Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do napotka pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, in sicer do vprašanja, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi napačno in nezakonito. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je menila, da tožena stranka tožnici iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji uveljavljala, da je navedeno mnenje napačno in nezakonito in da je sodišče prve stopnje dolžno takšno mnenje presojati tako glede ugovora, da komisija dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila, kot glede njenih strokovnih ugotovitev. Navajala je tudi, da se mnenje komisije sklicuje na napačne ugotovitve Zavoda RS za zaposlovanje in na predloženo delovno dokumentacijo tožene stranke. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izrecnega napotka pritožbenega sodišča, torej do vprašanja, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi napačno in nezakonito, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se ne more preizkusiti, ker v njej ni naveden razlog o odločilnem dejstvu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2013 nezakonita, da pogodba o zaposlitvi z dne 15. 4. 2011 ni prenehala veljati in še vedno traja (1. točka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od poteka 120 dnevnega odpovednega roka dalje do vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (2. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožna stranka dolžna tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. od poteka 120 dnevnega odpovednega roka dalje do vrnitve nazaj na delo, obračunati plačo v višini 784,00 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezne neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, ki zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila in ji priznati vse druge pravice iz pogodbe o zaposlitvi (3. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotni ugotovitvi, da je v obravnavanem primeru prišlo do prenehanja potrebe po njenem delu ter napačni presoji, da ji je tožena stranka iz poslovnega razloga zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Nepravilna je tudi ugotovitev, da ji tožena stranka po reorganizaciji ne bi mogla zagotoviti ustreznega delovnega mesta. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 102. člen ZPIZ-1, v skladu s katerim lahko delodajalec delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove, le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oz. pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Prvostopenjsko sodišče je napačno in brez kakršnekoli dokazne ocene ugotovilo, da naj pri toženi stranki ne bi bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Sodišče prve stopnje je zgolj sledilo navedbam tožene stranke, da je želela doseči kroženje vseh delavcev. V zvezi z navedenim uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijane sodbe zaradi neobrazloženosti v tem delu ne da preizkusiti. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz izhodišča, da je delodajalec dolžan storiti vse kar je v njegovi moči, da varovano kategorijo delavcev invalidov v svojem delovnem procesu obdrži in ne bi smelo dopustiti, da delodajalec svoj delovni proces navidezno spremeni tako, da invalide izključi. V tem okviru bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati odločilno dejstvo, ali bi tožena stranka po reorganizaciji lahko zagotovila, da bi tožnica kot »kontrolor pakiranja« še naprej izvajala svoje delo zgolj na liniji laminata. Zaključek, da tožena stranka tega ni mogla zagotoviti, ker je želela uvesti spremembo, da vsi delavci delajo na vseh linijah je zmoten in preuranjen. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi tožnice in prič, iz katerih izhaja, da se je pri reorganizaciji spremenil samo naziv delovnega mesta, do vsebinskih sprememb pa ni prišlo. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izpovedbami prič zaključilo, da je reorganizacija pomenila večji obseg dela in zadolžitev na drugačnem delovnem mestu. V zvezi s kroženjem delavcev se je sodišče oprlo na izpovedbi prič A.A. in B.B., da naj bi laminatna linija predstavljala le 10 % proizvodnje, pri čemer ni pojasnilo zakaj naj bi bilo to dejstvo pomembno in katere trditve tožene stranke naj bi potrjevalo. Navaja, da občasno delo agencijskih delavk predstavlja enega od ključnih dokazov, da je potreba po delu, ki ga je opravljala obstajala tudi po njenem odhodu. Meni, da je podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da izjavi C.C. in D.D. nista upoštevni pisni izjavi prič v smislu 236.a člena ZPP, po drugi strani pa je njuni izjavi upoštevalo kot „listinski dokaz“ tožnice. Takšnega dokaznega sredstva procesno pravo ne pozna, zato izjav prič s katerima sporočata, da ne želita pričati, sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati oziroma bi moralo priči neposredno zaslišati. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z ugotovitvijo, da naj tožena stranka tožnici po reorganizaciji ne bi mogla več zagotavljati ustreznega dela, pavšalno, zgolj z enim stavkom oprlo tudi na mnenje pristojne komisije. Kljub jasnim in izrecnim napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa se ni opredelilo do dejstva, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2013 očitno napačno in nezakonito, kot je to uveljavljala tožnica. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo tudi njene ustavne pravice in jamstva, in sicer 52. člen Ustave RS, ki zagotavlja varstvo invalidov, 14. člen, ki izrecno prepoveduje diskriminacijo na podlagi invalidnosti in 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 236.a členom ZPP, ni podana. Navedena kršitev naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da izjavi C.C. in D.D. nista upoštevni pisni izjavi prič v smislu določb 236.a člena ZPP, po drugi strani pa je njuni izjavi, iz katerih izhaja, da ne želita pričati, upoštevalo kot „listinski dokaz“ tožnice, zaradi česar ju ni zaslišalo, čeprav bi ju po mnenju tožnice moralo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izjavi C.C. in D.D. z dne 1. 12. 2014 (A19 in A20) nista pisni izjavi prič v smislu določb ZPP, saj nista bili predloženi na poziv oz. s soglasjem sodišča kot to določa 236.a člen ZPP. Navedeno pa še ne pomeni, da sodišče navedenih pisnih izjav ne bi smelo upoštevati pri dokazni oceni oz. pri presoji katere dokaze bo izvedlo. Katere od predlaganih dokazov bo izvedlo in katerih ne, odloči sodišče po lastni presoji (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni štelo za potrebno, da izvede dokaz z zaslišanjem prič C.C. in D.D., saj iz pisne izjave C.C. izhaja, da tožnice ne pozna ter da je prihajala delati k toženi stranki zgolj ob povečanem obsegu dela, iz izjave D.D. pa, da se tožnice komaj spomni in da bi v zvezi z njo težko verodostojno pričala.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in sicer s sklepom opr. št. Pdp 725/2014 z dne 21. 8. 2014, ko je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala, kako je v primeru tožnice uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev. Zaradi zmotnega stališča, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni uporabila kriterijev in ker naj bi bila odpoved podana zaradi invalidnosti sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z preostalimi trditvami tožnice o domnevni nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je namreč v tožbi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevala predvsem s tem, da je šlo zgolj za navidezno ukinitev delovnega mesta in da je tožena stranka v resnici spremenila zgolj naziv delovnega mesta, vsebinsko pa je delo ostalo nespremenjeno. Po zatrjevanju tožene stranke naj bi bilo navedeno razvidno iz primerjave opisa ukinjenega delovnega mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje in opisa na novoustanovljenega delovnega mesta kontrolorja pakiranja. Navideznost organizacijske spremembe naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da proizvodni proces ni bil v ničemer spremenjen, razen v uporabi štampiljke posameznega delavca in da je tožena stranka v času od 27. 5. do 29. 5. 2013 organizirala prihod invalidov iz zavoda E. na delo pri toženi stranki za opravljanje dela na delovnem mestu kontrolorja pakiranja.

7. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje z razveljavitvenim sklepom z dne 21. 8. 2014 naložilo, da izvede relevantne dokaze, ki jih je v zvezi z navideznostjo ukinitve delovnega mesta proizvodnega delavca - ročno pakiranje, predlagala tožnica, in tudi dokaze, ki jih je v zvezi s temi trditvami tožnice predlagala tožena stranka, na kar bo znova odločilo o tožbenem zahtevku. Odločilo je, da se bo moralo prvostopenjsko sodišče ob tem opredeliti ali je pri toženi stranki dejansko prišlo do organizacijskih sprememb in ali je bilo tožničino delovno mesto v resnici ali le zgolj navidezno ukinjeno pa tudi, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2013 v resnici očitno napačno in nezakonito, kot to uveljavlja tožnica.

8. Sodišče prve stopnje je sicer v ponovljenem sojenju izvedlo obširni dokazni postopek. Izvedlo je relevantne dokaze v zvezi z navideznostjo ukinitve delovnega mesta proizvodnega delavca - ročno pakiranje. Opredelilo se je tudi do vprašanja ali je pri toženi stranki dejansko prišlo do organizacijskih sprememb in ali je bilo tožničino delovno mesto v resnici ali le zgolj navidezno ukinjeno.

9. Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do napotka pritožbenega sodišča, in sicer do vprašanja ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2013 v resnici očitno napačno in nezakonito, kot je to uveljavljala tožnica. Iz navedenega mnenja izhaja, da je komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi menila, da tožena stranka tožnici iz poslovnega razloga utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/04 s sprem.). Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji uveljavljala, da je navedeno mnenje napačno in nezakonito in da je sodišče prve stopnje dolžno takšno mnenje presojati tako glede ugovora, da komisija dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila, kot glede njenih strokovnih ugotovitev. Navajala je tudi, da se mnenje komisije sklicuje na napačne ugotovitve Zavoda RS za zaposlovanje in na predloženo delovno dokumentacijo tožene stranke. Poudarjala je tudi, da je mnenje komisije v obrazložitvi tako pomanjkljivo, da ga dejansko ni mogoče preizkusiti, saj na njegovi podlagi ni mogoče ugotoviti, zakaj je komisija štela, da tožena stranka tožnici ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi.

10. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izrecnega napotka pritožbenega sodišča, torej do vprašanja ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2013 v resnici očitno napačno in nezakonito, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se namreč ne more preizkusiti, ker v njej ni naveden razlog o odločilnem dejstvu.

11. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi tožnice že iz navedenega razloga ugodilo ter se posledično ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb. Izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče kršitve ne more samo odpraviti, saj sodbe sploh ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti očitano procesno kršitev in ponovno odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku. Najprej pa se bo moralo opredeliti do izrecnega napotka pritožbenega sodišča do vprašanja ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2013 v resnici očitno napačno in nezakonito, kot je to uveljavljala tožnica.

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.