Jedro

Od odgovora na vprašanje, ali je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti dokaz z zaslišanjem predlagane priče B. M., je odvisno, ali mora sodišče druge stopnje razpisati obravnavo, da navedeni dokaz izvede. Izvedba dokaza ni potrebna, ker tožeča stranka ob trditvah tožene stranke, da blaga ni prevzela in da nima nobenih podpisanih dobavnic (predlagala je, naj jih predloži tožeča stranka), glede spornega dejstva o načinu in dokazilih izročitve ni zatrjevala niti, kako je potekala in se dokumentirala dobava, niti kakšno funkcijo je predlagana priča pri dobavah imela. Gre za nedovoljen informativni dokaz, ki ga sodišče druge stopnje zato ni izvedlo in je odločilo o pritožbi brez obravnave na drugi stopnji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za 6.444,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2009 do plačila in za 10.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2009 do plačila in se v tem delu 1. odstavek izreka sklepa o izvršbi razveljavi; II. točka izreka pa se spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti pritožnici pritožbene stroške v znesku 531,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.800,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2009 dalje, 1.924,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2009 dalje, 2.646,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2009 dalje, 6.444,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2009 dalje, 10.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2009 dalje in 290,76 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2010 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.602,40 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda zavrnilno sodbo, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo odstopi v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka razsodilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je tožena stranka pri njej opravila pet naročil v skupni vrednosti 36.631,92 EUR. Pri tem pa je šlo v štirih primerih za nakup blaga, v enem pa za izvedbo storitve. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka izvršila vse svoje zaveze iz sklenjenih pogodbenih razmerij, tako je v celoti dobavila naročeno železo in opravila storitev krivljenja ter rezanja železa. Nadalje je prvostopenjsko sodišče kot nesporno presodilo, da razen verižne kompenzacije v znesku 6.256,98 EUR, tožena stranka tožeči stranki obveznosti ni poravnala. Na podlagi navedenega je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritožnica takšno odločitev o dejanskem stanju v pritožbi opredeljuje kot zmotno in nepopolno, saj ne upošteva v zadostni meri dokazov, ki so njej v prid in dodatno ne pomeni razčistitve dejanskega stanja do ravni prepričanja glede dejstva, ali je bilo naročeno blago izdobavljeno toženi stranki, ali ne. Vsa naročila so bila po stališču pritožnice namreč fiktivna, blaga pa nikoli ni prejela, niti ni bila zanjo opravljena kakšna storitev.

6. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno predmetna naročila razčleniti v tri dele. Prvi del zajema naročila blaga, ki so bila izvedena pred presečnim datumom 31.10.2009 in so s tem zajeta na potrjenem IOP. Drugi del je naročilo storitve, tretji del pa naročilo, ki je datirano na 6.11.2009 in posledično ni navedeno na IOP. Ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje je potrebno presojati ločeno za vsak opisani del. 7. Glede treh naročil blaga, na podlagi katerih so bili izdani računi št. 09201357, 09201473 in 09201426, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo sporno dejansko stanje na podlagi listin v spisu ter zaslišanih prič M. K., M. F., M. S. in A. B.. Navedene dokaze je potrebno jemati kot dokazno celoto, saj se medsebojno dopolnjujejo. To je storilo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je izvedene dokaze ocenjevalo in dokazno oceno obrazložilo v razlogih sodbe. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pripisalo v tem delu prevelik pomen podpisanemu IOP obrazcu, saj ga le to ni štelo kot edini temelj za ugotovitev obveznosti tožene stranke do tožeče stranke. V razlogih sodbe je navedlo, da naročilo in izpolnitev dokazujejo izjave zaslišanih prič M. K. in M. F., potrjuje pa ta dejstva tudi IOP, ki ga je podpisal tedanji zakoniti zastopnik tožene stranke. Ugotovljena dejstva se tudi skladajo in potrjujejo trditveno podlago tožeče stranke, da je bilo blago po navedenih računih naročeno in tudi dobavljeno toženi stranki. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni pridobilo izjav prič B. S., B. M., I. B., A. T., A. D. in N. K. Gre za nedovoljene pritožbene navedbe, saj je naštete dokazne predloge podala tožeča stranka in ne tožena. Ker tožena stranka teh dokaznih predlogov ni podala, se nanje v pritožbenem postopku ne more sklicevati. Tožena stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, pri tem pa je imela vse možnosti, da jih predlaga tudi sama. Prav tako pritožnica neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom tožene stranke, predlaganih v vlogi z dne 21.6.2012. Pooblaščenka tožene stranke kršitve določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na naroku, kjer je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se drugi dokazi ne izvedejo, ni uveljavljala, v pritožbi pa pritožnica ni navedla, zakaj te očitane kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej kot v pritožbi (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Dokazne ocene sodišča prve stopnje zato pritožnica ni uspela izpodbiti, s tem pa se izkaže, da pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na obveznost po računih št. 09201357, 09201473 in 09201426. Pri tem pritožnica tudi ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da zatrjevane kršitve njenega zakonitega zastopnika, ne vplivajo na poslovno razmerje med tožečo stranko kot upnikom in toženo stranko kot dolžnikom iz veljavne prodajne pogodbe. Ker tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Utemeljena pa je pritožba v delu, kjer uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede računov št. 09201427 in 09201808. 9. V zvezi z računom št. 09201427 je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 6.9.2012 podala trditve, da je storitev krivljenja železa, na katero se nanaša račun, po dogovoru med strankami za toženko izvršila družba K. d.o.o. V dokaz je predlagala zaslišanje N. K., da pojasni kako in katere storitve so bile za toženko opravljene. Sodišče prve stopnje je v primeru ugotovitve obveznosti tožene stranke, da plača tožeči stranki opravljeno storitev na podlagi določb OZ o pogodbi o delu, odločitev oprlo na potrjen IOP obrazec. Pri ugotovljeni obveznosti po tem računu pa držijo pritožbene navedbe, da obrazec IOP, podpisan s strani tožene stranke, ob pomanjkanju dodatnih dejstev, ki bi izkazovala obstoj predhodnega pravnega posla, ne more predstavljati samostojne pravne zaveze ali samostojno izkazovati veljavnosti predhodnih naročil (tako tudi sodbi III Ips 33/2007 in VSL I Cpg 1106/2011). Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavljajo zadostne podlage za materialnopravni zaključek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati storitev krivljenja železa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu tožba tožeče stranke nesklepčna, saj ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Iz njenih trditev ni mogoče zaključiti, da se je toženi stranki zavezala opraviti določen posel ter da se ji je tožena stranka zavezala, da ji bo za to plačala (619. člen OZ). Sicer je predlagala zaslišanje N. K. ki bi pojasnil, kako je potekalo opravljanje zatrjevane storitve, vendar pa ni podala jasnih konkretnih trditev, ki naj bi se z izvedbo dokaza dokazovale, in kakšno vlogo je pri tem imela predlagana priča. Relevantna dejstva bi bila vnešena v trditveno podlago tožeče stranke šele z izpovedjo priče oziroma njena izpovedba bi šele določila dejstva, ki naj se dokazujejo. To pa predstavlja nedovoljen informativni dokaz in ga sodišče ni dolžno izvesti. Za odločitev o pritožbi izvedba predlaganega dokaza zato ni bila potrebna. Ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenega dejstva, da je tožena stranka potrdila obveznost po spornem računu v IOP, nepravilno sklepalo, da sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo o delu, je v tem delu pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.444,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 26. 10. 2009 do plačila (4. alineja 358. člena ZPP).

