Jedro

Člani organov vodenja ali nadzora ne odgovarjajo za škodo, nastalo družbi na podlagi njihovih podjetniških (ne pa tudi pravno obvezujočih) odločitev, če dokažejo, da so ob sprejemanju odločitve z zadostno stopnjo skrbnosti šteli posel kot koristen za družbo oziroma so verjeli, da ravnajo v njeno dobro.

V konkretnem primeru gre za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let in začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.

Pri vodenju poslov morajo člani uprave medsebojno sodelovati in se sproti obveščati o pomembnejših ukrepih s poslovnih področij, ki so jim dodeljena. Dolžnost horizontalnega nadzora izhaja iz skupne odgovornosti za vodenje poslov - vsak član uprave mora redno spremljati "dogajanje" v resorjih svojih kolegov. V zvezi s tem lahko od drugih članov uprave zahteva ustrezna poročila, hkrati pa mora tudi sam redno seznanjati člane uprave o poteku poslov s svojega področja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odslej glasi: - „1. Prvi toženec in drugi toženec sta kot solidarna dolžnika dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 177.786,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 40.185.288,00 SIT od 21. 12. 2005 do 31. 12. 2006, - od zneska 2.419.560,00 SIT od 9. 2. 2006 do 31. 12. 2006 in - od zneska 177.786,88 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila.

- 2. Toženca sta dolžna v roku 15 dni solidarno povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 19.804,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Toženca sta dolžna v roku 15 dni solidarno tožeči stranki plačati 6.935,30 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Prvo tožena stranka in drugo tožena stranka sta kot solidarna dolžnika dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 177.786,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 40.185.288,00 SIT od 21. 12. 2005 do 31. 12. 2006, - od zneska 2.419.560,00 SIT od 9. 2. 2006 do 31. 12. 2006 in - od zneska 177.786,88 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila,“ v II. točki izreka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencema povrniti pravdne stroške, in sicer prvo tožencu 11.329,40 EUR, drugo tožencu pa 6.863,23 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je zoper citirano sodbo v celoti iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vložila pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (po potrebi naj pri tem samo opravi obravnavo in odloči o zadevi). Za primer, da pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne more spremeniti samo, pa je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov.

3. Prvi toženec je na pritožbo odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Na pritožbo tožeče stranke je odgovoril tudi drugi toženec. Predlagal je enako kot prvi toženec.

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/17). Zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo ZPP-E. 6. Senat pritožbenega sodišča je na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 347. člena ZPP dne 19. 9. 2018 sklenil, da bo v obravnavani zadevi razpisal obravnavo. Za pripravo in vodenje obravnave je pooblastil sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP) ter odločil, da bo ta o zadevi odločila kot sodnica posameznica (peti odstavek 347. člena ZPP), saj je ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj in da od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja.

7. Pritožbeno sodišče je obravnavo izvedlo na narokih dne 9. 11. 2018, 1. 2. 2019 in 22. 3. 2019. V dokaznem postopku je pritožbeno sodišče vpogledalo v dokazne listine v spisu in zaslišalo prvega in drugega toženca ter priče A. L., T. O. (prej: Z.), I. K. in M. C. Izpovedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišanih tožencev in prič T. O., M. C., A. L., Y. S. in D. D. je v soglasju s strankama prebralo. Zavrnilo pa je dokazne predloge za zaslišanje prič Z. Z., M. X. in P. J., pri katerih je tožeča stranka vztrajala na pritožbeni obravnavi dne 9. 11. 2018. Pravno relevantna dejstva je namreč lahko ugotovilo že na podlagi (neprerekanih trditev tožeče stranke in) listinskih dokazov v spisu (A 2, A 15, A 16, A 49, B 8, B 9) ter izpovedb predhodno navedenih prič, pa tudi tožencev. Ostale dokazne predloge je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Dokazni predlog z zaslišanjem R. R. je bil tekom postopka na prvi stopnji umaknjen (zapisnik o glavni obravnavi z dne 7. 3. 2012).

8. Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožba tožeče stranke utemeljena.

O sporu

9. Tožeča stranka, ki je družba za vzajemno zavarovanje, s tožbo v obravnavani zadevi uveljavlja odškodninsko odgovornost tožencev kot bivših članov uprave tožeče stranke, in sicer za škodo, ki naj bi ji nastala v posledici sklenitve pogodbe z odvetniško družbo S. z dne 31. 1. 2005, odločitve, da se to odvetniško družbo pooblasti za vložitev 5.151 predlogov za izvršbo, ter s plačilom odvetniških storitev (tej družbi) po računih, izstavljenih dne 7. 12. 2005 in 11. 1. 2006. Navaja, da sklenitev manj ugodne pogodbe z odvetniško družbo S. in oddaja opravljanja storitev vlaganja predlogov za izvršbo tej družbi nista bili poslovno smotrni in sta (glede na opisane okoliščine) tožeči stranki povsem nepotrebno povišali stroške poslovanja.

Izpodbijana odločitev

10. V izpodbijani sodbi se je prvostopenjsko sodišče ukvarjalo z vprašanjem obstoja protipravnosti ravnanja tožencev (kot ključnim vprašanjem pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti). Pritožbeno sodišče mu je namreč v sklepu I Cpg 1907/2014 z dne 7. 10. 2015 (s katerim je razveljavilo njegovo sodbo V Pg 1324/2014-40 z dne 10. 9. 2014) dalo navodilo, da se mora opredeliti do vseh dejstev in okoliščin, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala očitano protipravnost ravnanja tožencev, pa tudi do tistih, s katerimi sta se le-ta zoper trditve tožeče stranke branila.

11. Tožbeni zahtevek je zavrnilo. Kot nosilne razloge za takšno odločitev je v zvezi z drugim tožencem navedlo, da kljub zakonsko določeni solidarni odgovornosti le-ta ne more odgovarjati za domnevno nastalo škodo že zaradi dejstva, ker pravna služba, v pristojnost katere sodi sporni pravni posel (tj. sklenitev pogodbe z odvetniško družbo D.), na podlagi sklepa uprave tožeče stranke z dne 3. 6. 2003 ni bila v njegovi pristojnosti - odločanje o vprašanjih s pravnega področja ni sodilo med njegove obveznosti kot člana uprave. Zato tudi ni moglo priti do kršitve nečesa, kar ni bila njegova obveznost, tudi v smislu opustitve dolžne skrbnosti ne. V zvezi s prvim tožencem pa je sodišče prve stopnje navedlo, da ta ni imel vsebinske vloge, ki bi izkazovala neskrbno ravnanje ali opustitev dolžnih ravnanj (v zvezi s spornim poslom), da ob upoštevanju velikosti tožeče stranke ni mogel sam voditi niti sodelovati pri izboru in pogajanjih ter usklajevanjih pogodbene vsebine z odvetniškimi družbami, da te naloge tudi niso bile del opisa del in nalog delovnega mesta predsednika uprave (B 4) ter da iz trditvene podlage predmetne pravde ne izhaja, da bi obstajal kakršenkoli razlog prvega toženca za nezaupanje v odločitev o izbiri odvetniške družbe in ustreznost sporne pogodbe, ki jo je realiziral in za katero je odgovarjal direktor Službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve Pritožbene navedbe

12. Tožeča stranka pritožbeno opozarja, da se sodišče prve stopnje (ponovno) ni opredelilo do njenih trditev1 o tem, da bi ob dolžni skrbnosti v skladu z določbo prvega odstavka 258. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) vložitev spornih predlogov za izvršbo morala biti dodeljena odvetnici Z. Z. (saj je jasno in logično, da bi bilo za tožečo stranko ceneje in bolj ugodno, če bi storitve opravila odvetnica Z., kar je bistvo tožbe in zatrjevane odgovornosti tožencev) in da zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Očita mu torej kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je po njenem stališču zmotno uporabilo materialno pravo in je posledično dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Toženca zgolj zaradi tega, ker je (direktor Službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve) predhodno parafiral sporno pogodbo, še nista razbremenjena odgovornosti za sklenitev škodljive pogodbe in njeno realizacijo, zaradi katere je tožeči stranki nastala škoda. Po navedbah pritožnice (enakih tistim iz postopka pred sodiščem prve stopnje) dolžna skrbnost članom uprave nalaga, da pogodbo, preden jo podpišejo, tudi sami preverijo, zlasti z vidika ekonomske upravičenosti, pri čemer je v konkretnem primeru šlo za posebej enostavno presojo, saj so bili negativni oziroma škodljivi učinki sporne pogodbe jasni že na prvi pogled2. Odgovor na pritožbene navedbe

13. Z navedenimi očitki se je mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje se je po presoji pritožbenega sodišča postavilo na zmotno materialnopravno stališče, da prvi toženec pri sprejemanju sporne poslovne odločitve (tj. pri sklepanju pogodbe z odvetniško družbo S. in njeni realizaciji) ni imel nobene vsebinske vloge, temveč je na podlagi notranje delitve pristojnosti, določene s sklepom uprave z dne 3. 6. 2003, in kot zakoniti zastopnik tožeče stranke Pogodbo z dne 31. 1. 2005 zgolj podpisal, in da iz trditvene podlage predmetne pravde tudi ne izhaja, da bi pri prvem tožencu obstajal kakršenkoli razlog za nezaupanje v odločitev o izbiri odvetniške družbe in ustreznost sporne pogodbe, ki jo je realiziral , direktor Službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da tudi če je postopek izbire odvetniške družbe res vodila pravna služba tožeče stranke in je sklenitev sporne pogodbe (podelitev pooblastila za zastopanje v postopkih izvršbe ter odreditev plačila) prvemu tožencu predlagal , to prvega ne odvezuje vsake odgovornosti za škodo.

14. Ker se je v obravnavanem primeru (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) od začetka delovanja X. d. v. z. nabrala vrsta neplačanih terjatev, katere je bilo potrebno sodno terjati, in je bila naloga Službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve organizirati in pripraviti vse potrebno za sodno izterjavo3, je dolžna skrbnost upravi narekovala, da preveri, ali je bila v danih okoliščinah4 odločitev o angažiranju še ene odvetniške družbe in sklenitvi pogodbe s to družbo dne 31. 1. 2005 (ki je bila v nadaljevanju nesporno tudi realizirana) poslovno utemeljena. Kot pravilno trdi sam prvi toženec, je bila njegova dolžnost, da v zvezi z omenjeno podjetniško odločitvijo pred sklenitvijo pogodbe pridobi mnenja in informacije (od za to odgovornih sodelavcev X. d. v. z.) o tem, da se s sklenitvijo pogodbe ne krši noben predpis in da je sklenitev pogodbe za tožečo stranko gospodarna, smotrna.5

15. Na vprašanje, ali je uprava tem zahtevam zadostila, bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju svoje obrazložitve. Že na tem mestu pa se želi opredeliti do nekaterih drugih navedb tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje navedbi tožencev, da si stranka odvetnika prosto izbira. Prav tako se strinja z njuno navedbo, da je za velike družbe (kakršna je tožeča stranka sedaj in je bila tudi v spornem obdobju) običajno, da ima sklenjene pogodbe z več odvetniki oziroma odvetniškimi pisarnami in da samo dejstvo, da je prvi toženec v imenu in za račun tožeče stranke sklenil pogodbo o pravnem zastopanju z več odvetniki za enako vrsto storitev, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Nikakor pa pritožbeno sodišče ne more soglašati s trditvijo prvega toženca, da sklenitev pogodbe in podelitev pooblastila več odvetnikom za opravljanje istovrstnih storitve v nobenem primeru ne more pomeniti oškodovanja družbe oziroma protipravnega ravnanja uprave. Za angažiranje več odvetnikov za istovrstne storitve (pri čemer je eden bistveno dražji od drugega oziroma drugih) mora - kot pri vsaki drugi poslovni odločitvi - obstajati poslovno utemeljen razlog. Gospodarske družbe sklepajo pogodbe o izvajanju istovrstnih odvetniških storitev z več odvetniki takrat, kadar na podlagi zbranih informacij in stroškovnih analiz realno ocenijo, da je to za družbo (kljub povečanju stroškov) nujno ali pa koristno.

