Jedro

Pojem spustitve v postopek je treba razlagati avtonomno, na temelju določbe navedene uredbe same. Kot spustitev v postopek je razumeti vsako obrambo tožene stranke, ki je naravnana neposredno na zavrnitev tožbe.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je priznalo pravno veljavnost vmesne sodbe Deželnega sodišča Stuttgart, Oddelka za civilne zadeve št. 36 O 84/05 KfH z dne 30. 6. 2005, s katero je bilo po predlagateljevi tožbi proti nasprotnemu udeležencu razsojeno, da je dolžan predlagatelju plačati 122.710,05 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 8 % točk nad temeljno obrestno meri na znesek 40.903,35 EUR od 1. 1. 2003 dalje, od nadaljnjih 40.903,35 EUR od 1. 1. 2004 in od ponovnih 40.903,35 EUR od 1. 5. 2005 dalje. Nasprotni udeleženec je proti navedeni odločitvi vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njegovemu ugovoru in zavrnitev predloga za priznanje tuje sodne odločbe. Navaja, da dogovor udeležencev z dne 10. 10. 2002, na podlagi katerega je nemško sodišče utemeljilo svojo odločitev, nikoli ni obstajal, in da na podlagi te listine tožbeni zahtevek predlagatelja ne more biti utemeljen. Ne gre namreč za zapis razmerja med predlagateljem in nasprotnim udeležencem, ampak za usklajevanje medsebojnega salda na določen dan med predlagateljem in družbo H. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je bil nasprotni udeleženec. Nemško sodišče ni raziskovalo dejanskega stanja, saj je odločilo zgolj in samo na podlagi omenjene listine. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da navedb nasprotnega udeleženca v tej zvezi ne sme preizkušati .

Zatrjuje, da je sodba, katere priznanje se zahteva, v očitnem nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Opozarja, da pred nemškim sodiščem ni imel možnosti podati svoje (pravno) naziranje oz. videnje zadeve ter se izreči o dejstvih in zahtevku predlagatelja. Nemško sodišče mu tudi ni omogočilo, da bi bil zaslišan, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodba nemškega sodišča se glasi na "A. A., ... cesta .., Ljubljana" Ker na tem naslovu ne živi, o teku postopka ni bil ustrezno obveščen. Vabilo na zaslišanje bi moralo biti stranki vročano osebno. Čeprav ga je pred nemškim sodiščem zastopal odvetnik, to ne zadošča za zaključek, da se je nasprotni udeleženec spustil v obravnavanje glavne stvari, saj ni bil zaslišan. Sodba nemškega sodišča predstavlja vmesno sodbo, kar pomeni, da postopek, ki ga vodi predlagatelj pred sodiščem v Nemčiji še ni končan. Do pravnomočno končanega postopka pred sodišči v Nemčiji pa priznanje te sodbe ni mogoče. 3. Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki pa nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za priznanje v tej zadevi se uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba),(1) saj je bil postopek pred sodiščem v Nemčiji začet po začetku njene veljavnosti (prvi odstavek 66. člena Uredbe). Ker je Uredba sama opredelila vse materialnopravne predpostavke za priznanje sodne odločbe iz države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU)(2), se glede tega Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999, v nadaljevanju ZMZPP) ne uporablja več (tretji odstavek 3.a člena Ustave v povezavi z Zakonom o ratifikaciji pogodbe o pristopu k Evropski uniji s sklepno listino (Ur. list RS, št. 12/2004, v nadaljevanju MPPEU). Posledično so zato brezpredmetni vsi ugovori nasprotnega udeleženca, kolikor se nanašajo na predpostavke za priznanje, ki so drugače urejene v ZMZPP kot v navedeni uredbi.

