Jedro

Za posest stanovanjske hiše ni odločilno, da lastnik v njej živi, pač pa zadošča, da mu je stvar dostopna in da lahko izvaja svojo dejansko oblast nad njo (da ima možnost prostore in stvari v njej uporabljati), kar je tožeča stranka imela, saj je imela ključe stanovanjske hiše, vse do trenutka, ko je prvi toženec zamenjal ključavnico. Tožena stranka tudi sicer ni niti trdila niti dokazala, da je tožeča stranka pred tem že opustila svojo posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih točkah I., II. in IV. potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti 242,74 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da so toženci dolžni solidarno v roku 8 dni na stanovanjski hiši na naslovu K. ..., stoječi na parceli 133/2 k.o. ..., št. stavbe ..., vzpostaviti prejšnje posestno stanje, in sicer tako, da stanovanjsko hišo izpraznijo, jo prazno oseb in stvari izročijo v posest tožeči stranki in ji izročijo ključe glavnih vrat ter ji s tem omogočijo dejansko oblast nad predmetno nepremičnino (točka I.); tožencem v bodoče prepovedalo vstopati v stanovanjsko hišo na zgoraj navedenem naslovu in parceli, le-to uporabljati oziroma zasedati ali s podobnimi ravnanji onemogočati oziroma oteževati izvrševanje posesti na navedeni nepremičnini (točka II.); zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo penalov (točka III.) in odločilo, da so toženci dolžni tožeči stranki povrniti 861,64 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženci v pritožbi zoper sklep navajajo, da se z obsodilnim delom sklepa ne strinjajo. Uveljavljajo pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očitajo, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožeča stranka posestnik stvari. V odgovoru na tožbo so opozorili, da je sporno, ali je bila stanovanjska hiša predhodno izročena v posest tožeči stranki. Iz zapisnika o deložaciji z dne 4. 7. 2016 izhaja, da bi naj bila takrat za tožečo stranko prisotna odvetniška pripravnica pri tožeči stranki, vendar pooblastilo zanjo ni izkazano. Če tožeča stranka ni bila v posesti stanovanjske hiše, prvi toženec, še manj pa ostali toženci niso motili ali odvzeli posesti tožeči stranki. Toženci niso bili prisotni, ko je prvi toženec zamenjal ključavnico na vhodnih vratih hiše in tudi ni izkazano, da bi to dejanje kasneje odobrili ali z njim soglašali. Potem ko je prvi toženec zamenjal ključavnico na vhodnih vratih hiše, je bil vstop ostalim tožencem omogočen. V hišo so se vrnili, ker jim je bila na razpolago, kar pa še ne pomeni, da bi ravnanje prvega toženca odobrili ali z njim soglašali. Toženci predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa predlagajo, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Tožeča stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne, izpodbijani sklep obdrži v veljavi ter tožencem naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo (določbe 24., 32,. 33. 34. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ in določbe 426. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku v izpodbijanih delih (I., II. in IV. točki izreka sklepa) pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

