Jedro

Tožnik je v postopku navajal dejstva, s katerimi je utemeljeval upravičenost plačila odvetniških storitev navedeni odvetniški družbi s strani Občine A: in ne s strani tožnika, kot fizične osebe in ni navajal zgolj dejstvo, da so bile predmetne odvetniške storitve obračunane v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, kot to napačno navaja toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta. Do teh konkretnih navedb in po presoji sodišča relevantnih tožnikovih ugovorov, se toženka ni opredelila.

Upravni organ lahko predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, zavrne, vendar se zavrnitev predlaganih dokazov ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. Ko stranka predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Navedeno pomeni, da upravni organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, akt Komisije za preprečevanje korupcije - Ugotovitve o konkretnem primeru 06210-40/2018-34 z dne 20. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom – ugotovitve o konkretnem primeru v zadevi ravnanje tožnika v svojstvu tožnika kot župana Občine A., ki je zasebno pooblastil Odvetniško družbo B. d.o.o. (v nadaljevanju odvetniška družba) za namen zastopanja v zadevi suma kršitve Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK), obravnavani pred Komisijo za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija, KPK, tudi toženka) 06210-382/2016, navedena odvetniška družba pa je v istem času opravljala storitve za Občino A., predstavlja realno korupcijsko tveganje za nastanek nasprotja interesov in je zato v nasprotju s pričakovano integriteto funkcije, ki jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK.

2. Iz uvodnih pojasnil obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je toženka 19. 2. 2018 prejela prijavo zoper tožnika kot župana Občine A.. V postopku je pridobila podatke in dokumentacijo ter na seji 19. 7. 2018 sprejela osnutek ugotovitev v zadevi ravnanja tožnika kot župana Občine A. pri najemanju odvetniških storitev (osnutek prvih ugotovitev), ter jih v skladu s sedmim odstavkom 13. člena ZIntPK posredovala tožniku v izjasnitev. Na podlagi 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 21. člena Poslovnika KPK (v nadaljevanju Poslovnik) je s sklepom zavrnila tožnikov predlog za izločitev C.C., predsednika KPK in mag. D.D., namestnika predsednika KPK, ki ga je vročila tožniku. Tožnik je 27. 9. 2018 vložil zahtevo za razkritje informacij javnega značaja. Podal je tudi zahtevo za vpogled v spise vseh postopkov toženke v zvezi s kršitvijo integritete ali ugotovitvijo nasprotja interesov po ZIntPK glede nedovoljenih praks v javnem sektorju pri najemanju odvetniških storitev do vključno 1. 10. 2018, čemur je toženka ugodila. Toženka je 5. 11. 2018 prejela tožnikovo izjasnitev, v kateri navaja, da je toženka v več primerih ugotovila, da odgovorne osebe subjektov javnega sektorja z odvetniki, ki že zastopajo subjekt javnega sektorja, sklepajo pooblastilna razmerja tudi zasebno, pa zoper ta dejanja ni začela postopka, iz česar izhaja, da selektivno izbira zoper katere kršitelje bo sprožila postopek. Pooblastilo tožnika navedeni odvetniški družbi je bilo dano kasneje, kot pooblastilo s strani javnega subjekta, le za par mesecev in zgolj v enem postopku. Tožnik meni, da v tem postopku ni bilo podanega nasprotja interesov med tožnikom in Občino A., marveč je navedena občina KPK dokazala, da je postopala pravilno. V tem postopku je toženka tožnika tudi podučila, da si lahko prosto izbere odvetnika in ga ni opozorila na omejitve pri njegovi izbiri. Niti tožnik niti pooblaščenec nista imela namena pridobiti kakršnekoli osebne ali premoženjske koristi. Tožnika pa sedaj zastopa druga odvetniška družba in tako tudi ni podanega nobenega nasprotja interesov. Pooblastilo navedeni odvetniški družbi tožnik ni dal v zasebni zadevi, saj je KPK tožnika v postopku obravnavala kot župana Občine A. zaradi dejanj, ki jih je storil pri opravljanju svoje funkcije. Glede povračila stroškov se sklicuje na 5. člen Zakona o javnih uslužbencih. Načelno pravno mnenje z dne 3. 7. 2012, na katerega toženka opira izpodbijano ugotovitev, pa ni zavezujoče, kot je zakon in ima zgolj moč priporočila. Toženka tožniku očita kršitve, ki v zakonu niso opredeljene kot kršitve in s tem krši načelo pravne varnosti in zakonitosti. Tudi 6 let po sprejemu navedenega Načelnega pravnega mnenja je zastopanje župana v postopkih glede njegove funkcije in občine hkrati s strani iste odvetniške družbe običajna praksa. Tožnik v nadaljevanju podaja pojasnila k posameznim računom navedene odvetniške družbe o vrsti storitve, vrednotenju in plačniku in sicer: 5/2017 v višini 396,50 EUR, 118/2017 v višini 448,96 EUR, 114/2017 v višini 368,00 EUR in 134/2018 v višini 184,00 EUR. Predlaga tudi svoje zaslišanje in zaslišanje kriminalista E.E.. Slednji bo pojasnil vsebino sestanka 27. 3. 2018. Toženki predlaga, naj postopek ustavi.

3. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta nadalje navaja da ni sporno, da tožnik opravlja funkcijo župana Občine A. in je funkcionar po določbah ZIntPK. Potreba po opravljanju odvetniških storitev v obravnavanem primeru izvira iz zasebne sfere, kar pojasni na strani 5 obrazložitve. Določba 15. člena Zakona o javnih uslužbencih se glede stroškov v obravnavanem primeru ne more uporabiti, saj je šlo za tožnikovo zasebno zadevo in ne za opravljanje javnih nalog. Opravljanje pridobitne dejavnosti tožnika pa ne bi bilo predmet presoje toženke, če tožnik hkrati ne bi opravljal tudi funkcije župana. Sistemsko načelno pravno mnenje z dne 3. 7. 2012 je bilo sprejeto na podlagi prvega odstavka 11. člena in 8. alineje prvega odstavka 12. člena ter četrtega odstavka 51. člena ZIntPK, torej na podlagi veljavne zakonske norme. Zavrača očitke, da KPK ni obravnavala drugih konkretnih primerov sumov kršitev ravnanj, ki so bila predmet citiranega Sistemskega načelnega pravnega mnenja. Toženka ni sledila dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika, saj to po mnenju toženke ne bi v ničemer spremenilo njenega mnenja. Tudi ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje kriminalista E.E., ker je od Policije pridobila dokumentacijo predkazenskega postopka, ki ga vodi navedeni kriminalist, vključno z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih z dne 10. 4. 2018 in 28. 3. 2018. Toženka ocenjuje, da je pridobljena dokumentacija za razjasnitev predmetne zadeve nerelevantna ter v ničemer ne spreminja odločitve toženke.

4. Na seji 7. 2. 2019 je toženka sprejela osnutek ugotovitev v zvezi s katerim je 27. 2. 2019 prejela tudi tožnikovo izjasnitev, v kateri navaja, da so bile predmetne odvetniške storitve zaračunane skladno z Odvetniško tarifo. Glede teh navedb toženka navaja, da ni presojala pravilnosti obračunanih odvetniških storitev in zato tudi ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu za izvedbo poizvedbe pri Odvetniški zbornici Slovenije, saj te informacije za zadevo niso relevantne. Zavrne tudi tožnikovo sklicevanje na 8. alinejo petega odstavka 62. člena in na sedmi odstavek 25. člena Poslovnika glede kritja stroškov. Tožnik ponovno predlaga zaslišanje kriminalista E.E., ki bi lahko podrobneje pojasnil zadevo glede kazenske ovadbe zoper Občino A.. Ker je toženka pridobila zapisnike razgovorov in policijsko poročilo s tem v zvezi meni, da zaslišanje prič v predmetni zadevi ni potrebno in ne bi v ničemer pripomoglo k ugotovitvi dejanskega stanja, saj ga z zadostno mero gotovosti pojasnjuje obstoječa listinska dokumentacija. Tožnik tudi zahteva, da toženka razkrije dokumentacijo predkazenskega postopka, ki jo je pridobila od policije. S tem v zvezi toženka navaja, da je imel tožnik ves čas možnost vpogledati v spis, s čimer je seznanjen tudi tožnikov pooblaščenec. V ostalem pa po mnenju toženke tožnik zgolj ponavlja svoje ugovore iz predhodne izjasnitve.

5. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega akta toženka glede ugotovljenega dejanskega stanja navaja ključna dejstva. Občina A. je 28. 12. 2016 pooblastila navedeno odvetniško družbo v zadevi 0621-382/2016 pred KPK in navedeni družbi 17. 5. 2018 nakazala 83.581,06 EUR. V tej zadevi je toženka 4. 1. 2017 po navedeni odvetniški družbi prejela prvo izjasnitev in nato tudi odgovor na poziv za izjasnitev ter opravila razgovor s tožnikom. Prejela je tudi dokumentacijo ter dopolnitev navedb ter izjasnitev glede drugega osnutka ugotovitev v zadevi 0621-382/2016. Toženka je prejela dokumentacijo v tej zadevi od Občine A. ter dopolnitev te dokumentacije s pojasnili. Od navedene odvetniške družba je nato 29. 5. 2018 prejela kopije vseh relevantnih računov in specifikacijo zaračunanih storitev. Iz predhodno navedene dokumentacije izhajajo naslednja dejstva: odločitev za pooblastilo navedeni odvetniški družbi je tožnik sprejel v obliki naročilnice, pogodba o opravljanju storitev Občine A. z navedeno družbo pa je bila sklenjena 10. 7. 2017. Vse do sklenitve te pogodbe je poslovanje potekalo na podlagi naročilnic in podpisanih pooblastil s strani župana te občine. V nadaljevanju navaja potek naročila in storitve po računih 114/2017 v višini 869,86 EUR in 118/2017 v višini 448,96 EUR. Iz dokumentacije in pojasnil navedene odvetniške družbe izhajajo naslednja dejstva: 5. 1. 2017 je tožniku (fizični osebi) izdala račun 4/2017 v višini 396,50 EUR za sestanek 20. 12. 2016 in 27. 12. 2016 in za izjasnitev v zvezi z osnutkom ugotovitev toženke glede tožnikovega sodelovanja v oddaji F.. Navedena odvetniška družba je 19. 4. 2017 Občini A. izdala račun 118/2017 v višini 448,96 EUR za storitev priprave in udeležbe na seji KPK v zadevi tožnikove udeležbe v oddaji Survivor, 19. 4. 2017 pa je Občini A. izdala račun 114/2018 v višini 869,86 EUR in med ostalim zaračunala tudi 368,00 EUR za storitev priprave gradiva in udeležbe na seji KMVVIAZ z dne 12. 4. 2017. Občini A. je 11. 4. 2018 izdala tudi račun 134/2018 v višini 1.613,86 EUR, med drugim tudi za pripravo na sestanek (1 ura) in sestanek s policistom E.E. (1 ura) v zadevi kazenske ovadbe glede odobritve dopusta zaposlenemu v višini 184,00 EUR. Toženka se sklicuje na 3. točko 4. člena ZIntPK, ki opredeljuje pojem integritete ter na Sistemsko načelno pravno mnenje z dne 3. 7. 2012. Sklepno pojasnjuje svoje mnenje in odločitev v konkretni zadevi glede tožnikovega ravnanja, s katerim je kot župan Občine A. pooblastil isto odvetniško družbo, ki je istočasno zastopala tudi tožnika v zasebni zadevi. Navedeno ravnanje je v nasprotju z ZIntPK in predstavlja realno korupcijsko tveganje oziroma tveganje za nastanek nasprotja interesov ter je zato v nasprotju s pričakovano integriteto funkcije, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK, kar pojasni na strani 10 obrazložitve. Meni, da je svoboda izbire odvetnika v danem primeru omejena z določbami ZIntPK. Navedena odvetniška družba je zastopala interese Občine A. in hkrati tudi tožnikove zasebne interese, ki pa so različni od interesov javnega sektorja. Ker slovenska zakonodaja s področja odvetništva in kodeksi ravnanja tega ne urejajo oziroma na tem področju dopuščajo relativno veliko tveganj, se za ta vprašanja uporablja ZIntPK. Dodatno tveganje nastane v zvezi s plačilom odvetniških storitev, kar pojasni. V zaključnih pojasnilih o tožnikovem dolžnem ravnanju navaja, da opisano tožnikovo ravnanje ne predstavlja ravnanja v skladu s pričakovano integriteto župana kot uradne osebe, kot jo opredeljuje 10. točka 4. člena ZIntPK. Vsi subjekti so dolžni slediti namenu in ciljem ZIntPK, kar pojasni in citira določbo 3. točke 4. člena ZIntPK. Tožnik je bil dolžan v primeru zastopanja navedene odvetniške družbe v zadevi, ki izvira iz opravljanja njegove zasebne dejavnosti kot G.G. s.p., stroške teh odvetniških storitev poravnati sam, kot fizična oseba. Toženka je v zadevi 06210-382/2016 obravnavala tožnikovo ravnanje pri posredovanju podatkov v postopku izdaje dovoljenja KPK za opravljanje dejavnosti kot s.p. v skladu s 26. členom ZIntPK, kar pojasni. Toženka je očitane nepravilnosti tožnika obravnavala kot dejanja uradne osebe z namenom opravljanja pridobitne dejavnosti, torej tožnika kot fizične osebe in bi zato tožnik moral storitve navedene odvetniške družbe v tej zvezi poravnati sam.

