Jedro

Obravnavani primer pa se od zakonitega agencijskega dela bistveno razlikuje, saj je bil celoten poslovni model vzpostavljen prav zato, da bi se izognil uporabi prisilnih določb delovnopravne zakonodaje. Posledica ugotovljene zlorabe zato ni uporaba pravil o subsidiarni odgovornosti uporabnika, temveč njegova neposredna odgovornost za prikrajšanje delavca pri pravicah iz delovnega razmerja. Ker je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je tožnik delo opravljal v organiziranem delovnem procesu toženke pod njenimi navodili in nadzorom, pri čemer je bil poslovni model uporabljen za prikrivanje njegovega dejanskega delovnega razmerja s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da mu zaradi ugotovljene zlorabe odgovarja za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja enako kot delodajalec.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 11. 12. 2015 (pravilno: 2025) (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je dne 23. 12. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki na delovnem mestu "luško transportni delavec" (II. točka izreka), ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 24. 12. 2019 do 2. 7. 2020, toženki naložilo, da tožniku za navedeno obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter ga prijavi v obvezna socialna zavarovanja, višji zahtevek - delovno razmerje tožnika pri toženki od 3. 7. 2020 do dneva sojenja - je zavrnilo (III. točka izreka) ter ga pozove nazaj na delo (IV. točka izreka). V V. in VI. točki izreka je toženki naložilo, da tožniku za čas od avgusta 2015 do novembra 2025 obračuna in izplača razlike v plači oziroma nadomestila plač, 13. plačo za leta 2015, 2016, 2017, 2018, 2019, 2021, 2022, 2023, 2024, regres oziroma razliko regresa za letni dopust za leta 2016, 2017, 2018, 2019, 2020, 2021, 2022, 2023, 2024, 2025, božičnico za leta 2019, 2021, 2022, 2023, 2024, poslovno uspešnost za leto 2020, poračun RDV za leto 2018 v zneskih, razvidnih iz izreka in z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje zneske od priznanih je zavrnilo. Zaradi delnega umika tožbe glede plačila malic in potnih stroškov z obrestmi je postopek ustavilo (VII. točka izreka), tožbo je delno zavrglo glede zneska 2.000,00 EUR za december 2025 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka) ter odločilo še, da toženka sama nosi svoje stroške postopka ter je tudi zavezanka za plačilo sodne takse (IX. in X. točka izreka).