16. V izpodbijani sodbi je torej tudi po stališču pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je po pooblastilu iz 347. in 355. člena ZPP to pomanjkljivost odpravilo samo.

Materialnopravna podlaga zahtevka

17. Za upravo družbe za vzajemno zavarovanje se po določilu drugega odstavka 51. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/00 s spremembami, v nadaljevanju ZZavar), veljavnega v času storitve očitanih ravnanj oziroma opustitve le-teh, smiselno uporabljajo določbe 246. do 260. člena ZGD (Uradni list RS, št. 30/1993 s spremembami: ZGD-A do ZGD-H), razen 252. člena ZGD, ter določbe 22. do 28. člena tega zakona. To pomeni, da je materialnopravna podlaga obravnavanega gospodarskega spora določilo 258. člena ZGD o skrbnosti in odškodninski odgovornosti članov uprave.

18. Člani uprave morajo pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 258. člena ZGD). Člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 258. člena ZGD).

19. Glede na predpostavke odškodninske odgovornosti mora tožeča stranka dokazati nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in ravnanjem članov organov vodenja ali nadzora, ki je lahko tudi v obliki opustitve. Hkrati mora zatrjevati okoliščine, ki kažejo na to, da bi bilo lahko ravnanje, zaradi katerega je bila družbi povzročena škoda, kvalificirano kot protipravno. Toženi člani organov vodenja ali nadzora pa morajo nato zatrjevati in po potrebi tudi dokazati, da so ravnali v skladu s svojimi dolžnostmi ali da jim ni mogoče očitati krivde ali pa, da bi škoda nastala tudi, če bi ravnali v skladu s svojimi dolžnostmi.6

20. V ta okvir sodi tudi dokazovanje trditev, da so ravnali v okviru - praviloma širokega - polja podjetniške presoje (v dovoljenih mejah proste presoje). Člani organov vodenja ali nadzora ne odgovarjajo za škodo, nastalo družbi na podlagi njihovih podjetniških (ne pa tudi pravno obvezujočih) odločitev, če dokažejo, da so ob sprejemanju odločitve z zadostno stopnjo skrbnosti šteli posel kot koristen za družbo oziroma so verjeli, da ravnajo v njeno dobro. Tudi v tem primeru je „zadostna stopnja skrbnosti“ pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem posamičnem primeru. Pomeni predvsem pravilen in dovolj skrben proces priprave in sprejemanja odločitve. Sem lahko spada na primer pridobitev zadostnih informacij o poslu, posvetovanje s strokovnjaki, priprava analiz in/ali poslovnih načrtov, odvisno od konkretne odločitve, ki se sprejema in naj bi imela za družbo pozitiven učinek. Iz podlag odločanja je moral ob sklenitvi posla oziroma sprejemu poslovne odločitve izhajati razumno utemeljen sklep, da je posel za družbo koristen. Člani organov vodenja ali nadzora so si morali za svojo odločitev pridobiti primerne informacije, ki so utemeljile njihov sklep, da s sprejemom in realizacijo odločitve ravnajo v dobro družbe.7 O zastaranju

21. Ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen. Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni zastaral. 22. Odškodninska terjatev po 258. členu ZGD (ki ureja skrbnost in odgovornost članov uprave; v ZGD-1 je urejena v 263. členu) je sui generis korporacijska terjatev.8 Zakon v navedenem členu vzpostavlja posebno obliko odškodninske odgovornosti v pravu delniške družbe, ki izhaja iz statusa članov organov vodenja. Splošna (obligacijska) pravila o odškodninski obveznosti se zato uporabljajo subsidiarno, za vprašanja, ki jih ne ureja specialni zakon (ZGD oziroma ZGD-1). Zastaralni rok za zastaranje terjatve po 263. členu ZGD-1 je določil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I), ki velja od 8. 8. 2015, zato ga ni mogoče uporabiti za obravnavano razmerje, ampak je potrebno odločitev o zastaranju terjatve v zadevnem primeru opreti na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). Upravi je zaupano upravljanje tujega premoženja, kar v bistvenem ustreza obveznosti mandatarja, ki se z mandatno pogodbo zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člena OZ). Z aktom imenovanja neke osebe za člana uprave se vzpostavi pravnoposlovno razmerje med tem članom in družbo, ki je urejeno v zakonu in v pogodbi o poslovodenju. Upravo tako z imenovanjem vežejo določene obveznosti pri vodenju poslov družbe, katerih kršitev utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost napram družbi. Takšna značilnost razmerja terja uporabo določb OZ-a o zastaranju terjatev iz naslova poslovne odškodninske obveznosti.9

23. V konkretnem primeru gre torej za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let (346. člen OZ) in začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev. Tudi, če bi torej držalo stališče drugega toženca, da je zastaranje terjatve tožeče stranke začelo teči že s prejemom računov št. 393/05 dne 12. 12. 2005 in št. 43/06 dne 12. 1. 2006 (s čimer se pritožbeno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, sicer ne strinja) oziroma z dnem nastopa nove uprave (10. 9. 2007) in ne šele s trenutkom, ko se je izredna uprava tožeče stranke seznanila z ugotovitvami revizijskega pregleda (30. 4. 2010) Agencije za zavarovalni nadzor (Poročilo o izvršbah in angažiranju odvetnikov v izvršbah v obdobju od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2007; A 2), ki ga kot relevantnega navaja tožeča stranka, zastaralni rok do vložitve tožbe dne 22. 7. 2010 še ni potekel. 24. Navedbe prvega toženca, da tožeča stranka kot protipravno ravnanje navaja sklenitev Pogodbe o pravni pomoči z dne 31. 1. 2005 in da je zato v obravnavanem primeru (objektivni) zastaralni rok potekel že dne 31. 1. 2010, niso utemeljene. Tožeča stranka je trdila, da upoštevajoč dolžnost ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika prvi toženec Pogodbe z dne 31. 1. 2005 vsekakor ne bi smel podpisati, saj je bila za tožečo stranko manj ugodna in zato škodljiva, oziroma bi toženca morala poskrbeti, da bi se storitve v zvezi z vložitvijo 5.151 predlogov za izvršbo v decembru 2005 in januarju 2006 zaupale odvetnici Z. Z. pod njenimi pogodbenimi pogoji, vendar pa je hkrati trdila tudi, da je škoda v obravnavanem primeru (na temelju prej sklenjene pogodbe in podelitve pooblastila Odvetniški družbi S.) nastala šele z dnem plačila računov (tj. dne 21. 12. 2005 in 9. 2. 2006). Višje plačilo odvetniški družbi S. je temeljilo na (prej sklenjeni) Pogodbi z dne 31. 1. 2005 in pomeni, da je posledica predhodno sklenjene pogodbe (ter podelitve pooblastila za zastopanje oziroma njej poverjene naloge, da vloži 5.151 spornih predlogov za izvršbo - list. št. 56). S slednjim se pritožbeno sodišče strinja. Pred tem dnevom oškodovanec torej ni imel pravice zahtevati povrnitve škode, saj dokler škoda ne nastane, tudi ne more biti zahtevka za njeno povrnitev. Pred tem dnem zastaranje v tem postopku vtoževane terjatve ni začelo teči. Nesporna in sporna dejstva

25. Nesporno v predmetnem gospodarskem sporu je (pa tudi izkazano z listinami v spisu A 4 in A 6), da je prvi toženec dne 10. 7. 2003 kot zakoniti zastopnik v imenu in za račun tožeče stranke podpisal Pogodbo o izvajanju odvetniških storitev pri izterjavi neplačanih obveznosti iz sklenjenih zavarovalnih pogodb (v nadaljevanju Pogodba z dne 10. 7. 2003), s katero je bilo (med drugim) dogovorjeno, da bo odvetnica Z. Z. za tožečo stranko opravljala dela in opravila pri izterjavi neplačanih obveznosti (pravno svetovala pri sestavi predlogov za izdajo sklepa o izvršbi, pravno svetovala pri pridobivanju potrebnih podatkov o bivališču in zaposlitvi dolžnikov, potrebnih za izdelavo predlogov za izvršbo, žigosala in podpisovala vloge sodiščem in pristojnim upravljavcem zbirk podatkov, zastopala X. d. v. z. v izvršilnih postopkih in v postopkih, ki bodo tekli na podlagi vloženega ugovora dolžnikov - I. točka pogodbe) in da bo za opravljene storitve v zvezi z vložitvijo predlogov za izvršbo upravičena do plačila v višini 40 % plačanih odvetniških stroškov, ki jih prejme X. d. v. z. kot upnik od dolžnikov na svoj račun (II. točka pogodbe). Prav tako je nesporno, da je prvi toženec dne 31. 1. 2005 (tj. v času veljavnosti Pogodbe z dne 10. 7. 2003) kot zakoniti zastopnik v imenu in za račun tožeče stranke podpisal še Pogodbo o pravni pomoči (v nadaljevanju Pogodba z dne 31. 1. 2005), s katero se je izvajalec zavezal uporabniku nuditi storitve vodenja izvršilnih postopkov zoper uporabnikove dolžnike na teritoriju Republike Slovenije (pregled dokumentacije, ki se nanaša na izvedbo izvršilnih postopkov, vlaganje izvršilnih predlogov, vlaganje odgovorov na ugovore zoper sklepe o izvršbi, vlaganje drugih pravnih sredstev, zastopanje na narokih, nudenje storitev sodnega izvršitelja, nudenje izobraževanja delavcev uporabnika ter druga opravila po posebnem naročilu uporabnika - I. točka pogodbe) in v kateri je bilo dogovorjeno, da je izvajalec (odvetniška družba S.) za vsa opravila, navedena v I. točki, upravičen do plačila v skladu z veljavno tarifo o odvetniških storitvah, povečano za pripadajočo stopnjo DDV, ter do povračila dejanskih izdatkov in stroškov (V. točka pogodbe).

26. Sporno pa je, ali je bila sklenitev druge pogodbe (ter nadaljnja podelitev pooblastila za vložitev 5.151 predlogov za izvršbo odvetniški družbi S.) smotrna oziroma ali je za odločitev o sklenitvi druge pogodbe obstajal utemeljen poslovni razlog10. Sporo je tudi, čigava naloga je bila, da to preveri. Ker je šlo (kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu z dne 7. 10 2015) za enostavno poslovno odločitev, katere stroškovni vidik je bil znan že ob sprejemanju odločitve, je v tem postopku najprej potrebno presoditi navedbe tožene stranke v zvezi z razlogi za sklenitev pogodbe11 in ugotoviti, ali so utemeljevali sklenitev stroškovno manj ugodne pogodbe (ne pa navedbe tožene stranke o pravno-formalni pravilnosti Pogodbe z dne 31. 1. 2005, saj v tem postopku to ni sporno, na kar pritožnica pravilno opozarja - prvi odstavek na 9. strani pritožbe12).