10. Za obveznost po računu št. 09201808 je tožeča stranka prav tako v pripravljalni vlogi z dne 6.9.2012 podala trditve, s katerimi je pojasnila, da je šlo pri tej dobavi za drugačno od prej ustaljene izročitve blaga toženi stranki v tranzitu preko podjetij M. d.o.o. in T. R.. d.o.o. Železo po tem računu naj bi tožena stranka prevzela prav tako v tranzitu, vendar v tem primeru pri družbi K. d.o.o. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti enega dejstva, ki bi te trditve tožeče stranke potrjevalo. Zadevni račun namreč ni naveden niti na obrazcu IOP, saj je bil izdan po presečnem datumu, ki je naveden na IOP, niti teh trditev ni potrdila nobena zaslišana priča. Predlagana in zaslišana priča M. K. je izpovedal, da na tem (zadnjem) računu ni njegov podpis, glede izdobav blaga pa, da je bilo dobavljeno pri trgovcu M. v S. Ugotovljeno dejansko stanje se tako v nobenem segmentu ne nanaša na prevzem blaga pri podjetju K. d.o.o. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je pravni prednik tožeče stranke blago naročil pri družbi M. d.o.o., ta pa naprej pri družbi T. -R.. d. o. o, kjer je blago tožena stranka sama fizično prevzemala, v primeru računa št. 09201808 materialno pravno zmotno zavrnilo ugovor tožene stranke, da blaga po navedenem računu ni prevzela in da ga zato ni dolžna plačati. Tožeča stranka v tem delu zahtevka ni uspela zadostiti svojemu dokaznemu bremenu, saj njenih trditev ne potrjuje nobeno ugotovljeno dejstvo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je sicer poleg priče M. K. predlagala tudi zaslišanje B. M., da pojasni, kako in katero blago je bilo toženi stranki izdobavljeno na podlagi računa št. 09201808, ki pa ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo iz razloga, ker je ocenilo, da so že druge priče, predvsem M.K. in M. F. izpovedale, kako je bilo blago dobavljeno. Od odgovora na vprašanje, ali je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti dokaz z zaslišanjem predlagane priče B. M., je odvisno, ali mora sodišče druge stopnje razpisati obravnavo, da navedeni dokaz izvede (2. alineja 3. odstavka 347. člena ZPP), ali pa o pritožbi lahko odloči na seji (prvi odstavek 347. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da izvedba dokaza ni potrebna, ker tožeča stranka ob trditvah tožene stranke, da blaga ni prevzela in da nima nobenih podpisanih dobavnic (predlagala je, naj jih predloži tožeča stranka), glede spornega dejstva o načinu in dokazilih izročitve ni zatrjevala niti, kako je potekala in se dokumentirala izdobava preko podjetja K. d. o. o., niti kakšno funkcijo je predlagana priča pri izdobavah imela. Gre za nedovoljen informativni dokaz, ki ga sodišče druge stopnje zato ni izvedlo in je odločilo o pritožbi brez obravnave na drugi stopnji. Pritožbi je v delu, ki se nanaša na plačilo 10.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2009 do plačila ugodilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (1. alineja 358. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je delno spremenilo sodbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Zato je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je po spremenjeni sodbi tožeča stranka uspela s svojim tožbenim zahtevkom približno do polovice, je izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

12. Glede na dosežen delni uspeh s pritožbo je pritožnica upravičena do povračila dela pritožbenih stroškov, ki ji jih je dolžna plačati tožeča stranka. Stroške pritožnice je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na podlagi specificiranega stroškovnika in sicer je pritožnici priznalo polovico celotne priglašene nagrade, ki jo sestavljajo nagrada za postopek v priglašenem znesku ter materialni stroški, oboje z 20% DDV, skupaj 531,36 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožeča stranka povrniti pritožnici v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Plačila sodne takse za vloženo pritožbo pa je bila pritožnica oproščena, zato sorazmernega dela stroškov takse za pritožbo tožeča stranka ni dolžna vrniti toženi stranki, pač pa jih mora tožeča stranka sama plačati (1. do 3. odstavek 15. člena ZST-1).