Jedro

Zahtevek v pravdi zaradi motenja posesti je dajatveni. Vendar pa sodna praksa dopušča tudi tako oblikovanje zahtevka, da se poleg vzpostavitve prejšnjega stanja in prepovedi nadaljnjega motenja, zahteva tudi ugotovitev načina motenja posesti. S tem, ko se najprej ugotovi način motenja posesti, se le določno opredeli dajatveni tožbeni zahtevek v motenjski pravdi.

Dejstvo, da je imel pooblastilo lastnika, toženca ne razbremeni pasivne legitimacije. Ugotovljena motilna dejanja je naročil toženec, jih nadzoroval, do njih se ni ogradil. Do ugotovljenega motenja zadnje mirne posesti tožnice je tako prišlo prav zaradi dejanj toženca; aktivno je deloval, da so bila motilna dejanja izvršena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec motil tožnico v njeni mirni neposredni posesti dela nepremičnine parc. št. 1469/2 k.o. x s tem, da jo je 1. 9. 2012 preoral na vzhodni strani stanovanjske stavbe, kjer je imela tožnica posejane rože in zelenjavo, posest nepremičnine 1469/1 pa s tem, ko je ob južnem delu stavbe porušil betonski zid gnojišča in ga skupaj z biokompostom zakopal v zemljo, posekal smrekovo živo mejo v dolžini cca 5 metrov ob zahodnem delu stavbe ter izruval staro vinsko trto, ki je rasla neposredno pod vzhodnim napuščem stavbe (točka I. izreka); tožencu je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da na prejšnje mesto postavi betonski zid gnojišča in vanj napelje 4 m3 biokomposta, zasadi novo smrekovo živo mejo in vinsko trto na mesto, kjer sta rasli prej ter poravna preorani del nepremičnine (točka II. izreka); in toženi stranki prepovedalo v bodoče s takim in podobnim ravnanjem posegati v tožničino posest nepremičnin parc.št. 1469/1 in 1469/2 k.o. X. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (glede mejnika), je zavrnilo (IV. izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo 504,00 EUR stroškov tožeče stranke (točka V. izreka).

Pritožuje se tožena stranka zoper I. do III. in V. izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V sporih glede motenja posesti ni mogoče postavljati ugotovitvenih zahtevkov, zato bi moralo sodišče zahtevek pod I. zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa, točko III. zahtevka pa bi moralo zaradi nesklepčnosti zavrniti. Ker ni ravnalo tako, je kršilo 34. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Opis dejanskega stanja bi moral biti v dajatvenem delu zahtevka. Sodišče ne sme samo postavljati tožbenih zahtevkov in ne sme ugoditi ugotovitvenemu zahtevku zato, da je tožba sklepčna. Kršeno je načelo dispozitivnosti. V delu, kjer ugotavlja, da je toženec izruval trto in požagal smrekovo živo mejo, pa je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. To, da je bil toženec prisoten in da sta s sinom žagala hruško, ne dokazuje, da je izruval trto in požagal smreke. Star je 73 let in nima moči, da bi to storil. Dokazi so le posredni. Sodišče bi moralo odločiti po pravilih o dokaznem bremenu. Ugotovljeno je bilo, da je dela izvajal Z., naročil pa jih je lastnik J.L., zato toženec ne more biti pasivno legitimiran. Delal je po pooblastilu lastnika – v njegovem imenu in za njegov račun. Korist je lahko nastala le pooblastitelju – lastniku J. L.. Predlaga, da višje sodišče tožbeni zahtevek v I. točki zavrže, v ostalih pa zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, katere podlaga je 33. člen SPZ. Sklep je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje in bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene navedbe.

Teorija in sodna praksa sta enotni, da je zahtevek v pravdi zaradi motenja posesti dajatveni. To izhaja iz 34. člena SPZ. Vendar pa sodna praksa dopušča tudi tako oblikovanje zahtevka, kot ga je v konkretnem primeru tožeča stranka: da se poleg vzpostavitve prejšnjega stanja in prepovedi nadaljnjega motenja, zahteva tudi ugotovitev načina motenja posesti (prim. npr. sklepe VSL I Cp 22/2010, VSM I Cp 2477/2009, VSL II Cp 2080/2005). Tudi tak tožbeni zahtevek je po svoji procesni naravi namreč dajatven. S tem, ko se najprej ugotovi način motenja posesti, se le določno opredeli dajatveni tožbeni zahtevek v motenjski pravdi. Primerneje je sicer izrek oblikovati zgolj kot dajatveni, vendar pa zahtevka zgolj zato, ker ni oblikovan najbolje, ni mogoče zavrniti ali zavreči. Sodišče sicer ne sme samo oblikovati zahtevkov, saj je vezano na postavljene zahtevke (prvi odstavek 2. člena ZPP), mora pa v primeru odpravljivih pomanjkljivosti, kar je tudi ne najbolje oblikovan tožbeni zahtevek, stranko na to opozoriti (108. člen ZPP). Če bi menilo, da je potrebno zahtevek oblikovati drugače, bi moralo tožečo stranko pozvati, naj tožbo ustrezno popravi. Brez poziva na popravo tako ni moglo zavreči dela tožbenega zahtevka, ki določno opredeljuje po vsebini dajatveno tožbo. Zato s tem, ko je v dokazanem delu sledilo dikciji postavljenega tožbenega zahtevka, ni kršilo načela dispozitivnosti.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec pasivno legitimiran v tej pravdi. Ali je on osebno odstranil vinsko trto in smrekovo živo mejo, ali pa je to storil kdo drug (morda njegov sin, ki je bil prisoten, ko so bila motilna dejanja izvršena), ni odločilno. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec najel izvajalca del in ga plačal, da je dela organiziral in nadzoroval, da njegova vloga ni bila minorna, da se do motilnih dejanj ni ogradil, da je vse to počel kot upravitelj premoženja J. L.. Teh zaključkov pritožba niti ne izpodbija obrazloženo, tako da predstavljajo neizpodbito dejansko podlago za odločitev sodišča. Na podlagi njih pa je utemeljen zaključek, da toženec ni zgolj prenesel naročila, volje in želje lastnika J. L.. Dejstvo, da je imel pooblastilo lastnika (priloga B5), toženca ne razbremeni pasivne legitimacije. Toženec je bil s strani lastnika pooblaščen za upravljanje s predmetnimi nepremičninami, vključno s pravico njihovega vzdrževanja. J. L. ni dal navodil kaj točno in kako naj se stori na njegovih nepremičninah. Ugotovljena motilna dejanja je naročil toženec, jih nadzoroval, do njih se ni ogradil. Do ugotovljenega motenja zadnje mirne posesti tožnice je tako prišlo prav zaradi dejanj toženca; aktivno je deloval, da so bila motilna dejanja izvršena. Ob takem pooblastilnem razmerju in ugotovljenem ravnanju toženca, ne vzdrži pritožbena trditev, da so bila njegova ravnanja opravljena v imenu in za račun lastnika zemljišča J. L.. Motilna dejanja so bila opravljena po naročilu toženca kot pooblaščenega upravitelja premoženja J. L..

V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodno varstvo posesti v obsegu, kot ga je dosodilo prvostopenjsko sodišče, utemeljeno (33. člen SPZ). Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).