Jedro

Ker je bila tožnica utemeljeno prepričana, da ima v času fizioterapije odobren 4 - urni bolniški stalež, saj jo je o odprtju bolniškega staleža obvestil njen lečeči zdravnik, podana redna odpoved iz krivdenga razloga ni zakonita. Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnica pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja kršila (vsaj) iz malomarnosti, da bi ji lahko zakonito redno odpovedala PZ iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju, je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 19.4.2004 nezakonita (tč. 1 izreka sodbe); ugotovilo je tudi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto ročni operater, ji vpisati delovno dobo za ves čas ter tudi sicer vzpostaviti stanje, kot da redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ne bi bilo (tč. 2 izreka sodbe); tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati plačo za obdobje od dne 20.5.2004 in sicer v višini 92.986,00 SIT neto mesečno in sicer vsakega 15. v mesecu, v primeru zamude z izplačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, od neto zneska je tožena stranka dolžna plačati prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo v 8 dneh (tč. 3 izreka sodbe); tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 189.800,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

27.8.2004 do plačila, v 8 dneh (tč. 4 izreka sodbe). Obenem pa je tudi sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. odst. tč. 4 izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da zavrne zahtevek tožeče stranke in ji naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, pa tudi materialno pravo v posledici tega. Graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. Poudarja, da je bistvena izjava tožeče stranke, da ji dr. Habjan ni odobril bolniškega staleža. Zaradi tega je tudi jasno vedela, da ji bolniškega staleža ne more odrediti njen osebni zdravnik dr. Habjan, pač pa le imenovana zdravnica dr. Grbanovičeva. Tako tožeči stranki ni bil odobren bolniški stalež, sama pa ni prihajala na delo. Po mnenju tožene stranke in na podlagi izvedenega dokaznega postopka je nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka zavestno odhajala predčasno z dela, čeprav je vedela, da bolniškega staleža nima odobrenega, kljub posledicam, na katere je bila izrecno opozorjena.

Zavarovanci so se namreč dolžni ravnati po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja in so opravičeni do odsotnosti z dela le v primeru odobrenega bolniškega staleža. Tožeča stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev njene pritožbe. Pri tem pa poudarja, da tožeča stranka glede na svoj položaj, torej upoštevaje dejstva, da nima nobene ustrezne izobrazbe ter da je stara že preko 50 let ter težko zaposliva, pod nobenim pogojem ne bi ogrozila svoje službe. Tožeča stranka je, kot pravilno ugotavlja naslovno sodišče, šele 2.4.2004 izvedela, da ji bolniški stalež ne pripada. Poleg tega pa tožeča stranka tudi dejansko ni bila sposobna delati 8 ur ter nato iti na fizioterapijo. Vsakemu laiku je tudi povsem jasno, da fizioterapija ne more imeti nikakršnega učinka, če mora oseba, ki hodi na fizioterapijo, istočasno delati še 8 ur dela (posebej, če gre za težko fizično delo). Tako je tožena stranka na vsak način želela, da bi delala 8 ur dnevno in da bi se tako ogrozilo zdravje tožeče stranke. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji ni mogoče očitati, da je ravnala malomarno s tem, ko je zaupala pogovoru med zdravnikoma in je v obdobju od

23.3.2004 do 31.3.2004 delala samo 4 ure dnevno in ne polni delovni čas. Povsem jasno je, da na njeni strani ni podan krivdni razlog, ki se zahteva za redno odpoved zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (3. alinea

1. odst. 88. čl. ZDR).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnost. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki tega sodišča, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in s takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi stališči tega sodišča, soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi zbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zvedela, da ji ne pripada bolniški stalež šele, ko ji je bila dne 2.4.2004 vročena odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Kranj, oddelek imenovanega zdravnika, št. 240000-2004-3678, z dne

31.3.2004 - (dokaz A6). S tem, ko je bila tožeča stranka seznanjena, da lahko dela v popoldanski izmeni, da bo lahko obiskovala fizioterapijo, po stališču sodišča prve stopnje ni bilo storjeno dovolj, da bi se ji lahko očitalo namenoma izostajanje z dela po štiri ure. Tožeča stranka je bila seznanjena, da sta se zdravnika dogovorila, da bo imela v času fizioterapije po 4 ure bolniški stalež in da se ji le-ta odpre

22.3.2004 in bo predvidoma zaključen 2.4.2004 (dokaz A7). Iz njene izpovedi, zaslišane kot stranka, ne izhaja, da bi iskala bolniški stalež zaradi tega, ker je delala v dopoldanski izmeni.

Tožeča stranka je prepričljivo izpovedala, da ni mogla delati po 8 ur in da je že od 16.3.2004 delala le do 11. ure. Bila je tudi prepričana, da ji bo stalež odobren, zato ji ni mogoče očitati, da je ravnala malomarno, ker je delala le 4 ure in ne 8 ur.

Takšno njeno ravnanje po stališču sodišča prve stopnje ne pomeni takšno obliko krivde, zaradi katerega bi ji bilo mogoče redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (3. odst. 88. čl. ZDR/02) in s takim stališčem tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Tožnica pa svojega dela tudi ni zmogla opravljati 8 ur, kar izhaja iz osebnega mnenja zdravnika dr. Gregorja Habjana. Vse to pomeni, da ni mogoče očitati tožeči stranki krivdno ravnanje pri kršenju pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot je to navedeno v 3. odst. 88. čl. ZDR/2002, na podlagi katerega je delodajalec, torej tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeči stranki iz krivdnih razlogov zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je bila sprejeta po 8. čl. ZPP, in ugotovilo, da je objektivna, prepričljiva in v njo ni dvomilo. Poleg tega pa tudi niso bili podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa tudi ne taki, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, saj je tožeča stranka delala po 4 ure, ni pa delala 8 ur, ker je bila prepričana, da ji bo bolniški stalež priznan za 8 ur.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene, pa tudi ni bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Poleg tega pa ugotavlja pritožbeno sodišče, da ni sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodba nima take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, poleg tega ima razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, sicer so tudi glede te kršitve pritožbene navedbe nekonkretizirane. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zv. s 1. odst. 165. čl. ZPP), poleg tega trpi sama svoje stroške postopka tudi zaradi določbe

2. odst. 22. člena ZDSS (Ur. l. RS, št. 19/94), ki je veljal v spornem obdobju, kot to izhaja iz izreka te sodbe.