27. Prvi toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal navedbe tožeče stranke, da je v času, ko je podpisal pogodbo z odvetniško družbo S., vedel za obstoj in veljavnost Pogodbe z dne 10. 7. 2003 (ker je kot predsednik uprave podpisal tudi slednjo). Je pa na tožbene navedbe tožeče stranke, da je bila Pogodba z dne 31. 1. 2005 sklenjena brez vsakega utemeljenega razloga, odgovoril, da se je od začetka delovanja X. d. v. z. nabrala vrsta neplačanih terjatev, katere je bilo potrebno sodno izterjati, da ne bi terjatve zastarale, da je bila naloga Službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve organizirati in pripraviti vse potrebno za sodno izterjavo in da se je v tem okviru iskalo odvetniško pomoč, ki bi zagotovila učinkovitejšo izterjavo zapadlih terjatev. Navedel je tudi, da je Pogodbo z dne 31. 1. 2005 X. d. v. z. pridobila celotno odvetniško storitev na področju sodne izterjave zapadlih terjatev, da so se postopki izvršbe, ki jih je vodila odvetnica Z., nanašali zgolj na sodno izterjavo terjatev, ki jih je tožeča stranka nasledila od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v katerih sodišča X. d. v. z. običajno niso priznavala aktivne legitimacije, zaradi česar je bila izterljivost teh terjatev majhna, dogovorjeno plačilo pa manjše - pripravljalna vloga z dne 30. 1. 2012) in da je bil po Pogodbi z dne 31. 1. 2005 obseg storitev veliko večji, obračun storitev pa veliko bolj pregleden, in plačilo odvisno od dejansko opravljenega dela.

28. Teh trditev po presoji pritožbenega sodišča prvi toženec ni uspel dokazati oziroma ni uspel dokazati, da so v danih okoliščinah predstavljale upravičen razlog za sklenitev Pogodbe z dne 31. 1. 2005 in dodelitev 5.151 predlogov za izvršbo v delo izključno odvetniški družbi S. O okoliščinah sklepanja Pogodbe z dne 31. 1. 2005 Kakšna je bila causa Pogodbe z dne 10. 7. 2003 oziroma ali je v tej pogodbi obstajal temelj za vložitev spornih 5.151 predlogov za izvršbo?

29. Nesporno dejstvo predmetne pravde je, da se je pri tožeči stranki od začetka njenega delovanja pa do začetka leta 2005 nakopičila vrsta neplačanih obveznosti (njenih zavarovancev). O tem nenazadnje priča samo število s strani odvetniške družbe S. vloženih predlogov za izvršbo, kateremu toženca ne oporekata. Nikakor pa zgolj na podlagi te (izredne) okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je utemeljevala presojano poslovno odločitev o sklenitvi pogodbe z odvetniško družbo S. 30. Toženca v tem postopku (med drugim) nista uspela dokazati zatrjevanega dejstva, da v pogodbi, ki jo je imela takrat tožeča stranka sklenjeno z odvetnico Z. Z. (ki je določala, da je odvetnica za opravljene storitve v zvezi z vložitvijo predlogov za izvršbo upravičena do plačila v višini 40 % plačanih odvetniških stroškov, ki jih prejme X. d. v. z. kot upnik od dolžnikov na svoj račun) ni bilo temelja za vložitev spornih 5.151 predlogov za izvršbo oziroma da je bila omenjena pogodba sklenjena z izključnim namenom vodenja postopkov v zvezi s terjatvami, pri katerih sodišča tožeči stranki običajno niso priznavala aktivne legitimacije (pripravljalna vloga z dne 30. 1. 2012).

31. Toženca sta v svojih odgovorih na tožbo navajala, da so se postopki izvršbe, ki jih je vodila odvetnica Z. Z., nanašali na sodno izterjavo terjatev, ki jih je tožeča stranka nasledila od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) in da sodišča v teh zadevah X. d. v. z. običajno niso priznala aktivne legitimacije. Pojasnila sta tudi, da je bila zaradi tega izterljivost teh „starih“ terjatev majhna, posledično pa (v Pogodbi z dne 10. 7. 2003) dogovorjeno tudi manjše plačilo, saj se glede na pričakovan neugoden izid v izterjavo teh terjatev ni veliko vlagalo.

32. S strani tožencev zatrjevano dejstvo, da se je odvetnica Z. Z. ukvarjala z zadevami, ki jih je tožeča stranka nasledila od ZZZS, je v dokaznem postopku ugotovilo tudi pritožbeno sodišče. To so potrdili tako zaslišani prvi toženec P. P. kot tudi priči in T. O. Ni pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da se je Z. Z. po Pogodbi z dne 10. 7. 2003 ukvarjala zgolj in samo s temi zadevami niti ni sledilo obrazložitvi prvega toženca, da je to razlog za nizko ceno odvetniških storitev v zvezi z vložitvijo predlogov za izvršbo13 (tj. 40 % plačanih odvetniških stroškov, ki jih prejme X. d. v. z. kot upnik od dolžnikov na svoj račun).

33. Navedba, da je bil eden izmed razlogov, da je tožeča stranka sklenila Pogodbo z dne 31. 1. 2005, v tem, da so se po pogodbi z odvetnico Z. Z. vodili samo postopki sodne izterjave, ki jih je X. d. v. z. nasledila od ZZZS, ni prepričljiva. Da odvetnica Z. Z. za tožečo stranko ni vodila zgolj postopkov, ki jih je X. d. v. z. nasledila od ZZZS (tj. zadev, v katerih je izvorno nastopal ZZZS) je dokazano z računoma št. 59/2004 z dne 15. 4. 2004 in št. 129/2004 z dne 15. 10. 2004 (A 7 in A 9) ter z elektronskima sporočiloma, iz katerih izhaja specifikacija k navedenim računom (število vloženih predlogov za izvršbo) in obračun v skladu z dogovorom o plačilu v višini 40 % plačanih odvetniških stroškov. V obdobju od 1. 9. 2003 do 30. 9. 2004 je odvetnica Z. Z. vložila 552 predlogov za izvršbo. Očitno je torej, da causa Pogodbe z dne 10. 7. 2003 ni bila izključno "v vodenju zavodskih zadev", temveč je po tej pogodbi odvetnica Z. Z. vlagala tudi predloge za izvršbo, glede katerih po besedah priče M. C., zaslišanega na naroku dne 13. 6. 2012, ni bilo težav z aktivno legitimacijo in so bili v vsem enaki kot pri odvetniški družbi S., čemur pritožbeno sodišče v celoti verjame. S tem pa so tudi dokazane navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge, da ni res, da je bila izterljivost terjatev, za katere je predloge za izvršbo vlagala Z. Z., majhna in da zato tudi ne more biti res, da je bilo iz tega razloga dogovorjeno manjše plačilo.

34. Predlogi, ki jih je vlagala odvetnica Z. Z., so bili poleg tega tudi vsebinsko povsem enaki tistim, ki jih je po sklenitvi Pogodbe z dne 31. 1. 2005 vlagala odvetniška pisarna S. To je pritožbeno sodišče ugotovilo iz izpovedbe priče M. C. z dne 13. 6. 2012 (in sicer, da so bili vsi predlogi narejeni po vzorcu, „šimlu“, in da ni bilo nobenih razlik ter da so v predlogu za izvršbo vedno priglasili stroške po Odvetniški tarifi), pa tudi njene pisne izjave (A 51) in na podlagi primerjave predloga za izvršbo z dne 10. 2. 2004, ki ga je vložila odvetnica Z. Z. (A 41), s predlogom za izvršbo z dne 15. 3. 2005, ki ga je vložila odvetniška družba S. (A 30, A 34), iz katerih izhaja, da je v obeh primerih šlo za vložitev predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer na podlagi izpiska iz poslovnih knjig tožeče stranke (izpis odprtih postavk z obračunom obresti) in da so bili vloženi zoper zavarovance tožeče stranke - fizične osebe. V obeh predlogih so bili v enakem obsegu priglašeni tudi odvetniški stroški (prim. A 30, A 34 in A 41). Predlogov za izvršbo, ki bi izkazovali drugače, tožena stranka ni predložila. Konkretizirane trditve, ki jih je tožeča stranka ponudila v svoji tretji pripravljalni vlogi, so se s tem izkazale za resnične (list. št. 57, 58).

35. Povsem na enak način so bili predlogi za izvršbo tudi pripravljeni in vloženi14. Priče M. C., T. O. in A. L. so skladno in prepričljivo izpovedale (s tem pa potrdile trditve tožeče stranke), da je bilo delo pri tožeči stranki takšno, da so predloge za izvršbo sestavili ter v potrebnem številu za stranke in sodišče še natisnili. Tudi predlogom priložene verodostojne listine je v potrebnem številu izvodov natisnila tožeča stranka sama. Priča T. O. (takrat še Z.) je poleg tega izpovedala (list. št. 74), da samih izvršb niso vlagali na sodišče, da so pa pripravili vso dokumentacijo za odvetnike, ki so nato vložili predloge za izvršbo. Za odvetnico Z. Z. so dokumentacijo za izvršilne postopke pripravljali sproti, sukcesivno, za odvetniško družbo S. pa so dokumentacijo pripravljali za masovne izvršbe. Predloge so pripravili tako, da jih je odvetnik samo žigosal. Enako je v pisni izjavi z dne 28. 2. 2012 (A 51) ter na narokih dne 13. 6. 2012 in 1. 2. 2019 izpovedala tudi priča M. C. (na kar pravilno opozarja pritožnica), in sicer, da je bilo njihovo delo pri tožeči stranki takšno, da so tudi v primeru „paketnega vlaganja izvršb“ po pogodbi z odvetniško družbo S. predlog za izvršbo pripravili na povsem enak način (tj. z vso spremno dokumentacijo) kot v primeru sodelovanja z odvetnico Z. Z. - odvetnik je (glede na to, da so predloge za izvršbo s pripadajočo dokumentacijo pripravili na X. d. v. z. sami) predloge zgolj vsebinsko pregledal ter podpisal in požigosal. Dejanski obseg opravil odvetnikov (v posamezni zadevi) je bil tako v primeru odvetnice Z. Z. kot tudi v primeru odvetniške družbe S. enak (prim. list. št. 81). Ko je prišlo do zamenjave odvetnikov iz Z. Z. na S., je zadeva potekala isto kot prej, samo drugi odvetnik je bil. 36. Dokazano je torej, da odvetnica Z. Z. po Pogodbi z dne 10. 7. 2003 za tožečo stranko ni vodila zgolj postopkov, ki jih je tožeča stranka nasledila od ZZZS, temveč je zanjo vlagala tudi predloge za izvršbo (da je bila causa Pogodbe z dne 10. 7. 2003 zgolj v vodenju „zavodskih zadev“ ni res). Prav tako je dokazano, da je odvetnica Z. Z. po Pogodbi z dne 10. 7. 2003 za tožečo stranko vlagala vsebinsko povsem enake predloge za izvršbo kot jih je od 31. 1. 2005 dalje vlagala odvetniška družba S. (in sicer za ceno, ki je bila bistveno ugodnejša od cene, določene v Pogodbi z dne 31. 1. 2005), da so bili ti tudi pripravljeni na enak način in da je bil v zvezi z njimi z vidika odvetnika izkazan enak obseg storitev (da je torej prišlo zgolj do zamenjave odvetnika).

Ali je bila potrebna učinkovitejša izterjava zapadlih terjatev?

37. Kljub predhodnemu zaključku (torej kljub veljavno sklenjeni pogodbi z odvetnico Z. Z., v kateri je bil temelj za vložitev spornih 5.151 predlogov za izvršbo) pa bi poslovno utemeljen razlog za sklenitev Pogodbe z dne 31. 1. 2005 lahko predstavljale npr. okoliščine, da odvetnica Z. Z. (zaradi že obstoječega dela pri vodenju postopkov, ki jih je X. d. v. z. nasledila od ZZZS, storitev, ki jih je za tožečo stranko opravljala po Pogodbi z dne 10. 6. 2003 in drugih obveznosti, ki jih je imela kot odvetnica) ni mogla zadovoljiti tožničinih potreb po vložitvi tako velikega števila predlogov za izvršbo, da tega sama ni hotela storiti ali pa da storitev, za katere je bila zadolžena po Pogodbi z dne 10. 7. 2003, za tožečo stranko ni opravljala kakovostno in pravočasno.

