Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik opravil nadure, katerih plačilo zahteva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP.
Dodaten argument, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam in izpovedbi tožnika o opravljanju nadur, pa je, da toženka, kljub dvakratnemu pozivu sodišča prve stopnje (ki ga je opravilo na predlog tožnika), ni predložila izpisov tahografov (kljub navedbam, da jih hrani), potnih nalogov, seznamov razkladov, nakladov in voženj za tožnika. Toženka ni predložila niti evidence o izrabi delovnega časa za tožnika, čeprav jo je bila kot delodajalec dolžna voditi skladno z 18. členom ZEPDSV. Točno in pravilno vodenje evidenc delovnega časa je namreč dolžnost delodajalca in ne delavca. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik pri toženki opravljal nadure (peti odstavek 227. člena ZPP).
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku nadure v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (II. točka izreka), in znesek 51,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka). Višji zahtevek iz naslova nadur in obresti je zavrnilo (IV. in V. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo dodatka za minulo delo in dnevnic (VI. in VII. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženki stroške postopka v znesku 792,51 EUR z obrestmi (VIII. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (IX. točka izreka).
2. Zoper odločitev v II., III. in IX. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija dokazno oceno priče A. A. Povzema izpoved te priče, ki je med drugim izpovedala, da tožnik nikoli ni delal nadur, da se pri toženki ni vozilo kot drugje, saj so imeli vozniki nenavadno malo kilometrov, vozili so po pravilih. Priča je pojasnila, da so imeli nadure le tisti vozniki, ki so vozili po Skandinaviji, teh voženj pa tožnik ni opravljal. Poudarja izpoved priče, da je tožnik razpolagal s svojo voznikovo kartico, ki jo vsak voznik obdrži po prenehanju delovnega razmerja, zato bi jo tožnik lahko predložil sodišču. Sodišču prve stopnje očita, da je nerazumno zaključilo, da naj bi priča tako izpovedovala, ker naj bi bil tožnik kriv, da je izgubila službo. Sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni razumno obrazložilo, zakaj ni verjelo priči, ki za izid postopka nima nobenega interesa. Meni tudi, da bi moral tožnik konkretneje pojasniti, zakaj ne razpolaga z voznikovo kartico. Sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Zaključuje, da bi bilo logično pričakovati, da bi si tožnik naredil kopijo potnih nalogov in poskrbel za odčitek tahografov. Tudi o tem izpodbijana sodba nima razlogov.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik opravil nadure, katerih plačilo zahteva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema.
5. Pritožba sicer pravilno navaja, da je priča A. A. (prokuristka toženke) v svoji izpovedbi zanikala, da je tožnik pri toženki opravljal nadure. Vendar pa je sodišče prve stopnje prepričljivo, jasno in razumno obrazložilo, zakaj priči ne verjame (osebna zamera priče do tožnika zaradi izgube službe in neprepričljiva izpoved priče v delu, da se pri toženki ni veliko vozilo, kar je v nasprotju s samo naravo njene dejavnosti).
6. Dodaten argument, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam in izpovedbi tožnika o opravljanju nadur, pa je, da toženka, kljub dvakratnemu pozivu sodišča prve stopnje (ki ga je opravilo na predlog tožnika), ni predložila izpisov tahografov (kljub navedbam, da jih hrani), potnih nalogov, seznamov razkladov, nakladov in voženj za tožnika. Toženka ni predložila niti evidence o izrabi delovnega časa za tožnika, čeprav jo je bila kot delodajalec dolžna voditi skladno z 18. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06 in nasl.). Točno in pravilno vodenje evidenc delovnega časa je namreč dolžnost delodajalca in ne delavca. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik pri toženki opravljal nadure (peti odstavek 227. člena ZPP).
7. Tudi sicer pa ne drži pritožbena navedba, da je že omenjena priča A. A. nazorno izpovedala, da tožnik ni vozil po Skandinaviji in da zato ni imel nadur. Izpovedala je namreč, da je tožnik vozil po celi Evropi, za relacije pa ne ve točno, ker to ni bilo v njeni pristojnosti; da pa (zgolj) predvideva, da je vozil po Avstriji in Nemčiji in da po Skandinaviji ni dosti vozil. 8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved priče A. A. glede dejstva tožnikovega razpolaganja z voznikovo kartico v času po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je glede na vse že obrazloženo utemeljeno verjelo izjavi tožnika, da te kartice nima. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moral tožnik konkretneje pojasniti, zakaj ne razpolaga z voznikovo kartico. Nobena od strank niti ni podala dokaznega predloga za predložitev te kartice. Obstoj voznikove kartice je v svoji izpovedbi izpostavila šele priča. Kot rečeno, pa je vodenje evidenc delovnega časa in hranjenje tahografov tudi sicer dolžnost delodajalca in ne delavca. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moral tožnik poskrbeti za odčitke tahografov in kopije potnih nalogov. V zvezi z omenjeno voznikovo kartico je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivih razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je glede te kartice opredelilo v 19. točki obrazložitve sodbe.
9. Izpodbijana sodba pa ima tudi sicer razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. V pritožbi večkrat očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.
10. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).