6. Neutemeljen je očitek, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožeča stranka posestnik stvari. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve navedlo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine - stanovanjske hiše na naslovu K. ... . Stanovanjsko hišo je kupila na javni dražbi, dne 4. 7. 2016 pa je izvršitelj opravil izpraznitev in izročitev te stanovanjske hiše. Tega dne so, kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, vsi toženci izgubili posest na stanovanjski hiši, tožeča stranka pa je z dnem deložacije prevzela posest stanovanjske hiše, saj so bili po opravljeni deložaciji ključi stanovanjske hiše izročeni izvršitelju, ki jih je nato izročil tožeči stranki. Tožena stranka je nekonkretizirano prerekala navedbe tožeče stranke v vlogi, izročeni sodišču 17. 1. 2017, da je S. M., ki je sodelovala na deložaciji in v imenu in za račun tožeče stranke prevzela nepremičnino ter ključe od izvršitelja P. A., zaposlena pri pooblaščencu tožeče stranke. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), zato tožena stranka z navedbo, da iz zapisnika o deložaciji ne izhaja pooblastilo za odvetniško pripravnico, ne more izpodbiti pravilne ugotovitve, da je bila stanovanjska hiša tožeči stranka izročena v posest. Za posest stanovanjske hiše ni odločilno, da lastnik v njej živi, pač pa zadošča, da mu je stvar dostopna in da lahko izvaja svojo dejansko oblast nad njo (da ima možnost prostore in stvari v njej uporabljati), kar je tožeča stranka imela, saj je imela ključe stanovanjske hiše, vse do trenutka, ko je prvi toženec zamenjal ključavnico. Tožena stranka tudi sicer ni niti trdila niti dokazala, da je tožeča stranka pred tem že opustila svojo posest. 7. V motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z v njegovo korist opravljenim dejanjem. To pravilo izhaja iz varstvenega namena določbe (ratio legis) o sodnem varstvu posesti (33. člen SPZ). Zato je treba vsakič presoditi vlogo tistih, ki pri motilnem dejanju sicer niso nujno neposredno aktivno sodelovali, pa so od njega imeli korist in se od samovoljnega ravnanja tudi niso ogradili, distancirali. Bistvo sodnega varstva posesti je namreč varstvo pred zasebnim in samovoljnim uveljavljanjem pravic. Toženci neutemeljeno trdijo, da ni izkazano, da bi ostali toženci ravnanje prvega toženca (zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih) odobrili in z njim soglašali. Glede na nesporno dejstvo, da vsi toženci po izvršenem motilnem ravnanju prebivajo v predmetni stanovanjski hiši, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklepalo, da z motilnim dejanjem očitno soglašajo in da jim je, glede na to, da s tem izvršujejo svoje stanovanjske potrebe, to v korist. Drugi do peti toženec tudi sicer niso niti trdili niti izkazali, da so se do samovoljnega ravnanja prvega toženca distancirali. Pritožbeno sodišče se zato ne more strinjati s temi pritožniki, da so se v hišo vselili, ker jim je bila na razpolago, kar pa da še ne pomeni, da bi ravnanje prvega toženca odobrili ali z njim soglašali. Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije druge do pete tožene stranke je zato pravilno zavrnilo.

8. Posest je motena, če je dotedanjemu posestniku odvzeta in je njegova dejanska oblast prenehala oziroma tudi, če je v določenem pogledu ali v določenem delu omejena z dejansko oblastjo tretjega, ni pa povsem izključena. Prvi toženec je izpovedal, da je ključavnico zamenjal še istega dne, ko je bila opravljena deložacija (kar evidentno izkazuje, da je dejanje storil ob zavedanju o posegu v tujo posest), nakar so se v stanovanjsko hišo vsi toženci vselili, kjer prebivajo še sedaj. Ravnanje je motilno, saj je bilo samovoljno spremenjeno obstoječe stanje posesti, in protipravno, saj za kaj takega ni obstajala pravna podlaga. Po motilnem dejanju je nastalo novo, spremenjeno posestno stanje, pri čemer je že glede na način, na katerega je tožena stranka pridobila posest, jasno, da je podana tudi volja motilca, da izvirno, z enostranskim dejanjem pridobi posest zase. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so toženci motili tožečo v njeni (zadnji) posesti predmetne nepremičnine.

9. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v I. in II. točki izreka in posledično pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških (IV. točka izreka). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ker se je v odgovoru na pritožbo konkretizirano opredelila do pritožbenih navedb, zaradi česar so stroški v zvezi s to vlogo potrebni pravdni stroški. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki na podlagi Odvetniške tarife (OT) priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 172,12 EUR, do kolikor je upravičena v skladu s tar. št. 21/1 in 18/2 (spori zaradi motenja posesti - 300 točk) in ne v priglašenem znesku 286,88 EUR, stroške za sestavo poročila stranki v priglašenem znesku 22,95 EUR (po tar. št. 39/2 OT), 2 % izdatke za stranko (11. člen OT), in sicer 3,90 EUR in 22 % DDV (12. člen OT), to je 43,77 EUR. Tožeči stranki pa ni priznalo priglašenega stroška za konferenco s stranko, ker je ta storitev zajeta že v tar. št. 21/1 OT., in stroška za sestavo stroškovnika po tar. št. 39/6, ker ne gre za izpolnjevanje formularjev. V skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP mora tako tožena stranka tožeči stranki povrniti 242,74 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa v skladu z določbama prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika z zakonskimi zamudnimi obrestmi.