Jedro

Trditev glede nepremišljenega in neprevidnega ravnanja zavarovanca tožene stranke z vrati, čeprav je ta videl, da se je tožnik med obuvanjem z levo roko držal za okvir vrat, namreč tožniku ni uspelo dokazati. To posledično pomeni, da ni mogoče napraviti sklepa o protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 04. 2008 do plačila, z a v r n e .

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, v znesku 329,42 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 5,00 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 04. 2008 dalje do plačila. V presežku, za znesek 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 04. 2008 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 69,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 07. 2007 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 704,74 EUR.

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožnik navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede nastanka škodnega dogodka. Okoliščine in dejstva kažejo, da do škodnega dogodka ni prišlo tako, da naj bi zavarovanec tožene stranke B. Ž. ob zapiranju vhodnih vrat priprl mezinec tožnika med podboj in vrata ter mu ga poškodoval. Obstajajo bistvena neskladja med navedbami tožnika, izpovedbo zavarovanca tožene stranke ter listinsko dokumentacijo. Iz poškodbenega lista z dne 09. 10. 2007 izhaja, da naj bi do poškodbe prišlo ob 7.30, tožnik pa je bil v bolnišnico sprejet ob 10.54. Iz dopisa delodajalca zavarovanca tožene stranke izhaja, da je bil dne 09. 10. 2007 registriran prihod B. Ž. na delovno mesto ob 6.26. Če bi do poškodbe dejansko prišlo okrog 6. ure zjutraj, kot je izpovedal tožnik, bi bil tožnik ob upoštevanju vožnje do Ljubljane in zatrjevanega polurnega čakanja na pregled v bolnišnici, sprejet vsaj 3 ure pred časom, navedenem na izvidu.

Nadalje se sodišče tudi ni opredelilo do neskladij med izpovedbama tožnika in zavarovanca tožene stranke glede namena obiska tožnika pri B. Ž.. Nekritično je sledilo tožniku tudi glede načina poškodovanja. Navedba, da se je pri obuvanju z levo roko držal za notranji del okvirja vrat, je življenjsko nesprejemljiva, saj takšen način opiranja ne prispeva k stabilnosti, sploh ker bi se tožnik lahko prijel za ograjo. Verjetno tudi ni, da bi imel tožnik dlan obrnjeno tako, da bi si poškodoval le mezinec in ne še drugih prstov. Tožnik je med postopkom tudi spreminjal svoje navedbe o tem, ali je Ž. vedel, da je z roko naslonjen na okvir vrat. Po vsem navedenem je jasno, da se škodni dogodek ni zgodil kot trdi tožnik. Sodišče se do vsega navedenega sploh ni opredelilo. Nepomembno dejstvo ni niti, da je bil podoben zahtevek tožnikove matere pravnomočno zavrnjen. Četudi bi do škodnega dogodka prišlo na ugotovljeni način, zanj ni podana odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče elementov odškodninske odgovornosti sploh ni ugotavljalo. V čem je protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki je vrata uporabil za zapiranje, skladno z njihovo funkcijo, ni jasno. Pri tem ravnanju zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti. Poleg tega se je med postopkom ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ni vedel, kje je tožnik domnevno držal roko, to pa pomeni, da se je ključno dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke, izkazalo za neresnično. Pritožba graja tudi višino dosojene odškodnine po vseh vtoževanih postavkah.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je iz pritožbenih navedb razvidno, da se tožena stranka pritožuje le zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in posledično tudi zoper pravdne stroške (1. in 4. točko izreka). Glede preostalih delov pritožbe ni in je tako izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka pravnomočna.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja zmotno uporabo materialnega prava že na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.

