Jedro

Predložena kupoprodajna pogodba o prodaji avtomobila ne predstavlja dokaza, s katerim bi lahko tožnik - prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči - uspešno izpodbil domnevo, da podatek v evidenci registriranih vozil ni točen. Tožnik namreč sam priznava, da predloga spremembe lastništva na podlagi navedene pogodbe ni priglasil pri pristojnem upravnem organu, navedbe tožnika v tožbi pa tudi niso skladne s predloženo kupoprodajno pogodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom osebnega stečaja in sicer v obliki oprostitve plačila začetnih stroškov postopka. V obrazložitvi odločbe navaja, da mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči med drugim izpolnjevati finančni pogoj. V skladu z določbo 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave, ki jo poda prosilec pod kazensko in materialno odgovornostjo. V primeru, če je v izjavi navajal neresnične podatke o premoženjskem stanju, izda organ za BPP o tem odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Tožnik je v svoji vlogi navedel, da ni lastnik osebnega vozila. Tožena stranka je o tem po uradni dolžnosti opravila poizvedbe pri pristojni Upravni enoti Maribor, ki je dne 14. 5. 2012 posredovala izpisek iz registra motornih vozil, iz katerega je razvidno, da je tožnik lastnik osebnega vozila Audi A4 1,6, letnik 1999. Ker je tožnik v svoji vlogi navedel, da ni lastnik osebnega vozila, je s tem navajal neresnične podatke, zato je tožena stranka njegovo vlogo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je avtomobil sicer pisan na njega, vendar ga več nima. Avtomobil je lani prodal, ker pa je kupec odsoten, ni mogel narediti prepisa. Kot dokaz, da ni lastnik avtomobila, je tožbi priložil tudi kupoprodajno pogodbo. Tožnik s tožbo smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, ki določa, da če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka istega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Po prvem odstavku 20. člena pa se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v svoji vlogi v obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v rubriki ali je lastnik osebnega vozila obkrožil odgovor ne. Nadalje je iz spisa razvidno, da je tožena stranka pri Upravni enoti Maribor o tem opravila poizvedbe ter da je iz podatkov uradne evidence o registriranih motornih vozilih razvidno, da je tožnik lastnik osebnega vozila znamke Audi A4 1,6, letnik 1999. Navedena dejstva pa tudi po presoji sodišča potrjujejo pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožnik v vlogi navedel neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Sankcijo zaradi navajanja neresničnih podatkov določa peti odstavek istega člena. V takšnem primeru izda organ za brezplačno pravno pomoč ugotovitveno odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Za nastop navedene pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke. Pri tem ni relevanten njegovo subjektivni odnos oz. namen oz. ali je prosilec vedel, da podatki niso resnični.

V konkretnem primeru iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da je tožnik v vlogi izrecno navedel, da ni lastnik motornega vozila. V tožbi sicer ugovarja, da je navedeno vozilo prodal, kar dokazuje s fotokopijo kupoprodajne pogodbe sklenjene s kupcem A.A. dne 22. 5. 2012, vendar po lastnih navedbah prepisa ni opravil. O registraciji vozil se vodi evidenca registriranih vozil pri pristojni upravni enoti. Potrdilo, ki je izdano o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, predstavlja v skladu z določbo 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) javno listino. Za javno listino pa velja, da je tisto, kar je v njej potrjeno ali določeno, resnično. V dokaznem postopku pa lahko stranka ob izpolnitvi predpostavk iz 171. člena ZUP dokazuje, da so v potrdilu dejstva neresnično potrjena ali nepravilno sestavo potrdila.

Po presoji sodišča predložena kupoprodajna pogodba ne predstavlja dokaza, s katerim bi lahko tožnik uspešno izpodbil domnevo, da podatek v evidenci registriranih vozil ni točen. Tožnik sam priznava, da predloga spremembe lastništva na podlagi navedene pogodbe ni priglasil pri pristojnem upravnem organu. Prav tako navedbe tožnika v tožbi niso skladne s predloženo kupoprodajno pogodbo. Tožnik namreč v tožbi navaja, da je avtomobil prodal lani zaradi poravnave dolgov iz naslova elektrike, najemnine za stanovanje ter obratovalnih stroškov, med tem ko iz pogodbe izhaja, da bi naj bila sklenjena 22. 5. 2012. Ker torej tožnik v tem postopku ni uspel dokazati, da dejstva navedena v uradni evidenci registriranih vozil niso resnična, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ko je zavrnila tožnikov prošnjo na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP, pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).