Jedro

Stališče, da majhna vrednost ukradene stvari ne pomeni, da v ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine, oziroma da kazenskopravnega instituta dejanja majhnega pomena, kot ga je urejal 14. člen KZ, ni mogoče neposredno prenašati in upoštevati pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo že zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 361/2007). Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega ZDR oziroma 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, delodajalec ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanje, temveč ali je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V nasprotju s tem je bilo dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ opredeljeno kot dejanje, ki ima sicer v zakonu določene znake kaznivega dejanja, ni pa kaznivo dejanje - zaradi majhnega pomena. Pomen kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja se pri izredni odpovedi ne presoja po določbah kazenskega prava, ampak se ob ugotovitvi kršitve z znaki kaznivega dejanja z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank presoja, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR oziroma prvi odstavek 109. člena ZDR-1), ta presoja pa je seveda drugačna od presoje v smislu kazenskopravnega instituta dejanja majhnega pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni zahtevek tožnice. S primarnim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2019, ki ji jo je podala toženka, ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 18. 1. 2019 in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, da jo je dolžna toženka pozvati na delo, jo prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za čas od 19. 1. 2019 dalje, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala, plačati mesečno nadomestilo plače v višini 936,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska od zapadlosti 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila. S podrednim zahtevkom je zahtevala, da ji toženka plača denarno povračilo v višini 10.237,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka I izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo o obstoju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, pri čemer izpostavlja primere iz sodne prakse (odločbe VS RS VIII Ips 286/2005, VIII Ips 120/2009, VIII Ips 46/2015, sodba VDSS Pdp 490/2014). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin in interesov strank, upoštevalo je le kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa dejstev, da je tožnica stekleničko olja toženki vrnila in da je bila njena vrednost majhna. Dejstva, ki so bila ugotovljena v dokaznem postopku, da je bila steklenička olja ostanek promocijskih daril iz preteklosti, da se je nahajala v skladiščnem prostoru že več kot eno leto, da toženki ni nastala nobena škoda, je povsem prezrlo. Prezrlo je tudi okoliščine na strani tožnice, ki je bila pri toženki zaposlena 12 let, pa ji predhodno ni bila izrečena nobena delovnopravna sankcija, očitano kršitev je obžalovala in se toženki opravičila. O vseh teh dejstvih izpodbijana sodba nima razlogov, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ima v skladiščnem prostoru še 12 stekleničk olja, rok uporabnosti je že potekel. Presoja, da je tožnici, ki je eno steklenično vzela in jo tudi vrnila, podala zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v nasprotju z ustavnimi načeli (socialna država - 2. člen Ustave RS, svoboda dela - 49. člen Ustave RS, pravica do socialne varnosti - 50. člen Ustave RS). V podobnem primeru je bila v sodni praksi odločitev drugačna (sodba VDSS Pdp 490/2014, sodba VIII Ips 46/2015). Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ima tožnici očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja. Ni upoštevalo 4. točke 358. člena ZKP. Da bi to določbo moralo upoštevati, izhaja iz stališča sodne prakse (sodba VS RS VIII Ips 46/2015). Do tovrstnih navedb tožnice se sploh ni opredelilo, tudi v tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici so bile kršene ustavne pravice (pravica do enakega varstva pravic, 22. člen Ustave RS). Zaradi zmotne odločitve o zakonitosti odpovedi je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pravdnih stroških. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti, nejasnosti in nasprotij izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tako presojo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), kot presojo, da je za zakonito odpoved izpolnjen pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, pri čemer se je opredelilo do vseh za odločitev bistvenih navedb tožnice, posredno ali neposredno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ima v odpovedi očitano ravnanje tožnice, ki je vzela steklenično olja in si jo prilastila, vse znake kaznivega dejanja male tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Navedbo tožnice, ki jo ponavlja v pritožbi, da znaki kaznivega dejanja niso podani zaradi majhne vrednosti stekleničke olja, je utemeljeno zavrnilo. Pravilno ni upoštevalo določbe 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.), ki v 4. točki določa, v katerih primerih sodišče izreče sodbo, s katero obdolženca oprosti obtožbe - če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. V zadevi VIII Ips 46/2015, ki jo na več mestih izpostavlja pritožba, je Vrhovno sodišče RS v točki 13 obrazložitve sodbe jasno navedlo, da pri opredelitvi, ali imajo ravnanja znake kaznivega dejanja male tatvine, ni pomembna teža ravnanja v smislu vrednosti ukradene stvari, saj ta znakov kaznivega dejanja ne izključuje. V točki 17 obrazložitve, na katero opozarja toženka, ni zavzelo stališča, da je treba pri odločanju o zakonitosti odpovedi upoštevati 4. točko 358. člena ZKP, ampak je pojasnilo, da izključitev protipravnosti dejanja majhnega pomena, na katerega se je v zadevi VIII Ips 46/2015 sklicevalo sodišče prve stopnje, v času storitve očitanih ravnanj ni več veljala. Kaznivost dejanj majhnega pomena je izključena na podlagi ZKP (ovadba (161. člen ZKP), obtožni predlog ali zasebna tožba (437. člen ZKP) se zavrže, ob odločanju o ugovoru zoper obtožnico se s sklepom ustavi kazenski postopek (277. člen ZKP), v skladu s 4. točko 358. člena ZKP se izda oprostilna sodba, itd.).