38. Tožena stranka v predmetnem gospodarskem sporu ni zatrjevala nič od navedenega15. Zgolj na splošno je navedla, da se je od začetka delovanja X. d. v. z. nabrala vrsta neplačanih terjatev, katere je bilo potrebno sodno izterjati, da ne bi terjatve zastarale, in da se je v okviru priprav na sodno izterjavo iskalo odvetniško pomoč, ki bi zagotovila učinkovitejšo izterjavo zapadlih terjatev, ni pa navedla zakaj je bila potrebna učinkovitejša izterjava. Tožena stranka npr. ni zatrjevala, da jo je za primer nadaljnjega sodelovanja v zvezi z vlaganjem predlogov za izvršbo z odvetnico Z. Z. skrbelo, da slednja ne bo zmogla voditi vseh pravdnih postopkov, do katerih bi utegnilo priti v primeru vložitve obrazloženega ugovora dolžnika, niti da spornih predlogov za izvršbo ne bi zmogla vložiti, ker je bila v kritičnem času obremenjena že s številnimi „zavodskimi zadevami“. Navedbe tožeče stranke (ki jo je ta podala v tožbi), da bi bila odvetnica Z. Z. po bistveno ugodnejših pogojih (tj. po pogojih iz Pogodbe z dne 10. 7. 2003, ki je bila nesporno veljavna vse do 30. 3. 2006) storitev vložitve spornih predlogov dejansko pripravljena in sposobna opraviti16, niti ni prerekala. Obrazloženo tudi ni nasprotovala njeni navedbi, da pri odvetnici Z. Z. niso obstajali nikakršni organizacijski, kadrovski, strokovni, osebni niti drugi razlogi, da ta ne bi hotela v letu 2005 in kasneje nadaljevati z izvajanjem storitev po Pogodbi z dne 10. 7. 2003. Prav tako tožena stranka ni nasprotovala trditvam, da je odvetnica Z. Z. zaupano ji delo opravila strokovno, kvalitetno in hitro ter da glede njenega dela ni bilo nobenega ugovora. V kakšnem smislu bi morala biti izterjava zapadlih terjatev učinkovitejša, glede na navedeno nekonkretizirano pa tudi neprerekano trditveno podlago tožeče stranke torej ni jasno.

39. Da so na X. d. v. z. ocenili (natančneje A. L.), da odvetnica Z. Z. ne bo sposobna storiti tega (tj. vložiti tako ogromnega števila predlogov za izvršbo za izterjavo neplačanih terjatev), da „Z.“ tega ne bi mogli prevzeti, ker je obseg storitve prevelik, da nimajo niti kadra, da so neodzivni in da je porušeno zaupanje, je prvi toženec izpovedal šele, ko je bil dne 9. 3. 2016 zaslišan (list. št. 222). Njegovo izpovedbo je v delu, ki se nanaša na oceno odvetničine nezmožnosti opravljanja spornih storitev, sicer potrdil tudi sam A. L., ki je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 10. 2016 izpovedal, da je bila odvetnica Z. Z. takrat pri X. d. v. z. že za t. i. zavodske zadeve (stare zadeve), ki so bile precej problematične, da jih je bilo precej in da so mu kolegi iz izvršb povedali, da so pač enostavno ocenili, da ona ne bi bila sposobna izpeljat tega obsega zadev, na naroku za pritožbeno obravnavo dne 22. 3. 2019 pa, da se mu je zdelo, da bi bilo to za tako majhno pisarno, kot je bila „Z. Z.“, preveč, da je bilo to njegovo osebno mnenje in da tega ni preverjal, da pa je bilo strokovno gledano tveganje veliko, da bi vse stvari zaupali eni osebi. Z. Z. je imela že veliko zadev iz naslova prevzetih zadev (tj. zadev, ki jih je X. d. v. z. nasledila od ZZZS). Prav tako je izpovedbo prvega toženca potrdila priča Z. (sedaj T. O.), in sicer da se ji je (takrat) zdelo, da je bila potrebna pomoč pisarne S. in da Z. Z. sama tega ne bi zmogla.

40. Ne glede na njihovo skladnost pa citiranih izpovedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Dokazi z zaslišanjem strank in prič (kot že ime pove) služijo namreč dokazovanju trditev, na katere stranke opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage (v tem primeru tožene) stranke oziroma služiti temu, da stranke izvedo, kakšne trditve naj sploh postavijo.17 Kot razloga za sklenitev pogodbe z odvetniško družbo S. v smeri učinkovitejše izterjave tako ni mogoče upoštevati ocene, da odvetnica Z. Z. ob tekočih „zavodskih zadevah“ ne bi bila sposobna opraviti še storitev, ki so predmet računov št. 393/05 z dne 7. 12. 2005 in 43/06 z dne 11. 1. 2006. Sploh pa to ni mogoče ob upoštevanju neprerekane navedbe tožeče stranke, da pri odvetnici Z. Z. niso obstajali nikakršni organizacijski, kadrovski, strokovni, osebni niti drugi razlogi, da ta ne bi hotela v letu 2005 in kasneje nadaljevati z izvajanjem storitev po Pogodbi z dne 10. 7. 2003. 41. Določenim izpovedbam prvega toženca pa pritožbeno sodišče tudi sicer ne verjame. Ni namreč logično, da bi tožeča stranka kljub neodzivnosti in porušenemu zaupanju v začetku leta 2005 še vedno sodelovala z odvetnico Z. Z. oziroma vztrajala v pogodbenem odnosu, na podlagi katerega je tožeča stranka odvetnici Z. Z. mesečno plačevala pavšal v višini 2.500,00 EUR v ustrezni tolarski protivrednosti. Z. Z. namreč upoštevaje nesporne trditve pravdnih strank z X. d. v. z. ni imela sklenjene zgolj Pogodbe z dne 10. 7. 2003, temveč tudi pogodbo o izvajanju odvetniških storitev, na podlagi katere je bila upravičena do mesečnega plačila v pavšalnem znesku 2.500,00 EUR, iz katere pa so bila, po pravilnih navedbah tožeče stranke, izključena pravna opravila in zastopanje v zvezi z množičnimi izterjavami na podlagi izvršilnih predlogov (VI. točka Pogodbe z dne 10. 6. 2003; A 19), kar pomeni, da ni res, kar trdi prvi toženec, da je imela X. d. v. z. na področju sodne izterjave zapadlih terjatev razmerje z odvetnico Z. Z. urejeno v dveh pogodbah - 5. točka odgovora na tožbo. Glede na sosledje sklenitve (sporne) pogodbe z odvetniško družbo S.in dne 30. 3. 2006 sklenjene pogodbe z odvetnico Z. Z., s katero sta bili nadomeščeni tako Pogodba z dne 10. 7. 2003 kot tudi pogodba z dne 10. 6. 2003, so tudi tehtni pomisleki tožeče stranke o razlogih za sklenitev slednje (ta naj bi predstavljala le poskus, da bi se naknadno „pokrilo“ višjo ceno, po kateri so se enake storitve vlaganja predlogov za izvršbo plačevale odvetniški družbi S.).

Ali je bil v primerjavi s Pogodbo z dne 10. 7. 2003 obseg storitev po Pogodbi z dne 31. 1. 2005 večji, plačilo pa odvisno od dejansko opravljenega dela?

42. Pritožbeno sodišče je na podlagi primerjave določbe I. točke Pogodbe o pravni pomoči, ki jo je tožeča stranka dne 31. 1. 2005 sklenila z odvetniško družbo S., z določbo I. točke Pogodbe o izvajanju odvetniških storitev pri izterjavi neplačanih obveznosti iz sklenjenih zavarovalnih pogodb, ugotovilo drugačen obseg storitev (nedvomno namreč v Pogodbo z dne 10. 7. 2003 ni vključeno nudenje storitev sodnega izvršitelja in nudenje izobraževanja delavcev uporabnika). Vendar pa ta ni bil določen v zvezi s samim vlaganjem predlogov za izvršbo. Poleg tega toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi nista zatrjevala, da je bila Pogodba z dne 31. 1. 2005 sklenjena, ker je bil v začetku leta 2005 predviden drugačen način vlaganja predlogov za izvršbo, ki bi od odvetniške družbe S. terjal bistveno večjo angažiranost v postopku njihove priprave, s tem pa utemeljena tudi višja cena storitev.

43. Prav tako toženca nista zatrjevala (in dokazala), da so v okviru priprav na sklenitev Pogodbe z dne 31. 1. 2005 pri tožeči stranki ocenili, da bodo (generalno gledano) k učinkovitejši izterjavi zapadlih obveznosti odločilno prispevale storitve sodnega izvršitelja (ki je po Pogodbi z dne 31. 1. 2005 svoje storitve tožeči stranki zaračunaval v skladu z vsakokratno veljavno tarifo - III. točka Pogodbe z dne 31. 1. 2005) in izobraževanje delavcev tožeče stranke ter da je bila ta ocena realna. Čeprav torej iz same vsebine Pogodbe z dne 31. 1. 2005 izhaja, da bo tožeča stranka v zvezi z vodenjem izvršilnih postopkov „dobila več“, brez trditev in dokazov o tem, da so pri tožeči stranki ocenili, da bo navedeno odločilno prispevalo k uspešnosti izvršb in da so te ocene temeljile na realnih in ne zgolj teoretičnih analizah učinkovitosti, z argumentom, da je sklenitev sporne pogodbe utemeljeval večji obseg storitev, tožena stranka ne more uspeti.

44. Sporne trditve tožene stranke, da je bilo po Pogodbi z dne 31. 1. 2005 plačilo odvisno od dejansko opravljenega dela, pa tožena stranka ni uspela dokazati. V nasprotju s Pogodbo z dne 10. 7. 2003, v kateri je bilo določeno, da je odvetnica Z. Z. za opravljene storitve v zvezi z vložitvijo predlogov za izvršbo upravičena do plačila v višini 40 % plačanih odvetniških stroškov, ki jih tožeča stranka prejme kot upnik od dolžnikov na svoj račun, pravica do plačila po pogodbi z odvetniško družbo S. nastane že z vložitvijo posameznega predloga za izvršbo in ni odvisna od uspeha tožeče stranke v tem postopku. Obračun storitev, predviden po Pogodbi z dne 31. 1. 2005, je zato sicer res bolj pregleden in enostaven (česar tožeča stranka niti ni prerekala), nikakor pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je bil v primeru Pogodbe z dne 31. 1. 2005 odvisen od dejansko opravljenega dela. Kot je pritožbeno sodišče že ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, so bili tako predlogi za izvršbo, ki so bili vloženi na podlagi Pogodbe z dne 10. 7. 2003, kot tudi tisti, ki so bili vloženi na podlagi Pogodbe z dne 31. 1. 2005, pripravljeni na enak način. Pripravljali so jih delavci tožeče stranke (skupaj s prilogami), odvetniki pa so bili zadolženi zgolj za njihov pregled ter podpisovanje in žigosanje. Glede na takšen način dela je bilo plačilo od dejansko opravljenega dela odvisno kvečjemu v primeru vlaganja predlogov po odvetnici Z. Z. Ker je ta posamezen predlog zgolj pregledala, podpisala in požigosala, je bilo njeno plačilo v višini 40 % plačanih odvetniških stroškov veliko bolj realno kot v primeru odvetniške družbe S. 45. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja z navedbami prvega toženca (iz prve pripravljalne vloge z dne 30. 1. 2012 - list. št. 40), da pogodba, ki jo je dne 31. 1. 2005 z odvetniško družbo S. sklenil prvi toženec, objektivno ni škodljiva, saj je pogodbena cena določena po veljavni Odvetniški tarifi, pa glede na predhodno ugotovljeno situacijo pri tožeči stranki v začetku leta 2005 ne more pritrditi njenim nadaljnjim navedbam, da je bila pravna pomoč odvetniške družbe S. potrebna zaradi učinkovitejše izterjave zapadlih obveznosti in da sklenitev omenjene pogodbe ter posledično odvetniški družbi S. zaupana storitev vložitve 5.151 predlogov za izvršbo in le-tej izvedeno plačilo za tožečo stranko ni imelo škodljivih stroškovnih posledic (oziroma da tožeči stranki škoda sploh ni mogla nastati, saj so bile zaračunane storitve s strani odvetniške družbe tudi dejansko opravljene, v končni fazi pa je njihov strošek nosil dolžnik, ki v izvršbi ni uspel). Navedena poslovna odločitev po presoji pritožbenega sodišča ni bila gospodarna in je bila (kot utemeljeno navaja tožeča stranka) sprejeta brez utemeljenega razloga.