Prvostopenjsko sodišče najprej pravilno ugotovi procesno pasivno legitimacijo tožene stranke. Iz njegovih ugotovitev namreč izhaja nesporno dejstvo, da je bila med toženo stranko in B. Ž. Dne 04. 09. 2004 sklenjena zavarovalna pogodba št. 1182687 »Paket dom« za požarno in potresno zavarovanje stanovanjskih zgradb, potresno zavarovanje stanovanjske opreme in za stanovanjsko zavarovanje, z veljavnostjo do dne 04. 09. 2014. Sestavni del te zavarovalne pogodbe so tudi Posebni pogoji za ekskluzivno stanovanjsko zavarovanje (P-STA-EKS-01, v nadaljevanju Posebni pogoji), ki v delu B določajo tudi zavarovanje odgovornosti zasebnika. Iz njihovega 9. člena izhaja, da stanovanjsko zavarovanje velja za izpolnitev upravičenih odškodninskih zahtevkov in za obrambo pred neupravičenimi odškodninskimi zahtevki, ki jih tretje osebe uveljavljajo zoper zavarovane osebe zaradi škodnega dogodka na podlagi zakonskih odškodninskih določil civilnega prava, ki ima za posledico osebne škode (smrt, telesne poškodbe, poškodbe zdravja). Zavarovana oseba je skladno z 8. členom Posebnih pogojev tudi zavarovanec, torej B. Ž..

Materialnopravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke je določilo 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), torej gre za zakonska odškodninska določila civilnega prava, na katere odkazujejo Posebni pogoji. V skladu s 965. členom OZ pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do višine njene obveznosti. Navedeno določilo OZ je tako materialnopravna podlaga za procesno pasivno legitimacijo tožene stranke. Materialnopravno pa je tožena stranka pasivno legitimirana v predmetni zadevi v primeru ugotovljene odgovornosti njenega zavarovanca B. Ž.

Glede na določilo 1. odstavka 131. člena OZ mora za odškodninsko odgovornost tožnik dokazati protipravnost ravnanja odgovorne osebe, pravno priznano škodo, ki mu je nastala, ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Krivda se domneva in se je odgovorna oseba lahko razbremeni, če dokaže, da ni kriva.

V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče glede ravnanja zavarovanca tožene stranke sledilo izpovedbi B. Ž. Ugotovilo je, da se je tožnik obuval pred vhodom v stanovanje zavarovanca tožene stranke tako, da se je z levo roko naslonil na okvir vrat, v tistem hipu pa je B. Ž. z notranje strani zaprl vrata in tožniku priprl mezinec leve roke. Nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje je, da B. Ž. tožnika ni videl (4. odstavek na strani 3 izpodbijane sodbe).

Prvostopenjsko sodišče ni izrecno navedlo, v čem je protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Tožnikove trditve glede protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke so bile, da je zavarovanec tožene stranke nepremišljeno zaprl vhodna vrata kljub temu, da je videl, da ima tožnik roko na okvirju vrat. Iz tožnikove trditvene podlage ni razvidno, da bi zavarovancu tožene stranke protipravno ravnanje očital tudi zaradi česa drugega, skladno s 7. členom ZPP pa je sodišče vezano na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank. Upoštevaje navedeno, je utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da tako ni podanega ključnega dejstva, na katerem je tožnik utemeljil odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno presodilo, da je ravnanju zavarovanca tožene stranke očitati protipravnost. Trditev glede nepremišljenega in neprevidnega ravnanja zavarovanca tožene stranke z vrati, čeprav je ta videl, da se je tožnik med obuvanjem z levo roko držal za okvir vrat, namreč tožniku ni uspelo dokazati. To posledično pomeni, da ni mogoče napraviti sklepa o protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke.

Kadar ni podane protipravnosti ravnanja, prve predpostavke pri obstoju odškodninskega delikta, logično sledi, da odškodninska odgovornost ne obstoji. Ker v tej zadevi ni odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ni niti materialnopravne podlage za odškodnino iz zavarovanja, ki bi jo v skladu s 965. členom OZ morala tožena stranka plačati tožniku.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena, ker je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenost drugih pritožbenih navedb, saj to ni bilo potrebno, glede na to, da je pritožba tožene stranke utemeljena že iz navedenega razloga. Izpodbijano sodbo je bilo zato treba skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP spremeniti in tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti.

Po 2. odstavku 165. člena ZPP je bilo potrebno odločiti tudi o stroških vsega postopka. Skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP je tožena stranka ob 100-odstotnem uspehu upravičena do povračila vseh potrebnih stroškov pravdnega postopka. Tožnik s svojim z zahtevkom v celoti ni uspel, zaradi česar sam nosi vse stroške tega postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem. Potrebne stroške tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje je odmerilo že prvostopenjsko sodišče in znašajo 329,42 EUR. Tožnik je dolžan toženi stranki plačati tudi stroške pritožbenega postopka, priglašenih 5,00 EUR poštnine. Tožnik je dolžan toženi stranki stroške plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.