Jedro

Vsa navajanja tožnika v zvezi z razlogom za odhod iz izvorne države so povezana z njegovo ekonomsko situacijo, ekonomska podlaga pa ne opravičuje podelitve mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi se je oprl na prvo in drugo alineo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Glede na razloge, ki jih je prosilec navedel na osebnem razgovoru meni, da niso takšne narave, da bi predstavljali razlog za priznanje mednarodne zaščite, temveč gre izključno za ekonomske razloge. Poleg navedenega je Alžirija država, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih držav (Odlok) določila kot varno izvorno državo. V prosilčevih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 2. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je iz opisanih življenjskih razmer, mogoče utemeljeno sklepati, da so njegove družinske razmere v izvorni državi neurejene. Surovega dejanja je bil predvsem deležen s strani krušnega očeta. Opisane življenjske razmere lahko predstavljajo resno škodo v smislu 2. alinee 28. člena ZMZ-1 ter kršitev 3. člena EKČP. Zaključek toženke, da ni izkazal tehtnih razlogov, da je njegova država zanj varna, je nepravilen oziroma prehiter. Tožnik je podal prošnjo 13. 4. 2018, osebni razgovor je imel 19. 4. 2018 in izpodbijani sklep je bil izdan dne 26. 4. 2018, v vsem tem času pa si toženka v skladu z 8. alineo 23. člena ZMZ-1 ni pridobila informacije o tožnikovi izvorni državi, na podlagi katere bi lahko preverila določene nevarnosti, ki bi jim bil tožnik v izvorni državi lahko izpostavljen s strani očima in tudi s strani države. Ugotovitve, da gre pri opisu dogodkov izključno za ekonomske razloge, ne držijo. Prezrta so navajanja glede ogroženosti s strani očima, ki je druge narodnosti kot tožnik, navajanje njegove nemoči dobiti zaposlitev kot Berber in tudi preteklo življenje njegovega očeta, ki je bil večkrat zaprt in zaradi katerega se po njegovi smrti tožniku v izvorni državi nenehno pojavljajo očitki diskriminatornosti s strani družine, sosedov in s strani državnih organov. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so lahko subjekti preganjanja tudi nedržavni organi, če država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Toženka ni ugotavljala vseh pravno relevantnih dejstev, preko relevantnih informacij v izvorni državi, pa tudi ne glede možnosti vrnitve tožnika, ki je izkazal veliko skrb v primeru vrnitve. Zato je odločitev o zavrnitvi mednarodne zaščite nezakonita in nepravilna. Tožnik v postopku tudi ni mogel pridobiti dodatne dokumentacije, ki bi utemeljevala njegov strah pred preganjanjem in resno škodo in s katero bi lahko utemeljil svojo prošnjo, ker je bilo med podajo prošnje in osebnim razgovorom premalo časa; kjer mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, ker je komunikacija otežena in ker je še posebej potrebno upoštevati osebne okoliščine posameznika in njegovo ranljivost; ter ker od uradne osebe na osebnem razgovoru ni bil deležen dodatnega roka za predložitev dodatne dokumentacije v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZMZ-1, saj je tožnik povedal, da iz Centra za tujce težko kontaktira s svojo mamo na stacionarno številko, tihotapec preko interneta v tem kratkem času pa se mu ni javil. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki jih je v odločbi navedla.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz 1. in 2. alinee 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alinea); oz. če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alinea).

6. Po presoji sodišča tožena stranka obstoj razloga iz 1. alinee 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Toženka v izpodbijani odločbi povzema njegove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države in jih pravilno kvalificira kot razloge ekonomske narave. Tožnik ni opisal nobenega dogodka iz kraja bivanja, ki bi izpolnjeval lastnosti preganjanja kot opredeljuje 26. člen ZMZ-1 niti da gre za razloge preganjanja kot jih določa 27. člen ZMZ-1. Sodišče soglaša s toženko, da so bila vsa navajanja tožnika v zvezi z razlogom za odhod iz izvorne države povezana z njegovo ekonomsko situacijo, ekonomska podlaga pa ne opravičuje podelitve mednarodne zaščite.