2.Zoper točke I, II, III (v ugodilnem delu), IV, V in VI (v ugodilnem delu) izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo toženka. Trdi, da sodba ni ustrezno obrazložena, saj se ne sklicuje na individualni akt, na podlagi katerega je bil tožnik od 24. 12. 2019 do 2. 7. 2020 v delovnem razmerju z njo in zakaj ravno na delovnem mestu "luško transportni delavec" (LTD), enako velja glede obračuna in plačila prikrajšanja iz naslova razlike v dejansko prejetih prejemkih in prejemkih, ki bi jih tožnik imel kot delavec toženke od avgusta 2015 do novembra 2025, ter ostalih prejemkih. Meni, da je tožbo treba zavreči, ker je tožnik vložil tožbo prepozno oziroma za sporno obdobje ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja; tožbo je vložil več kot 2 meseca od prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma od dneva, ko naj bi izvedel za domnevno kršitev pravic. S tožbo je primarno zahteval le denarni zahtevek. Nasprotuje uporabi preteklih stališč Vrhovnega sodišča RS v zvezi s tristranskim razmerjem družb IPS, njihovih delavcev in toženke ter zavrača ugotovitve o zlorabi poslovnega modela ter prikritih delovnih razmerjih delavcev IPS pri njej. Sodbi očita, da je nejasna, nerazumljiva, arbitrarna in v nasprotju sama s seboj ter da nedopustno posega v njene ustavne pravice (22., 25. in 74. člen Ustave RS). Navaja, da so obstajale in se izvrševale pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in družbo IPS, zato mu za ta čas pravnomočno ni bil priznan obstoj delovnega razmerja pri drugi toženki, sodišče prve stopnje pa je napačno brez obrazložitve in pravne podlage ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri njej z vsemi obveznostmi za čas od 23. 12. 2019 do 2. 7. 2020 in nezakonito prenehanje le-tega. Zanika obstoj elementov delovnega razmerja tožnika pri njej; dejstvo, da družbi IPS nista bili ustrezno registrirani kot agencije, ne more biti podlaga za priznanje dejanskega delovnega razmerja (mnenje VSRS VIII SM 2/2021 v istovrstni zadevi, sodbi Sodišča EU C-216/15 in C-681/18). Če bi se navedeno razmerje obravnavalo kot posredovanje delavcev, bi bila njena odgovornost za eventualno tožnikovo prikrajšanje po šestem odstavku 62. člena ZDR-1 subsidiarna in bistveno milejša; za strožjo sankcijo ni utemeljenih razlogov in nesorazmerno posega v njene pravice iz 74. člena Ustave RS. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložena ugotovitev, da je bilo delo tožnika pri njej trajno in nepretrgano. Sklicuje se na zadevo Sodišča EU C-232/20 in vztraja, da tudi če bi bilo delovno razmerje tožnika pri njej trajno, to (niti po naši zakonodaji) ni podlaga za vzpostavitev dejanskega delovnega razmerja. Zanika, da bi bili družbi IPS, s katerima je imela sklenjeno podjemno pogodbo in ki sta tožniku zagotavljali delo, odvisni od nje, če sta se odločili, da bosta poslovali samo s toženko, je to njuna samostojna poslovna odločitev. Tožnik pri njej zaradi dejanskega opravljanja dela ni bil v delovnem razmerju. Trdi, da sodišče prve stopnje ni presojalo dejanskih okoliščin, ki bi eventualno lahko utemeljevale zlorabo nezakonitega poslovnega modela, v zvezi s tem ni dokazne ocene, skladne z 8. členom ZPP, sodba ni ustrezno obrazložena, odločitev v drugih sporih ni mogoče aplicirati na predmetno. Tožnik je opustil notifikacijsko dolžnost, saj toženke ni obvestil, da družbi A. d. o. o in B. d. o. o. ne izpolnjujeta svojih obveznosti. Če bi jo seznanil, bi lahko pravočasno ukrepala. Tožnik je s svojo opustitvijo preprečil, da bi toženka zavarovala svoje interese, tako pa je sedaj prikrajšana za možnost uveljavljanja regresnih zahtevkov. Družbi sta bili po zaključku stečajnega postopka dne 10. 11. 2022 oziroma 4. 7. 2020 izbrisani iz sodnega registra. S tem je tožnikova terjatev do njiju, v kolikor je obstajala, prenehala, posledično pa je prenehala tudi do toženke. Tožnik je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z C. d. o. o sam privolil v nižje plačilo iz naslova dela oziroma domnevno prikrajšanje, s tem je bila prekinjena vzročna zveza med ravnanji toženke in morebitno škodo, ki naj bi mu nastala. Podlaga za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje do 24. 12. 2019 v nobenem primeru ne obstaja, saj je sodišče obstoj delovnega razmerja ugotovilo šele od 24. 12. 2019 dalje. Navaja še, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov. Tožbeni zahtevek je zato po višini nesubstanciran. Upravičen bi bil lahko kvečjemu do povprečne osnovne bruto plače konkretnega delovnega mesta in dodatka za rast dodane vrednosti (RDV). Plače se pri toženki razlikujejo glede na napredovanja delavcev. Tožnik ni dokazal, da bi se štel za povprečnega delavca, če bi bil dejansko pri toženki v delovnem razmerju. Navesti bi moral vse elemente odškodninske odgovornosti. Sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, poslovno uspešnost, trinajsto plačo in božičnico, ni mogoče preizkusiti. Glede presoje instituta iz 118. člena ZDR-1 pritožba navaja, da judikat VIII Ips 5/2022, na katerega se je sklicevalo sodišče, v tem sporu ni uporabljiv, odločitev pa je nepravilna tudi zato, ker je toženka navedla, da tožnika ne potrebuje in je zaupanje med njima porušeno. Nasprotje tudi odločitvi o stroških postopka, saj meni, da bi moralo sodišče denarni del zahtevka presojati ločeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izpodbijani del sodbe je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je bil tožnik v obdobju od 13. 10. 2014 do 23. 12. 2019 formalno zaposlen pri različnih delodajalcih (B. d. o. o. in A. d. o. o.) dejansko pa je bil ves čas vključen v organiziran delovni proces toženke, pri kateri je opravljal delo luško transportnega delavca (LTD). Presodilo je, da poslovno sodelovanje med toženko in navedenima družbama po vsebini ni predstavljalo podjemnega razmerja, temveč nezakonito zagotavljanje dela delavcev uporabniku, saj sta navedeni družbi toženki zagotavljali delovno silo, medtem ko je delovni proces dejansko organizirala, usmerjala in nadzirala toženka. Ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je zaključilo, da je bil tak poslovni model zlorabljen za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja med tožnikom in toženko. Zato je štelo, da je bila toženka dejanski delodajalec tožnika, pri kateri mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo, njena odgovornost za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja pa zaradi zlorabe ni zgolj subsidiarna, temveč enaka odgovornosti delodajalca.