46. Pritožbeno sodišče verjame tožencema, da se je od začetka delovanja pri X. d. v. z. nabrala vrsta neplačanih terjatev s tem pa potreba po vložitvi ogromnega števila predlogov za izvršbo (in da so temu botrovali tako tehnični kot tudi konkurenčni razlogi). To je nenazadnje med pravdnima strankama nesporno. Verjame tudi skladnim izpovedbam prvega toženca P. P. ter prič A. L. in T. O., da je odvetnica Z. Z. v kritičnem času že vodila nekatere postopke v zadevah, ki jih je X. d. v. z. nasledila od ZZZS. Kot neprepričljive in nedokazane pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje navedbe prvega toženca, da je bilo zaradi tega v zvezi s sodno izterjavo zapadlih obveznosti treba angažirati (še) stroškovno manj ugodno odvetniško družbo S. 47. V dani situaciji, ko je v pogodbi, sklenjeni z odvetnico Z. Z., obstajal temelj za opravljanje storitev v zvezi z vlaganjem predlogov za izvršbo (katere je Z. Z. tudi dejansko izvajala - v obdobju od 1. 9. 2003 do 30. 9. 2004 je namreč vložila 552 predlogov za izvršbo, poleg pa vodila še postopke v zavodskih zadevah) in je bilo določeno, da je odvetnica za te storitve upravičena do plačila v višini 40 % plačanih odvetniških stroškov, ki jih X. d. v. z. prejme kot upnik od dolžnikov na svoj račun, poleg tega pa (je v postopku neprerekano ostalo dejstvo, da) pri odvetnici Z. Z. niso obstajali nikakršni organizacijski, kadrovski, strokovni, osebni niti drugi razlogi, da ta ne bi mogla ali hotela v letu 2005 in kasneje nadaljevati z izvajanjem storitev po Pogodbi z dne 10. 7. 2003 oziroma da je bila po bistveno ugodnejših pogojih sporne storitve tudi dejansko pripravljena in sposobna opraviti, po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka potrebe po sodelovanju s še eno odvetniško družbo (katere storitve cenovno niso bile tako zelo ugodne) v tem postopku ni izkazala. Da bi bila sklenitev pogodbe z odvetniško družbo S. nujna ali koristna iz razloga, ker so od januarja 2005 dalje pri tožeči stranki predvideli drugačen način vlaganja predlogov za izvršbo (ki bi od odvetniške družbe terjal specifično znanje ali pa bistveno večjo angažiranost v postopku njihove priprave, kot ga je zagotavljala odvetnica Z. Z.) ali ker so ocenili, da bodo k učinkovitejši izterjavi zapadlih obveznosti odločilno prispevale storitve nudenja sodnega izvršitelja in izobraževanje delavcev tožeče stranke18 ter da je bila ta ocena realna in utemeljena na analizah učinkovitosti, posvetovanjih ipd., pa tožena stranka niti zatrjevala ni. Kljub temu da z odvetnico Z. Z. ni bila nikoli dogovorjena ekskluzivnost za vodenje postopkov izvršbe, bi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka zato dodatno odvetniško družbo lahko najela zgolj, če bi dosegla popust, kot ga je nudila odvetnica Z. Z. O protipravnosti ravnanja prvega toženca

48. Prvi toženec direktorju Službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve ne bi smel zgolj 'slepo verjeti' in bi moral kljub parafiranju19 Pogodbe z dne 31. 1. 2005 (kot to pravilno zatrjuje tožeča stranka) s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika tudi sam opraviti presojo smotrnosti pogodbe. Četudi je imela takrat Služba za pravne, kadrovske in splošne zadeve nalogo organizirati in pripraviti vse potrebno za sodno izterjavo spornih obveznosti do svojih zavarovancev in je bil direktor te službe tisti, ki je predlagal prvemu tožencu sklenitev sporne pogodbe z dne 31. 1. 2005, je dolžna skrbnost pri nadzorovanju poslovnih procesov prvemu tožencu narekovala, da predlagano odločitev skrbno pretehta - na podlagi primernih informacij preveri, kakšne bodo finančne posledice vlaganja predlogov za izvršbo (po tej pogodbi) za tožečo stranko (tj. pomen poslovodnega ukrepa za družbo), ter presodi, ali ne bi bilo nemara bolje, da se vložitev predlogov za izvršbo poveri odvetnici Z. Z. (sploh upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka v kritičnem času z njo že imela sklenjeno pogodbo in da je prvi toženec zanjo vedel). Predsednik uprave ne bi smel omenjeni službi oziroma njenemu direktorju zgolj zaupati, temveč bi jo moral nadzirati20. Ni res, da tožeča stranka ni trdila, da ni bilo nobenega razloga za nezaupanje. Trdila je, da že enostaven pregled obeh pogodb, tj. Pogodbe z dne 10. 7. 2003 in Pogodbe z dne 31. 1. 2005, pokaže, da je pogodba, sklenjena z odvetniško družbo S., manj ugodna. Pred potrditvijo odločitve (o sklenitvi sporne pogodbe, pa tudi o podelitvi pooblastila odvetniški družbi S. (A 17) oziroma naročila za vložitev 5.151 predlogov za izvršbo) bi moral prvi toženec torej skrbno in vestno pretehtati predlog, ki ga je zanj (na podlagi pripravljalnih dejanj) pripravil nekdo drug, saj bi samo na tak način lahko preprečil slabo poslovno potezo oziroma (kot pravilno opozarja pritožnica) potezo, ki ni v korist družbe. Ker prvi toženec nič od navedenega ni storil, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ravnal protipravno.

49. Za presojo gospodarnosti spornega ukrepa pa so mu bile - kot pravilno opozarja pritožnica - nenazadnje vse informacije tudi na voljo (informacije, ki so omogočalo primerljivost alternativ21). Za obstoj pogodbe, ki jo je imela tožeča stranka sklenjeno z odvetnico Z. Z., in za pogodbeno dogovorjeno ceno, je nedvomno vedel. Dejstva, da je bila odvetnica Z. Z. po bistveno ugodnejših pogojih storitve tudi dejansko pripravljena in sposobna opraviti, pa prvi toženec ni prerekal (niti ni navajal, da je pogodbo z odvetniško družbo S. sklenil kljub temu, saj na podlagi izkušenj ipd. ni bilo realno pričakovati, da bi odvetnica Z. Z. oziroma njena odvetniška družba to lahko storila sama). Da obseg storitev v zvezi s samim vlaganjem predlogov za izvršbo po pogodbi z dne 31. 1. 2005 ni večji, kot je bil po Pogodbi z dne 10. 7. 2003, pa bi - kot pravilno zatrjuje tožeča stranka - prvi toženec lahko ugotovil že ob enostavnem pregledu obeh pogodb (prim. obrazložitev iz 43. točke te sodbe).

50. Tožeča stranka je v tem postopku dokazala, da je v kritičnem času ugodnejši izvajalec storitev vlaganja predlogov za izvršbo že obstajal. Prvi toženec kot zakoniti zastopnik Pogodbe z dne 31. 1. 2005 zato ne bi smel podpisati. Ob primerjavi cen za opravljanje storitev v zvezi z vlaganjem predlogov za izvršbo po Pogodbi z dne 31. 1. 2005 in Pogodbi z dne 10. 7. 2003 bi namreč moral ugotoviti, da prva za tožečo stranko ni tako ugodna kot druga in da se bodo zaradi opravljanja storitev na njeni podlagi tožeči stranki povišali stroški. Zgolj preizkus pravne in ekonomske utemeljenosti Pogodbe z dne 31. 1. 2005 (v smislu, ali so predmet pogodbe storitve, ki jih tožeča stranka uporablja in ali cena storitev odgovarja zakonsko določeni ceni oziroma veljavni Odvetniški tarifi) ni bil dovolj, kot to zmotno navaja prvi toženec. Navedeno ne pomeni presoje gospodarnosti pogodbe oziroma ocene posledic, ki jih bo sklenitev pogodbe, naročilo za vložitev (predvidenega ogromnega števila) predlogov za izvršbo odvetniški družbi S. ter plačilo teh storitev imela za tožečo stranko. Tovrstno presojo je prvo toženec opustil in v tem se (tudi) po presoji pritožbenega sodišča kaže zatrjevana protipravnost njegovega ravnanja, do katere se po pravilnih zatrjevanjih pritožnice sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

51. Po sklenitvi Pogodbe z dne 31. 5. 2005 pa prvi toženec tudi ni ustrezno nadzoroval njenega izvajanja. Kot pravilno opozarja pritožnica, tudi po vložitvi prvih predlogov za izvršbo s strani odvetniške družbe S. in odobritvi prvih računov (A 24 in A 27)22, prvi toženec ni poskrbel, da bi se vložitev nadaljnjih - v tej pravdi spornih - 5.151 predlogov za izvršbo dodelila odvetnici Z. Z. Odvetniška družba S. je namreč tožeči stranki že dne 8. 4. 2005 izdala račun za vložitev 122 predlogov za izvršbo (A 24), katerega je tožeča stranka plačala 22. 4. 2005 (plačilo računa pa je odobril prvi toženec dne 21. 4. 2005), dne 8. 6. 2005 pa še enega, in sicer za vložitev 104 predlogov za izvršbo (A 27). Tudi plačilo tega računa je odobril prvi toženec dne 17. 6. 2005 (odobritev plačila računov s strani prvega toženca je razvidno iz vseh računov, ki so v spisu). Prvi toženec je torej najkasneje 21. 4. 2005, ko je odobril prvi račun, vedel, da predloge za izvršbo vlaga izključno odvetniška družba S. Drugih računov za vložitev predlogov za izvršbo namreč ni bilo. Najkasneje 21. 4. 2005 bi torej moral ugotoviti, da predloge za izvršbo vlaga odvetniška družba, ki je bistveno dražja od drugega ponudnika istih storitev, ter odrediti, da se vložitev predlogov za izvršbo od tedaj dalje poveri odvetnici Z. Z. Ker tega ni storil, mu je mogoče očitati, da ni ravnal z dolžno skrbnostjo. S strani tožeče stranke zatrjevano in z listinskimi dokazi dokazano dejstvo, da po 31. 1. 2005 odvetnici Z. Z. ni bilo več zaupano vlaganje predlogov za izvršbo, temveč je po tem datumu vse predloge za izvršbo vlagala le še odvetniška družba S., pa kaže tudi na neprepričljive argumente tožencev, da so pri tožeči stranki v kritičnem času iskali pomoč pri sodni izterjavi vrste neplačanih terjatev, ki se je pri tožeči stranki nabrala od začetka njenega delovanja.

O protipravnosti ravnanja drugega toženca

52. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da odločanje o vprašanjih iz pravnega področja ni sodilo med njegove obveznosti kot člana uprave, in presodilo, da ni moglo priti do kršitve nečesa, kar ni bila njegova obveznost, tudi v smislu opustitve dolžne skrbnosti ne. Obrazložilo je, da če je obseg in področje obveznosti razdeljeno med posamezne člane uprave, potem glede ločenih področij in obsega odgovornosti ni mogoče govoriti o solidarni odgovornosti.