7. Tožnik navaja, da je iz opisanih življenjskih razmer, ki jih je podal tekom postopka za pridobitev mednarodne zaščite, mogoče utemeljeno sklepati, da so njegove družinske razmere v izvorni državi neurejene. Sodišče s tožnikom soglaša, da je opisal neurejene družinske razmere, ki pa ne izpolnjujejo kriterija preganjanja. Gre za t.i. zasebno zadevo, ki jo ne gre kvalificirati za preganjanje v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1, kljub temu, da je šlo, ko je bil tožnik mlajši za dejanja fizičnega nasilja in tudi sedaj, ko je odrasel za psihično nasilje kot sam to opredeljuje (prva alinea drugega odstavka 26. člena ZMZ-1). Nadalje tožnik zatrjuje, da opisane življenjske razmere predstavljajo resno škodo v smislu druge alinee 28. člena ZMZ-1 ter kršitev 3. člena EKČP. Sodišče pa navedenemu ne more slediti, v smeri, da je tožnik z opisanimi razmerami v družini, iz katere se glede na svojo starost lahko umakne (kot se je), opisal možnost resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1. Po tej določbi resna škoda zajema: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

8. Tudi kolikor je tožnik s svojimi trditvami opisoval diskriminacijo, ki naj bi jo bil deležen v izvorni državi kot pripadnik Berberov, s svojim opisom dejanj, ki naj bi pomenila diskriminacijo, ni bil uspešen. Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije lahko predstavljajo dejanje preganjanja, če imajo lastnosti kot jih opredeljuje prvi odstavek te določbe, in sicer, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik pa dejanj diskriminacije, kot jih je navedel (v družinskem okolju - oče Arabec, mama Berberka, pri čemer je povedal, da je bil tudi njegov oče Arabec, sam pa tudi ne govori berbersko; nesprejemanje v ožjem okolju bivanja - sosedov, ker se je njegov oče ukvarjal s trgovino z alkoholom; manjša plača kot Arabci; enkratna zavrnitev službe v državni upravi) že na trditveni ravni ni opisal tako, da bi jih sodišče lahko vrstilo med preganjanje v smislu ZMZ-1. 9. Sodišče soglaša s toženko, da je za tožnika njegova država varna. Tožnik očita, da si toženka ni pridobila informacij o tožnikovi izvorni državi, na podlagi katerih bi lahko preverila tudi določene nevarnosti, ki bi jim tožnik v izvorni državi bil lahko izpostavljen s strani očima in tudi s strani države. Res, da so v skladu s tretjo alineo 24. člena ZMZ-1 subjekti preganjanja lahko tudi nedržavni subjekti (torej v tožnikovem primeru očim), vendar tožnik ni izkazal preganjanja v smislu ZMZ-1 s strani očima, pa tudi ni izkazal, da je za stanje v družini iskal zaščito pri subjektih zaščite, saj so nedržavni subjekti lahko subjekti, ki izvajajo preganjanje le, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinei (država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona. Tožnik pa ni izkazal niti zatrjeval, da se je na državo oziroma subjekte, ki v njegovi državi nudijo zaščito sploh obrnil. Tožnikove trditve tekom postopka torej niso bile dejanska podlaga, ki bi ustvarjala dolžnost toženke, da ravna po osmi alinei prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (da bi bil tožnik ogrožen s strani države pa niti ni zatrjeval). Tožnikov očitek o neugotavljanju vseh potrebnih pravnorelevantnih dejstev, preko relevantnih informacij v izvorni državi, tudi ne glede možnosti vrnitve tožnika, ki je izkazal veliko skrb v primeru vrnitve, zato ni utemeljen.

10. Tožnik ugovarja tudi kršitvam določb postopka. Navaja, da ni mogel pridobiti dodatne dokumentacije, ki bi utemeljevala njegov strah pred preganjanjem in resno škodo in s katerimi bi lahko utemeljil svojo prošnjo, ker je bilo med podajo prošnje in osebnim razgovorom premalo časa; ker mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, kjer je komunikacija otežena ter ker od uradne osebe na osebnem razgovoru ni bil deležen dodatnega roka za predložitev dodatne dokumentacije v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZMZ-1. V zvezi z navedenim sodišče uvodoma, glede na podatke upravnega spisa ugotavlja, da tožnik v postopku ni zahteval dodatnega roka za pridobitev dokumentacije, niti ni zatrjeval dejstev, za katera dokazovanje bi želel pridobiti dokumentacijo oziroma bi jo toženka od njega zahtevala. Kot drugo pa tožnik niti v tožbi ne navaja dejstev, za katera bi želel pridobiti dokaze v dodatnem roku. Ugovor kršitve postopka zato ni utemeljen.

11. Ljudska demokratična Republika Alžirija je z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1). Tožnik ni navedel okoliščin s katerimi bi izpodbil koncept varne države iz prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. 12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo. V zvezi s predlaganim dokazom - vpogled v spis navaja, da je v spis vpogledalo v zvezi s presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, zaslišanja tožnika pa ni ponovno izvedlo, ker tožnik dokaznega predloga ni substanciral.