5.Pritožba v pretežnem delu ponavlja ugovore, ki jih je toženka uveljavljala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje in do katerih se je to v izpodbijani sodbi argumentirano opredelilo. V odločilnem delu pa temelji na materialnopravnih izhodiščih, ki jih je Vrhovno sodišče RS v več istovrstnih zadevah že zavrnilo. Ker je dejansko stanje obravnavanega spora v bistvenih elementih primerljivo z dejanskim stanjem v navedenih zadevah, pritožbeno sodišče razlogom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje, pri tem pa izpostavlja, da je neutemeljeno tudi pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske dokazne ocene, saj ji ni mogoče očitati neupoštevanja procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Prvostopenjske dejanske ugotovitve so utemeljene v izvedenih dokazih in strnjene v prepričljivo dokazno oceno.

6.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči kot prepozno. V primerih zlorabe poslovnega modela, ki prikriva dejansko delovno razmerje pri uporabniku dela, delavec sodno varstvo zoper dejanskega delodajalca uveljavlja potem, ko dejansko preneha opravljati delo pri njem. Šele tedaj je namreč poseženo v njegov pravni položaj v razmerju do dejanskega delodajalca in šele tedaj lahko učinkovito zahteva odpravo posledic nezakonitega stanja. Slednje je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje (pri formalnem delodajalcu - družbi A. d. o. o.) trajalo do 23. 12. 2019. Iz ugotovitev nadalje izhaja, da je tožnik na toženko, kot dejansko delodajalko, dne 8. 1. 2020 najprej naslovil zahtevek za odpravo kršitve (A4) po prvem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), na katerega pa toženka ni odgovorila. Tožnik je dne 22. 1. 2020 vložil tožbo, kar je znotraj 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, zato je bilo sodno varstvo uveljavljeno pravočasno. Ker je bila toženka dejanski delodajalec tožnika, odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je formalni delodajalec (družba A. d. o. o.) podal tožniku, v razmerju med tožnikom in toženko ne more učinkovati. Prejem te odpovedi tako ni relevanten za presojo roka za uveljavljanje sodnega varstva. Tudi ne drži, da bi tožnik s tožbo uveljavljal le denarni zahtevek. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da je bil poslovni model, v okviru katerega je delo opravljal preko družb B. d. o. o. in A. d. o. o., zlorabljen za prikrivanje njegovega dejanskega delovnega razmerja s toženko kot dejanskim delodajalcem in je s tožbenim zahtevkom tudi zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas) med njim in toženko kot dejanskim delodajalcem.