6. Tožnik v tožbi navaja, da je zaradi kršitev določb postopka, nepravilno uporabljenega materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijani akt nepravilen in nezakonit. Toženka je ugotovila, da sporno tožnikovo ravnanje predstavlja realno tveganje za nastanek nasprotja interesov, pri tem pa ni ugotavljala ali je dejansko prišlo do nasprotja interesov ali korupcije. Povzročitev tveganja za nastanek nasprotja interesov ali korupcijsko tveganje pa ni kršitev, ki jo določa ZIntPK ali drug zakon. Svobodna izbira pooblaščenca v slovenski zakonodaji ni omejena, kar ugotavlja tudi toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta. Sistemsko načelno pravno mnenje z dne 3. 7. 2012 ni zavezujoče, marveč je zgolj priporočilo. Toženka pa bi lahko predlagala spremembo zakona. Toženka tožniku očita kršitev, ki v zakonodaji ni opredeljena in tako krši načelo pravne varnosti in zakonitosti. Izbira pooblaščenca še ne pomeni dejanja korupcije ali nasprotja interesov. Iz izreka izpodbijanega akta ni jasno, kakšna naj bi bila očitana tožnikova kršitev. Tveganje za kršitev pa še ne pomeni kršitev zakonodaje. Da je takšno stališče sprejela tudi toženka, izhaja tudi iz mnenj in ugotovitev toženke v konkretnih primerih, ki jih navaja. Glede na definicijo pojma integritete v ZIntPK toženka tožniku očita potencialno možnost za nastanek kršitve integritete. Hkratno zastopanje župana zasebno in občine s strani iste odvetniške družbe je običajna praksa, kar ugotavlja tudi toženka. Kljub temu, da jo je toženka zaznala, do sedaj ni ugotovila kršitve, povezane s prosto izbiro pooblaščenca, kar pojasni na straneh 3 in 4 tožbe. Tožnik poudarja, da je bilo pooblastilno razmerje z navedeno odvetniško družbo kratkotrajno in le za en primer, pri čemer zastopanje v tem primeru ni pomenilo nasprotja interesov tožnika z interesi občine. Pooblastilno razmerje z navedeno družbo je bilo sporazumno razvezano že pred pričetkom tega postopka. Po drugi strani pa je bila toženka ves čas vodenja postopka 06210-382/2016 seznanjena, da tožnika zastopa navedena odvetniška družba, pa tožnika ni opozorila na možnost nastanka nasprotja interesov. Celo nasprotno, tožnika je v tem postopku podučila, da lahko prosto izbira pooblaščenca, kar pa je zavajujoče. Toženka bi morala glede na sprejeto Načelno pravno mnenje z dne 3. 7. 2012 tožnika opozoriti na omejitev pri izbiri pooblaščenca. Ker je imel tožnik v navedenem postopku kratek rok za izjasnitev in je bilo v času božično-novoletnih praznikov, je pooblastil edino odvetniško družbo, ki jo je poznal in ji zaupal. Pri tem niso nastali nobeni neupravičeni stroški. Zastopanje te odvetniške družbe po mnenju tožnika ni bilo v nasprotju z interesi Občine A., tožnik pa tudi ni pridobil nobene koristi. V zadevi 06211-50/2014 je namreč toženka ugotovila, da tožniku kot uradni osebi ni moč ničesar očitati. Toženka se v obrazložitvi izpodbijanega akta ni opredelila do tožnikovih ugovorov in ni navedla razlogov, zaradi katerih se je postopek 06211-50/2014 končal z ugotovitvijo toženke, da kršitev ni bilo, po tem, ko je toženka ugotovila, da je bilo pooblastilo dano kasneje, v obravnavanem postopku pa tega ni naredila, čeprav gre za enako dejansko stanje. Toženka tudi ni upoštevala tožnikovih navedb glede plačila spornih storitev navedene odvetniške družbe in se do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi tudi ni opredelila. Tožnik je kot fizična oseba sam plačal račun 5/2017 z dne 5. 1. 2017 v znesku 396,50 EUR za dva sestanka in pripravo izjasnitev v postopku 06210-382/2016 pred toženko, kar so bile edine storitve, ki jih je navedena odvetniška družba zanj opravljala. Toženka glede stroškov postopka tudi ni upoštevala določb 8. alineje petega odstavka 62. člena in sedmega odstavka 25. člena Poslovnika. Po mnenju tožnika je bila Občina A. povsem pravilno zavezanka za plačilo računov 118/2017 z dne 19. 4. 2017 v višini 448,96 EUR in 114/2017 z dne 19. 4. 2017 v znesku 368,00 EUR in DDV ter računa 134/2018 z dne 11. 4. 2018 v višini 184,00 EUR, ki jih je izdala navedena odvetniška družba, kar pojasni na straneh 6 do 8 tožbe. Glede računa 134/2018 z dne 11. 4. 2018, kjer je navedena družba med drugim obračunala storitve v zvezi s pripravo in sestankom s kriminalistom E.E. glede kazenske ovadbe zoper Občino A. zaradi odobritve izrednega dopusta in ne kazenske ovadbe zoper tožnika kot fizične osebe. Navedena odvetniška družba je kriminalistu pripravila gradivo glede vprašanja zakonitosti odločitve pri odobritvi dopusta in je bila zato plačnica tega računa povsem pravilno Občina A.. Glede navedenega je tožnik predlagal toženki zaslišanje kriminalista E.E., kot zaupanja vredne osebe, ki bi lahko izpovedal ali je odvetnica navedene odvetniške družbe zastopala interese Občine A. ali pa tožnikove zasebne interese. Navedeni kriminalist je bil v postopku izrecno opozorjen, da ima tožnik lahko v postopku pred toženko svojega zasebnega pooblaščenca. Navedena storitev je bila obračunana tudi v skladu z veljavno Odvetniško Tarifo. Iz obrazložitve izpodbijanega akta tudi ne izhajajo razlogi, zakaj bi moral biti plačnik tega računa tožnik kot fizična oseba, pri čemer je pooblastilno razmerje tožnika kot fizične osebe in navedeno odvetniško družbo tedaj že prenehalo. Glede pravilnosti obračunanih storitev po tem računu tožnik predlaga poizvedbo pri Odvetniški zbornici Slovenije in zaslišanje kriminalista E.E.. Toženka bi morala tožniku tudi razkriti vse zbrane dokaze in mu omogočiti, da se o njih izjavi. Omogočiti bi mu tudi morala sodelovanje pri zaslišanju priče, kriminalista E.E.. Toženka ni razkrila pridobljene dokumentacije glede predhodno navedenega kazenskega postopka. Z opisanim ravnanjem (opustitev izvedbe dokaza brez obrazloženega razloga) je toženka absolutno bistveno kršila določbe upravnega postopka in ni ugotavljala resničnega dejanskega stanja. Tožnik sodišču predlaga zaslišanje kriminalista E.E.. Predlaga tudi, da naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi oziroma podrejeno, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

7. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložite izpodbijanega akta ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne. Na podlagi 13. člena ZIntPK toženka uvede postopek med drugim tudi zaradi suma kršitve etike in integritete javnega sektorja in o tem izda načelno mnenje ali pa ugotovitve v konkretnem postopku. Iz izreka izpodbijanega akta jasno izhaja, da tožniku očita ravnanje v nasprotju s pričakovano integriteto, pravna podlaga pa je ZIntPK, ki opredeljuje pojem integritete. Zmotne so navedbe tožnika glede Sistemskega načelnega pravnega mnenja z dne 3. 7. 2012 v zvezi z nedovoljenimi praksami javnega sektorja pri najemanju odvetniških storitev, ki je bilo sprejeto na podlagi prvega odstavka 11. člena, 8. alineje prvega odstavka 12. člena in četrtega odstavka 51. člena ZIntPK, kar pojasni. Očitek, da je bilo tovrstno ravnanje razširjena praksa, ne spremeni dejstva, da je bilo takšno ravnanje v nasprotju s pričakovano integriteto. Tožnik navaja podatke v štirih podobnih postopkih, kar pa z obravnavano zadevo nima zveze. Toženka je izpodbijani akt sprejela na podlagi ZIntPK in ni kršila načela zakonitosti. Da je šlo le za kratkotrajno pooblastilno razmerje, je v zadevi irelevantno. Višina obračunanih odvetniških storitev in pravilnost obračuna pa niso bili predmet tega postopka. Toženka tožniku očita kršitev 3 točke 4. člena ZIntPK. Stroške pa toženka navaja zgolj pri popisu dejstev, ki izvirajo iz prejete dokumentacije ter podaja odgovore na tožnikovo izjasnitev. Toženka ni sledila tožnikovi zahtevi za izvedbo javne obravnave, saj opredelitev do ravnanja tožnika temelji izključno na pisnih dokazih, ki jih je toženka pridobila v postopku in ki nedvoumno izkazujejo, da je tožnik pooblastil navedeno odvetniško družbo, ki je istočasno zastopala tudi Občino A.. Morebitno zaslišanje tožnika pa ne bi v ničemer spremenilo ugotovitev toženke, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega akta. Predlogu tožnika za zaslišanje kriminalista E.E. toženka ni sledila v celoti, je pa od Policije pridobila dokumentacijo predkazenskega postopka, ki ga vodi navedeni kriminalist, vključno z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih z dne 10. 4. 2018 in 28. 3. 2018. Toženka je ocenila, da je navedena dokumentacija za razjasnitev dejanskega stanja v predmetni zadevi irelevantna in v ničemer ne spreminja ugotovitev izpodbijanega akta. Zaslišanje kriminalista E.E. je nepotrebno. Glede dokumentacije predkazenskega postopka pa je imel tožnik ves čas možnost vpogledati v spis, o čemer je tožnika tudi seznanila in ni kršila določb postopka ter je spoštovala načelo kontradiktornosti postopka. Tožnik je imel tudi vse možnosti, da se v postopku izjasni.

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je toženka pravilno in zakonito izdala izpodbijani akt, s katerim v konkretnem primeru ugotavlja, da ravnanje tožnika kot župana Občine A., ki je kot fizična oseba pooblastil za zastopanje Odvetniško družbo B. d.o.o. v zadevi suma kršitev ZIntPK, obravnavani pred KPK pod št. 06210-382/2016, navedena odvetniška družba pa je istočasno zastopala tudi Občino A., predstavlja realno korupcijsko tveganje oziroma tveganje za nastanek nasprotja interesov in je zato v nasprotju s pričakovano integritetno funkcijo, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK.

10. Kot je večkrat pojasnilo Vrhovno sodišče RS, med drugim tudi v sodbi I Up 308/2014 z dne 29. 5. 2015, je delovanje in ukrepanje KPK kot samostojnega in neodvisnega upravnega državnega zelo pomembno, saj je eden od državnih organov Republike Slovenije v boju zoper korupcijo, njena vloga in naloge pa so določene v ZIntPK v smeri krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi ravnanji, prepoznavanja in opozarjanja na različne oblike koruptivnih ravnanj tako na sistemski kot na konkretni ravni (5. člen ZIntPK), kar izvaja na različne načine; glede na to, da ima delovanje tožene stranke, še posebej pa njene ugotovitve v konkretnih primerih posebno družbeno težo, zato so tudi posledice in učinki njenega delovanja in ukrepanja lahko hudi in lahko pomenijo hud poseg v temeljne človekove pravice in svoboščine obravnavane osebe. Po povedanem je tudi po presoji sodišča v tovrstnih zadevah še posebej pomembno, da celotno delovanje in ukrepanje tožene stranke temelji na zakonu oziroma zakonitem predpisu (153. člen Ustave RS). Tožena stranka namreč lahko opravljat nadzor, za katerega je stvarno pristojna, postopati pa mora po predpisanem postopku ter izdajati akte in ukrepati le v skladu in obsegu svojih zakonskih pooblastil. 11. Izpodbijani akt – Ugotovitve o konkretnem primeru je toženka izdala na podlagi 13. člena ZIntPK, ki med drugim ureja tudi postopek za sprejem in objavo ugotovitev o konkretnem primeru. KPK pri svojih postopkih, skladno z določili 15. člena ZIntPK, če s tem zakonom ni drugače določeno, uporablja določila ZUP (subsidiarna uporaba ZUP). Pri presoji pravne narave izpodbijanega akta je sodišče v obravnavani zadevi sledilo stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki se je že večkrat izreklo o pravni naravi ugotovitev KPK in sicer, da gre za ugotovitveni dokončni upravni akt v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1 (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 in I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016). Posledično je sodišče v konkretnem upravnem sporu presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta, ki temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v postopku izdaje izpodbijanega akta.

