Jedro

Določbi 7. in 8. odstavka 364. člena ZKP je mogoče razlagati samo tako, da mora sodišče po eni strani v obrazložitvi sodbe navesti razloge za vsako posamezno odločitev, ki je zajeta z izrekom, po drugi strani pa odgovoriti na predloge strank, ki jim ni ugodilo. Izven navedenega okvira pa ni dolžno obrazlagati vseh možnih in v veljavnih zakonskih določbah predvidenih odločitev.

Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP je med drugim podana v primerih napačne pravne opredelitve dejanja, opisanega v obtožbi in povzetega v izrek sodbe.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ storijo fizične osebe, ki so davčni zavezanci, prav tako pa tudi odgovorne osebe pri pravnih osebah, za katere so glede na njihov položaj zavezane dajati podatke v zvezi z odmero davkov in drugih obveznosti.

Načelnik, ki vodi upravno enoto in v okviru z zakonom in drugimi predpisi določenih nalog odgovarja za njeno delovanje, lahko stori kaznivo dejanje davčne zatajitve.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 10.5.2002 obs. J.M. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako dejanje določilo posamezni kazni pet mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 120.000,00 SIT povprečnine. Oškodovano R.S. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 15.10.2002 delno ugodilo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremenilo v pravni opredelitvi tako, da je iz opisa kaznivega dejanja pod točko 10 izvzelo dejanja, opisana v 1, 2, 3 in 4 alinei skupaj z navedbo, da je J.K. opravljala delo tudi po napotnicah študentk T.S. in T.J., preostala dejanja opisana pod točko 1.a izreka sodbe sodišča prve stopnje in dejanja tam opisana dejanja pod točko 1.b pa pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ, tako da zaradi storitve navedenega kaznivega dejanja Upravni enoti v M., v letih 1996 in 1997 ni plačala davkov in drugih predpisanih obveznosti v skupnem znesku 1.256.278,03 SIT, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je odpravilo v okviru obsojencu izrečene pogojne obsodbe določeni posamezni in enotno kazen ter mu za storjeno nadaljevano kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sicer je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik odvetnik N.G. iz M. je dne 23.12.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi na ta način, da izda sodbo, s katero naj glede na naravo kršitve spremeni pravnomočno odločbo oziroma razveljavi odločbo sodišča prve ali druge stopnje, ali pa ugotovi kršitev zakona (naj ravna v smislu 1. odstavka 426. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obs. J.M. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenčev zagovornik zmotno misli, da bi moralo sodišče obrazložiti sodbo tudi z vidika uporabe instituta dejanja majhnega pomena po členu 14 KZ. Ker sodišče ni ugotovilo dejanske podlage za ta institut, je tudi povsem pravilno izoblikovalo obrazložitev. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato seveda ni podana. Nepravilno kvalifikacijo pa obsojenčev zagovornik izvaja v škodo obsojenca, saj se sklicuje na kaznivo dejanje, za katero je predpisana višja zaporna kazen. To pravno opredelitev gradi na drugačni dejanski podlagi, kot jo je ugotovilo sodišče, tako da tudi deklaratorna sodba ne pride v poštev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sklicuje se na določbe 22. in 25. člena Ustave RS ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokolom št. 11, in ocenjuje, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči prve in druge stopnje sta povsem opustili navesti razloge, ki zadevajo vsebino kaznivega dejanja oziroma nista z vidika uporabe instituta dejanja majhnega pomena po 14. členu KZ ocenili dejstev, ki jih je v ta namen navedel obsojenec v svojo obrambo. Zagovornik meni, da je zaradi narave dejanja in zaradi okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, mogoče sklepati na njegov majhen pomen.

Vsebina pisno izdelane obsodilne sodbe je predpisana v določbah 1. do 8. odstavka 364. člena ZKP. Osmi odstavek določa, da mora sodišče, če se obtoženec obsodi na kazen, v obrazložitvi povedati, katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni. Posebej mora obrazložiti, kateri razlogi so bili zanj odločilni, ko je spoznalo, da je treba izreči strožjo kazen od predpisane (46. člen KZ), ali ko je spoznalo, da je treba kazen omiliti, odpustiti ali izreči pogojno obsodbo ali da je treba izreči varnostni ukrep ali odvzem premoženjske koristi. Določba 7. odstavka navedenega člena zahteva, da sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, in pri uporabi posameznih določb zakona glede obtoženca in njegovega dejanja.

Te določbe je mogoče razlagati samo tako, da mora sodišče po eni strani v obrazložitvi sodbe navesti razloge za vsako posamezno odločitev, ki je zajeta z izrekom, po drugi strani pa odgovoriti na predloge strank, ki jim ni ugodilo. Sodišče, ki postopa na tak način, izpolni zahteve navedenih določb, tudi ustavnih, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Sodišče pa ni dolžno izven navedenega okvira obrazlagati vseh možnih in v veljavnih zakonskih določbah predvidenih odločitev.