7.Neutemeljena je na več mestih pritožbe uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje jasne, popolne in medsebojno skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kako se je dejansko izvajalo poslovno sodelovanje med toženko ter družbama B. d. o. o. in A. d. o. o., kakšna je bila organizacija delovnega procesa, kdo je organiziral delo, dajal navodila in izvajal nadzor nad delom tožnika, kakšna je bila vloga formalnih delodajalcev ter zakaj po vsebini ni šlo za podjemno pogodbo, temveč za nezakonito zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je zaključilo, da je bil tak poslovni model zlorabljen za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja med tožnikom in toženko. Zato je štelo, da je bila toženka dejanski delodajalec tožnika, pri kateri mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo, njena odgovornost za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja pa zaradi zlorabe ni zgolj subsidiarna, temveč enaka odgovornosti delodajalca. Pritožba v pretežnem delu ponavlja ugovore, ki jih je toženka uveljavljala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje in do katerih se je to v izpodbijani sodbi argumentirano opredelilo. V odločilnem delu pa temelji na materialnopravnih izhodiščih, ki jih je Vrhovno sodišče RS v več istovrstnih zadevah že zavrnilo. Ker je dejansko stanje obravnavanega spora v bistvenih elementih primerljivo z dejanskim stanjem v navedenih zadevah, pritožbeno sodišče razlogom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje, pri tem pa izpostavlja, da je neutemeljeno tudi pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske dokazne ocene, saj ji ni mogoče očitati neupoštevanja procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Prvostopenjske dejanske ugotovitve so utemeljene v izvedenih dokazih in strnjene v prepričljivo dokazno oceno.

1.V pritožbi toženka zmotno vztraja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odstopilo od stališč v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, v katerem se je Vrhovno sodišče RS ukvarjalo le z vprašanjem, ali gre pri načinu poslovnega modela toženke in njenih IPS pogodbenikov za protipravno posredovanje delavcev s strani formalnih (IPS) delodajalcev toženki kot uporabniku, ali za opravljanje storitev po podjemni pogodbi; to je bilo v nadaljnjih sodnih odločitvah1 preseženo v smislu, da zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela toženka odgovarja oškodovanim delavcem kot dejanska delodajalka.

2.Bistvo pritožbenih navedb je v vztrajanju, da je poslovno sodelovanje med toženko ter družbama B. d. o. o. in A. d. o. o. predstavljalo podjemno pogodbo oziroma kvečjemu zakonito zagotavljanje dela delavcev uporabniku, zaradi česar naj ne bi bilo podlage za zaključek, da je bila toženka dejanski delodajalec tožnika. Takšno materialnopravno izhodišče ni pravilno. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da v obravnavani zadevi ni več odprto splošno pravno vprašanje dopustnosti poslovnega modela, po katerem so delavci družb IPS opravljali delo pri toženki. To vprašanje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več (zgoraj citiranih odločbah) že rešilo. Iz navedene sodne prakse izhaja, da je bil poslovni model, po katerem so družbe IPS zagotavljale delavce toženki, čeprav niso bile registrirane za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, zlorabljen za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja med delavci in toženko kot dejanskim delodajalcem. Sodišče prve stopnje je tej sodni praksi pravilno sledilo.

3.Tako je pravilno ugotovilo, da toženka od družb B. d. o. o. in A. d. o. o. ni naročala izvedbe posameznega rezultata oziroma storitve, kar je bistveni element podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Naročala je določeno število delavcev posameznih profilov glede na dnevne potrebe svojega delovnega procesa. Organizacijo dela, razporejanje delavcev, določanje delovnih nalog, tehnološkega postopka in nadzor nad njihovim delom pa je izvajala sama preko svojih disponentov, skladiščnikov, kontrolorjev in drugih odgovornih oseb. Tudi pritožba teh dejanskih ugotovitev konkretizirano ne izpodbija, temveč predvsem ponavlja svoje materialnopravno stališče, da je šlo kljub temu za podjemno pogodbo.