12. Četudi skladno z 11. členom ZIntPK svoje poslovanje KPK lahko uredi s Poslovnikom in drugimi splošnimi akti (11. člen ZIntPK), pa iz določbe prvega odstavka 15. člena ZIntPK izhaja, da mora KPK pri svojih postopkih primarno uporabljati procesna pravila ZIntPK, subsidiarno pa ZUP, pri čemer procesna vprašanja lahko drugače kot ZUP ureja le zakon, ne pa podzakonski akt (kot je to npr. pravilnik). Sistemsko načelno pravno mnenje glede nedovoljenih praks v javnem sektorju 06269-2/2012/1 z dne 3. 7. 2017, na katerega se toženka tudi sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega akta, je toženka izdala na podlagi zakonskega pooblastila prvega odstavka 11. člena in 8. alineje prvega odstavka 12. člena ter četrtega odstavka 51. člena ZIntPK, torej na podlagi veljavne zakonske norme. Izpodbijane ugotovitve o konkretnem primeru pa je tudi po presoji sodišča toženka pravilno oprla na zakonsko določbo 3. točke 4. člena ZIntPK. Tako je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je toženka izpodbijane ugotovitve o konkretnem primeru oprla na Sistemsko načelno pravno mnenje glede nedovoljenih praks v javnem sektorju z dne 3. 7. 2012. 13. Toženka tožniku očita, da je kot fizična oseba za zastopanje pooblastil navedeno odvetniško družbo v zadevi suma kršitev ZIntPK, obravnavani pred KPK pod št. 06210-382/2016, ista odvetniška družba pa je istočasno zastopala tudi Občino A., kjer je bil tožnik župan, kar po mnenju toženke predstavlja realno korupcijsko tveganje oziroma tveganje za nastanek nasprotja interesov in je zato v nasprotju s pričakovano integritetno funkcijo, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK. Določba 4. člena ZIntPK vsebuje vsebinske opredelitve posameznih izrazov iz ZIntPK. Na podlagi 3. točke 4. člena ZIntPK je „integriteta“ pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi. „Nasprotje interesov“ pa so na podlagi 12. točke 4. člena ZIntPK okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih nalog, pri čemer „zasebni interes uradne osebe“ na podlagi 13. točke 4. člena ZIntPK pomeni premoženjsko ali nepremoženjsko korist zanjo, za njene družinske člane in za druge fizične osebe ali pravne osebe, s katerimi ima ali je imela osebne, poslovne ali politične stike. Za pravilen in zakonit očitek kršitev predhodno navedenih ravnanj je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, da iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki je jasno in določno navedeno v obrazložitvi akta, izhajajo vsi predhodno navedeni zakonski znaki. Zaključne ugotovitve, navedene v obrazložitvi izpodbijanega akta, predstavljajo ugotovitveni upravni akt v smislu določil 2. člena ZUS-1, s katerim tožena stranka ugotavlja tožnikovo kršitev dolžnega ravnanja. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja tožnikovo kršitev zakonskih obveznosti iz 3. točke 4. člena v povezavi z 12. in 13. točko 4. člena ZIntKP in s tem posega v pravni položaj tožnika. Tožnik pa ima po presoji sodišča pravico, da toženka očitano kršitev njegovega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava. Ker se v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZIntPK v tovrstnih postopkih subsidiarno uporablja ZUP, morajo biti v postopku spoštovane tudi vse procesne garancije, ki jih zagotavlja ZUP, če ZIntPK ne vsebuje določb, ki bi drugače uredile določeno procesno situacijo.

14. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta ustvarjanje korupcijskih tveganj oz. tveganja za nasprotja interesov (12. točka 4. člena ZIntPK) ocenjuje kot ravnanje v nasprotju s pričakovano integriteto. Toženka namreč ugotavlja, da obravnavano tožnikovo dejanje predstavlja „realno korupcijsko tveganje“. S tem v zvezi tožnik navaja, da v konkretnem primeru ni bilo podanega tveganja za nasprotje interesov in da je navedena odvetniška družba tožnika zastopala le v enem postopku pred komisijo, le nekaj mesecev in da to zastopanje ni bilo v nasprotju z interesi Občine A., saj je navedena občina v tem postopku komisiji dokazala, da je postopala pravilno (tožnik in Občina A. naj bi po zatrjevanju tožnika imela enak interes). Med strankama ni sporno, da tožnik opravlja funkcijo župana Občine A. in je tako funkcionar v samoupravni lokalni skupnosti, kot ga opredeljuje 6. točka 4. člena ZIntPK. Prav tako ni sporno, da je tožnik pooblastil navedeno odvetniško družbo, da ga zastopa v postopku pred KPK pod št. 06210-382/2016, ki je nesporno istočasno zastopala tudi Občino A.. Pri takšnih „dvojnih“ pooblastilnih razmerjih pa po navedbah toženke v obrazložitvi izpodbijanega akta nastane dodatno tveganje, ki je povezano s plačilom odvetniških storitev. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta tožniku očita, da je bil tožnik, kot župan Občine A., dolžan v primeru najema iste odvetniške družbe, zaradi zastopanja tožnika kot fizične osebe, v zvezi z opravljanjem zasebne dejavnosti zaračunane odvetniške storitve v celoti poravnati sam. S tem v zvezi je tožnik že v postopku (v izjasnitvah) podal pojasnila in dokazoval, da je dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno, do njegovih povsem konkretnih navedb pa se toženka ni opredelila v obrazložitvi izpodbijanega akta. Tožnik je v postopku navajal dejstva, s katerimi je utemeljeval upravičenost plačila odvetniških storitev navedeni odvetniški družbi s strani Občine A. in ne s strani tožnika, kot fizične osebe in ni navajal zgolj dejstvo, da so bile predmetne odvetniške storitve obračunane v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, kot to napačno navaja toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta. Do teh konkretnih navedb in po presoji sodišča relevantnih tožnikovih ugovorov, pa se toženka ni opredelila, saj je v točki 25 obrazložitve izpodbijanega akta zgolj navedla, da svojih ugotovitev ni oprla na korektnost obračunanih odvetniških storitev po Odvetniški tarifi. Po drugi strani pa toženka sama v obrazložitvi izpodbijanega akta navaja konkretna tožnikova pojasnila k posameznim računom navedene odvetniške družbe in sicer: račun 5/2017 v višini 395,50 EUR je poravnal tožnik iz svojih sredstev; račun 118/2017 v višini 448,96 EUR za zastopanje župana na naroku pred komisijo je navedena odvetniška družba izdala na podlagi 8. alineje petega odstavka 62. člena Poslovnika KPK, Občina A. je bila zato upravičen plačnica tega računa; račun 114/2017 v višini 368,00 EUR za pripravo in udeležbo na seji KMVVIAZ se nanaša na sklic seje KMVVIAZ z dne 23. 3. 2017 v zvezi s predlogom komisije MJU, da preveri sklep o odobritvi izrednega dopusta zaposlenemu. Navedena odvetniška družba je na predmetni seji zastopala interese Občine A. in je nudila pravno pomoč njenim organom, to je KMVVIAZ. Navedeni račun se tako ne nanaša na zastopanje tožnika kot fizične osebe v zasebni sferi, marveč na zastopanje stranke, Občine A., in je tako slednja tudi dolžna plačati račun za te odvetniške storitve. Račun 134/2018 v višini 184,00 EUR pa se nanaša na pripravo in sestanek s kriminalistom 27. 3. 2018. Pooblaščenka iz navedene odvetniške družbe je opravila razgovor po pooblastilu Občine A. v zvezi s pravno podlago KMVVIAZ za odobritev dopusta zaposlenemu. Pooblaščenka ni zastopala tožnika kot fizične osebe, marveč interese Občine A. in je tako tudi zavezana za plačilo tega računa. Do vseh teh tožnikovih navedb pa se toženka ni opredelila. Po presoji sodišča tožnik toženki upravičeno očita, da se do njegovih relevantnih trditev in dokazov, danih v predmetnem postopku, ni opredelila v obrazložitvi izpodbijanega akta. Toženka bi se morala po presoji sodišča v zadostni meri opredeliti do relevantnih tožnikovih navedb, da bi tožnik lahko spoznal, da se je z njegovimi argumenti seznanila in jih obravnavala. Del poštenega postopka namreč terja, da organ odgovori na vse pravne in dejanske navedbe, ki niso neupoštevne ali niso očitno neutemeljene in jih razumljivo vključi v svojo argumentacijo. Če pa presodi, da so določene navedbe neupoštevne, bi morala za takšno presojo v obrazložitvi izpodbijanega akta tudi navesti razloge. Iz obrazložitve mora biti jasno razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi razlogi, ki so narekovali sprejeto ugotovitev. V vsakem primeru mora biti razvidno, da je toženka pri ugotavljanju dejanskega stanja v zadevi upoštevala vse tožnikove bistvene navedbe in dokaze in se do njih opredelila, kar vse je sestavni del pravice do obrazloženosti upravne odločbe. Na podlagi obrazložitve mora biti možna presoja razumnosti sprejete ugotovitve. Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi obrazložitvi je po presoji sodišča bistven sestavni del poštenega postopka in hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete ugotovitve.

15. Po povedanem je po presoji sodišča izpodbijani akt pomanjkljivo obrazložen in nima vseh obveznih elementov, ki so predpisani z 214. členom ZUP in sicer: ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka), razloge, odločilne za presojo dokazov (3. točka), navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka) ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Obrazložitev izpodbijanega akta je pomanjkljiva do te mere, da je sodišče ne more preizkusiti. Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena Ustave RS, pa tudi zagotavljanju ustavnih pravic do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Obrazložitev mora zato tudi v konkretnem primeru obsegati pravno odločilne razloge, ki so organ vodile, da je sprejel izpodbijano ugotovitev. Navedenih standardov obrazloženosti pa toženka po presoji sodišča ni izpolnila. Podana je bistvena kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 16. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno, ali je toženka pravilno in zakonito ugotovila, da obravnavano tožnikovo ravnanje predstavlja realno korupcijsko tveganje oz. tveganje za nastanek nasprotja interesov in je v nasprotju s pričakovano integritetov (3. točka 4. člena ZIntPK). Pri tem pa po presoji sodišča toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta navedene ugotovitve ne pojasni glede na ugotovitve v konkretnem primeru. Po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijanega akta ni jasno razvidna toženkina subsumpcija konkretnega primera glede na predhodno navedeno zakonsko normo.

17. Način ugotavljanja dejanskega stanja je določen v 16. členu ZIntPK z naslovom „pridobivanje podatkov in dokumentov s strani komisije“. Iz navedene določbe izhaja, da KPK dejansko stanje ugotavlja na podlagi listin (ki so jih KPK dolžni posredovati v zakonu določeni subjekti) in z zaslišanjem stranke, kot tudi z zaslišanjem prič. Za ugotovitveni postopek in dokazovanje v tem postopku pa se v primeru odsotnosti ureditve v ZIntPK subsidiarno uporablja ZUP (15. člen ZIntPK). Stranka ima na podlagi določbe 146. člena ZUP tudi pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, sodelovati pri izvedbi dokazov ter ji mora biti zagotovljena možnost izjave, zagotovljena pa so ji tudi vsa procesna jamstva po ZUP.

