacijskih del še ne pomeni, da se storitev čiščenja ni izvajala, in da so se opravljala tudi dodatna čiščenja. Trdi, da ima ravnanje tožnika elemente eventualnega naklepa. Glede dodatka št. 1 je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se je tožnik obrnil na pravno službo, ki je podala pozitivno mnenje, saj pravna svetovalka B. B. ni podala mnenja, ali se sme dodatek skleniti pred potekom enega leta trajanja pogodbe, pač pa mnenje glede vprašanja, ali se lahko sklene dodatek zaradi spremembe minimalne plače. Nasprotuje ugotovitvi, da 16. člen Pogodbe o čiščenju omogoča spremembo višine cene storitve zaradi spremembe minimalne plače pred potekom prvega leta trajanja pogodbe, saj je v pogodbi določeno, da je cena storitve prvo leto fiksna. Pravna svetovalka ni podala mnenja niti o številu delavcev, ki se lahko upoštevajo za izračun učinka spremembe minimalne plače. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da minimalno število 113 delavcev predstavlja spodnjo mejo dnevno prisotnih delavcev. Poudarja, da je minimalno število zaposlenih osnova za izračun stroška plače in posledično cene izvajalca. S pristankom na uskladitev cene storitve zaradi spremembe minimalne plače za več kot 113 dnevno prisotnih delavcev pri čistilnem servisu, je tožnik kršil 4. člen ZJN-3. Zmoten je zaključek, da je do sklenitve dodatkov prišlo zaradi "predpostavljenega odstopa od pogodbe". Nepravilno je ugotovljeno, da so bile pravnica, finančnica in mag. C. C. v sklopu svojih pristojnosti zadolžene in odgovorne za preverjanje upravičenosti zahtevka izvajalca za zvišanje cene storitve. Glede potrjevanja računov se sklicuje na kršitev internih pravil in navodil, glede sklepanja aneksov pa na kršitev 4. in 95. člena ZJN-3. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do očitka kršitve ob sklenitvi dodatka št. 3 in je spregledalo, da se tožniku v pisni obdolžitvi očita sklepanje dodatkov od 1-10. Sodišču prve stopnje očita, da je z odločitvijo o reintegraciji tožnika zmotno uporabilo 118. člen ZDR-1, saj zaradi porušenega zaupanja nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Med postopkom je zatrjevala, da potrebe po delu tožnika nima več, to je potrdil tudi direktor. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotovilo obstoja elementov kaznivega dejanja niti ni v zvezi z vsebinsko kontrolo računov ugotovilo odgovornosti tožnika, kot hoče prikazati pritožba. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa ob očitku zmotne presoje izvedenih dokazov, kar s pritožbenimi navedbami, da ugotovitve sodišča o nastanku in obsegu škode niso skladne z listinsko dokumentacijo, uveljavlja toženec.

8. Z zavrnitvijo dokaznega predloga toženca za branje prepisa zvočnega posnetka naroka v zadevi Pd 325/2022 sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izvedba tega dokaza ni pravno pomembna, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev, da dokazni predlog zavrne, tudi ustrezno obrazložilo.

9. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen na delovnem mestu ''vodja III'' za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 9. 2021. Toženec je tožniku 28. 5. 2022 vročil pisno seznanitev z očitanimi kršitvami, mu omogočil zagovor v zvezi s temi očitanimi kršitvami in nato 3. 6. 2022 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Očital mu je, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) in oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 (odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1) ter, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 prepozna, zato je v nadaljevanju presojalo le zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Toženec je tožniku v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očital, da je kot vodja oddelka nabave nezdravstvenega materiala in storitev potrdil in podpisal mesečne račune za storitev čiščenja, s čimer naj bi omogočil, da je toženec izvajalcu čiščenja plačal storitve čiščenja za prostore, ki so predmet gradbenih posegov in adaptacij in se v njih čiščenje ni izvajalo; da je sodeloval pri pripravi in parafiral dodatke 1-10 k Pogodbi o čiščenju, s katerimi se je povišanje minimalne plače odrazilo na povišanju stroška čiščenja, vendar ne obračunano za 113, pač pa za 129 zaposlenih pri izvajalcu storitev čiščenja, čeprav je bilo v javnem naročilu specificirano, da se storitev čiščenja izvaja z najmanj 113 pri izvajalcu zaposlenimi delavci; in da je sodeloval pri pripravi in parafiral dodatek št. 1 k Pogodbi o čiščenju, s katerim je pristal na povišanje storitev čiščenja zaradi povišanja minimalne plače še pred potekom prvega leta od sklenitve pogodbe o čiščenju, čeprav je bila za prvo leto njenega trajanja dogovorjena fiksna cena.

