Jedro

Iz obrazložitve izdanega gradbenega dovoljenja za gradnjo obravnavanega objekta izhaja, da letališka ploščad, za katero je bilo zaprošeno gradbeno dovoljenje, dejansko predstavlja letališko infrastrukturo - objekt prometne infrastrukture - letališko ploščad (klasifikacija objekta: 21303 - letališke steze in ploščadi), kar eksplicitno določa tudi 88. člen ZLet in je tudi izkazano z lego zemljišča s parc. št. 1381/145, k.o. ... in je tožnik oproščen plačila komunalnega prispevka po ZPNačrt. Glede na povedano tako ni jasno, na kakšni podlagi (dejanski in materialnopravni, razen ko citira četrti odstavek 156. člena ZLet) drugostopni organ utemeljuje svoje stališče, da ne gre za gradnjo javne infrastrukture in da bo objekt služil le namenom zasebne servisne delavnice tožnika, ki se nahaja ob letališču, saj tega ne obrazloži.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Cerklje na Gorenjskem, št. 3511-03/2018-18 z dne 6. 3. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 6. 3. 2018 odločil, da se tožniku kot investitorju za gradnjo objekta Letališka ploščad /apron, rekonstrukcija, ki bo na podlagi projekta PGD št. 22-689-32 (januar 2018), zgrajen na zemljišču s parc. št. 1381-/145 k.o. ..., na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka v občini Cerklje na Gorenjskem (v nadaljevanju Odlok) odmeri komunalni prispevek v višini 21.675,60 EUR (1. točka izreka), določil način in rok plačila prispevka (2. točka izreka), nadalje odločil, da se tožniku kot investitorju za gradnjo objekta Letališka ploščad /apron, rekonstrukcija, ki bo na podlagi projekta PGD št. 22-689-32 (januar 2018), zgrajen na zemljišču s parc. št. 1381-/145 k.o. ..., na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območja poslovnih con ob letališču (v nadaljevanju Odlok/letališče) odmeri komunalni prispevek v višini 20.375,55 EUR (3. točka izreka), določil način in rok plačila (4. točka izreka) in še odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil vlogo za odmero komunalnega prispevka za gradnjo navedenega objekta. Objekt leži v aglomeraciji ..., EUP LT3/1, namenska raba PL. Projekt PGD obravnava objekt prometne infrastrukture - letališko ploščad. Objekt nima priklopa na javno vodovodno in kanalizacijsko omrežje. Izračun po 1. točki izreka je organ opravil na podlagi Odloka in znaša 21.675,60 EUR. Izračun po 3. točki izreka pa je opravil na podlagi Odloka/letališče in znaša 20.375,55 EUR.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 6. 3. 2018 zavrnil. V zvezi z navedbami tožnika o odločitvi prvostopenjskega organa iz 1. in 2. točke izreka se je organ skliceval na četrti odstavek 156. člena Zakona o letalstvu (v nadaljevanju ZLet) in zaključil, da objekt, ki je predmet gradnje, ne bo služil namenom letališča, temveč zgolj namenom zasebne servisne delavnice tožnika, ki se nanaša ob letališču, zato ne predstavlja javne infrastrukture.