6. Razloge zaradi katerih se priznanje tuje sodne odločbe zavrne, Uredba opredeljuje v 34. členu. Sodna odločba se med drugim ne prizna, če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost. Pojem spustitve v postopek je potrebno razlagati avtonomno, na temelju določbe navedene uredbe same.(3) Kot spustitev v postopek je razumeti vsako obrambo tožene stranke, ki je naravnana neposredno na zavrnitev tožbe. Tej predpostavki je nasprotni udeleženec zadostil, saj je preko svojega odvetnika (ki ga je o poteku postopka tudi obveščal) obrazloženo odgovoril na tožbo in tožbenem zahtevku nasprotoval, sodeloval pa je tudi na naroku za glavno obravnavo. Glede na navedeno ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe glede nepravilne vročitve in pritožbeni očitek, da nasprotni udeleženec ni imel možnosti pred nemškim sodiščem podati svoje naziranje oz. videnje zadeve ter se izreči o dejstvih in zahtevku predlagatelja. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je zaslišanje stranke dokazno sredstvo in zato ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi.(4) Poleg tega pa tudi ni bilo izkazano, da bi takšno zaslišanje nasprotni udeleženec predlagal. 7. Odločbe sodišča s področja EU tudi ni mogoče priznati, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi priznanja (34. člen Uredbe). Navedeno torej narekuje še ožjo razlago pridržka javnega reda kot ZMZPP. Ker ima pridržek javnega reda pri priznanju in izvrševanju tujih odločb "omiljen učinek," se lahko priznanje zavrne le, če gre za očitno nasprotje omiljenem javnemu redu, torej, če bi bil rezultat priznanja kratkomalo nevzdržen. Zgolj preprosto nasprotovanje nacionalnim predpisom ne zadošča za to, da bi bila odločba sodišča države članice v nasprotju z javnim redom države postopka za priznanje.(5) Pravica do kontradiktornega postopka, kot izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), nedvomno spada v slovenski procesni pravni red, njeno varovanje pa tudi ni v nasprotju s skupnostnim pojmovanjem javnega reda.(6) Ker pravica nasprotnega udeleženca do izjave v postopku pred nemškim sodiščem, kot je bilo obrazloženo že v šesti točki tega sklepa, ni bila kršena, očitek nasprotovanja javnemu redu, ni utemeljen.

8. Pravno nerelevantne so tudi navedbe, s katerimi pritožnik nemškemu sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Določba 36. člen Uredbe namreč izrecno določa, da sodišče države članice EU, v kateri se zahteva priznanje sodbe, ne sme pod nobenim pogojem preverjati njene vsebine. Nepravilna uporaba materialnega prava in/ali procesne napake nemškega sodišča bi namreč lahko povzročile zavrnitev priznanja oziroma izvršitve le, če bi hkrati pomenile tudi kršitev temeljnih načel države priznanja. Te pa niso bile ugotovljene.

9. Pravnomočnost sodne odločbe iz države članice se za priznanje ne zahteva. To je razvidno iz 37. člena Uredbe, takšno pa je tudi mnenje v literaturi.(7) Tudi začasno izvršljive sodbe se lahko priznajo. Sodba nemškega sodišča je bila izdana na podlagi določbe 599. člena ZPO. Čeprav jo je sodna tolmačka poimenovala kot vmesna sodba in ne sodba s pridržkom, kot se ta v slovenski literaturi običajno poimenuje, je ni moč enačiti z vmesno sodbo, kot jo pozna slovenski ZPP. Gre namreč za sodbo, izdano v t.i. pravdi na podlagi listin, ki se v skladu z določbo tretjega odstavka 599. člena nemškega civilnega procesnega zakona (Zivilprozessordning, v nadaljevanju ZPO) glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za dokončno sodbo. Sodbi je priloženo tudi potrdilo, izdano na podlagi 54. člena Uredbe, da je navedena tuja sodna odločba izvršljiva v državi članici izvora.

10. Ker niso podani razlogi, ki jih je uveljavljal nasprotni udeleženec, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora proti sklepu o priznanju tuje

sodbe potrdilo (111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter v zvezi s 366. in 353. členom ZPP). S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): UL 2001, L 12, str. 1. Op. št. (2): Izjema je Danska.

Op. št. (3): Saenger, I. in drugi; Zivilprozessordnung, Handkommentar, Baden-Baden 2006, str. 2044. Op. št. (4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 764/2005. Op. št. (5): Saenger, I. in drugi; Zivilprozessordnung, Handkommentar, Baden-Baden 2006, str. 2059. Op. št. (6): Tako Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Krombach proti Bamberski, 28. 3. 2000, št. C-7/98. Op. št. (7): Ibidem, str. 2054.