12. Pritožba zmotno uveljavlja, da bi se sodišče prve stopnje moralo po vsebini opredeliti do očitka kršitve ob sklenitvi dodatka št. 3 (parafiranje dodatka št. 3 k Pogodbi o čiščenju, tj. vključitev povprečnega dodatka za delovno dobo, delo ob nedeljah in praznikih, ...), ta očitek namreč ni bil zajet v pisni seznanitvi, zato tožniku v zvezi z njim ni bila zagotovljena pravica do zagovora. Povsem splošen očitek, da je tožnik opustil svojo dolžnost s sodelovanjem pri pripravi in parafiranju dodatkov št. 1 do 10, pa ne zadostuje za vsebinsko seznanitev s to kršitvijo, ki je bila nato vključena v izredno odpoved, torej tožniku zagovor v zvezi z njo ni bil omogočen.

13. V zvezi z ostalimi očitki iz izredne odpovedi, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo po vsebini, je pravilno ugotovilo, da v zvezi z očitanima kaznivima dejanjema nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 ni podan element ustrezne oblike krivde, tj. naklep. Že zaradi tega je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

14. Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje s trditvami o neverodostojnosti izpovedi tožnika in priče C. C., ki je tudi v sporu s tožencem ter da sta pričakovano izpovedovala v korist drugega. Zgolj na podlagi okoliščine, da je priča tudi vložila tožbo zoper toženca v podobni zadevi, njeni izpovedi ni mogoče odreči verodostojnosti, še manj tožnikovi. Sodišče prve stopnje je na podlagi neposrednega vtisa ob zaslišanju ter njegove primerjave z ostalimi izvedenimi dokazi presodilo prepričljivost izpovedi ter argumentirano pojasnilo sprejeto dokazno oceno. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženec, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

15. V zvezi z očitkom, da je tožnik potrjeval in podpisoval mesečne račune za čiščenje prostorov, v katerih se čiščenje zaradi adaptacije ni izvajalo, je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na ugotovitve notranjega revizorja. Ta je sicer ugotovil, da se mesečni stroški za adaptirane prostore, kjer se čiščenje ni izvajalo, niso ustrezno korigirali in zmanjšali, a je ob tem tožencu predlagal sprejem organizacijskega navodila za natančno definiranje pristojnosti in odgovornosti vseh, ki so odgovorni za izvajanje storitev skladno s pogodbenimi določili. Glede na take ugotovitve notranjega revizorja je pravilen zaključek, da dolžnost preverjanja obsega opravljenih storitev čiščenja ni bila določno prenesena na tožnika. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na tožnikovo seznanjenost z izvedbo adaptacijskih del in potrebno zmanjšanje vrednosti storitve za prostore, v katerih se čiščenje ni izvajalo, saj ob odsotnosti izrecne naložitve te dolžnosti tožniku to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva.

