Jedro

Če prosilec za azil poda ponovno prošnjo za azil neposredno v Azilnem domu, pred tem pa je nastanjen na zasebnem naslovu, in ob ponovni prošnji za azil izrazi tudi prošnjo, da mu pristojni organ dovoli nadaljnjo nastanitev na zasebnem naslovu, ne gre za samovoljno zapustitev Azilnega doma v smislu 42. člena ZAzil. Tožena stranka je vedela, kje so nastanjeni tožniki, ker so jo ti o tem obvestili, a je menila, da je podana domneva o umiku prošnje za azil, ker naj bi tožniki samovoljno zapustili Azilni dom, saj so to storili brez potrebne odobritve. To pomeni, da je tožena stranka storila bistveno kršitev določb postopka, ker ni dala tožnikom možnosti, da se izrečejo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Poleg tega sodišče ugotavlja, ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča, da sta za uradno evidenco v smislu 179. člena ZUP potrebna podpis in žig na listini, ki izkazuje predmetno dejstvo, in da mora iz uradne evidence izhajati odsotnost prosilca za azil v trajanju treh dni (I Up 298/06 z dne 8. 3. 2006), da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ne opira na uradno evidenco, iz katere bi izhajala odsotnost tožnikov v trajanju treh dni.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2006 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka po predhodni združitvi upravnih stvari postopek za priznanje azila za tožnike A. A. (roj. v Ž.), B. B. (roj. v Ž.), C. C. (roj. v Ž.) in Č. Č. (roj. v Z.) ustavila na podlagi 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (ZAzil). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da so prvi trije tožniki dne 5. 10. 2004 prvič zaprosili za azil. Pristojni organ je dne 13. 7. 2005 izdal odločbo št. ..., s katero je njihove prošnje za azil zavrnil kot očitno neutemeljene. Odločba je postala pravnomočna dne 2. 11. 2005 po sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up ... . Prvi trije tožniki so dne 9. 3. 2006 vložili ponovno (drugo) prošnjo za priznanje. Istega dne je svojo prvo prošnjo za azil podala tudi Č. Č. Tožena stranka se sklicuje na določilo 45.b člena ZAzil in pravi, da so tožniki dne 9. 3. 2006 neposredno po podaji ponovnih prošenj za azil v spis priložili sporočilo o razselitvi na dosedanji naslov, ... ulica št. ..., Z., s prilogami, ki jih tožena stranka v odločbi našteva. Tožena stranka pravi, da je na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da so tožniki dne 9. 3. 2006 (neposredno po podaji prošenj za azil) samovoljno zapustili Azilni dom in bili dne 10. 3. 2006 izbrisani iz njihove evidence. Prosilci za svojo razselitev niso zaprosili, ampak so se razselili samovoljno, zgolj na podlagi "obvestila o razselitvi na dotedanji naslov". Za svojo samovoljno razselitev niso predložili ustrezne dokumentacije, kot jo zahteva 45.b člen ZAzil. Ker za razselitev niso pridobili dovoljenja tožene stranke, ki bi ga v skladu z 2. odstavkom 45.b člena ZAzil morali pridobiti, je tožena stranka odločila na podlagi 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil. V tožbi tožniki pravijo, da bi bil izpodbijani sklep zakonit, če tožnikom ne bi bilo mogoče vročati pošiljk, ker ne bi obvestili pristojnega organa o spremembi naslova, ali če bi samovoljno zapustili azilni dom za več kot tri dni. V konkretnem primeru gre za izrazito šikanozno ravnanje tožene stranke - za "maščevanje" njihovemu pooblaščencu, ker je od decembra 2005 do uveljavitve zadnje novele Zakona o azilu "spravil" iz Azilnega doma, proti volji tožene stranke in ob njenem hudem odporu, v bolj humane pogoje prebivanja nekaj desetin prosilcev za azil, ki so jim sorodniki ali znanci v Sloveniji to lahko omogočili, in dobil za zakonitost takega ravnanja tudi potrditev od sodišča. Ob tem se sklicujejo na ustavno pravico do svobode gibanja in do proste izbire prebivališča. Zadnja novela ZAzil je z novim členom 45.b ustavno pravico prosilcem za azil omejila popolnoma protiustavno, saj jo odvzema le tistim prosilcem, ki jim ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu, torej iz nekakšnih ekonomsko-logističnih razlogov in ne iz razlogov varovanja javnega reda, kar bi bilo edino dopustno; tako da celo omejitev te ustavne pravice do proste izbire prebivališča, ki bi bila izrečena v skladu s to zakonsko določbo, v postopku sodnega varstva ne bi smela biti potrjena. Sodišča morajo ustavnim pravicam