3. Tožnik je tožbo vložil iz tožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi je navedel, da organ ugotovljenega dejanskega stanja ni presojal z vidika 156. in 88. člena ZLet v zvezi z 83. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Tožnik je namreč zgradil letališko ploščad, ki predstavlja gospodarsko javno infrastrukturo, zato je oproščen plačila komunalnega prispevka. Tožnik je vložil vlogo za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka za obravnavano gradnjo. Nepremičnina, kjer se bo izvajala gradnja, leži na območju Letališča ..., ki na podlagi Sklepa Vlade RS o opredelitvi sistema javnih letališč sestavlja sistem javnih letališče RS, kar izhaja iz projekta PGD tožnika. Sestavni del projekta je predhodno soglasje Agencije za civilno letalstvo z dne 15. 12. 2017, ki je soglašala z gradnjo AB ploščadi pred obstoječim hangarjem za popravilo leta št. 3 na parceli, ugotovila pa je tudi, da je predvidena gradnja ploščadi na območju omejene rabe letališča namenjena dejavnostih, ki so povezane z obratovanjem letališča. To je pomembno, ker presoja postavitve objektov v območju omejene rabe letališča, upoštevaje 98. člen ZLet, vključuje presojo nameravane gradnje z vidika varnosti zračnega prometa in tehnologije dela služb iz 89. člena ZLet. Ker tožnik ne ustreza nobeni izmed drugih letaliških služb v smislu tretjega odstavka 89. člena ZLet, hkrati pa je agencija ugotovila, da je letališka ploščad namenjena obratovanju letališča, sledi, da letališka ploščad tudi z namenskega vidika ustreza obveznim letališkim službam v smislu drugega odstavka 89. člena ZLet. Po oceni Agencije je objekt tožnika varen z vidika opravljanja obveznih letaliških služb, saj sicer ne bi mogla izdati soglasja (98. in 97. člen ZLet). Tudi Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) je v gradbenem dovoljenju dovolilo dograditev letališke ploščadi, pri čemer je objekt razvrstilo med letališke steze in ploščadi ter dovolilo konstrukcijo AB plošče na letališki ploščadi. Opravilo je tudi presojo v smislu 5. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Organ je bil v postopek izdaje gradbenega dovoljenja tudi pozvan, vendar se ga ni udeležil, češ, da se z gradnjo strinja. Celo v odločbi je organ navedel, da obravnava objekt prometne infrastrukture - letališko ploščad, pri čemer je ugotovil še to, da namerava tožnika obstoječo peščeno (makadamsko) ploščad tlakovati kot AB ploščad za parkiranje letal. Torej nedvomno ne gre za objekt, namenjen servisiranju letal. Objekt - letališka ploščad ustreza definiciji letališke infrastrukture že samo iz razloga, ker 88. člen ZLet v 2. točki prvega odstavka jasno in pomensko zaprto določa, da so ploščadi letališka infrastruktura. Poleg tega je objekt namenjen parkiranju letal, tako da kot površina pred hangarjema št. 2 in 3 ustreza tudi pomožnemu objektu, potrebnem za obratovanje letališča v smislu 7. točke prvega odstavka 88. člena ZLet. Organ je zato napačno uporabil materialno pravo. Tako tudi Vrhovno sodišče sodišče RS v sklepu, I Up 857/2004 z dne 25. 1. 2007, in sklepu, I Up 352/2003 z dne 5. 2. 2004. V tem primerih je sodišče presojalo domala identično določbo 45. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, po kateri se komunalni prispevek ni plačal za gradnjo javne infrastrukture ter za gradnjo socialnih in neprofitnih stanovanj. V obeh primerih je odločilo, da ima občina pravico do plačila KP le v primerih, ko je bil investitor komunalni prispevek dolžan plačati, če pa se je gradila javna infrastruktura, občina do plačila KP ni upravičena, in ker je šlo pri objektu gradnje hangarja male aviacije z zunanjo ureditvijo ter razširitvijo letališke ploščadi za objekt javne infrastrukture na podlagi 2. in 7. točke 88. člena ter tretjega odstavka 156. člena ZLet, občina v tem primerih ni bila upravičena do komunalnega prispevka. Drugostopenjski organ pa svoje odločitve sploh ni obrazložil, saj ni razlogov o tem, zakaj naj bi letališka ploščad služila namenom zasebne servisne delavnice, kot tudi ne dokazov, na katere se je organ oprl. Odločitev je tako obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Dodatno je tožnik izpodbijal še odločitev v 3. in 4. točki izreka odločbe, ki je bila odpravljena z odločbo z dne 30. 8. 2018, kot zgoraj navedeno. Tožnik je predlagal, da sodišče dovoli in izvede predlagane dokaze, nato pa tožbi ugodi, odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila na odločbo z dne 31. 8. 2008, izdano na podlagi 273. člena ZUP, v nadaljevanju pa prerekala vse navedbe tožnika. Navedla je, da je bilo tudi za tožnika do izdaje izpodbijane odločbe nesporno, da gre za gradnjo lastnega, zasebnega objekta in ne za gradnjo javne infrastrukture. Tožnik je sam vložil vlogo za odmero KP, pred izdajo odločbe je bil povabljen na obravnavo, kjer se je strinjal z osnutkom odločbe, iz katerega je med drugim izhajalo tudi, da predmet gradnje predstavlja objekt, ki je popolnoma zasebne narave in je namenjen izključno njegovi lastni uporabi kot funkcionalni sestavni del njegove zasebne popravljalnice letal, ki se nahaja v hangarjih pri/ob letališču. Šele po izdaji odločbe je tožnik ta ugovor prvič uveljavil. Tudi ZUP zahteva skrbnost pri sodelovanje strank v postopku (238. člen ZUP). Zato je treba že iz procesnih razlogov tožbo tožnika zavrniti. V naravi gre pri tej gradnji za pokrito parkirišče letal pred zasebno delavnico tožnika, ne pa del letališče ploščadi, ki bi bila v neposredni funkciji javnega letališča. Tudi glede na zadnji stavek četrtega odstavka 156. člena ZLet ta objekt ne more predstavljati javne infrastrukture, saj objekt ne bo služil namenom letališča. Ne drži, da je Agencija za civilno letalstvo ugotovila, da je sporna ploščad namenjena obratovanju letališča, temveč je zapisala le to, da je predmetno območje bližnje območje letališča, ki je namenjeno dejavnostim, ki so povezane z obratovanjem letališča. Popravljanje letal je res povezano z obratovanjem letališča, nikakor pa ni namenjeno samemu obratovanju letališča. Toženka iz previdnosti sodišču predlaga ogled na kraju samem. Tudi sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča je zavajajoče, ker ne gre za enako oziroma podobno vprašanje. Toženka je še navedla, da je zoper izdano gradbeno dovoljenje vložila tožbo, ki se vodi pod I U 713/2018, kjer tudi MOP napačno interpretira naravo predmeta gradnje. Taka napačna praksa MOP (tj. da bo MOP izdajala gradbena dovoljenja za zasebne objekte brez plačila KP) lahko v končni fazi privede do kolapsa sistema komunalnega opremljanja v občini, saj bodo ti objekti velikih dimenzij zgrajeni, preden bo občina sploh pridobila sredstva, potrebna za njihovo komunalno opremljanje. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev stroškov postopka tožniku.