16. Toženec neutemeljeno graja dokazno presojo sodišča prve stopnje, ki je pravilno štelo, da toženec ni uspel dokazati tožnikovega protipravnega ravnanja in nastanka oziroma obsega škode. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik s svojimi ravnanji in opustitvami dolžne skrbnosti ni povzročil škode ali kako drugače povzročal ali omogočal nezakonite ali nenamenske porabe javnih sredstev. Nastanek škode je pri očitanih kaznivih dejanjih objektivni pogoj kaznivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno kot odločilnega upoštevalo zapis revizorja, da zaradi izvajanja dodatnih čiščenj, ki niso bila pogodbeno dogovorjena in obračunana, ni mogel potrditi ali je bil toženec dejansko oškodovan. Glede na to tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o zmotnem zaključku glede (dodatnega) čiščenja v času adaptacijskih del. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo skladnim izpovedim prič D. D., E. E. in F. F., zaposlenih pri izvajalcu čiščenja, v zvezi z izvajanjem čiščenja tudi v primeru adaptacij. Pomočnik direktorja čistilnega servisa D. D. je tako izrecno izpovedal, da niso posebej zaračunavali dodatnega čiščenja, ki je nastalo zaradi gradbenih del, kot tudi ne drugih izrednih storitev čiščenja.

17. Toženec v pritožbi neutemeljeno graja ugotovitev, da je 16. člen Pogodbe o čiščenju omogočal spremembo višine cene storitve zaradi spremembe minimalne plače pred potekom prvega leta trajanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila cena storitve čiščenja za prvo leto sicer dogovorjena fiksno, da pa je možnost spremembe cene storitev pred potekom prvega leta izhajala iz tretjega odstavka 16. člena te pogodbe, po katerem se v primeru spremenjenih okoliščin, kot je sprememba zakonodaje, ki ima vpliv na ponudbeno ceno, stranki pogodbe lahko dogovorita za korekcijo cene. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno presodilo, da je bila sprememba pogodbene cene zaradi spremembe minimalne plače dopustna tudi prvo leto veljavnosti pogodbe o čiščenju in s tem ni prišlo do kršitve 4.1 in 95.2 člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3).

18. Iz elektronskega sporočila B. B. z dne 19. 2. 2018 izhaja, da je pogodbo o čiščenju pripravila pravna služba, v svoji izpovedi, na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, pa je priča potrdila, da je glede dopustnosti sklenitve dodatkov zaradi povišanja minimalne plače podala pritrdilno pravno mnenje, pri čemer ni zaznala, da bi sklenitve dodatkov pomenile morebitno nezakonitost v smislu kršitve ZJN-3. Tožnik tako glede sklenitve dodatka št. 1 ni ravnal samovoljno, saj se je predhodno posvetoval s pravno službo, višino spremembe cene glede na spremembo minimalne plače pa se je usklajevala s finančno službo, zato na pravilnost ugotovitve o neutemeljenosti tega očitka ne vpliva sklicevanje toženca, da je pravna služba podala mnenje le glede dopustnosti spremembe cene zaradi spremembe minimalne plače, ne pa tudi o dopustnosti takšnega dogovora v prvem letu veljavnosti pogodbe.

19. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi presojo sodišča prve stopnje, da minimalno število 113 delavcev predstavlja spodnjo mejo dnevno prisotnih delavcev in zato povišanje minimalne plače za 129 namesto 113 delavcev izvajalca ne pomeni kršitve. V specifikaciji javnega naročila je toženec določil minimalno število delavcev, s katerimi se lahko opravi storitev čiščenja, na podlagi česar so ponudniki oblikovali ceno. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da je toženec od ponedeljka do petka zahteval prisotnost 113 izvajalcev, ob sobotah in praznikih najmanj 38 izvajalcev ter enega izvajalca v nočnem času, in ob nedeljah najmanj 34 izvajalcev ter enega izvajalca v nočnem času. Tako ni mogoče slediti zavzemanju toženca, da je bila cena oblikovana le na podlagi 113 izvajalcev čiščenja, saj je bilo to minimalno število za delovne dneve od ponedeljka do petka, ne pa za celotni teden in dela proste dneve. Poleg tega je toženec v javnem razpisu opredelil tudi število ur, ki jih morajo posamezni delavci opraviti. Iz seštevka števila zahtevanih ur in števila izvajalcev, ki morajo biti prisotni dnevno, in njihovem preračunu na mesec, ne izhaja kršitev pravil javnega naročanja s priznanim povišanjem zneska minimalne plače za 129 namesto 113 delavcev. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni samovoljno in samoiniciativno odločal o povišanju cen storitev čiščenja niti o številu zaposlenih pri izvajanju storitve čiščenja, za katere se je upošteval dvig minimalne plače. Vsi izračuni za povišanje plačila cene storitev čiščenja so bili predhodno opravljeni in usklajeni s pomočnico direktorja za ekonomske zadeve, pravnim oddelkom, pomočnico direktorja za nabavo in direktorjem toženca. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na skladni izpovedi prič G. G., vodje finančno računovodske službe oziroma kasneje pomočnice direktorja za ekonomske zadeve, in C. C., pomočnice direktorja za nabavo, ki sta potrdili, da je tožnik seznanil pristojne službe s predlogi izvajalca čiščenja v zvezi z višanjem pogodbene vrednosti storitve čiščenja zaradi zvišanja minimalne plače in je z njimi sodeloval. Pravilen je torej sklep, da tožnik ni kršil 4. in 95. člena ZJN-3. 20. Toženec zmotno vztraja, da so pri ravnanju tožnika podani vsi elementi kaznivega dejanja. Med znake kaznivega dejanja se namreč šteje tudi delavčev subjektivni odnos (krivda), ki se v KZ-1 zahteva za storitev določenega kaznivega dejanja. Za obstoj kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ali kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 mora biti podana ustrezna stopnja krivde, tj. naklep. Da bi mu bilo mogoče očitati naklep, bi se moral zavedati, da s svojim ravnanjem krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev oziroma nevestno ravna v službi, ter takšno ravnanje tudi hoteti ali opustiti. Tožniku tega ni mogoče očitati, saj se je pred pripravo in parafiranjem dodatkov usklajeval oziroma posvetoval z ostalimi zaposlenimi (in nadrejenimi) in si pridobival ustrezne informacije. Naklepnega ravnanja mu ni mogoče očitati pri potrjevanju računov, saj ta tožnikova obveznost niti ni bila ustrezno konkretizirana. Tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati niti t. i. eventualnega naklepa, ki pa tudi sicer za kaznivo dejanje iz 257.a členu KZ-1 ne zadostuje. Prvostopenjsko sodišče je zaključek, da pri ravnanju tožnika ni znakov naklepnega ravnanja pravilno utemeljilo z vsebino navedenega izvršitvenega dejanja tožnika, zato pritožbeno sodišče vanj nima dvoma. To pomeni, da za navedeno kršitev ni podana ustrezna krivdna oblika.

21. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ravnanja tožnika nimajo vseh znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ‑1 oziroma kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ‑1. Drži sicer pritožbeno zavzemanje, da mora sodišče, ki ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v odpovedi, na podlagi opisa dejanskega odpovednega razloga presoditi, ali so podani zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja. Vendar pa iz očitkov v izpodbijani izredni odpovedi ne izhajajo znaki kakega drugega kaznivega dejanja, v pritožbi pa toženec niti ne zatrjuje, za katero drugo kaznivo dejanje bi lahko šlo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tako ni zakonita, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo.

22. Toženec v pritožbi nasprotuje tudi zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu zahtevku, saj toženec ni konkretizirano zatrjeval in dokazal okoliščin iz 118. člena ZDR-1, da torej kljub temu, da očitane kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bile ugotovljene, nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Skladno z ustaljeno sodno prakso ne zadostuje zgolj pavšalno zatrjevanje, da je zaupanje med pravdnima strankama porušeno in zato ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja ter sklicevanje na očitke iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so se izkazali za neutemeljene. Pritožbena navedba, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, pa je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Izpoved direktorja toženca, da je potreba po delu tožnika odpadla, pa ne more nadomestiti pravočasnih trditev.

23. Druge pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni presojalo.

24. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP), toženec pa stroškov postopka ni priglasil. 1 Ta določa, da mora naročnik izvesti javno naročanje tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. 2 Navedeni člen ureja v katerih primerih je dopustno spremeniti pogodbo o javnem naročilu brez novega postopka javnega naročanja. Pogodba o čiščenju je predvidevala, da se ponudbena cena lahko spremeni, če se spremni minimalna plača.