4.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da toženka posameznih delavcev ni naročala poimensko. To dejstvo ni odločilno. Bistveno je, da predmet pogodbenega razmerja ni bil rezultat opravljenega dela, temveč zagotavljanje ustreznega števila delavcev, ki so nato delo opravljali v organiziranem delovnem procesu toženke pod njenimi navodili in nadzorom. Prav v tem pa se podjemno razmerje razlikuje od zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

5.Prav tako pritožba neutemeljeno poudarja, da sta formalna delodajalca zagotavljala delavcem plačo, varstvo pri delu, delovno opremo, urejala odsotnosti ter odločala o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja. Nobena od navedenih okoliščin sama po sebi ne izključuje ugotovitve, da je bil dejanski delodajalec toženka kot uporabnik dela. Ravno v tem je bistvo prikritega delovnega razmerja, da formalni delodajalec ohrani posamezne delodajalske funkcije, medtem ko uporabnik prevzame organizacijo dela in dejansko izvršuje temeljna upravičenja delodajalca glede opravljanja dela.

6.Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da zgolj dejstvo, da družbi B. d. o. o. in A. d. o. o. nista bili registrirani za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, ne more predstavljati podlage za ugotovitev obstoja dejanskega delovnega razmerja pri toženki. Pritožba prezre, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo zgolj na to okoliščino. Ta predstavlja le enega izmed elementov celotnega poslovnega modela. Odločilna je bila ugotovitev, da je toženka preko družb IPS dolgotrajno in sistematično zagotavljala delovno silo za opravljanje svojega rednega delovnega procesa, pri čemer so delavci delo opravljali pod njenimi navodili, v njeni organizaciji dela in z njenimi sredstvi, formalni delodajalci pa niso izvajali samostojne gospodarske dejavnosti v smislu izvedbe določenega posla. Prav skupek teh okoliščin je tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS tisti, ki utemeljuje zaključek o zlorabi poslovnega modela. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da bi bilo treba razmerje obravnavati zgolj kot nezakonito agencijsko delo, pri katerem bi bila odgovornost uporabnika omejena na subsidiarno odgovornost iz šestega odstavka 62. člena ZDR-1.

7.Vrhovno sodišče RS je v citiranih odločbah izrecno pojasnilo, da navedena določba ureja zakonit institut zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Obravnavani primer pa se od zakonitega agencijskega dela bistveno razlikuje, saj je bil celoten poslovni model vzpostavljen prav zato, da bi se izognil uporabi prisilnih določb delovnopravne zakonodaje. Posledica ugotovljene zlorabe zato ni uporaba pravil o subsidiarni odgovornosti uporabnika, temveč njegova neposredna odgovornost za prikrajšanje delavca pri pravicah iz delovnega razmerja. Ker je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je tožnik delo opravljal v organiziranem delovnem procesu toženke pod njenimi navodili in nadzorom, pri čemer je bil poslovni model uporabljen za prikrivanje njegovega dejanskega delovnega razmerja s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da mu zaradi ugotovljene zlorabe odgovarja za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja enako kot delodajalec. Takšna zloraba namreč pomeni kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega prava (načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ki ne more uživati varstva. Če je dokazana, je njene posledice mogoče sanirati edino tako, da se vzpostavi takšen položaj, kot da zlorabe ne bi bilo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na odločitev Sodišča EU v zadevi C-232/20. Iz navedene odločitve ne izhaja, da nacionalno sodišče ob ugotovljeni zlorabi delavcu ne sme zagotoviti učinkovitega varstva. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je takšna sankcija prestroga in da posega v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena URS. Ta ustavna pravica namreč ne varuje ravnanja gospodarskih subjektov, ki predstavlja zlorabo in nedopustno posega v pravice drugih, zlasti delavcev kot šibkejše stranke.