5. Po pozivu sodišča, izdanem na podlagi 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi z izdajo odločbe z dne 31. 8. 2018 (s katero je bila odpravljena 3. in 4. točka izreka odločbe z dne 6. 3. 2018), je tožnik odgovoril, da vztraja pri tožbi v celoti, kljub odpravi 3. in 4. točke izreka odločbe z dne 6. 3. 2018. 6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni (več) sporna odločitev, ki jo je organ sprejel v 3. in 4. točki izreka izpodbijane odločbe in s katerima je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek podlagi Odloka/letališče v višini 20.375,55 EUR in določen način in rok plačila, zato bo v nadaljevanju obrazložitve presojalo zakonitost odločitve v (še) spornem obsegu, torej v 1. in 2. točki izreka odločbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o odmeri komunalnega prispevka tožniku za gradnjo objekta Letališka ploščad/apron, rekonstrukcija, na podlagi PGD, št. 22-689-32, januar 2018, na zemljišču s parc. št. 1381/145, k.o. ..., ki jo je organ sprejel v izpodbijani odločbi v 1. in 2. točki izreka, s katero je bil tožniku na podlagi Odloka odmerjen komunalni prispevek v višini 21.675,60 EUR ter določen način in rok plačila prispevka. Tožnik ugovarja, da je opisana gradnja gospodarska javna infrastruktura, za katero je oproščen plačila komunalnega prispevka, toženka se s tem ne strinja.

9. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Kadar se komunalni prispevek odmerja za potrebe gradnje, ga odmeri pristojni organ občinske uprave z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote od v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo; minister podrobneje predpiše merila iz prejšnjega odstavka; občina lahko skladno s prejšnjima odstavkoma prepiše podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka (82. člen ZPNačrt). Komunalni prispevek se ne plača za gradnjo gospodarske javne infrastrukture (prvi odstavek 83. člena ZPNačrt).

10. Odlok, ki je bil podlaga za sporno odmero komunalnega prispevka, ima v 7. členu opredeljena merila za odmero komunalnega prispevka in sicer se zavezancu komunalni prispevek odmeri med drugim glede na neto tlorisno površino objekta ter njegovo namembnost (druga alineja prvega odstavka), višina komunalnega prispevka za posamezno vrsto opreme se določi na tam opredeljen način, pri čemer predstavlja oznaka Kdejavnost faktor dejavnosti, ki se določi za posamezne vrste objektov glede na dejavnost (peti odstavek). Po 10. členu Odloka se komunalni prispevek ne plača za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, ki ni komunalna oprema (prvi odstavek).

11. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik na obrazcu vložil vlogo za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka za rekonstrukcijo - dograditev letališke ploščadi pred hangarjema št. 2 in 3 na Letališču ... na zemljišču s parc. št. 1381/145, k.o. ..., ki ji je med drugim priložil PGD, št. 22-634-33, januar 2018, organ pa mu je na tej podlagi komunalni prispevek nato tudi odmeril. Tožnik je zoper prvostopno odločbo vložil pritožbo, s katero je uveljavljal nestrinjanje z odmero komunalnega prispevka, ker gre za gradnjo gospodarske javne infrastrukture in se pri tem skliceval na določbe ZLet, PGD ter ostale listine, drugostopni organ pa je v zvezi s pritožbenimi navedbami po citiranju četrtega odstavka 156. člena ZLet navedel, da je objekt, kakršen je predmet gradnje, glede na 156. člen ZLet ne predstavlja javne infrastrukture, saj konkretna letališka ploščad ne bo služila namenom letališča, temveč zgolj namenom zasebne servisne delavnice tožnika, ki se nahaja ob letališču. 12. Povzeta presoja pritožnikovih ugovorov v drugostopni odločbi, katere sedaj tožnik obširno ponavlja tudi v tožbi, pa je po presoji sodišča napačna oziroma vsaj pomanjkljiva in/ali preuranjena. Tožnik je namreč že v pritožbi (in kot tudi sedaj v tožbi) izrecno povzel del obrazložitve izdanega gradbenega dovoljenja z dne 28. 2. 2018 za gradnjo obravnavanega objekta, iz katerega izhaja, da letališka ploščad, za katero je bilo zaprošeno gradbeno dovoljenje, dejansko predstavlja letališko infrastrukturo - objekt prometne infrastrukture - letališko ploščad (klasifikacija objekta: 21303 - letališke steze in ploščadi), kar eksplicitno določa tudi 88. člen ZLet in je tudi izkazano z lego zemljišča s parc. št. 1381/145, k.o. ... in je tožnik oproščen plačila komunalnega prispevka po ZPNačrt. Glede na povedano tako ni jasno, na kakšni podlagi (dejanski in materialnopravni, razen ko citira četrti odstavek 156. člena ZLet) drugostopni organ utemeljuje svoje stališče, da ne gre za gradnjo javne infrastrukture in da bo objekt služil le namenom zasebne servisne delavnice tožnika, ki se nahaja ob letališču, saj tega ne obrazloži. 13. Po 214. členu ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi glede na 254. člen ZUP, mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Teh razlogov pa obrazložitev drugostopne odločbe nedvomno ne vsebuje in ima tožnik prav, ko ugovarja, da odločitev drugostopnega organa ni obrazložena (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Toženka sicer v odgovoru na tožbo obširno vsebinsko prereka tožbene ugovore tožnika, vendar s tem ne more dopolniti obrazložitve akta. Tako tudi ustaljena sodna praksa.

14. Da odločitev ne vsebuje zadostnih razlogov, kažejo tudi listine spisa. Med te listine, ki so bile priložene že k vlogi in na katere opozarja tožnik tudi v tožbi, je šteti npr. PGD, v katerem je navedeno, da gre po vrsti gradnje za gradbeno inženirski objekt - objekt prometne infrastrukture - letališka ploščad (investitor - tožnik želi obstoječo peščeno makadamsko letališko ploščad tlakovati kot armiranobetonsko ploščad), po vrsti dejavnosti po namenski rabi za PL - letališča, nadalje predhodno soglasje Agencije za civilno letalstvo, št. 37280-41/2017/7/0512 z dne 15. 12. 2017, za gradnjo AB ploščadi pred obstoječim hangarjem za popravil letal št. 3, na zemljišču s parc. št. 13817145, k.o. ..., iz obrazložitve katerega pa izhaja, da se ploščad skladno z 88. členom ZLet uvršča med letališko infrastrukturo.

