Jedro

Streha pa, tudi če je ravna in izgleda kot terasa, ni namenjena sušenju perila. Za tako uporabo bi moral obstajati izrecen dogovor etažnih lastnikov, zapisan v pogodbi o medsebojnih razmerjih. Te pa etažni lastniki obravnavanega objekta nimajo sklenjene. Tožnika kot solastnika skupnih delov stavbe sicer imata pravico dostopati tudi do tega dela stavbe, nimata pa pravice na skupnem delu, ki ni opredeljen kot sušilnica, sušiti perila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 140,10 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnikoma izročiti ključ od vrat terase – pohodne strehe stavbe..... in jima jo vrniti v neposredno soposest ter plačati stroške postopka. Na 345,10 EUR odmerjene toženčeve stroške postopka je naložilo v plačilo tožnikoma.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe pa nasprotuje razlogom sodbe o vsebini listin oziroma sodba niti ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (14. in 15. točka 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče ni presojalo listin, ki so v spisu, in sicer odgovora nadzornega odbora večstanovanjske stavbe ….. z dne 24. 09. 2008, zapisnika etažnih lastnikov z dne 08. 07. 2008, pisne izjave upravnika z dne 29. 05. 2009 (priloga A3) in z dne 28. 07. 2009 (priloga B5), odgovora na opomin pred tožbo A. S. z dne 04. 06. 2009 (A13), pravilne vsebine 4. točke zapisnika ponovljenega zbora etažnih lastnikov z dne 25. 11. 2008 (B13). Tudi izpovedbe A. S., da mu je toženec rekel, da lahko dobi ključe od terase, zato je domneval, da ima toženec te ključe; zaslišanja prvega tožnika o tem, da imajo člani nadzornega odbora ključe od terase; zaslišanja drugega tožnika, da je toženec glasoval proti temu, da bi dobil ključ od terase in da je videl toženca na terasi še po zamenjavi ključavnice, navedb toženca, da naj bi bila ključavnica zamenjana, ker se je izgubil ključ in priče J. K., da je bila ključavnica zamenjana zaradi dotrajanosti, ni presojalo. Če bi sodišče presodilo vse to, ne bi zaključilo, da toženec ni imel nobene vloge pri zamenjavi ključavnice, saj so vsi člani nadzornega odbora imeli ključ od zamenjane ključavnice. Nerazumljiv in v nasprotju z listinami v spisu je tudi zaključek sodišča, da sta bila izdelana le dva ključa. 3. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba opozarja, da je toženec edini od etažnih lastnikov, ki ima interes, da se terasa oziroma streha nad njegovim stanovanjem ne uporablja za sušenje perila in je zato kot član nadzornega odbora sugeriral prepoved uporabe terase nadzornemu odboru in etažnim lastnikom. Ugotovitev sodišča, da toženec ni imel interesa za zamenjavo ključavnice, je neobrazložena in v nasprotju z izvedenimi dokazi. V postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je toženčeva žena prinesla ključe upravniku. Dejstvo pa je, da je mogoče izdelati dvojnik ključev. Tudi A. S. je povedal, da mu je toženec ponujal ključe od terase. Zato je edino logični zaključek, da toženec ključe ima, pa jih tožnikoma noče izročiti. Glede na izpovedbo priče J.K. je tožnik po zaključku glavne obravnave pridobil originalni račun in izjavo izvajalca, iz katere izhaja, da je izdelal in izročil toženčevi ženi pet ključev in da se je ključavnica menja po njenem naročilu.

4. V zvezi z napačno uporabo materialnega prava pa graja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta toženec in upravnik vezana na sklep etažnih lastnikov z dne 25. 11. 2008, ker je tak sklep v nasprotju z določili Stanovanjskega zakona (SZ-1). Dogovor o drugačni uporabi skupnih prostorov morajo etažni lastniki zapisati v pogodbo o medsebojnih razmerjih. Za omejitev rabe in spreminjanja rabe skupnih delov je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Pogodbe o medsebojnih razmerjih etažni lastniki objekta ….. nimajo sklenjene. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določb 3., 13., 18., 19. in 29. čl. SZ-1 ter 92. in 100. čl. SPZ (Stvarnopravni zakonik). Toženec ima teraso v posesti, z zamenjavo ključavnice pa je kot predsednik nadzornega odbora preprečil tožnikoma uporaba terase, saj ima edini interes, da se terasa ne uporablja, ker se boji zamašitve odtokov.