8. Stališče, da majhna vrednost ukradene stvari ne pomeni, da v ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine, oziroma da kazenskopravnega instituta dejanja majhnega pomena, kot ga je urejal 14. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.), ni mogoče neposredno prenašati in upoštevati pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo že zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 361/2007). Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. alineji prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) oziroma 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, delodajalec ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanje, temveč ali je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V nasprotju s tem je bilo dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ opredeljeno kot dejanje, ki ima sicer v zakonu določene znake kaznivega dejanja, ni pa kaznivo dejanje - zaradi majhnega pomena. Pomen kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja se pri izredni odpovedi ne presoja po določbah kazenskega prava, ampak se ob ugotovitvi kršitve z znaki kaznivega dejanja z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank presoja, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR oziroma prvi odstavek 109. člena ZDR-1), ta presoja pa je seveda drugačna od presoje v smislu kazenskopravnega instituta dejanja majhnega pomena.

9. Prvi odstavek 109. člena ZDR-1 določa pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pri čemer se "vse okoliščine" nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, pri presoji "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank (odločbe VS RS VIII Ips 52/2010, VIII Ips 128/2015, VIII Ips 223/2017, VIII Ips 23/2020).

10. Tožnica v pritožbi izpostavlja stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 286/2005, pri čemer citira del obrazložitve, ki se nanaša na vprašanje obstoja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določenega v 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja). S sklepom VIII Ips 286/2005 je bila pravnomočna odločitev o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev odpovedi in s tem povezanih zahtevkov razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju so bili zahtevki ponovno pravnomočno zavrnjeni, revizija je bila s sodbo VIII Ips 101/2007 zavrnjena. Predmet spora je bila zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bilo delavcu - vozniku očitano, da je s prodajo neveljavne vozovnice protipravno pridobil premoženjsko korist v višini 560,00 SIT in da je imel pri kontrolnem obračunu v službeni torbi višek v višini 1.440,00 SIT. Za podoben očitek v izredni odpovedi je šlo v zadevi VIII Ips 120/2009, ki jo nadalje izpostavlja pritožba in še v številnih drugih zadevah (npr. odločbe VS RS VIII Ips 454/2009, VIII Ips 86/2010, VIII Ips 32/2011, VIII Ips 79/2011, VIII Ips 4/2013), pa je bila presoja okoliščin in interesov po prvem odstavku 110. člena ZDR oziroma prvega odstavka 109. člena ZDR odvisna od okoliščin konkretnega primera, pri čemer so bile te v določenih primerih takšne, da z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, v določenih pa ne.

11. V konkretnem primeru tožničina kršitev ni povezana s pobiranjem voznine, ampak gre za kršitev z znaki kaznivega dejanja male tatvine. V sodni praksi so številni primeri odpovedi iz razloga kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja tatvine ali male tatvine (npr. odločbe VS RS VIII Ips 223/2007, VIII Ips 361/2007, VIII Ips 81/2013, VIII Ips 72/2014, VIII Ips 116/2016, VIII Ips 312/2017) oziroma podobnih razlogov, opredeljenih kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (odločbe VIII Ips 33/2009, VIII Ips 92/2012, VIII Ips 304/2015). V vseh navedenih zadevah je bil zahtevek za ugotovitev nezakonitosti oziroma razveljavitev odpovedi zavrnjen. V zadevah VIII Ips 72/2014, VIII Ips 304/2015 in VIII Ips 116/2016 se je Vrhovno sodišče RS izrecno opredelilo do izpostavljenega trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu in dotedanjega korektnega dela in zavzelo stališče, da te okoliščine ne morejo pretehtati nad okoliščinami in interesi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Odstopajoča odločitev je bila sprejeta v zadevi VIII Ips 46/2015 oziroma Pdp 490/2014, ki jo izpostavlja pritožba, v kateri je delavka - prodajalka storila kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja male tatvine, ko si je prisvojila bombone in čokolado minimalne vrednosti, ki sicer niso bili predmet prodaje na njenem oddelku. Pri presoji, da za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je Vrhovno sodišče RS upoštevalo, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, poleg dejstva, da je šlo za bagatelen premoženjski delikt, da je delavka na zagovoru dejala, da storjena dejanja obžaluje in da dejanj ne bo ponovila ter da v petih letih zaposlitve ni imela težav s kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja ali pritožbami strank, dvakrat je bila celo pohvaljena.

12. V konkretnem tožničinem primeru je sodišče prve stopnje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank pravilno presodilo drugače, kot v zadevi VIII Ips 46/2015 oziroma Pdp 450/2014. Pri tem je kot bistveno izpostavilo, da se tožnici to, da je ukradla predmet v lasti toženke, ni zdelo nič posebnega, da je toženka družinsko podjetje in da je direktor zaradi storjenega dejanja utemeljeno izgubil zaupanje v tožnico. Tožnica takšni presoji neutemeljeno oporeka, pri čemer v pritožbi s poudarjanjem, da steklenička olja, ki si jo je prisvojila, ni bila veliko vredna, da ima toženka v skladiščnem prostoru še 12 stekleničk olja, ki jih očitno ne namerava uporabiti, da jim je rok uporabnosti že potekel, minimalizira očitano ravnanje. Neutemeljeno poudarja vrednost oziroma pomen ukradene stvari, čeprav to ni edino bistveno z vidika presoje teže kršitve in njenega vpliva na medsebojno razmerje pravdnih strank. Tudi okoliščine na njeni strani, da je bila pri toženki zaposlena 12 let, da je steklenično olja vrnila in se toženki v pisnem zagovoru opravičila, ne morejo pretehtati. V sodni praksi so primeri, ko so bili delavci zaposleni pri delodajalcu bistveno daljši čas kot tožnica (npr. odločbi VS RS VIII Ips 72/2014, VIII Ips 200/2018).

13. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 163. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP), toženka pa sama krije svoje stroške pritožbe kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).