8.Pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je med tožnikom in toženko delovno razmerje trajalo tudi po 23. 12. 2019, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri formalnem delodajalcu A. d. o. o., ter posledično odločitvi o reintegraciji. Pravna podlaga za takšno odločitev izhaja neposredno iz ugotovitve, da je toženka z nezakonitim poslovnim modelom prikrivala dejansko delovno razmerje s tožnikom. Ker tega razmerja ni zakonito odpovedala, so bile pravilno odpravljene posledice njegovega nezakonitega prenehanja z vzpostavitvijo delovnega razmerja in priznanjem ustreznih pravic.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila reintegracija izključena že zato, ker se je tožnik po prenehanju zaposlitve pri družbi A. d. o. o. zaposlil pri drugem delodajalcu ter da naj bi s tem tudi sam privolil v nižje plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno razlikovalo med obdobjem, ko je bil tožnik brez zaposlitve, in obdobjem, ko je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi pri družbi C. d. o. o. Za prvo obdobje mu je pravilno priznalo obstoj delovnega razmerja pri toženki z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, za čas po novi zaposlitvi pa je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrnilo, ker delavec ne more biti hkrati zaposlen za polni delovni čas pri dveh delodajalcih. To pa ne vpliva na njegovo pravico zahtevati odpravo posledic nezakonitega prenehanja dejanskega delovnega razmerja pri toženki, kar vključuje tako pravico do vrnitve k dejanskemu delodajalcu kot pravico do povračila prikrajšanja iz naslova dohodkov.2

10.Toženka neutemeljeno uveljavlja, da bi jo moral tožnik zaradi varstva njenih morebitnih regresnih zahtevkov pravočasno obvestiti, da družbi A. d. o. o. in B. d. o. o. ne izpolnjujeta svojih obveznosti. Predmet tega postopka je delovnopravni zahtevek tožnika zoper toženko kot njegovo dejansko delodajalko. Zato vprašanje, ali bi imela toženka zoper navedeni družbi morebitne regresne ali druge zahtevke, ni odločilno za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka. Tožnik ni bil dolžan varovati procesnega položaja toženke v njenem morebitnem razmerju do tretje osebe. Njegov zahtevek temelji na ugotovitvi, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da je bila zaradi zlorabe poslovnega modela sama neposredno odgovorna za prikrajšanja iz delovnega razmerja.

11.Odgovornost toženke tako ni odvisna od obstoja ali neobstoja terjatev tožnika do formalnega delodajalca oziroma od nadaljnjega obstoja omenjenih družb. Izbris teh dveh družb iz sodnega registra po končanem stečajnem postopku ne vpliva na obstoj samostojne obveznosti toženke do tožnika. Ne gre za položaj, v katerem bi toženka odgovarjala le kot porok ali subsidiarni dolžnik, zaradi česar bi z morebitnim prenehanjem obveznosti glavnega dolžnika prenehala tudi njena obveznost. Sodno prakso v primerljivih sporih je Vrhovno sodišče RS jasno oblikovalo v smeri, da gre pri takšnih zahtevkih za neposredno reparacijsko odgovornost dejanskega delodajalca za pravice iz delovnega razmerja, ne pa zgolj za klasično odškodninsko ali subsidiarno odgovornost po šestem odstavku 62. člena ZDR‑1. Zato na obstoj obveznosti toženke ne vpliva dejstvo, da sta bili družbi A. d. o. o in B. d. o. o. po končanem stečaju izbrisani iz sodnega registra. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi lahko dejanski delodajalec svojo odgovornost izključil zgolj zaradi prenehanja formalnega delodajalca, čeprav je bil sam nosilec nezakonitega poslovnega modela in dejanski delodajalec, kar bi bilo v nasprotju z varstvenim namenom delovnopravne zakonodaje in ustaljeno sodno prakso v istovrstnih sporih.