18. Iz točke 22 obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu, da naj ga zasliši in da bo na zaslišanju potrdil, da s predmetno odvetniško pisarno ni imel nobenega zasebnega stika ter, da pri obravnavani podelitvi pooblastila ni imel nobenega zasebnega interesa (kar so elementi opredelitve po 12. točki in 13. točki 4. člena ZIntPK). Po presoji sodišča toženka predhodno navedenega dokaznega predloga ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov. Zavrnitev navedenega dokaznega predloga je utemeljila zgolj z navedbo, da njena opredelitev do tožnikovega ravnanja temelji izključno na pisnih dokazilih, ki jih je pridobila v postopku ter na leta 2012 sprejetem in javno objavljenem Sistemskem načelnem mnenju KPK. Pri svoji presoji toženka ni upoštevala, da se dejstva lahko dokazujejo z vsemi dokaznimi sredstvi ki so primerna (tako z listinami, kot tudi z zaslišanjem stranke, prič, itd.) in da imajo dokazna sredstva enako moč. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka.

19. Tožnik je v postopku v svojih izjasnitvah večkrat podal tudi dokazni predlog za zaslišanje kriminalista E.E., ki bi po tožnikovih navedbah lahko podrobneje pojasnil okoliščine glede kazenske ovadbe zoper Občino A. zaradi odobritve izrednega plačanega in neplačanega dopusta, saj je bil obravnavan sum storitve kaznivega dejanja navedene občine in ne tožnika. Iz obrazložitve izpodbijanega akta (točke 23, 27 in 28) izhaja, da toženka tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje kriminalista E.E. v predmetni zadevi ni sledila, je pa od policije pridobila dokumentacijo predkazenskega postopka, ki ga je vodil kriminalist, vključno z uradnima zaznamkoma o zbranih obvestilih z dne 10. 4. 2018 in 28. 3. 2018. Toženka namreč ocenjuje, da pridobljena dokumentacija za razjasnitev dejanskega stanja v predmetni zadevi ni relevantna, ter v ničemer ne spremeni odločitve KPK. Pri tem pa svoje pavšalne navedbe v ničemer ne obrazloži. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da se račun 134/2018 navedene odvetniške družbe v višini 184,00 EUR nanaša na pripravo in sestanek s kriminalistom 27. 3. 2018. S tem v zvezi tožnik ugovarja, da je pooblaščenka iz navedene odvetniške pisarne opravila razgovor po pooblastilu Občine A. v zvezi s pravno podlago KMVVIAZ za odobritev dopusta zaposlenemu in gre tako po presoji sodišča za relevantne tožnikove navedbe.

20. Upravnemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev dokaznih predlogov strank pa se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik, so bili po presoji sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik z njimi po presoji sodišča ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna. Dokazna ocena toženke, da pridobljena dokumentacija za razjasnitev predmetnega dejanskega stanja ni relevantna, je po presoji sodišča povsem pavšalna in v ničemer obrazložena. Zavrnitev dokaznega predloga pa mora vselej biti obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Stranki mora biti v postopku zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, kot tudi možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja.

21. Toženka v točki 27 obrazložitve izpodbijanega akta ocenjuje, da kakršnokoli zaslišanje prič v obravnavani zadev ni potrebno in v ničemer ne bi dodatno ali drugače pojasnilo dejansko stanje v predmetni zadevi, saj ga z zadostno mero gotovosti pojasnjuje že obstoječa listinska dokumentacija, kar pa po presoji sodišča predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena. Sodišče meni, da toženka tožnikov dokazni predlog za zaslišanje priče, kriminalista E.E., ni zavrnila iz pravno dopustnih razlogov. Upravni organ lahko predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, zavrne, vendar se zavrnitev predlaganih dokazov ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. Ko stranka predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Navedeno pomeni, da upravni organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena). Upravni organ mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Vnaprejšnja dokazna ocena pa predstavlja kršitev načela kontradiktornosti postopka.

22. Po presoji sodišča je toženka storila bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni zavrnila predlaganih dokaznih predlogov za zaslišanje stranke in kriminalista E.E. iz zakonsko dopustnih razlogov in ker izpodbijanega akta ni obrazložila v skladu z določbo 214. člena ZUP. Posledično je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno.

23. Ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega akta, sodišče ne more samo rešiti spora, saj so relevantna dejstva nepopolno ugotovljena ter so bili tudi zmotno presojeni dokazi in ker je potrebno dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je sodišče tožbi ugodilo in v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1. 24. V ponovnem postopku naj toženka dopolni ugotovitveni postopek in očitane kršitve določb postopka odpravi ter ugotovi vsa relevantna dejstva in jih dokazno oceni v skladu s stališči in napotki sodišča iz te sodbe. Toženka naj o tem izda upravni akt, ki bo zadostil pogojem iz 214. člena ZUP. V primeru, če bo toženka v ponovljenem postopku ocenila, da so predlagani dokazni predlogi pravočasni, substancirani oziroma taki, da jih je treba izvesti, jih bo morala izvesti (saj so pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama sporna) in po izvedenih relevantnih dokaznih predlogih bo morala izvedene dokaze ponovno oceniti in s tehtanjem vseh dokazov in tožnikovih ugovorov, utemeljiti svojo ugotovitev v konkretni zadevi. V nasprotnem primeru pa bo morala izvedbo predlaganih dokazov ustrezno in argumentirano zavrniti iz pravno dopustnih razlogov, ki jih mora v obrazložitvi upravnega akta tudi navesti.

25. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi. Šele po dopolnjenem ugotovitvenem postopku, v katerem bo toženka ugotovila relevantno dejansko stanje (ob upoštevanju vseh možnih dokaznih sredstev in vseh okoliščin predmetne zadeve), bo v zadevi lahko, ob upoštevanju stališč iz obrazložitve te sodbe in pravilni uporabi materialnega prava, v zadevi ponovno izdala upravni akt ali pa postopek ustavila.

26. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.