5. Toženec je na pritožbo odgovoril. Višjemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Pritrjuje njenim razlogom in odgovarja na posamezne pritožbene navedbe. Poudarja, da za zamenjavo ključavnice ni potrebno nikakršno soglasje etažnih lastnikov. Sicer pa zamenjave ključavnice ni naročil, niti ob njeni zamenjavi ni bil prisoten. S predložitvijo računa, pridobljenega po koncu glavne obravnave, skuša tožeča stranka zavesti sodišče. Višje sodišče računa ne sme upoštevati zaradi prekluzije. Dostavlja izjavo oziroma pojasnilo izvajalca, da ni bila gospa I. naročnik in je to pomotoma navedeno na računu. Priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Glede na trditveno podlago gre v obravnavani zadevi, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, za negatorno tožbo po 99. čl. SPZ. Materialnopravno pravilni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da so tožnika aktivno, toženec pa pasivno legitimirani v tej zadevi. Sporna terasa oziroma pohodna streha je namreč skupni del stavbe, katere etažni lastniki so pravdne stranke. Skupni deli večstanovanjske stavbe so solastnina etažnih lastnikov (18. čl. SZ in 105. čl. SPZ). Skladno s 100. čl. SPZ pa ima vsak solastnik pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari, ne le proti tretjim osebam, ampak tudi proti drugemu solastniku. Zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnika ob takem materialnopravnem izhodišču za uspeh v pravdi dokazati, da ima toženec ključ od vrat, ki vodijo na teraso – pohodno streho ter da ima toženec možnost ključ tožnikoma izročiti in jima omogočiti soposest. Za ugoditev tožbenemu zahtevku za zaščito (so)lastnika pred vznemirjanjem (99. čl. SPZ v zvezi s 100. čl. SPZ) mora namreč tožnik dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja. To pa tožnikoma po presoji višjega sodišča, ki se opira na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, ni uspelo.

8. Prva predpostavka za negatorno tožbo (lastništvo) ni sporna: tožnika sta kot etažna lastnika skladno z 18. čl. SZ in 1. odst. 105. čl. SPZ solastnika skupnih delov, kar sporna terasa oziroma pohodna streha je.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zamenjavo ključavnice naročil upravnik, ker so etažni lastniki na svojem zboru, ki je bil dne 25. 11. 2008 sklepčen, sprejeli sklep, da je prisotnost, zadrževanje in hoja po skupni strehi oziroma terasi še naprej v celoti prepovedano; dovoljeno je samo v primeru izvedbe meritev za pridobitev ponudb, servisno vzdrževalnih del in potrebnega periodičnega čiščenja odtokov in strehe (zapisnik zbora etažnih lastnikov v prilogi A12 in B13). Tak sklep je bil sprejet v zvezi z vlogo drugega tožnika za uporabo skupne terase za sušenje perila (priloga A6). Materialnopravna presoja navedenih dveh listin pokaže, da za sprejetje takšnega sklepa ni bilo potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, ki se potrebuje za posle, kateri presegajo okvir rednega upravljanja. Zadostuje soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (1. odst. 25. čl. SZ-1). Ne gre namreč za odločitev, ki bi presegala okvir rednega upravljanja, saj s sklepom ni bila omejena ali spremenjena dotedanja raba skupnega dela stavbe. Zavrnitev tožnikove vloge za uporabo skupnega dela stavbe za sušenje perila tako ni bila protipravna. Vsak etažni lastnik ima pravico glasovati o sprejemu sklepov na zboru etažnih lastnikov, pa tudi dajati pobude in predloge za sprejem sklepov. Torej tožencu kot enemu izmed etažnih lastnikov ni mogoče očitati protipravnega vznemirjanja (so)lastninske pravice tožnikov zato, ker je bil kot član nadzornega odbora morda bolj aktiven kot ostali etažni lastniki. Ob navedenem tudi to, če je bil prav on pobudnik sprejetja takega sklepa, ni odločilno za razsojo v tej zadevi. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, katerim pritožbeno pritrjuje, tožnikoma tudi ni uspelo dokazati, da ima ključ od zamenjane ključavnice ravno toženec. Tako tožnikoma ni uspelo dokazati, da bi ju prav toženec kot solastnik skupnega dela večstanovanjske stavbe protipravno vznemirjal pri izvrševanju solastninske pravice. Skupne dele večstanovanjske stavbe morajo etažni lastniki uporabljati v skladu z njihovo naravo in namenom ter na način, ki ne omejuje drugih etažnih lastnikov (19. čl. SZ-1). Streha pa, tudi če je ravna in izgleda kot terasa, ni namenjena sušenju perila. Za tako uporabo bi moral obstajati izrecen dogovor etažnih lastnikov, zapisan v pogodbi o medsebojnih razmerjih. Te pa etažni lastniki obravnavanega objekta nimajo sklenjene (neprerekana trditev tožeče stranke). Tožnika kot solastnika skupnih delov stavbe sicer imata pravico dostopati tudi do tega dela stavbe, nimata pa pravice na skupnem delu, ki ni opredeljen kot sušilnica, sušiti perila.