15. Sodišče pri tem tudi ne more slediti razlogovanju drugostopnega organa s sklicevanjem na četrti odstavek 156. člena ZLet. Ta določa, da je infrastrukturni objekt in naprava iz 88. člena tega zakona lahko v lasti države, lokalne skupnosti ali osebe zasebnega prava, ter da se v primeru, da je infrastrukturni objekt, naprava ali sredstvo v lasti osebe, ki ni lastnik zemljišča, njihovi medsebojni odnosi glede rabe zemljišč uredijo s pogodbo, pri tem pa mora biti, ne glede na morebitne poslovne, statusne, likvidnostne in podobne spremembe zagotovljeno, da objekt trajno služi samo za namene zemljišča. Iz obrazložitve namreč ni razvidno, kaj ta določba pomeni glede na ugotovljeno dejansko stanje oziroma kakšen je zaključek organa v zvezi s tem. Sodišče pri tem opozarja še na 17. člen ZLet, ki v 22. točki določa, da je letališka ploščad del letališča, namenjen za sprejem in odpravo zrakoplovov, potnikov, pošte ali stvari, oskrbovanje zrakoplovov z gorivi in mazivi, parkiranje ali vzdrževanje zrakoplovov, nadalje na 88. člen ZLet, ki med letališko strukturo na letališču šteje tudi ploščadi (2. točka prvega odstavka), in 156. člen ZLet, ki v tretjem odstavku določa, da so javna letališča ter objekti in naprave iz prvega odstavka 88. in 118. člena ZLet objekti javne infrastrukture in se za njihovo graditev uporabljajo posebnosti predpisov o urejanju prostora.

16. Sicer drži, da tožnik pred izdajo prvostopne odločbe ugovora v tej smeri ni podal (četudi je v postopku aktivno sodeloval), vendar zaradi tega ne more biti prekludiran pri uveljavljanju novih dejstev oziroma novih dokazov, kot to sedaj meni toženka, saj je v pritožbi zoper prvostopno odločbo (tudi) navedel, da mu je MOP (na podlagi 24. člena ZGO-1 - op. sod.) za obravnavano gradnjo izdalo gradbeno dovoljenje z dne 28. 2. 2018, ki ga je prejel 7. 3. 2018, izpodbijana odločba pa je bila izdana 6. 3. 2018. Tožnik je torej res šele v pritožbi uveljavljal to novo dejstvo, vendar je hkrati tudi navedel, zakaj tega ni uveljavljal prej, drugostopni organ pa je ta tožnikov ugovor tudi vsebinsko presodil. Člen 238 ZUP torej ni bil kršen, posledično pa tožniku tudi ni mogoče očitati neskrbnosti v postopku.

17. Iz enakega razloga tožniku zato tudi ni mogoče očitati, da je sam vložil vlogo za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, kar naj bi po mnenju toženke pomenilo, da je tožnik s tem dejanjem izkazal (kot tudi s strinjanjem glede osnutka odločbe), da tudi sam meni, da ne gre za gradnjo gospodarske javne infrastrukture. Tako postopanje (vložitev vloge za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka) mu je namreč narekoval materialni predpis, tj. ZGO-1 (54. člen), če je želel za svojo gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ob tem pa sodišče še ugotavlja, da je bilo o tožbi toženke zoper izdano gradbeno dovoljenje tožnika, št. 35105-3/2018/13 z dne 28. 2. 2018, že odločeno v upravnem sporu in sicer je sodišče s sodbo, I U 713/2018 z dne 28. 11. 2019, tožbo toženke pravnomočno zavrnilo.

18. Glede na to je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano prvostopno odločbo na podlagi tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Tako je postopalo, četudi je ugotovilo, da je s kršitvijo določb postopka obremenjena drugostopna odločba, saj je bilo s prvostopno odločbo odločeno o tožnikovi obveznosti, kateri tožnik ugovarja z zgoraj navedenimi ugovori in o katerih še ni bilo presojano na prvi stopnji. Izpodbijano odločbo je odpravilo v celoti (torej tudi v 3. in 4. točki izreka), ker je sodišče s sodbo, I U 156/2019 z dne 24. 12. 2019, odločbo, št. 3511-03/2018-35 z dne 31. 8. 2018, s katero je organ odpravil 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe, odpravilo, ne pa vrnilo v ponovno odločanje, kar pomeni, da odločba, št. 3511-03/2018-35 z dne 31. 8. 2018, več ne obstaja. Odpravo prvostopne odločbe v celoti pa je predlagal tudi tožnik.

19. V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ vsebinsko presoditi vse ugovore tožnika, ki jih je ta uveljavljal že v upravnem postopku, kot tudi sedaj v tožbi, pri čemer sodišče še posebej opozarja na zgoraj citirane materialnopravne predpise (ZPNačrt in ZLet), in o zadevi ponovno odločiti.

20. Z odpravo izpodbijane odločbe je prenehala pravno učinkovati tudi drugostopenjska odločba, zato je sodišče posebej ni odpravilo.

21. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni nejavni seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tega zakona, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

22. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).

23. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka toženke temelji smiselno na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Toženka je namreč predlagala zavrnitev tožbe, vendar s svojim predlogom ni uspela.