53. Pritožnica pritožbeno uveljavlja, da Sklep uprave o razdelitvi poslovnih področij z dne 3. 6. 2003 (B 7), na katerega je svojo odločitev oprlo prvostopenjsko sodišče, ne more posegati v zakonsko pristojnost (in odgovornost) skupnega vodenja poslov in sprejemanja poslovnih odločitev. ZGD določa, da člani uprave družbo vodijo skupno in da odločitve iz njene pristojnosti sprejemajo soglasno, če statut ne določa drugače. Na morebitno drugačno statutarno ureditev se toženca nista sklicevala. V. V. je bil tako pristojen in dolžan sodelovati pri vseh spornih poslovnih odločitvah. Njegova morebitna pasivnost pri odločanju - čeprav v dogovoru z P. P. - ga zato potrditvah pritožnice ne odvezuje odgovornosti za škodo. Pritožnica zato meni, da je prvostopenjsko sodišče glede vprašanja odgovornosti drugega toženca zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ji (iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju) pritrjuje.

54. Če ima uprava več članov, sprejemajo odločitve iz njene pristojnosti vsi člani soglasno (prvi odstavek 247. člena ZGD). Statut lahko določi tudi drugačen način odločanja (drugi odstavek 247. člena ZGD).

55. V primerih, ko je uprava delniške družbe (smiselno pa tudi uprava družbe za vzajemno zavarovanje) sestavljena kolektivno, ZGD pri vodenju poslov družbe izhaja iz načela skupnega vodenja poslov na podlagi soglasno sprejetih odločitev. Upoštevaje citirano določilo (ki je veljalo v času sprejemanja presojane poslovne odločitve) namreč veččlanska uprava odločitve glede vodenja poslov sprejema s soglasno voljo vseh članov uprave.

56. Za tiste primere oziroma za tiste delniške družbe, pri katerih bi se zakonska rešitev soglasnega in skupnega vodenja poslov izkazala za neprikladno (na primer zaradi velikosti družbe, razvejenih dejavnosti in podobnega), pa zakon omogoča, da se z avtonomno ureditvijo v statutu družbe načelo soglasnega vodenja poslov nadomesti s fleksibilnejšo ureditvijo, ki otopi togost zakonskega načela (drugi odstavek 247. člena ZGD). Zakonsko predpostavko, da se odločitve sprejemajo soglasno, je tako mogoče statutarno spremeniti bodisi a) z uvedbo načela večinskega odločanja ter v tej zvezi opredeliti, da uprava o posameznih - ali tudi vseh - vprašanjih odloča po večinskem načelu bodisi b) s tem, da se celoten kompleks „vodenja poslov“ razdeli na enote, zaokrožene po določenem ključu, resorje oziroma poslovna področja (na primer nabava, prodaja, kadrovska vprašanja in podobno), vodenje posameznih poslovnih področij pa se lahko zaupa bodisi posameznim članom uprave, ki jih tako vodijo povsem samostojno, bodisi jih vodijo skupaj s prokuristom ali pa skupaj s katerim od drugih članov uprave in podobno.23

57. Upoštevaje povzeto teoretično izhodišče je torej mogoče ugotoviti, da ima pritožnica prav, ko prvostopenjskemu sodišču očita zmotno materialnopravno presojo v zvezi z odgovornostjo drugega toženca. Odmik od zakonsko vzpostavljenega načela, po katerem vodijo posle vsi člani uprave skupno in soglasno, je dopustno opredeliti zgolj statutarno24. To pa pomeni, da tožeča stranka pravilno opozarja, da Sklep uprave o razdelitvi poslovnih področij z dne 3. 6. 200325 ne more posegati v zakonsko pristojnost skupnega vodenja poslov oziroma (dosledneje) sprejemanja odločitev iz pristojnosti uprave in da je bil zato drugi toženec pristojen in dolžan sodelovati pri vseh spornih poslovnih odločitvah (kar predstavlja navedbe, ki jih je tožnica podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer v svoji prvi pripravljalni vlogi, ko je trdila, da se v tem primeru predpostavlja, da sta toženca odločitve o sklenitvi Pogodbe z dne 31. 1. 2005, o podelitvi pooblastila za zastopanje odvetniški družbi S. za vložitev predlogov za izvršbo in o plačilu, ki je bilo višje, kot bi bilo v primeru sodelovanja z odvetnico Z. Z., sprejela skupaj; pri tem se je tožnica tudi izrecno sklicevala na določbo 247. člena ZGD). Na podlagi navedenega dokumenta namreč ni mogoče sklepati o drugačnem načinu odločanja, kot je določen v prvem odstavku 247. člena ZGD, na drugačno statutarno ureditev pa se toženca - kot pravilno opozarja pritožnica - nista niti sklicevala (drugi odstavek 247. člena ZGD). Ker toženca nista trdila in dokazala, da je bilo s statutom X. d. v. z. določeno, da vsak član uprave samostojno sprejema odločitve s področij, ki sta si jih s Sklepom z dne 3. 6. 2003 interno razdelila, je torej materialnopravno mogoče zaključiti le, da sta bila odločitve dolžna sprejemati soglasno. Navedbe, da je bil prvi poslovnik o delu uprave tožeče stranke, katerega priloga je bila tudi razdelitev poslovnih področij uprave, na katerega je podal soglasje tudi nadzorni svet, sprejet leta 2007, nista prerekala. Dejstvo, da drugi toženec ni bil podpisnik nobene od pogodb, na katerih tožeča stranka gradi odškodninsko odgovornost tožencev, pa o načinu odločanja članov uprave ne pove ničesar.

58. Da pri odločanju v zvezi s sporno poslovno odločitvijo ni sodeloval, pa je v tem postopku (ob sklicevanju na Sklep z dne 3. 6. 2003) trdil sam drugi toženec (s čimer se je odgovornosti sicer želel ekskulpirati). Enako izhaja tudi iz izvedenega dokaznega postopka tako na prvi kot tudi na pritožbeni stopnji. Drugi toženec je svojo izpovedbo, podano na naroku dne 9. 3. 2016, da glede izbire odvetniške družbe ni sprejel kakršnekoli odločitve (list. št. 225), potrdil še na naroku dne 1. 2. 2019, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, in izpovedal, da pri sprejemanju odločitve, da se angažira še ena odvetniška družba, ni sodeloval. 59. Če je drugi toženec odločanje v zvezi z angažiranjem odvetniške družbe S. opustil, pa je glede na predhodno pojasnjeno mogoče skleniti le, da je opustil svojo dolžnost, ki mu jo kot članu uprave posebej nalaga zakon (tj. ZGD). Protipravnost njegovega ravnanja je v obravnavanem primeru torej - v nasprotju z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča - podana že iz tega razloga.

60. Temu pa je potrebno dodati še sledeče. Tudi če bi sprejeli predpostavko, da sta si člana uprave lahko v kritičnem času sama s posebnim aktom, ki sta ga sprejela soglasno (tj. s Sklepom z dne 3. 6. 2003; B 7), med seboj razdelila poslovna področja, je protipravnost ravnanja drugega toženca še vedno podana.

61. Pri vodenju poslov morajo člani uprave medsebojno sodelovati in se sproti obveščati o pomembnejših ukrepih s poslovnih področij, ki so jim dodeljena.26 Dolžnost horizontalnega nadzora27 izhaja iz skupne odgovornosti za vodenje poslov (prvi odstavek 246. člena ZGD, prvi odstavek 265. člena ZGD-1) - vsak član uprave mora redno spremljati „dogajanje“ v resorjih svojih kolegov. V zvezi s tem lahko od drugih članov uprave zahteva ustrezna poročila, hkrati pa mora tudi sam redno seznanjati člane uprave o poteku poslov s svojega področja. Če posamezni član uprave posumi na nepravilnosti v resorju drugega člana uprave, se mora nemudoma odzvati, najprej z internimi ukrepi, če ti ne zaležejo, pa tudi z eksternimi ukrepi.28

62. Da mora vesten in pošten gospodarstvenik poskrbeti, da je seznanjen z odločitvami, ki se sprejemajo, in s posli, ki se sklepajo na račun družbe (ki jo vodi), ter da je dolžan poskrbeti, da se posli vodijo tako, da družbi ne nastajajo nepotrebni stroški, pa je v tem postopku zatrjevala tudi tožeča stranka. Drugemu tožencu je hkrati očitala, da je te svoje dolžnosti kot član uprave v zvezi s spornim poslom opustil. 63. Stališče tožnice, da mora vesten in pošten gospodarstvenik poskrbeti, da je seznanjen z odločitvami, ki se sprejemajo, in s posli, ki se sklepajo na račun družbe, je drugi toženec prerekal. Navedel je, da je v velikih družbah, kakršna je X. d. v. z., glede na obseg dnevnih poslovnih odločitev, ki jih mora sprejeti poslovodstvo, popolnoma neživljenjsko, da bi bil vsak član uprave družbe seznanjen z vsemi podrobnostmi vsakega posla. Po njegovem mnenju je drugi toženec standardu vestnosti in poštenja zato zadostil že s tem, ko je (v dobri veri) pri vodenju poslov ravnal skladno s Sklepom o razdelitvi poslovnih področij z dne 3. 6. 2003. 64. Pritožbeno sodišče se (ob upoštevanju predhodno povzetih teoretičnih izhodišč) navedbe drugega toženca zavrača kot neutemeljene. Res je sicer, da posamezen član uprave ne more biti seznanjen z „vsemi podrobnostmi vsakega posla“, ni pa res, da se drugi toženec sploh ni bil dolžan pozanimati o okoliščinah konkretnega posla. Velikost podjetja ni edino merilo intenzitete nadzora in po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da se drugi toženec s sporno poslovno odločitvijo ni bil dolžan ukvarjati. Sodne izterjave zapadlih obveznosti, ki se je pri tožeči stranki vršila v letu 2005 (in še kasneje) in v zvezi z njo sklenjenih pogodb o izvajanju odvetniških storitev, ni mogoče označiti kot „vsak posel“. Glede na množičnost zapadlih obveznosti in nameravano masovno vlaganje predlogov za izvršbo, odločanje o angažiranju odvetniške družbe za opravljanje teh storitev, je bilo po presoji pritožbenega sodišča mogoče pričakovati, da bi imel ta posel ekonomske učinke, ki odstopajo od učinkov običajnega „najemanja“ odvetniških storitev. Nadzor bi moral biti zato v tem primeru še toliko večji. Ker je že na podlagi trditev drugega toženca mogoče ugotoviti, da tega ni izvajal in se s podrobnostmi spornega posla ni ukvarjal, pritožbeno sodišče zaključuje, da je z navedenimi opustitvami ravnal protipravno. Kot vesten in pošten gospodarstvenik bi namreč moral spremljati dogajanje v strokovni službi, ki jo je sicer vodil prvi toženec in posel, ki je družbi neutemeljeno povišal stroške, (poskušati) preprečiti.

65. Kljub pomanjkanju trditev o tem, da je bil seznanjen z odločitvijo, da se za opravljanje storitev vlaganja spornih predlogov za izvršbo pogodba sklene z odvetniško družbo S., in kakšne informacije oziroma poročila je v zvezi z njim zahteval, pa je V. V. na naroku dne 9. 3. 2016 izpovedal, da glede na to, da je bilo delo uprave striktno razdeljeno po Pravilniku o poslovodenju, katerega je potrdil nadzorni svet, z P. P. nista delala vsak vsega, ampak vsak svoje področje, da pa sta se na tedenskih kolegijih seznanjala - P. P. ga je informiral. Povedal je, da kar se njegove pozicije v upravi tiče, je skrbno ravnal že s tem, ko je v zvezi s sporno zadevo vprašal, ali je posel skladen z Odvetniško tarifo, saj zanj kot nepravnika ne obstaja nič drugega kot Odvetniška tarifa. Da bi bilo lahko kaj drugega, ni vedel. 66. Na naroku za pritožbeno obravnavo dne 1. 2. 2019 je V. V. povedal enako, in sicer da so imeli tedenske kolegije, kjer so bili poleg ožjega kolegija prisotni tudi direktorji poslovnih enot in da je kot nepravnik vprašal, če je posel v skladu z Odvetniško tarifo. To je njemu zadoščalo. Odločitvi, da se pogodba podpiše z odvetniško družbo S., da se ji podeli pooblastilo za zastopanje in zaupa storitev vlaganja predlogov za izvršbo, ni nasprotoval niti se z njo ni strinjal, ker to pač ni bilo njegovo področje.

67. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ne more zaključiti, da je drugi toženec ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (drugačne navedbe v odgovoru na pritožbo drugo toženca so neutemeljene). Preverjanje formalne skladnosti Pogodbe z dne 31. 1. 2005 z Odvetniško tarifo omenjenemu standardu ne ustreza. Drugi toženec bi se moral pozanimati o primernosti in gospodarnosti spornega ukrepa oziroma odločitve o sklenitvi pogodbe z Odvetniško družbo S. ter glede na okoliščine, ki jih je pritožbeno sodišče predhodno opisalo, poskrbeti, da se storitev vložitve 5.151 predlogov za izvršbo zaupa odvetnici Z. Z. Materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča iz izpodbijane sodbe po presoji pritožbenega sodišča torej ni pravilen.

O škodi in vzročni zvezi

68. Pritožnica izpodbijani odločitvi sicer neutemeljeno očita, da je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je podan tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodba ne vsebuje razlogov o dejstvih v zvezi z nastankom škode in vzročno zvezo. Razlogov o odločilnih dejstvih o navedenih predpostavkah odškodninske odgovornosti izpodbijana sodba z dne 7. 10. 2016 ne vsebuje, ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že iz razloga pomanjkanja protipravnosti ravnanja tožencev. Za odškodninsko odgovornost morajo biti namreč vsi njeni elementi (tj. protipravno (nedopustno) ravnanje odgovorne osebe; škoda, ki izvira iz takšnega protipravnega (nedopustnega) ravnanja; obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (vključno z opustitvijo); krivda na strani povzročitelja škode, ki pa se v primeru subjektivne odškodninske odgovornosti (kakršna je tudi obravnavana) domneva) kumulativno podani, kar pomeni, da je že zaradi izostanka enega potrebno tožbeni zahtevek zavrniti in se s preostalimi predpostavkami sodišču ni potrebno ukvarjati (kar je v 13. točki svoje obrazložitve sodišče prve stopnje tudi izrecno pojasnilo).

69. V nasprotju s prvostopenjskim sodiščem pa je protipravnost ravnanja tožencev v tem gospodarskem sporu ugotovilo pritožbeno sodišče. V pričujoči sodbi se bo zato opredelilo tudi do navedb tožeče in tožene stranke v zvezi z nastankom škode.

70. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cpg 1460/2012 z dne 26. 3. 2014 pojasnilo, da je tožeča stranka v tem postopku obstoj in višino škode utemeljevala kot razliko med plačilom v letu 2005 in 2006 opravljenih odvetniških storitev odvetniški družbi S. v višini 296.311,47 EUR (po računih št. 393/05 z dne 7. 12. 2005 v znesku 279.483,73 EUR za 4.756 vloženih predlogov za izvršbo in št. 43/06 z dne 11. 1. 2006 v znesku 16.827,74 EUR za 395 vloženih predlogov za izvršbo) in hipotetičnim plačilom v višini 118.524,59 EUR v primeru, če bi bila storitev vložitve istih 5.151 predlogov za izvršbo po Pogodbi z dne 10. 7. 2003 zaupana odvetnici Z. Z., kar znaša 177.786,88 EUR (enako ponavlja tudi v obravnavani pritožbi - zadnji odstavek na 11. strani). Navedla je, da tudi če bi odvetnica Z. Z. z vsemi 5.151 predlogi za izvršbo uspela, bi bila namreč upoštevaje relevantna pogodbena določila upravičena le do plačila 40 % priznanih in tožeči stranki plačanih odvetniških stroškov, medtem ko je tožeča stranka za takšno storitev odvetniški družbi S. plačala 177.786,88 EUE več, in da je dejanski znesek oškodovanja zanesljivo višji (ker izterljivost povračila priglašenih stroškov ni bila 100 % in tožeča stranka nikoli ni dobila povrnjenih vseh odvetniških stroškov, saj vse izvršbe niso bile uspešne - list. št. 34). Škoda, ki je nastala tožeči stranki, se po njenem prepričanju torej kaže v tem, da so bili stroški odvetniških storitev pri vlaganju predlogov za izvršbo po odvetniški družbi S. višji, kot bi bili, če bi bila storitev vložitve 5.151 predlogov za izvršbo zaupana odvetnici Z. Z. 71. Te navedbe so po presoji pritožbenega sodišča (prav tako že izraženi v sklepu I Cpg 1460/2012 z dne 26. 3. 2014) utemeljene. Nesporno, pa tudi z računi in potrdili o plačilih izkazano (A 11, A 12, A 13 in A 14) v tem postopku je, da je tožeča stranka na račun vložitve 5.151 predlogov za izvršbo odvetniški družbi S. plačala skupaj 296.311,47 EUR. Zaradi dne 31. 1. 2005 sklenjene pogodbe (A 6), v njej določenih plačilnih pogojev ter odvetniški družbi podeljenega pooblastila (A 17) in zaupane storitve vložitve 5.151 predlogov za izvršbo, se je torej v trenutku plačila 296.311,47 EUR premoženje zmanjšalo najmanj za znesek 177.786,88 EUR. Če bi tožeča stranka oziroma njena uprava v sestavi tožencev storitev vložitve 5.151 predlogov za izvršbo zaupala odvetnici Z. Z., bi namreč glede na pogodbeno dogovorjeno ceno za enake storitve oziroma opravila plačala največ 118.524,59 EUR. Razlika med plačilom opravljenih odvetniških storitev odvetniški družbi S. v višini 296.311,47 EUR in hipotetičnim plačilom v višini 118.524,59 EUR (296.311,47 EUR x 0,4) v primeru, ko bi bila storitev vložitve 5.151 predlogov za izvršbo zaupana odvetnici Z. Z., zato predstavlja zmanjšanje premoženja tožeče stranke (132. člen OZ) za znesek 177.786,88 EUR.

72. Ni torej res, kar navajata toženca, da tožeči stranki ni nastala škoda in ji tudi ni mogla nastati, ker je X. d. v. z. vse stroške odvetniških storitev priglasila kot svoje stroške in jih (v kolikor je s svojim zahtevkom uspela) tudi dobila povrnjene. Tudi ob navedeni predpostavki (tj. če bi z vsemi 5.151 predlogi za izvršbo uspela in bi zato od vseh dolžnikov dobila povrnjene stroške po veljavni Odvetniški tarifi) bi namreč tožeča stranka odvetnici Z. Z. plačala 60 % manj, kot je za enako storitev plačala odvetniški družbi S. (kot pravilno opozarja pritožnica, bi tudi odvetnica Z. Z. v vloženih predlogih za izvršbo priglasila stroške odvetnika po veljavni Odvetniški tarifi in bi bil obseg povrnitve od dolžnikov enak - da so tako odvetnica Z. Z. kot tudi odvetniška družba S. stroške priglašali na enak način, je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi na podlagi izvedenega dokaznega postopka). Odvetnici Z. Z. bi tožeča stranka plačala največ 118.524,59 EUR, tj. če bi tožeča stranka z vsemi predlogi za izvršbo uspela, odvetniški družbi S. pa je 296.311,47 EUR plačala v vsakem primeru, tj. ne glede na to, ali je s predlogom za izvršbo uspela ali pa v celoti propadla. Škodo v višini 177.786,88 EUR je torej tožeča stranka izkazala že s predložitvijo potrdil o plačilih odvetniški družbi S. (da je tožeča stranka tej družbi plačala 296.311,47 EUR niti ni sporno). Tožeči stranki zato v nasprotju z zatrjevanjem prvega toženca ni bilo treba predložiti podatkov o tem, koliko plačanih odvetniških stroškov po računih št. 393/05 in št. 43/06 je bilo plačanih oziroma so bili tožeči stranki povrnjeni v izvršilnem postopku. Če bi to trditev upoštevali, bi bila namreč upoštevaje vsebino sporne pogodbe glede višine cene škoda le še večja. Tudi če so pri tožeči stranki z vsemi 5.151 predlogi za izvršbo uspeli in prejeli vse stroške povrnjene s strani svojih dolžnikov, bi tožeča stranka v primeru, če bi storitev vložitve teh predlogov zaupala odvetnici Z. Z., prihranila najmanj 177.786,88 EUR. Ker pa je tožeča stranka oziroma njena uprava za opravo teh storitev pooblastila odvetniško družbo S., je tožeča stranka za iste storitve plačala 177.786,88 EUR več.

73. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je za obravnavano zadevo bistvena zgolj primerjava stroškov, ki so oziroma bi hipotetično nastali v zvezi z vlaganjem predlogov za izvršbo. Predmet tega spora je zgolj razlika v plačilu, ki je nastala v posledici opravljanja storitev vlaganja predlogov za izvršbo po odvetniški družbi S. (in nobenih drugih storitev) in tistim, ki bi ga tožeča stranka izvedla, če bi storitve vlaganja predlogov za izvršbo po Pogodbi z dne 10. 7. 2003 opravila odvetnica Z. Z. Z računoma št. 393/05 z dne 7. 12. 2005 in št. 43/06 z dne 11. 1. 2006 je odvetniška družba S. tožeči stranki zaračunala izključno storitve vložitve predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine. To je razvidno iz samih računov (A 11 in A 12). Vse druge storitve, ki jih je odvetniška družba S. opravila za tožečo stranko, pa je ta zaračunala posebej in niso predmet tega postopka.

74. Nadaljnji element odškodninske odgovornosti, tj. škoda, je po oceni pritožbenega sodišča torej izkazan. Toženca sta s predhodno opisanimi ravnanji (in opustitvami) v okoliščinah danega primera neutemeljeno povečala stroške tožeče stranke in ji s tem povzročila zmanjšanje njenega premoženja. Ker to pomeni, da je škoda nastala v posledici ravnanja tožencev, pa je med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem izkazana tudi vzročna zveza - kot pravilno navaja pritožnica, nastanek škode je namreč v neposredni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožencev.

75. Po 165. členu OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. To se je v obravnavanem primeru zgodilo dne 21. 12. 2005 in 9. 2. 2006. Od teh datumov je - kot izhaja iz izreka te sodbe - tožeča stranka tudi upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti.

76. Zgolj zaradi doslednosti pa pritožbeno sodišče vsemu predhodno obrazloženemu dodaja še sledeče. Navedbe drugega toženca, da pogodba, ki jo je imela tožeča stranka sklenjeno z odvetnico Z. Z., predstavlja kršitev Kodeksa odvetniške poklicne etike, za obravnavani spor niso relevantne, saj tožeče stranke omenjeni kodeks ne obvezuje. Pritožbeno sodišče pa se z njimi tudi ne strinja. Kodeks v 22. členu sicer res določa, da odvetniki tekmujejo med seboj le s kakovostjo svojega dela, v 24. členu pa da je nedopustna nelojalnost, za kar šteje vsako pridobivanje strank s ponudbami, obljubami uspeha, ponujanjem cenejšega zastopanja, obljubljanje provizij ali nagrad za pridobivanje strank in sodelovanje z zakotnimi pisači. Vendar pa cena, določena v Pogodbi z dne 10. 7. 2003, sama zase še ne pomeni nelojalne konkurence. Nelojalno konkurenco bi (lahko) pomenila, če bi bilo zatrjevano in dokazano, da je odvetnica Z. Z. (v konkurenci z več ponudniki) X. d. v. z. kot stranko pridobila s ponujanjem cenejšega zastopanja. Nedvomno pa navedena cena ne predstavlja nelojalne konkurence v razmerju do cene, določene v Pogodbi z dne 31. 1. 2005. Odvetnica Z. Z. in odvetniška družba S. se nista „borili“ za pridobitev posla - X. d. v. z. je pogodbo o izvajanju odvetniških storitev pri izterjavi neplačanih obveznosti iz sklenjenih zavarovalnih pogodb z odvetnico Z. Z. sklenila leto in pol prej kot jo je za istovrstne storitve sklenila z odvetniško družbo S. Na trditve, da je institut povrnitve stroškov namenjen povrnitvi stroškov, ki stranki dejansko nastanejo, ne pa obogatitvi, do česar je lahko prihajalo v primeru pogodbe, sklenjene z odvetnico Z. Z., pa pritožbeno sodišče odgovarja, da drugi toženec pozablja, da je bilo v zvezi z vlaganjem predlogov za izvršbo delo porazdeljeno med odvetnico in tožečo stranko, da so (kot je bilo ugotovljeno na podlagi opravljenega dokaznega postopka) delavci pri tožeči stranki opravili glavnino dela in tiskali predloge za izvršbo z vsemi pripadajočimi prilogami in da je vse navedeno tožeča stranka morala plačati, zaradi česar pravzaprav ni mogoče razumeti, v čem drugo toženec vidi obogatitev tožeče stranke.