Pravnomočna sodba vsebuje obrazložitev odločbe o kazenski sankciji v skladu z navedenimi določbami. Navaja razloge, ki so bili odločilni za izrek pogojne obsodbe ter v njej določene kazni in preizkusne dobe. Vložnik zahteve ne trdi, da je med izvajanjem kazenskega postopka izrecno predlagal sodišču, da se opredeli do uporabe instituta dejanja majhnega pomena (14. člen KZ). Sicer pa se za odločitev v tej smeri obsojenec ni zavzemal v izvajanjih, podanih v besedi strank. V pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje sta zagovornik in obsojenec izrazila stališči, da je "izrečena sankcija opominjevalne narave prestroga" ter da sta bili tako posamezni kazni kot tudi preizkusna doba prestrogo določeni. Sodišče druge stopnje, ki je delno spremenilo prvostopno sodbo, je tudi ustrezno obrazložilo spremembo odločbe o kazenski sankciji. Zato pravnomočni sodbi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

S sklicevanjem na težavne razmere, v katerih je obsojenec delal kot načelnik Upravne enote v M. ter z utemeljevanjem, da Republika Slovenija v resnici ni utrpela nobene škode, zahteva za varstvo zakonitosti navaja in ocenjuje dejanske okoliščine z nakazovanjem, da omogočajo zaključek o majhnosti pomena njegovega dejanja. S tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Po njenem stališču je sodišče glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Kršitev kazenskega zakona je po tej določbi podana v primerih napačne pravne opredelitve dejanja, opisanega v obtožbi in povzetega v izrek sodbe. Prav tako jo predstavlja vsaka druga napačna uporaba materialnopravnih določb (npr. določb splošnega dela KZ). Izhajajoč iz takšne razlage, ni mogoče zaključiti, da dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni pravilno kvalificirano kot kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ. Izrek vsebuje konkretna dejstva in okoliščine, torej takšen dejanski opis obsojenčevega dejanja, na katerega je sodišče vezano in na podlagi katerega je pravilno sklepalo, da ima vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.

Vložnik zahteve s trditvijo, da upravna enota ni pravna oseba, temveč državni organ, ki je sicer zavezan plačevati davke in prispevke od dohodka zaposlenih delavcev, vendar njegove opustitve teh obveznosti zakonodajalec ne inkriminira kot kaznivo dejanje davčne zatajitve ter z nadaljnjo razlago, v bistvu nakazuje, da kot odgovorna oseba državnega organa, ki nima lastnosti pravne osebe, ni storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano.

Glede na abstraktni zakonski opis kaznivega dejanja davčne zatajitve v 1. odstavku 254. člena KZ, je lahko njegov storilec vsakdo, ki s posebnim v tej določbi opisanim namenom da krive podatke o dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davčnih obveznosti, ali na drug način preslepi davčni organ. To pomeni, da storijo to kaznivo dejanje fizične osebe, ki so davčni zavezanci, prav tako pa odgovorne osebe pri pravnih osebah, za katere so glede na njihov položaj zavezane dajati podatke v zvezi z odmero davkov in drugih obveznosti. Upravne enote so državni organi, na katere je država kot nosilka pravic in obveznosti, torej kot pravna oseba, prenesla določene naloge in pravna dejanja, ki jih upravljajo za državo. Načelnik, ki vodi upravno enoto in v okviru z zakonom in drugimi predpisi določenih nalog odgovarja za njeno delovanje, lahko stori kaznivo dejanje davčne zatajitve, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče druge stopnje. Upravna enota je v skladu z v izreku pravnomočne sodbe navedenimi določbami Zakona o dohodnini bila dolžna odvesti davke in prispevke, obsojenec pa kot njen načelnik skrbeti za zakonito poslovanje, ne glede na kadrovske in finančne težave. Zato ni mogoče sprejeti stališča vložnika zahteve, ki ocenjuje, da bi prišlo v poštev le katero od kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, predvsem pa še glede na prehodne in končne določbe 1. odstavka 392. člena KZ kaznivo dejanje zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 392. člena KZ/77. Prezre pa tudi, da je po navedeni določbi predpisana kazen zapora od treh mesecev do petih let, kar pomeni, da zahteva tudi sicer, po njeni oceni nepravilno pravno opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja, uveljavlja v obsojenčevo škodo. Vprašanja, ali je mogoče zajeti v kaznivo dejanje davčne zatajitve v tem primeru vse obveznosti, torej tudi obveznosti, ki predstavljajo davek in ki se odvajajo neposredno v korist državnega proračuna, zahteva za varstvo zakonitosti izrecno ne problematizira. Vrhovno sodišče pa se ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti vselej omeji le na preizkus pravnomočne sodbe v obsegu, v katerem jo izpodbija vložnik zahteve (1. odstavek 424. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 96. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).