Jedro

V zadevi ni sporno, da si tožeča stranka za gradnjo objekta (garaže in nadstrešnice) ni pridobila ustreznega dovoljenja, zato je inšpektor ukrep izrekel skladno z določbo 152. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje v točki 1. tožeči stranki kot inšpekcijski zavezanki naložil, da mora ustaviti gradnjo garaže in nadstrešnice na zemljišču s parc. št. 408/1 in 407/7, obe k.o. A., v točki 2. ji je naložil, da mora do 15. 6. 2011 odstraniti leseni objekt tlorisnih dimenzij cca 8 m x 2,8 m, višine cca 2,7 m z enokapno streho in jo v 3. točki opozoril, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke, ki se bo opravil po drugih osebah. V točki 4. izreka pa so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu dne 13. 1. 2011 ugotovljeno da na zemljišču s parc. št. 408/1 in 407/7 obe k.o. A. stoji, v izreku navedeni, objekt. Del objekta je na javni poti, večji del pa na pokritem potoku. Investitor-tožeča stranka je na zaslišanju navedla, da je bil pred 2. svetovno vojno na tem mestu latnik za trto, ki je segal do objekta preko poti in potoka, kjer se je naslanjal na kovinske stebre na obstoječem zidu. Del latnika, kjer sta sedaj garaža in nadstrešnica je bil leta 1960 prekrit s pločevino in je služil za začasno deponijo voza s senom. Leta 1979 je investitor izvedel prvo fazo garaže, ko je na novo postavil stebre in na novo zgradil enokapno streho z naklonom proti cesti, v drugi fazi leta 1993 pa je spremenil naklon enokapne strehe in izdelal garažo z nadstrešnico tako kot je danes. Za te gradbene posege pa si ni pridobil nobenega dovoljenja, niti soglasja. Gradnja, ki je predmet inšpekcijskega nadzora je nelegalna, zato je inšpektor v točki 1. in 2. izreka odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1 odredil ustavitev in odstranitev gradnje.

Ministrstvo za okolje in prostor RS je z odločbo št. 0612-190/2011-2 z dne 28. 12. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb upravnega postopka. V tožbi navaja, da je upravni organ kršil pravila postopka, saj v nasprotju z dogovorom z dne 15. 3. 2011 ni opravil ponovnega ogleda objekta, stoječega na parc. št. 408/1 in 407/7 k.o. A., prav tako pa tudi ni zaslišal kot priče njeno ženo in sosedov, ki bi vedeli izpovedati, kako so potekala vzdrževalna dela na objektu in da je objekt stal že pred letom 1960, to je v času, ko za gradnjo sploh ni bilo potrebno pridobiti nobenega gradbenega dovoljenja. Prvostopni organ v nasprotju z dogovorom teh dokazov ni izvedel ter ni pridobil dodatnih izjav, ampak je dne 17. 3. 2011 izdal izpodbijano odločbo. Tožeča stranka je pred vročitvijo izpodbijane odločbe dne 23. 3. 2011 podala pisne predloge glede izvedbe dokazov, prvostopni organ pa kljub temu, da izpodbijane odločbe še ni poslal tožeči stranki, ni dopolnil postopka in izvedel predlaganih dokazov ter ni izdal dopolnilne odločbe. Tudi v pritožbenem postopku niso bile odpravljene navedene kršitve, saj je pritožbeni organ zgolj navedel, da naj bi šlo za nedopustne pritožbene novote. V nadaljevanju navaja, da gre v skladu z določili Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, v konkretnem primeru za enostavni objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Njeni pravni predniki so tekom let zemljišče, na katerem stoji sporna nepremičnina priposestvovali, zato ugovarja zaključku pritožbenega organa, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na priposestvovanje. Upravni organ druge stopnje bi moral zaradi spora o priposestvovanju, na katerega je bil opozorjen že v vlogi z dne 23. 3. 2011, v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) navedeno vprašanje rešiti kot predhodno vprašanje in za ta čas prekiniti postopek. Ker tega upravni organ druge stopnje ni storil je kršil pravila postopka ter napačno uporabil materialno pravo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da sta parc. št. 407/7 in 408/1, vpisani v z.k. vložek 213 k.o. A. kot javno dobro. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa tudi nedvomno izhaja, da je tožeča stranka investitor spornega objekta, ki stoji na zemljišču, ki ni last investitorja. V zadevi pa tudi ni sporno, da si tožeča stranka za gradnjo spornega objekta ni pridobila ustreznega dovoljenja, katerega izdaja je pogojena z lastništvom oziroma s soglasjem lastnika zemljišča na katerem stoji. Da bi bilo za sporno gradnjo izdano soglasje lastnika zemljišča tožeča stranka niti ne zatrjuje niti ne dokazuje.

