Jedro

Spremembe ekonomskih razmer sodišča pri prisoji odškodnin za nepremoženjsko škodo upoštevajo tako, da prisojeno odškodnino odmerjajo oziroma preračunavajo v povprečne plače v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 4.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2005 in 1.089,35 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek (na plačilo 3.837,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo.

Zoper odločitev o zavrnitvi višjega zahtevka za nepremoženjsko škodo (za znesek 3.700,00 EUR) se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prisodi še 3.700,00 EUR.

Glede vseh oblik nepremoženjske škode sprejema zaključke sodišča prve stopnje o obsegu in trajanju nevšečnosti, a meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je inflacija v državi visoka in da so povprečne plače višje za nekaj odstotkov, kar v prisojenih odškodninah ne pride do izraza. Sodišča po nepotrebnem odškodnine celo zmanjšujejo. Tožnica še poudarja, da je na odškodnino čakala štiri leta in da ji toženka na račun nespornega dela ni ničesar plačala.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ob škodnem dogodku (ko ji je na delu spodrsnilo, je padla vznak in udarila z glavo ob tla) utrpela zelo lahek pretres možganov, udarnino glave, nategnitev vratnih mišic (kar je vodilna poškodba) in zategnitev obvretenčnih ledvenih mišic. Posledica škodnega dogodka je tudi dva meseca trajajoča blaga post travmatska stresna motnja. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožničino zdravljenje trajalo približno tri mesece, da je bila tri dni hospitalizirana, da je imela 20 fizioterapij in da ima rahlo zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi bolečin v križu in vratu pri hoji, sedenju in ležanju ter zaradi glavobolov ter njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenilo na približno 2%.

Za opisani obseg telesnih bolečin ter nevšečnosti pri zdravljenju, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini pet povprečnih plač v času sojenja.

Odmerjeno odškodnino je višje sodišče preizkusilo z vidika načela individualizacije, glede na pritožbene navedbe pa še posebej z vidika objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pregled sodne prakse (1) pokaže, da so oškodovanci za podobne poškodbe hrbtenice prejemali odškodnine v višini od štirih (primer 369 v monografiji in npr. zadeva II Ips 175/2008 Vrhovnega sodišča RS) do dvanajstih povprečnih plač (primer 351 v monografiji). Odškodnine za poškodbe hrbtenice so seveda tudi (mnogo) višje, a v primerih (mnogo) hujših poškodb. Skrbna primerjava prisojenih odškodnin (preračunanih v povprečne plače v času izdaje sodbe) tudi pokaže, da so se odškodnine za manjši obseg škode po letu 2000 blago znižale, kar je posledica ugotovitve, da so (bile) odškodnine za majhne škode previsoke v primerjavi s tistimi za hujše oblike škode. Še posebej pa pritožbeno sodišče poudarja, da obravnavana zadeva ni primerljiva s primeri, kjer je bila prisojena odškodnina za zvin vratne hrbtenice (od približno 14 do 17 povprečnih plač), saj je nateg vratnih mišic blažja poškodba. Umestitev v tej zadevi prisojene odškodnine v obstoječo sodno prakso torej ne terja nikakršne korekcije višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse kriterije, ki jih predpisuje 2. odstavek 179. člen Obligacijskega zakonika (2). Višja odškodnina bi ob ugotovljenem obsegu škode presegala pomen prizadetih dobrin in bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Tožničina pritožbena trditev, da se odškodnine v sodni praksi kljub spremembam plač in inflacije ne zvišujejo, je neutemeljena. Sodišča pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo spremembe ekonomskih razmer upoštevajo tako, da izhajajo iz preračuna odškodnine v povprečno plačo v času sojenja pred sodiščem prve stopnje. Tak pristop vselej omogoča ustrezno primerjavo prisojene odškodnine z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih.

Neutemeljeno pritožnica tudi zatrjuje trajanje škodnega stanja kot pomembne okoliščine za odmero odškodnine, saj je bil škodni dogodek 17.5.2002, pravdni postopek pa je tekel od vložitve tožbe 24.6.2005 (polna tri leta po poškodbi) do 22.5.2008. Čas do izdaje sodbe se upošteva le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih po vloženi tožbi. V tožničinem primeru je šlo za relativno kratko obdobje (krajše kot je bilo obdobje od škodnega dogodka do vložitve tožbe), tako da kriterij časovne odmaknjenosti odločanja o odškodnini v obravnavanem primeru ni mogel vplivati na višino odškodnine. Ne glede na to pa je časovna komponenta upoštevana na ta način, da je odškodnina odmerjena po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Pritožbeno sodišče torej povzema, da je bila tožničina škoda relativno majhna, da je zdravljenje potekalo brez posebnih zapletov, da je bilo konzervativno in da so posledice škodnega dogodka minimalne. Prisoja višje odškodnine bi bila nesorazmerna z odškodninami za hujše oblike škode.

Zaradi opisanega in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku(3) pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške. Odločitev temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Jadek Pensa, D. in drugi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2001 ter računalniška baza http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/nepremozenjska_skoda/.

(2) Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Ur. list RS, št. 73/2007; ZPP-UPB3.