12.Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1). Pritožba sicer pravilno navaja, da judikat VIII Ips 5/2022, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, v tem sporu ni uporabljiv. Ključno dejstvo, zaradi katerega v citiranem judikatu pogoji za odločanje o sodni razvezi niso bili izpolnjeni, je bilo v tem, da delavcu pri toženki (dejanski delodajalki)3 delovno razmerje s sodbo sodišča sploh še ni bilo vzpostavljeno in je v trenutku odločanja sodišča prve stopnje še vedno imel vzpostavljeno delovno razmerje s formalno delodajalko. Obravnavani spor je drugačen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila dejanska delodajalka tožnika toženka, zaradi česar je razsodilo, da je delovno razmerje pri njej dne 23. 12. 2019 nezakonito prenehalo, zaradi česar ga je toženka za čas od 24. 12. 2019 dalje (razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu) dolžna prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ga pozvati nazaj na delo. Kljub navedenemu pa je pritožbeno zavzemanje za sodno razvezo neuspešno. Subjektivni razlog, s katerim je toženka utemeljevala ta predlog, se je nanašal na to, da ji je tožnik neutemeljeno očital zlorabo institutov delovnega prava, vendar obstoj prav takšne zlorabe prvostopenjski razlogi potrjujejo. Kot objektivni razlog pa je toženka navedla zgolj, da potreba po delu tožnika ne obstaja, pri čemer ni podala nobenega dokaznega predloga za to trditev, niti ni prerekala nadaljnje tožnikove trditve, da toženka delavce na delovnem mestu še vedno potrebuje. Takšnemu, zgolj posplošenemu uveljavljanju predloga za sodno razvezo, zato v nobenem primeru ni mogoče ugoditi.

13.Neutemeljene so tudi vse navedbe, s katerimi pritožba izpodbija odločitev o višini tožbenega zahtevka. S sklicevanjem na judikate pritožbenega sodišča (Pdp 190/2022, Pdp 194/2022, Pdp 197/2022, Pdp 808/2022, Pdp 809/2022, Pdp 813/2022, Pdp 814/2022) pritožba navaja, da povprečna bruto plača ni primerno izhodišče odločitve; meni, da bi bil tožnik lahko upravičen kvečjemu do osnovne bruto plače konkretnega delovnega mesta in dodatka za RDV (rast dodane vrednosti). Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno, saj se je v nadaljevanju izoblikovala sodna praksa, ki je izračun plač v podobnih sporih (v katerih je bila toženka opredeljena za dejansko delodajalko) oprla na povprečno plačo (primerljivih) delavcev (glej Pdp 158/2023, Pdp 263/2024 idr.).

14.Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov, zaradi česar naj bi bil tožbeni zahtevek po višini nesubstanciran. Tožnik se je v trditvah skliceval na povprečno plačo delavca na delovnem mestu LTD, katero je po višini opredelil, opisal je pogoje dela in zahteval, naj toženka za vtoževano obdobje predloži mesečne podatke o povprečni plači LTD, njegov evidenčni karton (iz katerega bo razvidno točno število opravljenih delovnih ur po dnevih, tednih, mesecih) in podjetniško kolektivno pogodbo (iz katere izhajajo vsi pripadajoči dodatki in tarifna priloga), nato pa naj ob upoštevanju vseh teh postavk in pravnih podlag za tožnika izdela obračun pripadajoče plače. Tožnik je torej podal ključne trditve in dokazne predloge za odločitev o tožbenem zahtevku po višini, zato pritožba neutemeljeno očita kršitev 7. in 212. člena ZPP.

15.V obravnavani zadevi tudi ni mogoče spregledati, da ni šlo za običajen spor o plači med delavcem in delodajalcem, temveč za spor, v katerem je bilo šele v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila toženka dejanski delodajalec tožnika. Podatki, potrebni za individualni obračun plače, dodatkov in drugih prejemkov delavca na delovnem mestu LTD, so bili v celoti v sferi toženke. Ta je razpolagala s kolektivnimi pogodbami, podjetniškimi akti, plačnimi sistemi, evidencami o izplačanih plačah svojih delavcev ter vsemi podatki, potrebnimi za izračun morebitnega prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da individualnega izračuna za tožnika ni bilo mogoče opraviti prav zato, ker toženka ni vodila oziroma ni predložila evidenc, ki bi omogočale natančno rekonstrukcijo njegovega delovnega časa in posameznih dodatkov. Takšnega procesnega položaja pa ni mogoče razlagati v korist stranke, ki je bila dolžna te evidence voditi.