10. Očitanih bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. čl. ZPP prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Dokazno je ocenilo vse listine in izpovedbe strank ter prič, ki jih navaja pritožba. Je pa naredilo drugačne zaključke, kot pritožba meni, da bi jih moralo. Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega, saj je ta skladna 8. čl. ZPP – celostna. Pritožba pa posamezne zapise v listinah in izpovedbe iztrga iz konteksta, izpovedbo drugega tožnika pa priredi. Ni namreč izpovedal, da je toženca videl na terasi še tudi potem, ko je bila ključavnica zamenjana. Sodišče prve stopnje je ocenilo tiste dokaze in naredilo zaključke o tistih dejstvih, ki so ob pravilni uporabi materialnega prava odločilna za razsojo. Kdo je dal pobudo, da so etažni lastniki sprejeli sklep, da se sporni skupni del stavbe ne nameni za sušenje perila, za razsojo ni odločilno. Zato tudi ne ali je bil in zakaj naj bi bil toženec zainteresiran, da se tožnikom ne omogoči sušenje perila na sporni terasi oziroma pohodni strehi. Dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnikoma ni uspelo dokazati, da ima toženec še vedno ključ od terase, pa kot rečeno pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Je logična in ima oporo v 8. členu ZPP skladni oceni izvedenih dokazov. Obrazloženo je zakaj sodišče sledi izpovedbi prič J. K. in A. S. na naroku za glavno obravnavo in zakaj ne prvotni domnevi A. S., da ima ključ od zamenjane ključavnice toženec ter dopisu upravnika, da nima tega ključa. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Svoje zaključke je prvo sodišče tudi primerno obrazložilo, tako da se sodba da preizkusiti.

11. Šele k pritožbi priloženi listini glede na določila 337. čl. ZPP nista upoštevni. Ni upravičenega razloga, da je tožeča stranka račun in izjavo izvajalca L. pridobila po glavni obravnavi; lahko bi ju že tekom postopka na prvi stopnji. Izpovedba priče J. K., ki je bila zaslišana le v zvezi s predhodno zatrjevanimi dejstvi, ne opravičuje naknadne predložitve dokazov, za katere se je vedelo že do njenega zaslišanja.

12. Sodišče prve stopnje je torej ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pri tem se je sklicevalo na relevantna materialnopravna določila. Sicer pa opustitev navedbe členov ne predstavlja zmotne uporabe prava. Tudi v pritožbi uveljavljanih procesnih kršitev ni zagrešilo. Uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov, taksativno naštetih v 2. odst. 350. čl. ZPP, pa višje sodišče tudi ni našlo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožeča stranka tožencu povrniti stroške, ki jih je imel v pritožbenem postopku (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo po specificiranem stroškovniku in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT): 115,50 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 3211, 1,25 EUR poštnine in 23,35 EUR davka na dodano vrednost (tar. št. 6007 ZodvT). Skladno s 313. čl. ZPP je sodišče določilo 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti. Če tožeča stranka v tem roku svoje obveznosti ne bo izpolnila, bo zaradi zamude dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).