Jedro

V kolikor upnik v predlogu za izvršbo ne konkretizira trditve, da je dolžnik začasno odredbo kršil, sodišče ni dolžno izvajati dokazov, na podlagi katerih bi se morebitna kršitev začasne odredbe šele ugotovila.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 01.07.1998 s sklepom ugodilo ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep o izvršbi z dne 09.10.1995 in vsa opravljena izvršilna dejanja ter izvršilni postopek ustavilo.

Upnik se je zoper navedeni sklep pravočasno pritožil iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je bila podnajemna pogodba med njim in dolžnikom res sklenjena 25.10.1993 za dobo petih let, najemna pogodba med dolžnikom in lastnikom pa 01.02.1993, ni pa točna ugotovitev sodišča, kdaj je prenehala. Nadalje je sodišču očital, da ni ugotovilo, da je dolžnik od oktobra 1994 do januarja 1995 oddajal poslovne prostore in da ni sledilo predlogu, da pribavi uradne podatke Upravne enote J. o oddajanju poslovnih prostorov po izdaji začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

V izvršilnem postopku sodišče izdano začasno odredbo le prisilno izvrši zato upnikove pritožbene navedbe v zvezi z datumom prenehanja najemne pogodbe v tem postopku niso pravno relevantne (1. odst. 1. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju - ZIP), veljavnega v času odločanja na prvi stopnji).

Zoper izdani sklep se je upnik pritožil med drugim zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je dolžnik kršil začasno odredbo od oktobra 1994 do januarja 1995. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila začasna odredba izdana šele v marcu 1995 (31.03.1995), zato dolžnik v obdobju, ki ga navaja upnik, začasne odredbe ni mogel kršiti, saj ta še ni bila izdana.

Upnik sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni opravilo predlaganih poizvedb pri Upravni enoti J.. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), ki se glede na določbo 14. člena ZIP, smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku, v 219. členu določa, da je stranka dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Sodišče tako ni dolžno izvajati dokazov, da bi ugotovilo dejstva, ki jih stranka ne zatrjuje. Upnik namreč v predlogu za izvršbo ni konkretiziral trditve, da je dolžnik začasno odredbo kršil. Na navedeno pomanjkljivost predloga za izvršbo je sodišče prve stopnje upnika smiselno opozorilo na naroku z dne 17.06.1998. Vendar upnik predloga za izvršbo ni ustrezno dopolnil, temveč je sodišču predlagal, da pri Upravni enoti J. samo opravi poizvedbe s pomočjo katerih bi se ugotovila kršitev začasne odredbe.

Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da upnikove pritožbene navedbe v tej smeri presegajo pravila o dokaznem postopku, saj vsebina predloga za izvršbo (zatrjevana dejstva) ne dajejo podlage za izvedbo dokazov oz. poizvedbe pri Upravni enoti J. V 1. odst. 226. člena ZIP v zvezi s 225. členom ZIP je določeno, da sodišče s sklepom o izvršbi izreče tudi denarno kazen, če ravna dolžnik v nasprotju s tem, da mora nekaj opustiti. Pogoj za izrek denarne kazni je torej kršitev naložene opustitve. Glede na to, da upnik konkretne kršitve začasne odredbe ne zatrjuje, ni izpolnjen pogoj, da bi sodišče lahko dovolilo izvršbo in z denarno kaznijo prisililo dolžnika k spoštovanju začasne odredbe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ob tem pa sodišče druge stopnje pripominja, da iz dosedaj razloženega sledi, da se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da izvršbe ni moč opraviti, ker da dolžnik predmetnih poslovnih prostorov nima več v posesti. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč pravilna zato, ker pogoji za dovolitev izvršbe po določbi 1. odst. 226. člena ZIP niso izpolnjeni.

Po opravljenem preizkusu v okviru pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo še glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ in 2. odst. 55. člena ZIZ). Ob tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).