16.Višini prisojene glavnice pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnik ni dokazal, da bi se štel za povprečnega delavca, če bi bil dejansko pri njej v delovnem razmerju. Toženka ni navedla nobenih dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da tožnik ni niti "povprečni" delavec, poleg tega prezre, da zaradi opustitve vodenja oziroma predložitve ustreznih evidenc objektivno ni bilo mogoče ugotoviti, kakšen bi bil njegov individualni obračun. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni navedel podatkov o konkretnem delu, ki ga je opravljal, saj je trdil in dokazal, da je opravljal delo LTD. Tudi ni mogoče slediti pritožbi, da bi bilo mogoče priznati zgolj osnovno plačo brez dodatkov. Takšno izhodišče bi pomenilo, da bi bila korist od nezakonitega poslovnega modela v celoti na strani toženke. Namen reparacijskega zahtevka pa je delavca postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi bilo delovno razmerje od vsega začetka zakonito urejeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi druge sestavine plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, pri čemer je višino posameznih terjatev določilo na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala sama toženka.

1.Zmotna je pritožbena navedba, da prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, poslovne uspešnosti, trinajste plače in božičnice, ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in zadostne razloge tudi glede navedenih denarnih terjatev. Sodišče prve stopnje je najprej obrazložilo materialnopravno podlago, na kateri temelji odgovornost toženke za prikrajšanje pri vseh pravicah iz delovnega razmerja, nato pa pojasnilo tudi metodologijo izračuna posameznih denarnih terjatev. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je pri ugotavljanju višine prikrajšanja izhajalo iz primerljivih prejemkov delavcev toženke na delovnem mestu LTD ter na podlagi podatkov, ki jih je predložila sama toženka, ugotovilo pripadajoče zneske regresa za letni dopust, poslovne uspešnosti, trinajste plače, božičnice in poračuna rasti dodane vrednosti za posamezna leta. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej za vsako posamezno denarno postavko ponovno ponavljalo razlogov, na katerih temelji njegova odločitev o višini prikrajšanja, ne pomeni, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe je treba presojati kot celoto. Iz nje jasno izhaja, da je sodišče navedene prejemke štelo za sestavni del pravic iz delovnega razmerja, do katerih bi bil tožnik upravičen, če bi bil zaposlen pri toženki, njihovo višino pa je ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka in listinske dokumentacije, ki jo je predložila toženka. Takšna obrazložitev omogoča popoln pritožbeni preizkus.

2.Pritožba le posplošeno očita, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o plačilu razlik v plačah in drugih denarnih zahtevkih poseglo v ustavni pravici toženke iz 22. in 25. člena URS. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne ugotavlja okoliščin, ki bi ta očitek utemeljevale.

3.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Predmetni spor je po svoji vsebini spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnik zahteval ugotovitev obstoja dejanskega delovnega razmerja pri toženki oziroma njegovega nezakonitega prenehanja, reintegracijo ter priznanje pravic iz delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po katerem delodajalec v teh sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Denarni zahtevki neposredno izvirajo iz ugotovitve obstoja dejanskega delovnega razmerja med pravdnima strankama oziroma njegovega nezakonitega prenehanja. To velja ne le za zahtevke po 24. 12. 2019, temveč tudi za denarne zahtevke za obdobje od avgusta 2015 do 23. 12. 2019, saj temeljijo na ugotovitvi, da je bila toženka v tem obdobju dejanski delodajalec tožnika in zato odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja. Reparacijski zahtevki za plačilo razlik v plači, regresih, poslovni uspešnosti, trinajsti plači in drugih prejemkih so neločljivo povezani z vprašanjem obstoja dejanskega delovnega razmerja, zato se stroški za ta del zahtevka ne priznavajo ločeno. Pritožbene navedbe tako ne utemeljujejo spremembe stroškovne odločitve.

4.Pritožba izpodbija tudi sklep iz I. točke izreka, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, vendar glede te odločitve ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Ker pritožba v tem delu ni obrazložena, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in pri tem ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5.Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP, 366. člen ZPP).

6.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Podlago za navedeno odločitev pa predstavlja tudi peti odstavek 41. člena ZDSS-1.

-------------------------------

1Primerjaj VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr.

2Primerjaj VIII Ips 98/2012, točka 9.

3Ista pravna oseba kot v tem sporu.