dati prednost in zato predlagajo, da sodišče postopek prekine ter zahteva oceno ustavnosti spornega zakona pred Ustavnim sodiščem. To tožniki seveda zahtevajo tudi v tem primeru, če bi sodišče presodilo, da je bil s to tožbo izpodbijani akt sprejet v skladu z ZAzil, zlasti z njegovim 42. členom (v povezavi z novim členom 45b). Poleg tega pa tožniki uveljavljajo, da zakonski pogoji iz 42. člena ZAzil sploh niso bili izpolnjeni. Tožniki namreč Azilnega doma niso "zapustili (za več kot tri dni)", saj v njem sploh niso bili nameščeni. Če v Azilnem domu niso bili nameščeni, ga seveda tudi niso mogli zapustiti. Na podajo ponovne prošnje za azil so prišli s svojega dotedanjega naslova, ... ulica št. ..., Z., kjer so z odobritvijo tožene stranke bivali od oktobra 2004. V nadaljevanju povzemajo vsebino sporočila z dne 9. 3. 2006 o njihovi nastanitvi. Do "nastanitve" tožnikov v Azilnem domu v smislu 3. odstavka 45. člena ZAzil dne 9. 3. 2006 sploh ni prišlo, ker zgolj izdaja izkaznice, kjer je bil kot kraj prebivanja vpisan "Azilni dom Ljubljana", ne pomeni nastanitve. Enako je namreč že v prejšnjih mesecih tožena stranka v vrsti primerov prosilcem za azil odklanjala izdajo izkaznice z vpisanim pravim naslovom prebivališča, kamor so se preselili na podlagi svoje ustavne pravice do proste izbire prebivališča, in jim je veljavnost izkaznice sicer podaljševala, vendar s fiktivnim naslovom "Azilni dom Ljubljana". Tožniki niso bili nikoli naseljeni v azilnem domu na Cesti v Gorice 15. To je bila le fiktivna navedba na izkaznici, enaka mnogim poprejšnjim; tudi nikakršne odločbe o nastanitvi niso nikoli dobili, da bi se proti njej lahko pritožili in tako zavarovali svojo ustavno pravico do proste izbire prebivališča. Nasprotno, na njihovo izrecno zahtevo naj jim tožena stranka tudi v novem postopku odobri nastanitev na naslovu v Z., na katerem so (z njeno odobritvijo) prebivali že ves čas dotlej, tožena stranka sploh ni odgovorila. Še posebej pa bi bila morebitna interpretacija, da je nastanitev v azilnem domu avtomatična in da ni potrebna nobena odločba o tem, očitno protiustavna, saj bi pomenila, da o omejitvi oziroma odvzemu ustavne pravice (pravica do proste izbire prebivališča po 32. členu Ustave) sploh ni potrebna nikakršna odločba. V nadaljevanju tožbe tožniki utemeljujejo, da novi 45.b člen ZAzil za nastanitev prosilca na zasebnem naslovu ne zahteva dovoljenja, ampak le njegovo odobritev in pojasnjujejo, v čem je razlika. Tožniki pravijo tudi, da ni res, da za svojo samovoljno razselitev niso predložili ustrezne dokumentacije. Zakon sploh ne zahteva dokumentacije. Zahteva jo le podzakonski predpis, kar v pravni državi že sámo po sebi pomeni (pa tudi dikcija podzakonskega predpisa je taka), da predložitev te dokumentacije ni nikakršen pogoj za uresničevanje same pravice do nastanitve na "zasebnem" naslovu, ampak kvečjemu administrativna obveznost pri uresničevanju te pravice. Poleg tega je iz zgoraj citirane vloge tožnikov z dne 9. 3. 2006 jasno razvidno, da je bila ta dokumentacija celo predložena - z izrecnim pozivom pristojnemu organu, naj sporoči, če morda vendarle še kaj manjka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na 3. in 7. člen Pravilnika o načinih in pogojih zagotavljanja pravic prosilcem za azil in tujcem, ki jim je priznana oblika zaščite in na tej podlagi utemeljuje, da je nastanitev na zasebnem naslovu zgolj izjema in da je zanjo potrebna odobritev pristojnega organa. O nastanitvi torej odloča ministrstvo za notranje zadeve na podlagi vloge oziroma prošnje za razselitev, ki mora vsebovati vse zahtevane priloge. Če ministrstvo oceni, da je za državo primernejše, da se prosilec za azil nastani kje drugje, potem mora na podlagi ZAzil in podzakonskega predpisa prosilcu dodeliti tudi finančno pomoč, kar dodatno kaže na to, da je to odločitev. V vsakem primeru prosilci do odločitve pristojnega organa počakajo nastanjeni v Azilnem domu.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Določilo 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil pravi, ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku treh dni od samovoljne zapustitve azilnega doma ni vrnil v azilni dom. Tožena stranka je zmotno uporabila navedeno določbo oziroma podatki, ki so v spisu ne ustrezajo dejanskemu stanju, na katerega je tožena stranka implicitno oprla izpodbijano odločitev.

Iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, ali so bili tožniki pred 9. 3. 2006 nastanjeni v Azilnem domu, kar je prvi pogoj za izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Kajti, če prosilec za azil poda ponovno prošnjo za azil neposredno v Azilnem domu, pred tem pa je nastanjen na zasebnem naslovu in ob ponovni prošnji za azil izrazi tudi prošnjo, da mu pristojni organ dovoli nadaljnjo nastanitev na zasebnem naslovu, ne gre za samovoljno zapustitev Azilnega doma v smislu 42. člena ZAzil. Namen te določbe je namreč v tem, da se v določenih primerih domneva, če prosilec za azil ne sodeluje s pristojnim organom v tem smislu, da je na voljo pristojnemu organu, ki vodi postopek, da je prosilec umaknil prošnjo za azil. Tožniki v tožbi pravijo, da so bili z odobritvijo tožene stranke v prvotnem azilnem postopku nastanjeni na zasebnem naslovu v Z., čeprav jim je bil na izkaznicah zabeležen naslov Azilnega doma, kar pa naj bi bila po tožbenih navedbah običajna praksa razhajanja med dejanskim bivališčem in bivališčem, ki je naveden na izkaznici prosilca za azil. Sodišče ugotavlja, da je vprašanje, kje so bili pred izdajo izpodbijane odločbe tožniki nastanjeni, okoliščina, ki je med strankama sporna. Vendar pa tožniki očitno niso imeli možnosti, da se o tej bistveni okoliščini izrečejo v upravnem postopku, čeprav je bilo toženi stranki po podatkih v spisu in neprerekanih dejstvih glede na odgovor na tožbo znano, kje prebivajo tožniki. V konkretnem primeru gre torej za situacijo, ko je tožena stranka vedela, kje so nastanjeni tožniki, ker so tožniki toženo stranko o tem obvestili, a je menila, da je podana domneva o umiku prošnje za azil, ker naj bi tožniki samovoljno zapustili Azilni dom, saj so to storili brez potrebne odobritve. To pomeni, da je tožena stranka storila bistveno kršitev določb postopka, ker ni dala tožnikom možnosti, da se izrečejo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (3. točka 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) to je o tem, ali so bili tožniki pred izdajo izpodbijane odločbe nastanjeni v azilnem domu, ali ne.

Poleg tega sodišče ugotavlja, ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča, da sta za uradno evidenco v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/05), potrebna podpis in žig na listini, ki izkazuje predmetno dejstvo, in da mora iz uradne evidence izhajati odsotnost prosilca za azil v trajanju treh dni (I Up 298/06 z dne 8. 3. 2006), da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ne opira na uradno evidenco, iz katere bi izhajala odsotnost tožnikov v trajanju treh dni. Tožena stranka se namreč v izpodbijani odločbi sklicuje na sporočilo o razselitvi tožnikov s prilogami, in na dejstvo, da za razselitev niso pridobili dovoljenja, kar ni uradna evidenca v smislu 179. člena ZUP. Tožena stranka sicer uradno evidenco enkrat omenja, ko pravi, da so tožniki po uradni evidenci dne 9. 3. 2006, neposredno po podaji prošenj samovoljno zapustili Azilni dom in da so bili dne 10. 3. 2006 izbrisani iz evidence. V upravnem spisu se nahaja "dnevno poročilo Azilnega doma za 10. 3. 2006" s podpisom in žigom, vendar ta listina ne izkazuje dejstva, da se v roku 3 dni od samovoljne zapustitve Azilnega doma tožniki niso vrnili v Azilni dom. Tudi na tej podlagi (2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS) je sodišče moralo tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (3. odstavek 60. člena ZUS). Ker glede na zgoraj navedene razloge sodišču ni bilo treba uporabiti določbe 45.b. člena ZAzil in ker sodba ne posega v ustavno pravico do svobode izbire bivališča, ki jo uveljavljajo tožniki, se sodišče tudi ni izreklo o tožbenem argumentu glede ustavi skladne interpretacije in morebitnega postopka po 156. členu Ustave.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom, ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikom plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživljajo, tožnike oprostilo plačila sodnih taks.