Upoštevaje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (člen 8. Zakona o zemljiški knjigi -ZZK-1) po mnenju sodišča zatrjevano priposestvovanje zemljišča na katerem stoji objekt, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa ne more predstavljati predhodnega vprašanja, kakor zmotno zatrjuje tožeča stranka. Za predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) gre takrat, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, če o obstoju oziroma neobstoju take pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno. Postopka za izdajo gradbenega dovoljenja namreč ni mogoče širiti na odločanje o spornih stvarno pravnih razmerjih glede zemljišč, ki so predmet gradbenega dovoljenja, saj 6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1, nalaga upravnemu organu izrecno zgolj preverjanje obstoja pravice graditi in ne morda odločanja o tej pravici. Enako velja tudi za inšpekcijski postopek, saj 152. člen ZGO-1 nalaga pristojnemu gradbenemu inšpektorju le, da v primeru nelegalne gradnje odredi v tem členu navedene ukrepe.

Zatrjevanje tožeče stranke, da naj bi sporna gradnja predstavljala le rekonstrukcijo leta 1960 na istem mestu zgrajenega latnika in je zato legalna gradnja, ni utemeljeno. Kakor izhaja iz zapisnika o zaslišanju tožeče stranke naj bi le ta v letu 1990 brez soglasja in dovoljenja odstranila obstoječi latnik in na novo postavila lesene stebre ter leseno enokapno streho z naklonom proti objektu, v letu 1993 pa naj bi naklon strehe spremenila tako, da je bila nagnjena na drugo stran objekta. Tudi po mnenju sodišča se tožeča stranka ne more sklicevati na legalnost objekta zgrajenega pred letom 1967, saj le ta ne obstaja več. Tožeča stranka sama zatrjuje, da je izvajala sporno gradnjo garaže v koncu sedemdesetih let in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri presoji zakonitosti gradbenih posegov je potrebno upoštevati, v času gradnje, veljavne predpise. V času začetka gradnje sporne garaže je veljavni Zakon o urbanističnem planiranju, ki je v 17. členu določal, da je potrebno za graditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje, dela za katera lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno, pa je investitor moral priglasiti pristojnemu občinskemu organu ter pridobiti ustrezno potrdilo. Kasnejši Zakon o graditvi objektov iz leta 1973 pa je v 3. členu določal, da se z gradnjo oziroma rekonstrukcijo objekta lahko začne šele po izdaji gradbenega dovoljenja. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki je bil uveljavljen v letu 1984 pa je v 50. členu določal, da mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje, dela za katera lokacijsko dovoljenje ni potrebno pa je moral v skladu z 51. členom istega zakona pred pričetkom del priglasiti za urejanje prostora pristojnemu občinskemu organu, ki je nato izdal odločbo o dovolitvi priglašenih del. Tožeča stranka bi si torej morala, ne glede na zatrjevano rekonstrukcijo zaradi spremembe gabaritov ter spremembe namembnosti, pred pričetkom gradnje pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje oziroma nameravana dela priglasiti, za to pa ni izpolnjevala pogojev, saj ni izkazovala lastništva zemljišča oziroma pravice do gradnje na teh zemljiščih.

Neutemeljeni pa so tudi ugovori, ki se nanašajo na bistvene krštitve pravil postopka. Kakor izhaja iz upravnega spisa je upravni organ prve stopnje opravil ogled ter pred izdajo izpodbijane odločbe zaslišal tožečo stranko, in jo v vabilu na zaslišanje tudi pozval, da predloži vso relevantno dokumentacijo v zvezi z gradnjo spornih objektov. Poziv je bil tožeči stranki vročen 22. 2. 2011, zato je tudi po mnenju sodišča imela tožeča stranka do zaslišanja dne 15. 3. 2011 dovolj časa, da se je pripravila na zaslišanje. V posledici tega, so tudi neutemeljeni ugovori, ki se nanašajo na vlogo pooblaščenca tožeče stranke, ki je bila vložena po izdaji izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.