77. Izkaže se torej, da je pritožba tožeče stranke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

78. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

79. Ker je pritožbeno sodišče po pritožbi tožeče stranke izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, je utemeljena tudi njena pritožba zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Po spremembi je namreč tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v celoti (tožena stranka pa je v celoti propadla; prvi odstavek 154. člena ZPP).

O dosedanjih pravdnih stroških

80. V drugem odstavku 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife - OT (Uradni list RS, št. 2/2015), ki je začela veljati 10. 1. 2015, je določeno, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred njeno uveljavitvijo, se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po prej veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C). Ker je bila tožba v tem postopku vložena dne 22. 7. 2010, je pritožbeno sodišče nagrado odmerilo po ZOdvT.

81. Pravdni stroški tožeče stranke znašajo 19.804,81 EUR. Vanje so (skladno s specificiranim stroškovnikom) vključeni: nagrada za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 v znesku 1.487,20 EUR, nagrada za narok v prvotnem in dveh ponovljenih sojenjih po tar. št. 3102 v znesku 3 x 1.372,80 EUR (da je tožeča stranka upravičena tudi do nagrade za narok v ponovljenem postopku, je stališče sodne prakse29), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002, dve nagradi za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v znesku 2 x 1.830,40 EUR in še en pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002. Vse te odvetniške stroške je pritožbeno sodišče zvišalo še za 22 % DDV (kar skupaj znaša 11.353,81 EUR) ter dodalo sodno takso za tožbo (v višini 2.724,00 EUR) ter dve sodni taksi za pritožbena postopka I Cpg 1460/2012 (2.724,00 EUR) in I Cpg 1907/2014 (3.003,00 EUR).

82. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih nagrad za ponovljena postopka (V Pg 1324/2014 in V Pg 3479/2015). Za dve dodatni nagradi za postopek zaradi ponovljenega postopka v določbah ZOdvT, ki ga je treba uporabiti za ta spor, ni podlage. Po drugem odstavku 14. člena ZOdvT lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrade na vsaki stopnji. 19. člen ZOdvT pa določa, da v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Vendar je treba upoštevati pri tem tudi opombo št. 3 k tretjem delu tarife, ki v točki (4) izrecno določa, da se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku30. To pomeni, da odvetniku, ne glede na morebitno razveljavitev prvotne sodbe in ponovno sojenje, pripada le ena nagrada za postopek.

83. Prav tako pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo v dveh ponovljenih in enem pritožbenem postopku priglašenega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. V vsaki zadevi se lahko zahteva pavšalni znesek (do največ 20,00 EUR), in sicer namesto dejanskih izdatkov po tar. št. 6001 (ki se priznavajo v polni višini). V vsaki zadevi je torej mogoče namesto dejanskih izdatkov zahtevati zgolj pavšalni znesek, vendar le enega in ne več.31

84. Končno pa pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo tudi odvetniških stroškov, ki jih je ta - kot je razvidno iz stroškovnika na list. št. 253 - priglasila po OT, ki je začela veljati 10. 1. 2015. Kot že obrazloženo, za to v drugem odstavku 20. člena OT ni podlage.

85. Pritožbi tožeče zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče vsled vsega obrazloženega ugodilo in odločitev v navedeni točki spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

O pritožbenih stroških

86. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela, pa sta ji toženca dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ti stroški znašajo 6.935,30 EUR in zajemajo: nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 v višini 1.830,40 EUR (1.144,00 EUR x 1,6), nagrado za narok po tar. št. 3212 v višini 1.372,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002, 22 % DDV na vse prej navedene odvetniške storitve ter sodno takso v znesku 3.003,00 EUR.

87. Toženca sta dolžna solidarno tožeči stranki plačati 6.935,30 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek 161. člena ZPP).

1 Prim. navedbe iz 6. točke pritožbe, v sklopu katerih pritožnica izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do samega bistva tožbenih navedb, ki je v tem, da je v času sklenitve pogodbe z odvetniško družbo S., v času podelitve pooblastila tej družbi in v času vložitve predlogov za izvršbo tožeča stranka imela veljavno sklenjeno pogodbo z odvetnico Z. Z., ki je tožeči stranki zagotavljala enake storitve po nižji ceni, in da pri odvetnici Z. Z. tudi niso obstajali nikakršni organizacijski, kadrovski, strokovni, osebni ali kakšni drugi razlogi, da ta v letu 2005 in kasneje ne bi mogla ali hotela nadaljevati z izvajanjem odvetniških storitev po njeni pogodbi tudi v primeru večjega obsega izvršb, zaradi česar bi toženca ob dolžni skrbnosti vložitev spornih predlogov za izvršbo morala dodeliti odvetnici Z. Z. 2 Prim. predzadnji in zadnji odstavek na 9. strani in prvi odstavek na 10. strani pritožbe. 3 Navedbe iz 5. točke odgovora na tožbo - list. št. 17. 4 Te bodo pojasnjene v nadaljevanju. 5 Tako na list. št. 20. 6 doc. dr. Peter Podgorelec: Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten (PB) 1/2013, str. 89. 7 Dr. Vida Mayr: Odškodninska odgovornost članov organov vodenja in nadzora, Odvetnik, 2015, št. 70, str. 16. 8 Člani uprave morajo pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. 9 VSRS Sklep III Ips 14/2016. 10 Ali je torej imela navedena odločitev razumno podlago (kot v članku 'Odškodninska odgovornost članov organov vodenja in nadzora' zapiše dr. Vida Mayr). 11 S katerimi izpodbija navedbe tožeče stranke, da sklenitev sporne pogodbe, dodelitev 5.151 predlogov za izvršbo izključno odvetniški družbi S. in odobritev plačila odvetniških storitev ni bilo poslovno smotrno ravnanje prvega toženca in je nepotrebno povišalo stroške poslovanja tožeče stranke. 12 Prvi toženec pa se je v postopku pred sodiščem prve stopnje zoper zahtevek sicer branil tudi na način, da je zatrjeval, da je preveril pravno in ekonomsko utemeljenost Pogodbe z dne 31. 1. 2005 in ugotovil, da (1) so predmet pogodbe storitve, ki jih tožeča stranka dejansko uporablja in (2) da cena storitve odgovarja zakonsko določeni ceni oziroma veljavni Odvetniški tarifi. 13 V predmetnem postopku nas namreč zanima le cena storitev v zvezi z vlaganjem predlogov za izvršbo. 14 Kljub nekoliko drugačni formulaciji opravil v zvezi z vlaganjem predlogov za izvršbo po eni in drugi pogodbi (prim. obrazložitev v 25. točki te sodbe). 15 Drugi toženec je v prvi pripravljali vlogi sicer navajal, da je razlaga tožeče stranke, da vsak odvetniški strošek, ki je višji od cene najcenejšega odvetnika, s katerim družba sodeluje, predstavlja pravno priznano škodo, absurdna, saj privede do posledice, da bi lahko uprava sklenila pogodbo zgolj z enim odvetnikom, pa četudi ne bi mogel zadovoljiti njenih potreb oziroma tudi če dela ne bi opravljal kakovostno ali pravočasno. Pri tem pa ni navedel, da je zaradi teh konkretnih okoliščin tudi pri tožeči stranki prišlo do odločitve v zvezi z angažiranjem odvetniške družbe S. in dodelitve 5.151 predlogov za izvršbo tej odvetniški družbi. 16 Da torej ni bilo nobenih ovir, da Z. Z. ne bi mogla vložiti vseh tistih 5.151 predlogov za izvršbo pod pogoji iz II. točke omenjene pogodbe - navedbe iz četrte pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 7. 3. 2012 (prim. list. št. 66). 17 Prim. I Cpg 1266/2010 z dne 2. 3. 2011. 18 Argument tožene stranke, da so se za sklenitev Pogodbe z dne 31. 1. 2005 (med drugim) odločili tudi iz razloga, ker je bil po njej določen drugačen obseg storitev, je tudi sicer izredno neprepričljiv. Izobraževanje, ki ga odvetniška družba sicer na svoje stroške pripravi enkrat letno, nikakor ne opravičuje posla z odvetniško družbo S., katerega vrednost je znašala 296.311,47 EUR. 19 Prim. navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge - list. št. 34. 20 doc. dr. Peter Podgorelec: Odškodninska odgovornost članov uprave delniške družbe po ZGD-1, Pravosodni bilten (PB) 1/2013, str. 89. 21 Tako VS RS v sodbi III Ips 80/2010, na katero se je sicer pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. 22 V zvezi s katerima tožeča stranka ne uveljavlja škode v tem postopku glede na datume opravljenih plačil in s tem datume nastanka škode. 23 Tako mag. Saša Prelič v članku: Ureditev vprašanja vodenja poslov v statutu delniške družbe (247. člen ZGD), Podjetje in delo, 1999, št. 2, str. 353. 24 V internem družbinem aktu z nižjo pravno močjo, od statutarne, pa ne - odmike od zakonskega načela bi bilo skozi poslovnik mogoče opredeliti zgolj tedaj, ko bi na to odkazovala statutarna ureditev, v kateri bi bilo področje vodenja poslov urejeno v nekem splošnem obsegu, podrobnosti pa (na podlagi statutarnega pooblastila) v poslovniku o delu uprave. Prav tam. 25 Iz katerega sicer res izhaja, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal drugi toženec in kar navaja tudi v odgovoru na pritožbo, in sicer, da je prvi toženec P. P. pokrival področja splošno-kadrovske službe, pravne službe, sektorja za trženje, sektorja za finance in računovodstvo in odnose z javnostmi, drugi toženec pa je skrbel za sektor za izvajanje, službo za razvoj in aktuarstvo in službo za informacijske tehnologije (B 7). 26 mag. Saša Prelič v članku: Ureditev vprašanja vodenja poslov v statutu delniške družbe (247. člen ZGD), Podjetje in delo, 1999, št. 2, str. 353. 27 Kontrola je (poleg planiranja in organiziranja) v ekonomski teoriji ena od funkcij vodenja podjetja. 28 Peter Podgorelec v: Odškodninska odgovornost članov poslovodstva - analiza nekaterih sodb Vrhovnega sodišča RS, Podjetje in delo - 2013, številka 5, stran 763, GV Založba, d. o. o., 22. 8. 2013. 29 I Cp 1638/2014, II Cp 603/2016. 30 VSL sklep II Cp 1619/2016 z dne 28. 9. 2016, VSL sodba II Cp 603/2016 z dne 13. 4. 2016, VSL sklep II Cp 610/2017 z dne 17. 5. 2017. 31 VSL sodba II Cp 603/2016 z dne 13. 4. 2016.